Jedro

Terjatev za nepremoženjsko škodo svojo osebno naravo izgubi šele s priznanjem s pravnomočno sodbo (ali pisnim sporazumom). To pomeni, da v trenutku smrti tožnika – med pritožbenim postopkom - na dediče ni mogla preiti in je ugasnila.

Kadar pritožnica svojega pravnega položaja, tudi če bi s pritožbo uspela, ne more (več) izboljšati (terjatev iz naslova nepremoženjske škode namreč ni več), pravni interes za pritožbo ni podan.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo spremeni tako, da se pritožba zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik J. H. je uveljavljal odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je dne 26. 10. 2001 nastala v prometni nezgodi, ko je na državni cesti trčil s tovornim vozilom. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 8.751,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer 6.472,93 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 2.378,56 EUR premoženjske škode. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik je tekom pritožbenega postopka, dne 16. 1. 2010, umrl. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da zato ni več sposoben biti pravdna stranka. Ker se tožbeni zahtevek med drugim nanaša na nepremoženjsko škodo, bi njegova smrt lahko pomenila prenehanje aktivne stvarne legitimacije. Postavilo se je na stališče, da temu ni tako, saj gre za okoliščino, nastalo izven časovnih meja pravnomočnosti (glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje je bila zaključena 16. 10. 2009). Ker je imel tožnik pooblaščenca, do prekinitve postopka ni prišlo (205. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Odločilo je, da se toženkini pritožbi delno ugodi in se prisojeni znesek odškodnine zniža na 3.575,00 EUR (3.000,00 EUR) iz naslova nepremoženjske škode, 575,00 EUR pa iz naslova premoženjske škode) in se tožbeni zahtevek tudi v znesku 5.176,49 EUR zavrne. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške celotnega postopka.

3. Vrhovno sodišče je po toženkinemu predlogu s sklepom II DoR 284/2010 z dne 14. 10. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali glede na določilo prvega odstavka 204. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) smrt tožnika v pritožbenem postopku vpliva na odločitev o pritožbi zoper sodbo, s katero mu je priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Toženka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, kršitvi 3. in 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 319. člena ZPP (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ob dejstvu, da je tožnik umrl še pred odločitvijo pritožbenega sodišča, terjatev za povračilo nepremoženjske škode ni mogla preiti na dediče. Pravica do povrnitve nepremoženjske škode je osebna pravica, vezana na osebo upravičenca, zato ni v pravdnem prometu, niti ni podedljiva. To pomeni, da odškodnina za nepremoženjsko škodo ne more biti priznana s pravnomočno sodbo, če upravičenec umre pred njeno pravnomočnostjo. Terjatev za povrnitev nepremoženjske škode tudi ne sodi v zapuščino oškodovanca, ki je umrl po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, a predno je sodba postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče je zmotno in nepravilno zaključilo, da naj bi šlo za okoliščino znotraj časovnih meja pravnomočnosti. Izpodbijana sodba je v skladu s 319. členom ZPP postala pravnomočna šele takrat, ko je višje sodišče odločilo o pritožbi, to pa je bilo po smrti tožnika. Ker ni več podana aktivna stvarna legitimacija, bi moralo sodišče pritožbi toženke v celoti ugoditi in tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo zavrniti.

5. Revizija je bila vročena pooblaščencu tožnika, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP revizijo preizkusilo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena.

8. Odškodnina za nepremoženjsko škodo predstavlja nadomestilo za poseg v nepremoženjsko dobrino oškodovanca. Oškodovancu naj omogoči, da si lahko privošči ugodje, ki si ga sicer ne bi mogel privoščiti, in s tem ugodjem nadomesti (kompenzira) nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel. Ugodje naj pripomore k odpravi porušenega psihičnega ravnovesja, ki je nastalo zaradi fizičnih oziroma duševnih bolečin ali strahu. Zato je pravica do odškodnine za nepremoženjsko škodo oškodovančeva osebna pravica (intuitu personae);(1) vezana je na osebo upravičenca, zato ni v pravnem prometu in ni podedljiva. Zakonodajalčevi odločitvi je prepuščeno, če in kdaj izgubi osebno naravo. Glede na določilo prvega odstavka 204. člena ZOR(2) preide terjatev za povrnitev nepremoženjske škode na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom.(3) Po enotnem in utrjenem stališču starejše in novejše pravne teorije, ki ji je sledila tudi praksa sodišč, je navedeno stališče zakonodajalca strogo, zlasti tisto o pravnomočnosti. Pomeni tudi, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode ne sodi v zapuščino oškodovanca, ki je umrl po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, a predno je sodba postala pravnomočna.(4)

9. Res je, da smrt oškodovanca kot tožnika tekom pritožbenega postopka vpliva na obstoj aktivne stvarne legitimacije, vendar pa je zmotno stališče revizije, da bi moralo pritožbeno sodišče v takšnem primeru zaradi tega tožbeni zahtevek zavrniti. Višje sodišče namreč lahko pri sojenju upošteva le dejstva, ki so obstajala na koncu glavne obravnave. Kasnejših dejstev, ki jih v nobenem primeru ni mogoče uveljavljati v rednem postopku (npr. s pritožbo), pravnomočnost ne zajema. Temu pritrjuje določba 8. točke 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki omogoča vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, tudi iz razloga, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe (torej po njeni pravnomočnosti) ali pa pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku iz katerega izvira izvršilni naslov. To obenem pomeni, da časovne meje pravnomočnosti zajemajo tista dejstva, ki so obstajala ob koncu glavne obravnave. Kasnejša dejstva, to je dejstva, ki so nastopila po zaključku glavne obravnave in ki naj bi vplivala na vsebino s sodbo razreševanega pravnega razmerja, pa je mogoče uveljavljati v izvršilnem postopku najprej z ugovorom (8. in 9. točka 55. člena ZIZ) oziroma s tožbo za nedopustnost izvršbe.(5) Sodišče torej sodi po stanju po koncu glavne obravnave in mu ni mogoče očitati, da je dejansko stanje napačno ugotovilo, če so se nova dejstva pojavila po tem trenutku.(6) Dejstva, ki izvirajo iz prvega obdobja je torej mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi proti odločbi, s pritožbo, dejstva, ki so nastala v zvezi s terjatvijo po trenutku, ko jih v postopku izdaje izvršilnega naslova ni bilo mogoče več upoštevati, je mogoče uveljavljati le z ugovorom v izvršbi, če so takšne narave, da preprečujejo izvršbo. Časovne razmejitve med dejstvi, ki jih je mogoče uveljavljati v ugovoru v izvršbi, in dejstvi, ki se uveljavljajo s pravnimi sredstvi proti odločbi ali poravnavi, ZPP posredno določa s 337. členom, izrecno pa je postavljena v že omenjeni določbi ZIZ.

10. Vendar pa se stanje, omejeno s časovnimi mejami pravnomočnosti, nanaša le na okoliščine, ki so pomembne za meritorno odločanje o zahtevku, za procesne predpostavke pa velja, da morajo obstajati ves čas postopka oziroma v vseh stadijih postopka.(7) Ker mora sodišče na obstoj procesnih predpostavk paziti po uradni dolžnosti, sme v primeru, ko zasumi, da le-te niso podane, s tem v zvezi po uradni dolžnosti opraviti različne poizvedbe (lahko tudi neformalne), prav tako pa tudi izvesti dokaze (npr. vpogled v matično knjigo umrlih).(8) Obstoj stranke je procesna predpostavka (80. člen ZPP), ki mora obstajati ne le ob vložitvi pritožbe, temveč tudi v času odločanja pritožbenega sodišča.(9) Od njenega obstoja je torej odvisna dopustnost zahteve za pravno varstvo; je okoliščina, ki mora biti podana, da sodišče sploh sme vsebinsko odločati o utemeljenosti te zahteve. Smrt stranke po zaključku glavne obravnave ima tako vpliv na nadaljnji tek postopka – tako glede vprašanja, na čigavo ime naj se glasi sodna odločba instančnega sodišča, na vprašanje procesnega nasledstva, kot tudi glede morebitne prekinitve postopka.(10)

11. Temeljno vprašanje v konkretni zadevi je vprašanje procesnega nasledstva. Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu.

Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika. Dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja. Dedič postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod resolutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini.(11) Čeprav je dedovanje univerzalno nasledstvo, pa ne pomeni, da preidejo na dediče prav vse sestavine premoženja. Tiste pravice in obveznosti, ki tudi za življenja niso prenosljive ali so vezane na življenje zapustnika, se ne morejo dedovati. Postavlja se vprašanje, ali to pomeni tudi, da siceršnji dediči zapustnika ne vstopijo v procesno razmerje, če se vodi spor o pravicah ali obveznostih, ki niso podedljive. Stališče teorije je jasno – kjer ni možno dedovanje, ni možno procesno nasledstvo.(12) Univerzalno pravno nasledstvo le v obziru prenosljivih pravic privede ex lege do procesnopravne sukcesije.(13) Terjatev za nepremoženjsko škodo svojo osebno naravo izgubi šele s priznanjem s pravnomočno sodbo (ali pisnim sporazumom). To pa pomeni, da v zadevnem trenutku smrti na dediče ni mogla preiti in je ugasnila. Stališča pritožbenega sodišča, oprto na časovne meje pravnomočnosti, izrecno nasprotuje določbi prvega odstavka 204. člena ZOR in ji daje povsem drugo vsebino.(14) V takšnem primeru bi namreč za procesno nasledstvo zadostovala zgolj sodba sodišča prve stopnje, torej še nepravnomočna sodba. Navedeno pa je v nasprotju tako z jezikovno kot namensko razlago omenjene določbe ZOR.

12. Če bi pritožbo v obravnavani zadevi vložil tožnik, bi jo moralo sodišče druge stopnje kot nedovoljeno zavreči.(15) Tožnik namreč pravdne sposobnosti nima več in ker se te pomanjkljivosti ne da odpraviti,(16) bi nastala situacija, ko bi bila pritožba vložena po osebi, ki pravice do pritožbe nima (več). V konkretnem primeru je pritožnica toženka. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih interesov mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pritožnik mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Kadar pritožnica svojega pravnega položaja, tudi če bi s pritožbo uspela, ne more (več) izboljšati (terjatev iz naslova nepremoženjske škode namreč ni več), pravni interes za pritožbo ni podan.(17) Glede na navedeno je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1219/2008 z dne 9. 11. 2009. Plavšak, N., v Plavšak, N., Juhart, M., in Vrenčur, R., Obligacijsko pravo, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 656. Jadek Pensa, D. v Plavšak. N., Juhart M. (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 1067. Op. št. (2): Določba 184. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima enako vsebino.

Op. št. (3): V skladu z drugim odstavkom navedene določbe je pod enakimi pogoji lahko ta terjatev predmet odstopa, pobota in prisilne izvršbe.

Op. št. (4): Jadek Pensa, D., v Plavšak., N., Juhart M. (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 1067. Plavšak, N., v Plavšak, N., Juhart, M., in Vrenčur, R., Obligacijsko pravo, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 656. Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerji, II. knjiga, Uradni list, Ljubljana, 1984, str. 772 in 773. Stojanovič, D., Perović, S., Komentar zakona o obligacionim odnosima, Kulturni center – Gornji Milanovac, Pravni fakultet Kragujevac, 1980, str. 608. in 609. Blagojević, B. T., Krulj, V., Komentar zakona o obligacionim odnosima, Savremena administracija, 1. knjiga, Beograd, 1983, str. 747. Strohsack, B., Oškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, Ljubljana, 1996, str. 265. Vizner, B., Komentar zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, 2. knjiga, Zagreb 1978, str. 930. in 897-902. Stanović, O., Sukcesija prava na naknadu neimovinske štete, Anali pravnog fakulteta v Beogradu, 1961, str. 656. Goljar, S., Podedljivost zahtevkov iz nematerialne škode Pravnik št. 1-3/1970, str. 44. Hekman, J., Nasledljivost prava na nadnadu neimovinske štete, Odvjetnik št. 9-10, 1970, str. 331. Brkić, M., O koncepciji neimovinske štete i novčane prestacije za to štetu u našem pravu, Pravni život, Beograd 1972, št. 4, str. 3. Vuković, M., Odgovornost za štetu, druga dopolnjena izdaja, Zagreb, 1971, str. 263. Sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 3/2004 z dne 15. 4. 2004. Op. št. (5): Primerjaj Ude, L., Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str. 317 in 318. Op. št. (6): Primerjaj 337. člen ZPP.

Op. št. (7): Galič A., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 349. Juhart, J., Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1061, str. 19. Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 65/2002 z dne 5. 12. 2002, II Ips 125/2007 z dne 1. 7. 2009, II Ips 67/2008 z dne 14. 10. 2009, II Ips 551/2005 z dne 25. 1. 2007, II Ips 724/2005 z dne 22. 7. 2007 itd. Op. št. (8): Galič, A., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 348. Op. št. (9): Primerjaj III Ips 65/2002 z dne 5. 12. 2002, II Ips 125/2007 z dne 1. 7. 2009, II Ips 67/2008 z dne 14. 10. 2009, II Ips 551/2005 z dne 25. 1. 2007, II Ips 724/2005 z dne 22. 7. 2007, X Ips 425/2005 z dne 10. 10. 2008, X Ips 468/2005 z dne 10. 10. 2008, X Ips 611/2004 z dne 11. 6. 2009, X Ips 1116/2006 z dne 26. 3. 2009, X Ips 1219/2005 z dne 1. 4. 2005 itd. Op. št. (10): Galič, A., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 349. Op. št. (11): Kadar je predmet pravdnega postopka podedljiva odškodninska terjatev, se postopek v vsakem primeru (če je imel umrli pooblaščenca ali ne) nadaljuje z dediči (bodisi na tožnikovi bodisi na toženčevi strani), prav tako se ne zdi sporno takrat, kot že poudarjeno, kadar umre povzročitelj nepremoženjske škode (toženec), saj so na pasivni strani odškodninske obveznosti podedljive.

Op. št. (12): Triva, S., Građansko procesno pravo, drugo prerađeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 1972, str. 231. Rijavec, V., v. Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 288. Op. št. (13): Dika, M., Triva S., Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine 2004, str. 302. Op. št. (14): Njegova vsebina je predstavljena v točki 8 tega sklepa.

Op. št. (15): Glej prvi odstavek 343. člena v zvezi s 352. členom ZPP.

Op. št. (16): Glej peti odstavek 81. člena ZPP. Ker nima pravnega naslednika glede sporne terjatve, se postopek ne bi mogel nikoli nadaljevati, zaradi česar bi bila uporaba določb ZPP o prekinitvi postopka (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP) nesmiselna.

Op. št. (17): Glej prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 352. členom ZPP.