Jedro

Za pooblastilo zakon ne zahteva posebne oblike. Lahko je dano pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji. Izjema je določena le za pravne posle, za katere zakon predpisuje posebno obličnost. V tem primeru zahteva po obličnosti velja tudi za pooblastilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo opravljenih storitev priprave media plana in medijskega zakupa za namene oglaševalskih akcij A., d. d. Storitve je naročila tožena stranka.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21766/2009 z dne 24. 2. 2009 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožeči stranki plačati 300.115,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške izvršilnega postopka v znesku 654,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežnem delu je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21766/2009 z dne 24. 2. 2009 razveljavilo in tožbeni zahtevek na plačilo 58.349,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Relevantno dejansko stanje

6. Tožena stranka je z A. d. d. sklenila pogodbo za pripravo in izvedbo komunikacijskih akcij „A.“ in „B.“. S pogodbo je tožena stranka prevzela obveznost, da za A., d. d. izvede različne akcije in idejne zasnove oblikovanja oglasov.

7. Tožeči stranki je C. C. naročil pripravo media plana za novo celostno in grafično podobo A., d. d. Ustno sklenjeni dogovor o izvajanju storitev sta tožeča stranka in C. C. kasneje še razširila. Dogovorila sta se, da bodo računi, izstavljeni s strani medijskih hiš za zakup medijskega prostora na tožečo stranko, predstavljali podlago za nadaljnjo izstavitev računov na toženo stranko.

8. C. C. je nastopal kot odgovorna oseba izvajalca storitev (tožene stranke) po pogodbi z A., d. d., in je kot tak pogodbo tudi parafiral. Zakonita zastopnica tožene stranke tudi ni nasprotovala, ko jo je C. C. pred tožečo stranko predstavil kot svojo direktorico. Naknadno je tožena stranka pripravila osnutek pogodbe o sodelovanju s tožečo stranko z dne 24. 7. 2008, iz katerega izhaja, da tožena stranka pri tožeči stranki naroča izdelavo medijskega načrta in zakupa medijskega prostora za komunikacijske akcije A., d. d. Osnutek je zakonita zastopnica tožene stranke podpisala, zakonita zastopnica tožeče pa ne, ker je bil za tožečo stranko v osnutku navedeni znesek plačila prenizek.

9. Tožeča stranka je svoje obveznosti po sklenjenem dogovoru v celoti izpolnila.

Revizijske navedbe

10. Tožena stranka v reviziji vztraja, da C. C. ni imel njenega pooblastila za naročilo vtoževanih storitev pri tožeči stranki. Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo, ki jo lahko zastopa samo njen zakoniti zastopnik ali prokurist. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do izvora upravičenosti C. C. za zastopanje, do izostale pisnosti pogodbe med pravdnima strankama ter do povezanosti med družbo D. in toženo stranko. Sodišče bi odločitev v zadevi moralo nasloniti na določbo 73. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in upoštevati, da tožena stranka neupravičenega zastopanja C. C. ni nikoli odobrila. Ker je sodišče upoštevalo izpoved zakonite zastopnice tožeče stranke v zvezi z dejstvom doseženega soglasja o ceni storitev, ki ga tožeča stranka ni zatrjevala, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določba postopka. Sodišče bi moralo zaslišati pričo C. C. v zvezi z obstojem pooblastila in sklenitvijo pogodbe med pravdnima strankama.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija ni utemeljena.

12. Dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj utemeljujejo zaključek, da je C. C. bil pooblaščen za sklepanje poslov s tožečo stranko ter posledično da je bila tožena stranka naročnik vtoževanih del. Revizijske navedbe, da so bile okoliščine ob sklepanju pogodbe med pravdnima strankama drugačne, pa predstavljajo nedovoljen revizijski razlog izpodbijanja dejanskega stanja, zato se revizijsko sodišče do njih ni opredelilo (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Ob zaključku, da je C. C. imel pooblastilo tožene stranke za sklenitev pogodbe s tožečo stranko, je sodišče za presojo spora pravilno uporabilo določbo 70. člena OZ. Tudi nima prav revizija, ko opozarja na zakonska zastopnika gospodarske družbe po 32. in 33. členu Zakona o gospodarskih družbah. Zastopanje lahko skladno z določbo 69. člena OZ temelji na zakonu, drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev). Korporacijskega zastopnika, katerega zastopanje temelji na zakonu, je tako treba ločiti od pogodbenega zastopnika ali pooblaščenca. Slednji pridobi upravičenje za zastopanje na podlagi izjave volje zastopanega. Pooblastilo za zastopanje gospodarske družbe mu podeli korporacijski zastopnik.

14. Sodišče druge stopnje se je do izvora zastopanja opredelilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je C. C. pooblastilo za zastopanje pridobil na podlagi konkludentno izražene volje tožene stranke. Za pooblastilo zakon ne zahteva posebne oblike. Lahko je dano pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji. Izjema je določena le za pravne posle, za katere zakon predpisuje posebno obličnost. V tem primeru zahteva po obličnosti velja tudi za pooblastilo (75. člen OZ). Navedena določba za zadevni spor ni relevantna, saj obličnost za podjemno pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ni določena.

15. Na naroku dne 18. 4. 2012 je zakonita zastopnica tožeče stranke izpovedala o dogovoru glede plačila agencijske provizije. Izpovedi sodišče zaradi neobstoječe trditvene podlage v zvezi z nagrado tožeče stranke ni upoštevalo (12. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), kot je revidentu že pojasnilo pritožbeno sodišče (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugačne revizijske navedbe so zato neutemeljene.

16. Tudi ni res, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do povezanosti med družbo D., d. o. o., in toženo stranko. Kot je pravilno pojasnilo, je tožena stranka zaradi sklenjene pogodbe s tožečo stranko zavezana tej plačati opravljene storitve. Morebitno plačilo družbi D., d. o. o., na njeno obveznost ne vpliva (280. člen OZ).

17. Sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem priče C. C. ni izvedlo, ker priča biva v tujini (Arabski Emirati) in ker se kljub večkrat izkazanemu vabilu na zaslišanje ni odzvala. Upoštevalo je pisno izjavo priče, dano po 236.a členu ZPP, ter nato po izvedenem dokaznem postopku odločilo skladno s pravilom o dokaznem bremenu (212. člen ZPP). Takšno postopanje je v okoliščinah konkretnega primera pravilno. Materialnopravno relevantnega dokaza na neposreden način namreč ni bilo mogoče izvesti. Priča se kljub izkazanemu vabilu na več razpisanih narokov za glavno obravnavo prostovoljno ni odzvala. Ker priča živi v tujini, njene navzočnosti tudi ni bilo mogoče zagotoviti s prisilnimi ukrepi po 241. členu ZPP. S sklepom z dne 6. 6. 2013 je nato sodišče prve stopnje postavilo rok za izvedbo dokaza, po izteku roka pa se je izpolnil pogoj po drugem odstavku 219. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato pravilno nadaljevalo z glavno obravnavo in odločilo, da dokaza z zaslišanjem priče ne bo izvedlo. S takšnim postopanjem se je pred tem strinjala tudi tožena stranka. V pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2012 je navajala, da zaslišanje priče C. C. ni nujno potrebno ter da pisna izjava priče z dne 10. 1. 2011 za ugotavljanje odločilnih dejstev zadostuje.

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato nosi sama svoje revizijske stroške.