Jedro

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest. Ni mogoče govoriti o prenosu ali celo izključitvi zakonite odškodninske odgovornosti tožene stranke (koncedenta), temelječi na opustitvah dolžnosti, ki jih prav (in edino) toženi stranki nalagajo splošna in abstraktna pravna pravila. Morebiten pogodbeni prenos te odškodninske odgovornosti bi torej učinkoval le v razmerju med koncedentom in koncesionarjem, ne pa v razmerju do tretjih (oškodovancev).

Kadar se tožbeni zahtevek nanaša na nepremoženjsko škodo, lahko smrt tožnika pomeni prenehanje aktivne stvarne (ad causam) legitimacije le, če do tega pride znotraj časovnih meja pravnomočnosti (do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža na 3.575,00 EUR in se tožbeni zahtevek tudi v znesku 5.176,49 EUR (3.372,93 EUR glede nepremoženjske škode ter 1.803,56 EUR glede premoženjske škode) zavrne.

Pritožba se v preostalem delu zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (3.000,00 EUR glede nepremoženjske škode ter 575,00 EUR glede premoženjske škode) potrdi.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške celotnega postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

(1) Tožnik uveljavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je dne 26. 10. 2001 nastala v prometni nezgodi, ko je na državni cesti trčil s tovornim vozilom. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožniku v 15 dneh plača 8.751,49 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 1. točke izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka) ter toženki naložilo, da mora tožniku plačati 4.194,66 EUR pravdnih stroškov z zamudno posledico (2. točka izreka). Obrazložilo je, da je do nesreče prišlo zaradi poškodbe na cestišču, zoženja cestišča in zaradi pomanjkljive prometne signalizacije. Prisojeni znesek predstavlja vsoto nepremoženjske (6.372,93 EUR) in premoženjske škode (2.378,56 EUR).

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb:

(2) Zoper obsodilni in stroškovni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obširnih in mestoma ponavljajočih se pritožbenih razlogov je smiselno razbrati, da tožena stranka nasprotuje pasivni legitimaciji, ugotovljenemu dejanskemu stanju ter višini prisojene odškodnine.

Sklicuje se na napačno uporabo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR), Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/97, s spremembami; od tu ZJC) in Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/93; od tu ZGJS) ter meni, da tožena stranka (koncedent) ne more biti odgovorna za opustitve koncesionarja. Ponavlja, da je redno vzdrževanje in varstvo državnih cest (torej tudi za obravnavano cesto) skladno z ZGJS prenesla na izvajalca (C., d.d.) z dolžnostmi in odgovornostmi, ki izhajajo iz ZJC. V pogodbi z izvajalcem je jasno določeno, da je izvajalec pristojen in odgovoren za popravila vozišča in za vzdrževanje cest. Gre za gospodarsko javno službo, ta pa njenim izvajalcem določa naloge – vzdrževalna dela, podrobneje opredeljena v Pravilniku o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Ur. l. RS, št. 62/98, s spremembami; od tu Pravilnik) ter v Uredbi o načinu opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja državnih cest (Ur. l. RS, št. 48/98, s spremembami). Izvajalec je torej odgovoren za opustitve teh dolžnostnih ravnanj; dolžnost tožene stranke je le v tem, da v skladu s predpisi zagotovi ustrezno izvajanje gospodarske javne službe, kar je (s primerno skrbnostjo) tudi storila. Tožnik ji poleg tega ne očita kršitve postopka izbire ustreznega koncesionarja. Iz navedenega sklepa, da predpostavki protipravnega ravnanja in vzročne zveze nista podani ter primeroma opozarja na nekatere sodbe Vrhovnega sodišča RS (II Ips 140/2003 z dne 2. 3. 2004, II Ips 461/2004 z dne 25. 1. 2006 in II Ips 433/2008 z dne 25. 9. 2008). Izpostavlja tudi določbo 53. člena ZGJS, da za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar, koncedent odgovarja zgolj subsidiarno. Ker tožnik ni zatrjeval in izkazal, da je svoj zahtevek primarno uveljavljal od koncesionarja, niti ta predpostavka odgovornosti tožene stranke ni izpolnjena.

V nadaljevanju pritožbe tožena stranka nasprotuje dokazni oceni. Navaja, da je sodišče prve stopnje ni obrazložilo, slediti pa ne bi smelo s strani tožnika predlaganim pričam, temveč policistoma, ki sta obravnavala prometno nezgodo in sta potrdila, da je tožnik sam odgovoren za nezgodo. Zaradi kršitev določil Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/98, s spremembami; od tu ZVCP) so policisti tožniku izdali plačilni nalog, odgovornost slednjega pa potrjuje še dopis njegove zavarovalnice. Sodišče ravno tako ni kritično presodilo obeh izvedenskih mnenj (izvedenca prometne stroke ter izvedenca travmatološke stroke), ki sta pomanjkljivi. Iz izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke in njegove dopolnitve je sicer razvidno, da je tožnik vozil s hitrostjo 50-54 km/h, kar je v nasprotju z omejitvijo hitrosti na tistem mestu (kraj nesreče je bil 30 m za in ne pred krajevno tablo naselja Horjul, kjer velja omejitev hitrosti 50 km/h). ZVCP v 27. členu določa, da mora voznik voziti vozilo s tako hitrostjo, da ga lahko stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Tožnik, ki ga je na desni ovinek opozarjal prometni znak, je kot domačin zelo dobro poznal razmere na cesti. Dodatni vzrok nesreče je bila njegova prepozna oziroma slaba reakcija.

Sodišče je tudi nekritično sledilo izvedencu travmatološke stroke glede obeh prisojenih oblik nepremoženjske škode. Pritožnica povzema, da je tožnik utrpel le lažji udarec v levo koleno, zato ni mogel trpeti hudih telesnih bolečin, temveč le srednje bolečine in še teh ne v trajanju, kot ga je ugotovil izvedenec. Glede na mnenje fiziatra z dne 13. 11. 2001 je bilo z istim dnem zdravljenje zaključeno. Izvedenec je neutemeljeno ugotovil tudi 6 mesečno trajanje občasnih lažjih bolečin. Tožena stranka se prav tako ne strinja z ugotovljenim strahom, saj je tožnik po njenem mnenju utrpel le kratkotrajen strah lažje stopnje. Sodišče njenih pripomb izvedencu ni posredovalo. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je tudi previsoka.

Končno tožena stranka nasprotuje prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo, ki naj bi tožniku nastala zaradi uničenja vozila VW Passat, letnik 1984 (2.378,56 EUR). Tožnik takšne škode ni dokazal, sodišče pa mu je odškodnino v tem delu prisodilo le na podlagi njegovih navedb. Pri tem je spregledalo, da je tožena stranka (tudi to) škodo prerekala kot močno pretirano in nerealno. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo se je sodišče zavezalo, da bo po prejemu odgovora na poizvedbe o vrednosti vozila, ugotovitve posredovalo strankama in jima dopustilo poseben rok za podajanje pripomb, česar ni storilo.

Dodaja, da je obrestni del zahtevka neutemeljen, med drugim zato, ker ji ni znano, čemu tožnik zamudne obresti uveljavlja od 2. 7. 2004 dalje.

(3) Tožnik na pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče je v okviru svojih dolžnosti iz 80. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami; od tu ZPP) ugotovilo, da tožnik ni več sposoben biti stranka, saj je dne 16. 1. 2010 umrl. Ker se tožbeni zahtevek med drugim nanaša na nepremoženjsko škodo, bi smrt tožnika lahko pomenila prenehanje aktivne stvarne legitimacije (1. odstavek 204. člena ZOR). Vendar ni tako, saj gre za okoliščino, nastalo izven časovnih meja pravnomočnosti (glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje je bila zaključena 16. 10. 2009).

Ker pa ista okoliščina hkrati predstavlja negacijo pozitivne, splošne in absolutne (prave) procesne predpostavke (1), jo je treba vselej (torej ne glede na čas njenega nastanka) upoštevati pri nadaljnjem teku postopka (2). Ker je imel tožnik pooblaščenca, do prekinitve postopka (205. člen ZPP) ni prišlo, temveč se postopek nadaljuje z njegovim pooblaščencem, ki zastopa (še neznane) dediče, dokler mu ti ne prekličejo pooblastila (100. člen ZPP).

O temelju:

(6) Da je sodna praksa glede odgovornosti za škodo, ki je posledica slabega vzdrževanja cest, neenotna (3), je višje sodišče v isti zadevi opozorilo že s sklepom II Cp 3207/2008 z dne 4. 3. 2009, ko je o tem vprašanju zavzelo stališče, pri katerem vztraja. Tožnik svojo zahtevo po povrnitvi škode temelji na pasivnem ravnanju (opustitvi) tožene stranke, ki zaradi narave stvari terja presojo z vidika ratio legis vzročnosti.

To pomeni, da mora biti s splošnim in abstraktnim pravnim aktom subjektu naloženo dolžnostno ravnanje.

Temu kriteriju je zadoščeno, saj je Republika Slovenija upravljavec državnih cest (16. člen ZJC). Strokovno-tehnične, razvojne, organizacijske in upravne naloge za graditev, vzdrževanje in varstvo državnih cest opravlja Direkcija Republike Slovenije za ceste (1. odstavek 19. člena ZJC). Med te naloge po drugi alineji 1. odstavka 19. člena ZJC izrecno spada tudi redno vzdrževanje državnih cest. Tudi podzakonski akt določa, da vzdrževanje cest vodi in organizira za dejavnost pristojna strokovna služba upravljavca cest (2. člen Pravilnika). Upravljavec cest pa je po prej navedenih določbah ZJC Republika Slovenija, ki to nalogo opravlja preko Direkcije za ceste. Gre za obvezno gospodarsko javno službo (8. člen ZJC), ki se določi z zakonom, dajanje koncesij pa je le ena izmed oblik njenega zagotavljanja (1. odstavek 3. člena in 1. odstavek 6. člena ZGJS). Dolžnostno ravnanje bi bilo na koncesionarja lahko preneseno tudi s splošnimi in abstraktnimi pravili, ki urejajo gospodarsko javno službo (ZGJS ali akti, izdanih na njegovi podlagi), pa ni. Razmerje med koncedentom in koncesionarjem se ureja s koncesijskim aktom in koncesijsko pogodbo. Koncesijskega akta (32. in 33. člen ZGJS), ki bi urejal neposredno obveznost koncesionarja, ni. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o prenosu ali celo izključitvi zakonite odškodninske odgovornosti tožene stranke (koncedenta), temelječi na opustitvah dolžnosti, ki jih prav (in edino) toženi stranki nalagajo splošna in abstraktna pravna pravila. Morebiten pogodbeni prenos te odškodninske odgovornosti bi torej učinkoval le v razmerju med koncedentom in koncesionarjem, ne pa v razmerju do tretjih (oškodovancev). Na to kaže tudi določba 6. alineje 1. odstavka 39. člena ZGJS, da stranki koncesijske pogodbe uredita medsebojna razmerja, med drugim zlasti v zvezi z morebitno škodo, povzročeno z (ne)izvajanjem javne službe.

(7) Omenjeni predpisi določajo, kakšno mora biti stanje cest in kako se ga zagotavlja. Iz njihovih določb ni mogoče razbrati, da bi bila sklenitev pogodbe s cestnim podjetjem o vzdrževanju in varstvu cest edina dolžnost (ali možnost) upravljavke cest, kot zmotno meni pritožnica. Ne le, da je koncesija zgolj ena izmed oblik zagotavljanja javnih služb; tudi v primeru, ko je podeljena, ima upravljavka možnost in dolžnost zagotoviti opravljanje javne službe na ustrezen način. Če koncedent npr. preko dolžnega izvajanja nalog nadzora nad stanjem državnih cest in tamkajšnjo prometno ureditvijo (3. in 4. alineja 1. odstavka 19. člena ZJC) ter strokovnega nadzora nad izvajalcem gospodarske javne službe (5. alineja 1. odstavka 12. člena ZGJS; 14. 18. in 19. člen pogodbe – B11-B15) odkrije, da koncesionar ne opravlja koncesionirane gospodarske javne službe, jo lahko prevzame v režijo (52. člen ZGJS). Prav za redno vzdrževanje državnih cest v režijskih obratih ZJC predvideva možnost organiziranja cestnih baz (2. odstavek 19. člena ZJC). Sklep, da se koncedent svojih zakonskih dolžnosti oziroma odgovornosti zanje ne more razbremeniti, potrjujejo tudi druge zakonske določbe, posebej tista o odgovornosti koncedenta za ravnanje koncesionarja (53. člen ZGJS (4)). Citirana določba v ničemer ne okrni razlogov o nemožnosti prenosa oziroma izključitve odškodninske odgovornosti proti oškodovancem (glej zgoraj, tč. 6); celo potrjuje jih. Iz nje namreč jasno izhaja, da je koncedent za omenjeno škodo odgovoren v vsakem primeru, s koncesijsko pogodbo pa se lahko namesto zakonsko predvidene subsidiarne odgovornosti dogovori zgolj drugačna vrsta odgovornosti (5). Na pravilnost doslej podanih razlogov nenazadnje kaže tudi kasneje sprejet Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (Ur. l. RS, št. 127/2006, s spremembami), ki ureja povsem primerljivo področje. Načelo subsidiarne odgovornosti ta zakon ureja v določbi 19. člena, ki v svojem 3. odstavku izrecno določa, da javni partner s prenosom izvajanja predmeta javno-zasebnega partnerstva na izvajalca ni rešen odgovornosti za ustrezno izvajanje projekta, drugačen dogovor med strankama pa ne vpliva na razmerja do tretjih oseb. Enako stališče je zaslediti tudi v teoriji (6).

(8) Pritožnica je v zvezi s subsidiarno odgovornostjo v pritožbi uveljavljala ugovor vrstnega reda (beneficium ordinis), ki pa ni utemeljen. Drži sicer, da lahko tožnik svoj zahtevek od subsidiarno odgovornega uspešno uveljavlja šele zatem, ko je isti zahtevek neuspešno uveljavljal zoper primarno odgovornega. Vendar pri tem zadošča, da je na slednjega naslovil pisno zahtevo, ta pa je ni izpolnil (7). Opisanemu položaju ustrezajo okoliščine obravnavane zadeve, ki jih je v sodbi povzelo že sodišče prve stopnje – tožnik je tožbo skušal razširiti na koncesionarja (pripravljalna vloga z dne 6. 12. 2005, list. št. 35-39), v kar le-ta ni privolil (vloga z dne 26. 1. 2006, list. št. 51).

(9) Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o temelju zahtevka ter o nepremoženjski škodi. Temeljijo namreč na skrbni, popolni in življenjski dokazni oceni ter so podprte z zadostnimi in jasnimi razlogi, ki jih glede na (v tem delu) skopo vsebino pritožbe ni treba ponavljati. Ker obrazloženi dokazni oceni pritožnica nasprotuje le posplošeno, je ne uspe izpodbiti. Ne pojasni, čemu bi moralo sodišče slediti izpovedbam policista B., niti v čem bi ji to koristilo (priča se namreč česa bistvenega ni spomnila, list. št. 54-55). Kot izhaja iz podatkov spisa, policist C. ni bil zaslišan, kar pritožnica očitno spregleda, posledično pa kršitve v tej smeri ne uveljavlja. Sodišče je toženi stranki pravilno pojasnilo, da na plačilni nalog oziroma na ugotovitve policista o storjenem prekršku v tej pravdi ni vezano (14. člen ZPP). Izpoved zaslišanega policista prepričljivosti dokazne ocene ne zmanjšuje, kot tudi ne dopis zavarovalnice, ki se sklicuje na policijski zapisnik. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena tudi glede presoje ugotovitev izvedenca prometne stroke, ki se v bistvenem skladajo z izpovedbo tožnika in prepričajo tudi pritožbeno sodišče. Pritožba sicer niti ne pojasni, čemu naj bi bila obrazložitev sodišča oziroma mnenje izvedenca pomanjkljiva.

(10) Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izključni vzrok obravnavane nezgode ravno v opustitvah tožene stranke (opustitev dolžnega vzdrževanja ceste ter opustitev dolžne namestitve ustrezne prometne signalizacije). Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da je tožnik pred zaviranjem vozil s hitrostjo 50 do 54 km/h, kar je znotraj tamkajšnje splošne omejitve hitrosti, ki znaša 90 km/h in ne le 50 km/h, kot skuša prikazati tožena stranka. Ugotovljeno omejitev hitrosti potrjujejo izpovedbe tožnika in prič ter izvedenčeve ugotovitve, pojasnila ter fotografije (list. št. 85-86). Iz njih jasno sledi, da je do nesreče prišlo zunaj naselja, natančneje v desnem ovinku, ki je od prometnega znaka III-15, ki označuje konec naselja Horjul, oddaljen več kot 100 metrov. Cesta je bila zaradi poškodovanega desnega roba cestišča tako zožena, da bi tožnik obravnavani ovinek lahko varno prepeljal le ob bistveno zmanjšani hitrosti od dovoljene (46 km/h), poleg tega pa cesta v kritičnem delu ni bila dovolj široka za varno srečanje dveh osebnih vozil, kaj šele osebnega in tovornega vozila. Glede na to, da je na cestnem odseku, kjer velja omejitev hitrosti 90 km/h, pred ovinkom stala le opozorilna tabla za oster ovinek v desno, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik svojo vožnjo ustrezno prilagodil ovinku, ki ga je lahko pričakoval. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev, ki jo je ob ustnem podajanju mnenja potrdil izvedenec (list. št. 169), da tožnik ni mogel pričakovati zoženja ceste, saj ga na to nevarnost ni opozarjal noben prometni znak (npr. “zoženje ceste z desne strani“, “neutrjena bankina“, eventualno še “omejitev hitrosti na 40 km/h“). S tem je sodišče (konkludentno) ovrglo prerekane trditve tožene stranke, da je tožnik kot domačin stanje spornega odseka ceste dobro poznal. Tožena stranka v pritožbi zgolj trdi nasprotno, tovrstnih trditev pa – tako kot pred sodiščem prve stopnje – ne podpre z morebitnim dokaznim predlogom (1. odstavek 7. člena, 212. člen in 215. člen ZPP). Izkazalo se torej je, da tožnik ni kršil dolžnosti, da vozi s tako hitrostjo, da vozilo stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje (27. člen ZVCP).

Trditve, da je vzrok nesreče tudi slaba reakcija tožnika, ni mogoče upoštevati. Tožena stranka jo je namreč podala šele po koncu prvega naroka za glavno obravnavo (vloga z dne 29. 2. 2008), ne da bi za to navedla morebitne opravičljive razloge (1., 4. in 5. odstavek 286. člena ZPP). Omenjena trditev poleg vsega nima podlage v izvedenih dokazih, posebej ne v izvedenskem mnenju izvedenca prometne stroke. Glede na vse navedeno je presoja, da tožnik ni prispeval k nastali škodi, pravilna.

O višini nepremoženjske škode:

(11) Pritožbeno sodišče nadalje ne dvomi v dokazno oceno v zvezi s tožnikovimi poškodbami in težavami, ki jih je utrpel zaradi obravnavane nezgode. Oprta je na izvedensko mnenje izvedenca travmatološke stroke, ki pritožbenemu sodišču ne zbuja pomislekov. Pritožbeni očitki v tem delu sestoje iz istih pripomb na izvedensko mnenje, ki jih je tožena stranka navedla že pred sodiščem prve stopnje in za katere zmotno meni, da jih sodišče ni posredovalo izvedencu. Še več, na te pripombe je izvedenec ob ustnem podajanju mnenja odgovoril in vztrajal pri dotedanjih ugotovitvah (list. št. 261-262). Njegova dodatna pojasnila sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ker tožena stranka nanje ni imela pripomb in jih tudi v pritožbi ne izpostavlja, podrobnejši odgovor v tej smeri ni potreben.

(12) Pritožnica pa sodišču prve stopnje deloma utemeljeno očita, da je tožniku za pretrpljeno nepremoženjsko škodo prisodilo previsoko odškodnino (4.172,93 EUR za telesne bolečine, 2.200,00 EUR pa za strah; skupno torej 6.372,93 EUR). Tožnik, ki je bil ob nesreči star 74 let, je utrpel rano na desni zgornji veki, udarnino levega kolena z izlivom v kolenski sklep ter udarnino leve rame in levega gležnja. 10 dni je trpel hude telesne bolečine, 3 tedne srednje hude bolečine, 2 meseca stalne lahke bolečine in nadaljnjih 6 mesecev še občasne lažje bolečine, ki so se pojavljale ob večjih obremenitvah; zdravljenje je trajalo približno dva meseca. Prestajal je tudi hud primarni strah ter srednje hud sekundarni strah, ki je trajal 4 tedne.

Če naj sodišče pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabi materialno pravo (200. in 203. člen ZOR), mora individualizirati zadoščenje, ki naj bi ga pomenila odmerjena odškodnina, ter vsakokratno odmero tudi primerjati z odškodninami za podobne oblike in velikosti škode, ki se priznavajo v drugih primerih. Upoštevajoč tako oblikovana merila je glede na ugotovljeno dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča utemeljena odškodnina za telesne bolečine, ki jih je tožnik trpel, v višini 2.200,00 EUR (2,35 povprečnih plač) in za strah v višini 800,00 EUR (0,85 povprečnih plač). Odškodnina 3.000,00 EUR oziroma približno 3,2 povprečne plače, je v celoti usklajena z usmeritvami iz 200. in 203. člena ZOR, zato večje znižanje ni utemeljeno. Upoštevajoč opisano je sodišče druge stopnje na seji senata delno ugodilo pritožbi in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo. Preostali obsodilni del sodbe, ki se nanaša na glavnico nepremoženjske škode (do 3.000,00 EUR) ter na pripadajoče zakonske zamudne obresti je po opravljenem uradnem preizkusu potrdilo, pritožbo v tem delu pa zavrnilo (353. člen ZPP).

Čeprav je zamuda tožene stranke nastala že dne 17. 6. 2004, ko je bila pozvana k plačilu škode, je tožnik zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska zahteval šele od poteka 15 dnevnega roka (str. 11 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Tako prisojene obresti so torej utemeljene in hkrati v mejah tožbenega zahtevka.

O višini premoženjske škode (sodba sodnice posameznice):

(13) Končno je pritožba utemeljena še glede višine premoženjske škode za uničeno vozilo, ki je bila tožniku prisojena v zahtevani višini. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni jasno razvidno, na kakšno pravno podlago je sodišče oprlo svojo odločitev. Navedlo je, da je tožnik po prejemu pojasnila družbe E., d. o. o., da ne razpolaga s podatkom o vrednosti njegovega vozila, predlagal, naj se za vrednost avtomobila vzame znesek iz tožbe, o tem predlogu pa se tožena stranka ni izjavila. Ti razlogi nakazujejo, da je sodišče odškodnino za premoženjsko škodo v isti vrednosti prisodilo na podlagi 214. člena ZPP, iz nadaljnjih razlogov pa je razbrati, da se je sodišče oprlo na določbo 216. člena ZPP. Sodišče je namreč ocenilo, da ima tožnik pravico do odškodnine za premoženjsko škodo, vendar bi bilo ugotavljanje (očitno njene višine) povezano z nesorazmernimi težavami. Opisanemu ravnanju pritožnica utemeljeno nasprotuje (1. odstavek 339. člena ZPP), saj je višini zatrjevane vrednosti vozila že prej izrecno nasprotovala, obenem pa ne drži, da je ugotavljanje konkretne premoženjske škode (vrednost avtomobila točno določene znamke, modela in leta izdelave) nemogoče oziroma povezano z nesorazmernimi težavami. Sklicevanje na prosti preudarek je ostalo tudi vsebinsko prazno, saj ga sodišče prve stopnje ni osvetlilo z razlogi glede pogojev za njegovo uporabo, kot tudi ne s tistimi, ki bi razjasnili ustreznost proste presoje (uporaba pravil logičnega mišljenja in življenjskih izkušenj).

(14) Čeprav je odločitev o premoženjski škodi obremenjena z omenjenimi kršitvami, bi bilo zmotno avtomatično slediti stališču tožene stranke, da tožnik premoženjske škode ni dokazal. Njegov dokazni predlog s poizvedbami o vrednosti vozila je namreč ostal deloma neizčrpan, saj se je sodišče (očitno opirajoč se na napačne določbe ZPP; glej zgoraj, tč. 13) zadovoljilo že z odsotnostjo podatka o vrednosti povsem enakega vozila, čeprav bi – če je že ugodilo tožnikovemu dokaznemu predlogu – lahko pridobilo enak podatek za primerljivo vozilo. Senat je ocenil, da lahko omenjene pomanjkljivosti odpravi z izvedbo pritožbene obravnave, na kateri se omenjeni dokaz ponovno oziroma popolnoma izvede (2. in 3. odstavek 347. člena ZPP). Ob tem je odločil, da pooblastila glede priprav in vodenja obravnave, ki jih ima predsednik senata, preidejo na sodnico poročevalko (4. odstavek 347. člena ZPP), glede na nezahtevnost obravnavanih dejanskih in pravnih vprašanj v tem delu pa je še odločilo, da bo o zadevi v istem obsegu odločila sodnica poročevalka (5. odstavek 347. člena ZPP; glej zapisnik pritožbene obravnave z dne 26. 3. 2010).

(15) Na pritožbeni obravnavi je bilo na osnovi predlaganih poizvedb ter vpogleda v listine (zapis o telefonskih poizvedbah) ugotovljeno, da znaša cena avtomobila iste znamke in modela ter glede na čas sojenja primerljivega letnika izdelave (1994) ob sojenju približno 575,00 EUR, kar je po oceni pritožbenega sodišča realno. Na tako ugotovljeno vrednost vozila tožeča stranka ni imela pripomb (na pritožbeno obravnavo kljub pravilnemu vabljenju ni prišla nobena oseba na strani tožeče stranke, niti njen pooblaščenec), tožena stranka pa jo je na obravnavi izrecno sprejela, zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče (2. odstavek 348. člena ZPP).

Po tako dopolnjenem dokaznem postopku je bilo treba na podlagi 1. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugoditi tudi v delu, ki izpodbija prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo nad 575,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za razliko (1.803,56 EUR s pripadki) tožbeni zahtevek zavrniti. Obsežnejšega znižanja prisojene premoženjske škode pritožbeni očitki ne utemeljujejo, izpodbijana odločitev pa je v tem delu prestala še uradoma opravljen pritožbeni preizkus, kar je narekovalo zavrnitev presežka tu obravnavanega dela pritožbe ter potrditev ustrezajočega dela sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških:

(16) Ker je s spremenjeno odločitvijo spremenjen tudi uspeh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče o pravdnih stroških odločilo na novo. Pri tem je upoštevalo določbo 2. odstavka 154. člena ZPP, po kateri sodišče, kadar stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh primarno odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tej zadevi ni takšnih okoliščin, ki bi opravičevale odstop od primarnega kriterija pri delnem uspehu pravdnih strank, torej kriterija, po katerem vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, zato je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške celotnega postopka, kar velja tudi za pritožbene stroške.

(1) Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 97. (2) Galič v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 349. (3) Vrhovno sodišče RS je v zadevah II Ips 140/2003, II Ips 461/2004 in II Ips 433/2008 zavzelo stališče, da je odločilno, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra, in tako zaključilo, da za škodo odgovarja podjetje, ki opravlja javno službo. V zadevi II Ips 433/2008 je zato zahtevek zoper upravljavko cest zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevah II Cp 893/2004 in II Cp 1216/2004 našlo razloge za odgovornost obeh - tako upravljavca cest kot podjetja, ki opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra. Isto sodišče je v zadevi II Cp 540/2008 zaključilo, da je odgovoren le upravljavec cest, ne pa tudi koncesionar. Enako je bilo stališče Višjega sodišča v Kopru v zadevi I Cpg 13/2006. Podobno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v (problemsko sicer drugačni) zadevi III Ips 20/2007. (4) Koncedent subsidiarno odgovarja za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam, če s koncesijsko pogodbo ni določena drugačna vrsta odgovornosti.

(5) Enako razlago citirane določbe vsebuje Predlog ZGJS (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 7/1997, str. 76).

(6) Šinkovec, Odgovornost države za škodo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, str. 9. (7) Primerjaj druge zakonsko predvidene primere subsidiarne odgovornosti, npr. odgovornost družbenikov družbe z neomejeno odgovornostjo (1. odstavek 100. člena Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/2006, s spremembami) in odgovornost subsidiarnega poroka (1. odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami).