Jedro

Pri tožniku je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da je zdravljenje v smislu pričakovanega izboljšanja zaključeno in da na podlagi takšnega dokončnega stanja tožnik ni več zmožen za delo voznika, pač pa za drugo delo z omejitvami. To pomeni, da se tožnikova začasna nezmožnost za delo lahko ugotavlja ne več za delo voznika, ampak v okviru preostale delovne zmožnosti ne glede na to, ali so bile tožniku priznane pravice iz invalidskega zavarovanja ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se razveljavita ali spremenita odločbi toženca št. ... z dne 6. 9. 2007 in št. ... z dne 27. 7. 2006 in se mu prizna poleg priznane delovne nezmožnosti od 23. 7. 2007 do 31. 8. 2007, delovna nezmožnost tudi za obdobje od 16. 5. 20007 do 22. 7. 2007. Obenem je odločilo, da je dokončna odločba toženca z dne 6. 9. 2007 pravilna in zakonita in da tožnik sam nosi svoje stroške tega postopka. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnika v delu, s katerim zahteva, da sodišče naloži tožencu, da je dolžan v roku 30 dni s posebno odločbo odločiti o pravici in višini do denarnega nadomestila od 16. 5. 2007 do vključno 22. 7. 2007 ter mu v istem roku izplačati zapadla mesečna denarna nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega nadomestila dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje, kljub jasni ugotovitvi izvedenca, da njegovo zdravstveno stanje v spornem obdobju ni bilo spremenjeno oziroma ni prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja in to iz razloga, ker naj bi bilo potrebno sedaj pri ugotavljanju delovne nezmožnosti upoštevati tudi omejitve iz dokončne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Meni, da je sklicevanje sodišča na dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije neutemeljeno in pravno zmotno, saj gre za dva ločena in med seboj neodvisna postopka, ki temeljita na različnih pravnih in dejanskih temeljih in urejata različne pravice. Odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, na katero se sklicuje sodišče, ni pravnomočna, saj pred naslovnim sodiščem zoper to odločbo teče spor pod opr. št. Ps 1374/2006 in je zadeva sedaj v pritožbenem postopku. Navaja, da se začasna zadržanost z dela prizna, ko zaradi zdravstvenega stanja tožnik ne more opravljati svojega dela, predvsem pa takšnega, ki ga zavarovanec opravlja celo kot svoj edini poklic. Pri tem je pri odločanju o začasni nezmožnosti potrebno izhajati iz pogojev dela, ki ga je v spornem obdobju opravljal zavarovanec. Iz dokaznega postopka in v spis vložene izjave o varnosti izhaja, da je delo tudi poklic tožnika, voznik tovornjaka, ki ga opravlja že od leta 1987 dalje. Delo, ki ga je opravljal, je vožnja tovornjaka in vse dejavnosti, ki sodijo k temu delu. Meni, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, saj je ob ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo upoštevalo zgolj posamezne delovne naloge, ne pa celotnega tožnikovega dela. V skladu z določili Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter ustaljeno sodno prakso je po njegovem ob ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo pravno relevantno vse delo, ki ga je tožnik opravljal z vsemi delovnimi nalogami, ki sodijo v opis del, pri tem pa je popolnoma irelevantno, ali je tožnik glede na zdravstveno stanje začasno nezmožen le za nekatere naloge iz svojega dela. Ker tožnik ni sposoben opravljati iz zdravstvenih razlogov glavnih nalog svojega delovnega procesa, oziroma svojega edinega poklica, sposoben pa je zgolj za neke spremljevalne naloge, ki pa same po sebi ne omogočajo pridobitne dejavnosti, je tožnik zagotovo upravičen do začasnega zadržanja z dela v spornem obdobju in je njegov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Nadalje je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve postopka, saj ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, naj angažira izvedenca medicinske stroke, ki naj ugotovi, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnika v spornem obdobju. Izvedenec je nedvomno ugotovil, da je bilo zdravstveno stanje glede na zdravstveno stanje preteklega in tudi prihodnjega obdobja nespremenjeno in ni prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja v spornem obdobju. Tako je edini in logičen zaključek ta, da je tožnik upravičen do začasne zadržanosti z dela, enako kot pred spornim in po spornem obdobju. Pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo gre za ugotovitev začasnega stanja in ne trajnega, kot pri postopkih ZPIZ. V takšnem primeru ne more biti predmet ugotavljanja, ali bi bil tožnik v času, ko je indiciran bolniški stalež zaradi začasne nezmožnosti za delo, sposoben za kakšno drugo delo. Meni, da se sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na odločbo ZPIZ z dne 18. 4. 2006 v povezavi s prvostopno odločbo z dne 30. 9. 2005, pri čemer pa v celoti prezre, da navedeni odločbi tožniku ne nalagata nobenih omejitev. ZPIZ je z dokončno odločbo odločil le o tem, da tožnik ni invalid in da mu ne gredo nobene pravice iz naslova invalidskega zavarovanja. Sklicevanje na odločbi ZPIZ, ki sploh niso odločale glede tožnikove invalidnosti in omejitev, pač pa so zavrnile njegovo zahtevo za priznanje pravic iz naslova invalidnosti, je brezpredmetno. Ker sodba in sklep nista pravilna, slednji pa tudi ni obrazložen, predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da gre pri odločanju toženca in pri odločanju ZPIZ res za dva ločena postopka in sicer toženec presoja in ocenjuje začasno zadržanost z dela, ZPIZ pa odloča o trajni nezmožnosti za delo. Vendar pa je toženec, ko je že odločeno o trajni nezmožnosti za delo s strani organov ZPIZ, vezan na to odločitev in lahko odloča o utemeljenosti začasne zadržanosti z dela zgolj v okviru preostale delovne zmožnosti, upoštevajoč omejitve, ki so ugotovljene z dokončno odločbo ZPIZ. Enaka vezanost na predhodni invalidski postopek izhaja tudi iz judikata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 218/2006 z dne 24. 4. 2007. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče ni upoštevalo vsega dela, ki ga dejansko opravlja tožnik, pa odgovarja, da v konkretni zadevi ni več relevantno delo, ki ga je pred oceno invalidske komisije in ugotovljenih omejitev opravljal tožnik, temveč delo z omejitvami, ki ga je tožnik sedaj zmožen opravljati z določenimi omejitvami. Da je za navedeno delo zmožen, pa je poleg organov toženca ugotovil tudi sodni izvedenec S.T., dr. med.. V zvezi s pritožbeno navedbo, da odločbi ZPIZ sploh ne nalagata nobenih omejitev in da nobena odločba ZPIZ ne nalaga tožniku razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto oziroma omejitev, odgovarja, da je, glede na to, da je tožnik samostojni podjetnik, potrebno upoštevati določbo 3. odstavka 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Na podlagi te določbe je bila tožniku zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena kljub dejstvu, da so bile ugotovljene omejitve in torej njegova trajna nezmožnost za delo poklicnega voznika. Glede na to, da je tožnik samostojni podjetnik, si mora v okviru omejitev, ki so bile ugotovljene, sam iskati ustrezne rešitve oziroma delo drugače organizirati kot doslej, saj za delo, ki ga je opravljal prej, trajno ni več zmožen in je nevzdržno mišljenje tožnika, da bo sedaj v bolniškem staležu do upokojitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi, ko je spor o tem, ali je bil tožnik v času od 16. 5. 2007 do 22. 7. 2007 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo, opr. št. Ps 2579/2007 z dne 11. 2. 2007, s katero je tožnikov tožbeni zahtevek, da se razveljavita ali spremenita odločbi toženca z dne 6. 9. 2007 in z dne 27. 7. 2006 in se mu poleg priznane delovne nezmožnosti od 23. 7. 2007 do 31. 8. 2007 prizna delovna nezmožnost tudi za obdobje od 16. 5. 2007 do 22. 7. 2007, zavrnilo in odločilo, da je dokončna odločba toženca z dne 6. 9. 2007 pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev s sklepom opr. št. Psp 225/2008 z dne 9. 7. 2008 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Postavilo se je na stališče, da glede na to, da je bila pri tožniku zaradi istih zdravstvenih težav s hrbtenico ugotovljena začasna nezmožnost za delo tako pred spornim obdobjem, torej pred 16. 5. 2007, kot po spornem obdobju od 23. 7. 2007 dalje, potrebno ugotoviti, ali je bilo pri tožniku zdravstveno stanje pred in po spornem obdobju enako, oziroma ali je v spornem obdobju prišlo do izboljšanja (in ne do poslabšanja) zdravstvenega stanja. Sodišču prve stopnje je naložilo, da bo na podlagi razpoložljive dokumentacije in po pridobitvi tožnikovega zdravstvenega kartona, pridobilo oceno tožnikove zmožnosti za delo v spornem obdobju, na primer z izvedenskim mnenjem izvedenca ustrezne specialnosti. Razen tega pa bo presodilo, ali je glede na določbo 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju pravila) v konkretnem primeru glede na postopek v zvezi z izdajo odločbe toženca z dne 4. 7. 2007 izpolnjen pogoj utemeljenih razlogov za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo tudi za nazaj.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in izvedlo dokaze skladno z napotki pritožbenega sodišča ter na podlagi izvedenih dokazov popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo ter uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča, v zvezi z ugotovitvijo, da je bil tožnik z isto diagnozo, to je lumboishialgijo in radiculopathio cronica L5 pred in po spornem obdobju v bolniškem staležu, izvedlo tudi dokaz z izvedencem specialistom ortopedom, čeprav je bila izvedba tega dokaza navedena samo primeroma in ugotavljalo, kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v spornem obdobju in o bistvu spora, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo in torej, ali je bil utemeljen bolniški stalež.

Na podlagi izvidov nevrologa, rentgenologa, fiziatra in nevrokirurga za čas od leta 1999, pa vse do leta 2008, je sodni izvedenec ugotovil, da gre pri tožniku za okvaro ledvene hrbtenice, da je motena gibljivost hrbtenice in da so prisotne motnje delovanja desnega nožnega živca, preiskave z rentgenom, magnetno resonanco in EMG pa so pokazale obrabnostne spremembe hrbtenice z delno prizadetostjo živčnega spleta desne noge. Sodni izvedenec je ugotovil, da je pri tožniku, pri katerem se vse to odraža v bolečinah v hrbtenici in moteno gibljivostjo, nesposoben opravljanja težjih fizičnih obremenitev tako statičnih kot dinamičnih, da pa je stanje dejansko stabilno in da se mu stanje le občasno poslabša, ko je potrebno zdravljenje. Vendar pa izvedenec za obdobje od 16. 5. 2007 do 22. 7. 2007 pri tožniku ni ugotovil, da bi bilo potrebno zdravljenje in dodatna obravnava zaradi morebitnega poslabšanja, ker je ocenil, da je bilo pri njem stanje stabilno. Glede tožnikove delazmožnosti pa je ugotovil, da v navedenem obdobju ni bil sposoben za voznika, kakor tudi ne za vse obremenitve, ki ga zahteva to delovno mesto, sposoben pa je bil za vsa lahka dela brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 8 kg, brez pripogibanja in prisilne drže hrbtenice. Enako je ugotovil tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v invalidskem postopku na podlagi izvedenskega mnenja, podanega 23. 2. 2006 z odločbo z dne 18. 4. 2006. Čeprav gre res za dva ločena postopka in za odločanje na drugih pravnih podlagah in o drugih pravicah, saj gre pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja, pri tožencu pa o pravicah iz zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja oziroma se pri tožencu ugotavljajo dejstva, na katerih temeljijo pravice iz zdravstvenega zavarovanja, pa se vendar v obeh postopkih ugotavlja delazmožnost posameznika oziroma zavarovanca. Razlika je v tem, da se pri tožencu v smislu določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in pravil ugotavlja, ali je zavarovanec zaradi zdravstvenega stanja praviloma v času medicinske rehabilitacije oziroma zdravljenja, začasno zmožen za delo ali ne. V invalidskem postopku pa se glede na definicijo invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1 ugotavlja delazmožnost po zaključenem zdravljenju in sicer se ugotavlja preostala delovna zmožnost ali eventualno izguba delovne zmožnosti, na podlagi takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in ni mogoče več pričakovati izboljšanja. Konkretno je bilo pri tožniku v invalidskem postopku ugotovljeno, da je zdravljenje v smislu pričakovanega izboljšanja, zaključeno in da na podlagi takšnega dokončnega stanja tožnik ni več zmožen za delo voznika, pač pa za drugo delo z omejitvami. To pa pomeni, da se tožnikova začasna nezmožnost za delo lahko ugotavlja ne več za delo voznika, ker je bilo ugotovljeno, da za to delo ni več zmožen, pač pa se začasna nezmožnost za delo ugotavlja le v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti, ne glede na to, ali so bile tožniku priznane pravice iz invalidskega zavarovanja ali ne.

Glede vezanosti na invalidski postopek in na ugotovitve v dokončni odločbi in katero delo se ocenjuje pri začasni nezmožnosti po zaključenem invalidskem postopku, je stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije, tako na primer v zadevi opr. št. VIII Ips 218/2006 z dne 24. 4. 2007, v večih zadevah pa tudi pritožbeno sodišče, na primer v zadevi opr. št. Psp 271/2008. Na to, ali so posameznemu zavarovancu priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, ne vpliva le dejstvo, da je pri njem ugotovljena preostala delovna zmožnost, ampak mora izpolnjevati še pogoje, določene v zakonu. Med drugim tudi pogoje, določene za posamezne zavarovance, kot na primer v konkretnem primeru pogoje, določene v 3. odstavku 66. člena ZPIZ-1. V nobenem primeru, tudi če so zavarovancu priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, dolžnost razporeditve na drugo delo, določene omejitve pri delu oziroma ocena delovne zmožnosti, ne sodijo v izrek, ker se takšne ugotovitve nanašajo na dejansko stanje. To pa ne pomeni, da na dejstva, ki so glede tožnikove delazmožnosti ugotovljena v dokončno zaključenem invalidskem postopku, sodišče in enako toženec, nista vezana. Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da ni v izreku naloženih nobenih omejitev. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz ugotovitev dokončno zaključenega invalidskega postopka in ne glede na to, da v času odločanja le-ta še ni bil pravnomočen, v okviru ugotovljene preostale delovne zmožnosti, ugotavljalo, ali je bil tožnik v obdobju od 16. 5. 2007 do 22. 7. 2007 začasno nezmožen za delo z ugotovljenimi omejitvami. Za zaključek, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za takšno delo, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, glede na vse navedeno in glede na ugotovitve in mnenje sodnega izvedenca, imelo dovolj podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka.

Ker sodišče prve stopnje pri tožniku za sporno obdobje ni ugotovilo začasne nezmožnosti za delo, tudi ni podlage, da bi tožencu v skladu z 2. alinejo 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) naložilo, da v roku 30 dni s posebno odločbo odloči o pravici in višini denarnega nadomestila za čas zadržanosti z dela. Po citirani določbi sodišče postopa le v primeru, če tožbenemu zahtevku ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter hkrati odloči o podlagi tožbenega zahtevka, tožencu pa le naloži izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka in še to le v primeru, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Sodišče prve stopnje bi takšen tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da se naloži tožencu, da s posebno odločbo v 30 dneh odloči o pravici in višini nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela, sicer moralo zavrniti, ne pa zavreči, kar pa ne pomeni takšne kršitve, ki bi bistveno vplivala na zakonitost odločitve.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena zakona odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.