Jedro

Pooblastilo je upravičenje za zastopanje, ki ga da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu (prvi odstavek 74. člena OZ), pri čemer je pravno pomembno to, da je pravni posel podelitve pooblastila razviden v zunanjem svetu, zlasti v smeri razpoznavnosti za drugo pogodbeno stranko. V konkretnem primeru (ob upoštevanju ustrezne skrbnosti pravdnih strank v poslovnem in pravnem prometu), je zato sodišče prve stopnje – glede na konkretno ugotovljena pravno pomembna dejstva, ki kažejo na konkludentno izraženo voljo tožene stranke – prišlo do pravilnega zaključka, da je bil S.S. s strani tožene stranke upravičen za zastopanje pri konkretnem poslu s tožečo stranko. Pravni posel podelitve pooblastila je lahko izražen izrecno (pisno ali ustno), lahko pa tudi s konkludentnimi dejanji stranke, ki pa morajo biti razvidna in razpoznavna navzven.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zoper stroškovno odločitev se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 21766/2009 z dne 24.2.2009 deloma v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna v osmih dneh plačati tožeči stranki glavnico v višini 300.115,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je razvidno iz točke I izreka izpodbijane sodne odločbe, poleg tega pa tudi stroške izvršilnega postopka v znesku 654,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2009 dalje do plačila. V presežku pa je sodišče prve stopnje omenjeni sklep o izvršbi (za znesek glavnice v višini 58.349,44 EUR s pp) razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 6.6.2014 pa je sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških, in sicer je sklenilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15-tih dneh povrniti 5.170,97 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper zavrnilni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da bi morali biti odločilno dejstvo, procesnopravni ter materialnopravni zaključek takšni, da je višina vtoževane terjatve že od začetka pravde med strankama nesporna, saj tožena stranka nikoli ni prerekale višine terjatve, pač pa prerekala zgolj njen temelj, to je domnevni neobstoj poslovnega razmerja med tožečo stranko in toženo stranko. Ker o teh okoliščinah sodba molči, je podana absolutna bistvena kršitev postopkovnih pravil po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Da tožena stranka nikoli ni prerekala niti obstoja in višine tako imenovanih vhodnih terjatev (terjatev medijskih podjetij do tožeče stranke), zlasti jasno izhaja iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 3.4.2014. Sodišče prve stopnje je trditve tožene stranke, da je imela tožena stranka dolžniško-upniško razmerje, sklenjeno s podjetjem S. d.o.o. in da soglasja o eni in isti vsebini toženka ne more doseči z dvema pogodbenima partnerjema, sicer povzelo v sodbo, vendar pa pri tem ni izvedlo dokaznega sklepa na podlagi 214. člena ZPP, ki zahteva, da se priznano dejstvo šteje za dokazano. V isti vlogi je tožena stranka tudi jasno povedala, da je poravnala vse računa, ki jih je izstavilo podjetje S. d.o.o., temu pa naj bi račune izstavila tožeča stranka. Računi, ki naj bi jih toženi stranki izstavilo podjetje S. d.o.o, so bili tako po višini kot po vsebini identični računom, ki jih je tožeča stranka izstavila toženi stranki. Tožena stranka je torej ves čas postopka trdila, da je sklenila pogodbo s prav tako vsebino in za identično vsoto, kot jo je zatrjevala tožnica, vendar z drugim pogodbenim partnerjem, to je podjetjem S. d.o.o. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodbo o obveznostih, izhajajočih iz zakupa medijskega prostora v medijskih akcijah B. in B.K. za B. d.d., sklenila tožena stranka s tožečo stranko, bi moralo brez posebnega dokaznega postopka odločiti tudi o neprerekanem dejstvu višine terjatve iz tega pogodbenega razmerja. Temu pritrjuje celo pisna izjava priče S.S., ki jo je predlagala sama tožena stranka. Ta je v svoji izjavi z dne 10.1.2011 povedal, da je v imenu podjetja S. d.o.o. naročil storitve tožeče stranke, povezane z zakupom medijskega prostora za medijski akciji za B. d.d. S tem je priznal, da je tožeča stranka opravila vse storitve, katerih plačilo vtožuje v tej pravdi, da so bile storitve pravilno obračunane in da njihova višina ni sporna. Da je bila višina vtoževane terjatve v tej pravdi priznana s strani tožene stranke, izhaja tudi iz navedb tožene stranke iz njene zadnje pripravljalne vloge z dne 3.4.2014. Ne drži, da tožeča stranka ni pravočasno zatrjevala in dokazovala, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o upravičenosti do nagrade (agencijske provizije). Tožeča stranka v tej zvezi opozarja, da je tožena stranka od svoje prve vloge do konca te pravde nikoli ni specificirano in konkretno ugovarjala višini vtoževane terjatve, temveč se je njena celotna obramba osredotočila na argument, da poslovnega razmerja ni sklenila s tožečo stranko, pač pa s svojim podizvajalcem podjetjem S. d.o.o., ki je nato pogodbo sklenil s tožečo stranko. Tožeča stranka zato vztraja, da računov svojih pogodbenih partnerjev (medijskih hiš) sploh ni bila dolžna predložiti, pri čemer pa je vseeno predložila račun štev. 1. Tudi višina in plačilo agencijske provizije za toženo stranko nikoli nista bili sporni. Višina agencijske provizije ni bila nikoli predmet dogovora med B. d.d. in tožečo stranko, pač pa se je o agencijski proviziji dogovarjala tožeča stranka z zakupnikom ali mediji. Tožeča stranka zato ni nikoli ničesar dodatno zaračunala, niti toženi stranki, prav tako pa ne banki. Ravno nasprotno. Za B. d.d. je pridobila pri medijskih hišah količinske popuste oz. je odobrila lastni popust, ki ga je dejansko odstopila od lastnega zaslužka – agencijske provizije. Agencijska provizija je dejansko plačilo medija agenciji (tožeči stranki) za vključevanje v medijski načrt, za pripravo katerega pa je potrebno veliko strokovnega znanja in poznavanja medijskega prostora. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi v celoti spregledalo, da tožena stranka glede višine vhodnih ali vtoževanih računov nikoli ni podala nobenih konkretnih ugovorov, zaradi česar se njihov obstoj in višina štejeta za priznane.

4. Tožena stranka je po svoji pooblaščenki podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper ugodilni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po svoji pooblaščenki pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, kakšna je bila vloga S.S. in v čigavem imenu in za čigav račun je nastopal, glede na napačno ugotovljeno dejansko stanje pa je zato sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sama upravičenost za zastopanje lahko temelji na zakonu, drugem pravnem aktu ali na izjavi zastopanega. Ničesar od navedenega ni bilo izpolnjeno v konkretnem primeru. S.S. ni imel nikoli nobene pravno formalne ali kakšne drugačne funkcije pri toženi stranki. Ni bil njen zakoniti zastopnik, prav tako pa ni imel vloge pooblaščenca. V danem primeru pa bi morala upravičenost S.S. temeljiti na izjavi volje zastopanega, kar pa se ni zgodilo. Tožena stranka po svojih zakonitih zastopnikih nikoli ni podala te upravičenosti za zastopanje S.S., toliko bolj pomembno pa je, da tega niti ni zatrjevala tožeča stranka. Sodba sodišča prve stopnje je obširno obrazložila, da je bilo pooblastilno razmerje razpoznavno na zunaj, torej za drugo pogodbeno stranko, nikakor pa se ni opredelila in obrazložila, kje in kdaj naj bi S.S. dobil pooblastilo tožene stranke za sklenitev predmetnega Pooblastilno razmerje mora namreč obstajati navzven in ne zadošča, da katera od strank zgolj misli ali sklepa, da pooblastilno razmerje obstaja. Pooblastilo mora biti s strani osebe, ki daje pooblastilo, artikulirano in izraženo tudi navzven. Med dokaznim postopkom tožeča stranka ni zatrjevala konkretnih okoliščin glede pooblastitve, niti ne, da je bila ta pooblastitev izjavljena s strani tožene stranke na zunaj. Okoliščina, da je imela tožena stranka sklenjeno pogodbo s družbo S. d.o.o., je pomembna glede dejstva, da omenjeno jasno potrjuje, da tožena stranka za isti obseg del ni sklenila dveh pogodb z dvema različnima družbama. O tem se izpodbijana sodba ni opredelila, zaradi strank. česar je ni mogoče preizkusiti. S.S. tudi nikoli ni bil zaposlen pri toženi stranki, zato v tej zvezi ni mogoče govoriti niti o pooblaščencu po zaposlitvi. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo bistvene priče S.S.. Tožeča stranka nikoli ni navedla, kje in kdaj je bila sklenjena pooblastilna pogodba. V tem delu je izpodbijana sodba odločila mimo trditvene podlage tožeče stranke. Iz elektronskih sporočil, ki se nahajajo v sodnem spisu, ne izhaja, da je S.S. naročil storitev za toženo stranko. Poleg tega iz elektronskega poročila z dne 15.7.2008 jasno izhaja, da S.S. komunicira za S. d.o.o., kar je navedeno v naslovu tega elektronskega sporočila. Glede na to je jasno, da to elektronsko sporočilo ne potrjuje trditve tožbe, da je S.S. sklepal pogodbo za toženo stranko. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi elektronska sporočila, ki jih je predložila tožena stranka, saj iz teh sporočil jasno izhaja, da se je šele kasneje tožeča stranka glede same vsebine posla dogovarjala s toženo stranko. Prej pa ne, ker pogodba ni bila nikoli sklenjena (elektronsko sporočilo z dne 15.11.2008). Napačni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede vsebine izpovedb priče F.O. in priče A.Ž. Sporno poslovno kosilo je bilo več kot pol leta pred tem, ko naj bi prišlo do sklenitve spornega Takratna zakonita zastopnica tožene stranke je povsem verodostojno izpovedala, da so določeni nameni glede združevanja tožene stranke in družbe S. d.o.o. obstajali, vendar do realizacije tega posla nikdar ni prišlo. Tožena stranka in S.S. v ničemer nista zavajala tožeče stranke ali banke, in sicer v smeri, da nastopa S.S. v imenu toženke. To ni bilo nikoli izraženo. Omenjenega dejstva ne more omajati niti okoliščina, da je pogodbo med banko in toženo stranko parafiral S.S., saj je M.H. (direktorica tožene stranke) povedala tudi razlog na navedeno okoliščino. Da je bilo S.S. s strani tožene stranke dano pooblastilo za nastopanje v imenu in za račun tožene stranke, ne izhaja niti iz izpovedb zaslišanih prič. Nobena od prič ni izpovedala, da je bila seznanjena s tem, da bi S.S. zastopal toženo stranko. Priča F.O. je tako na glavni obravnavi izpovedal, da je obstajala povezava med S. d.o.o. in toženo stranko. Prav tako je izpovedal, da je bila banki dana ponudba tako s strani S. d.o.o. kot s strani V. d.o.o.. Ponovno sta bili omenjeni obe družbi. Vse to jasno kaže, da je S.S. imel svojo družbo, s katero je posloval. To so vedeli vsi, tako na banki, kot tudi tožeča stranka. Prav tako je priča F.O. izpovedal, da je S.S. pri parafiranju pogodbe nastopal kot sestavni del skupine V. d.o.o., ni pa njegovega delovanja smatral kot delovanje v imenu in za račun V. d.o.o.. Kot skupino je primarno moč šteti skupino povezanih podjetij, ki pa v zunanjih odnosih nastopajo kot samostojni pravni subjekti, povezanost pa je zgolj notranja. Zato je sodišče narobe štelo, da je S.S. nastopal za račun tožene stranke. Priča F.O. je potrdila tudi, da je kot skupino V. d.o.o. štela firmo, ki ima v svoji sestavi tudi S. d.o.o.. S.S. je vedno deloval le v svojem imenu in za svoj račun oz. za račun družbe S. d.o.o., kar potrjuje tudi listina, to je pogodba med toženo stranko in družbo S. d.o.o. Nelogično in neverjetno bi bilo, da bi tožena stranka dvakrat naročila isto storitev za isto obdobje z dvema različnima subjektoma, upoštevaje pri tem, da je storitev družbi S. d.o.o. že plačala. Tožena stranka je imela pravni interes, da pravilno izpelje pogodbo z banko, zato je S.S. kot direktor njenega podizvajalca parafiral to pogodbo. Nikakor je ni parafiral v nobeni drugi vlogi. Prav tako je priča A.Ž. nedvoumno izpovedala, da je bila zakonita zastopnica tožeče stranke zunanja sodelavka S.S. in da so jo percipirali kot njegovo zunanjo podizvajalko. Ta priča je tudi povedala, da so obstajale ideje o tem, da bi družba S. d.o.o. prešla na V. d.o.o., kar pa se kasneje ni realiziralo. Tudi če bi se S.S. izdajal za zastopnika tožene stranke, to ne more iti v škodo tožene stranke, saj so taki pravni posli lahko veljavni, če jih pravna oseba kasneje odobri. Tožena stranka pa je jasno in nedvoumno zavrnila kakršnokoli medsebojno poslovno razmerje s tožečo stranko in sicer je to na najbolj jasen način razvidno v dopisu tožene stranke z dne 6.2.2009. Zaradi opisanih kršitev in nepravilne uporabe materialnega prava je sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu nezakonita. Sicer pa sodišče prve stopnje zagrešilo tudi več postopkovnih kršitev, med drugimi tudi to, da je ponovno zaslišalo zakonito zastopnico tožeče stranke in je nato oprlo sodbo na njeno izpoved glede soglasja o bistvenih sestavinah pogodbe. Na navedeno je opozorila tudi pooblaščenka tožene stranke na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je tako preko zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke dejansko dopolnilo trditveno podlago tožbenega zahtevka. Izpodbijana sodba se prav tako ni opredelila do pisne izjave S.S., prav tako pa je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo dokazni predlog z dodatnih zaslišanjam prič M.L. in zakonite zastopnice tožene stranke, saj bi ti dve osebi lahko izpovedali o plačilu računov S. d.o.o., kolikor je bilo to za sodišče sporno. Da je S.S. naročal storitve tožeči stranki v imenu in za račun tožene stranke, ni potrdila niti zaslišana direktorica tožeče stranke. Nobena priča ni potrdila, da bi S.S. imel pooblastilo za zastopanje tožene stranke. Prav tako izpodbijana sodba nič ne reče o pogodbi, ki je bila sklenjena med družbo S. d.o.o. in toženo stranko. Prezrta je ostala tudi izpoved direktorice tožeče stranke, da je S.S. povedal, da bo delal pod znamko V. d.o.o., ne pa da bo delal pod toženo stranko in za toženo stranko, kar je bistvena razlika. V pravnem prometu se zahteva tudi določena skrbnost gospodarskih subjektov. Zanimiv je tudi odgovor direktorice tožeče stranke na vprašanje pooblaščenke toženke, da je bil predmetni posel zanjo velik posel in da je delala že za B.K. in da je delala tudi že s S.S., zaradi česar ni sklepala pisnih pogodb. Direktorica tožene stranke pa je verodostojno izpovedala, da S.S. ni imel nobene vloge pri toženi stranki ter da ni imel nobenega pooblastila, da bi zastopal toženo stranko pri konkretnem poslu. Tudi ne drži, da bi S.S. deloval v okviru V., d.o.o, ker takšne družbe sploh ni bilo registrirane. Kot so se začeli pojavljati problemi s plačili računov tožeče stranke, je prišlo do predloga za sklenitev pogodbe med tožečo stranko in toženo stranko, in sicer za nazaj, pri čemer je toženo stranko vodila sklenitev takšne pogodbe samo v smislu odstopa plačila oz. same realizacije plačila, ne pa sklenitev pogodbe, saj bi navsezadnje to pomenilo, da naj bi plačala preostanka obveznosti družbi S. d.o.o., pač pa po cesijski pogodbi tožeči stranki. Dejstvo je, da so se navedeni dogovori nanašali na neplačani znesek v višini 118.000,00 EUR. Da je temu tako izhaja tudi iz listin, ki jih je predložila sama tožnica (pogodba o poslovnem sodelovanju med tožnico in toženko, antidatirana na dan 24.7.2008). Ne gre tudi prezreti, da je tožena stranka svojo obveznost do S. d.o.o. izpolnila.

6. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

7. Obe pravdni stranki sta se pritožili tudi zoper sklep o pravdnih stroških, in sicer iz razloga, ker je odločitev o glavni stvari napačna

8. Pritožbe pravdnih strank niso utemeljene.

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo:

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje (glede odločitve, da se tožbeni zahtevek delno zavrne) pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Nikakor ne drži pritožbena kritika, da tožena stranka tožbenemu zahtevku tožeče stranke v postopku na prvi stopnji sploh ni nasprotovala po sami višini. Tožena stranka je že v prvih dveh pripravljalnih vlogah pravočasno navedla, da so izdani računi tožeče stranke dokazno nepodprti in da tožeča stranka sploh ni dokazala, da je izvedla sporne storitve (katerih plačilo iztožuje v konkretni pravdi). Prav tako je tožena stranka v omenjenih vlogah pravočasno opozorila, da tožeča stranka sploh ni navedla, na kakšen način je sploh prišla do cene za sporne storitve, oz. ni navedla, kaj in koliko je zaračunala. Že iz teh navedb tožene stranke jasno izhaja, da med pravdnima strankama ni bil sporen zgolj temelj tožbenega zahtevka (v smeri obstoja oz. neobstoja poslovnega razmerja med pravdnima strankama), temveč je bila ves čas sodnega postopka sporna tudi sama višina iztoževane denarne terjatve. Takšnega zaključka ne more ovreči niti navedba tožene stranke, da tožena stranka dvakrat ne more plačati istih terjatev, oz. da soglasja o eni in isti vsebini ne more doseči z dvema pogodbenima partnerjema. Ključnega pomena je namreč pravočasna navedba tožene stranke, da računi, na katerih temelji iztoževana denarna terjatev, niso dokazno podprti, oz. da tožeča stranka sploh ni dokazala, da je sporne storitve sploh opravila, upoštevaje ob tem, da je tožeča stranka trdila (in dokazovala), da računi, ki jih je bila za naročene storitve medijskega zakupa dolžna plačati tožeča stranka, predstavljajo podlago tožeči stranki za izstavitev iztoževanih spornih računov v breme tožene stranke. Prav tako je tožena stranka v postopku na prvi stopnji pravočasno opozorila, da tožeča stranka sploh ni navedla, kako je sploh prišla do cene (provizije) za svojo storitev, oz. kaj in koliko je sploh zaračunala, zato tudi v tem delu ni mogoče soglašati s pritožbeno kritiko, da tožena stranka sploh ni specificirano in konkretno ugovarjala višini iztoževane terjatve, posebej pa tudi, da višina oz. plačilo agencijske provizije za toženo stranko nikoli ni bila spornA. V tej zvezi se pritožnik sklicuje tudi na navedbe tožene stranke, podane v vlogi te stranke z dne 3.4.2014, glede katerih pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da so tudi prepozne in zato tudi pravno neupoštevne (prvi odstavek 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč v okviru materialno pravdnega vodstva (285. in 286.a čl. ZPP) s pozivom z dne 14.3.2014 pravdni stranki zgolj pozvalo, da podata navedbe in dokaze glede vprašanja, ali so bile storitve po računih, izstavljenih s strani medijskih hiš, plačane (ter v kolikšnem in ustrezno specificiranem znesku), kar z drugimi besedami pomeni, da je ostalo trditveno gradivo na tem mestu šteti kot prepozno in pravno neupoštevno. Prav tako pa tudi ne drži pritožbeni očitek, da so bili vsi računi, ki jih je tožena stranka izstavila podjetju S. d.o.o., tako po višini kot po vsebini identični z računi, ki jih je tožeča stranka izstavila toženi stranki (1). Tudi zato ne gre dobesedno jemati navedbe tožene stranke (v smeri priznanja oz. neprerekanja višine iztoževane denarne terjatve), da tožena stranka ne more dvakrat plačati za eno in isto storitev, kot skuša to prikazati tožeča stranka v obravnavani pritožbi.

10. Iz tega razloga je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo agencijske provizije, in sicer zaradi odsotnosti trditvene podlage o obstoju dogovora glede upravičenosti do tega zneska. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v razmerju do tožene stranke dokazala zgolj glavnično terjatev v višini 300.115,26 EUR, saj določenih računov medijskih hiš oz. podizvajalcev (ki so po pogodbi obvezna podlaga za prefakturiranje in izstavitev računov tožeče stranke na toženo stranko) tožeča stranka sploh ni predložila v sodni spis (račun M. št. 1 in 2, ki sta bila podlaga za izdajo računa x; račun M. št. 3, ki je bil podlaga za izdajo računa y, račun M. Pool št. 4, ki je bil podlaga za izdajo računa q, račun M. Pool št. 5, ki je predstavljal enega izmed računov, vključenih v račun št. z, račun N. št. 1, ki je predstavljal podlago za enega izmed računov, vključenih v izdani račun št. w). To velja (nepredložitev računov), kljub drugačni pritožbeni navedbi, tudi za račun N. št. 1. 11. Iz povedanega izhaja, da sodišče prve stopnje ni kršilo procesnih pravil (zlasti določbe drugega odstavka 214. člena ZPP), in posledično tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke zoper sodbo:

12. Tudi ta pritožba (oz. konkretni pritožbeni razlogi) ne more omajati pravilne in zakonite odločitve sodišča prve stopnje, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tožeče stranke za znesek 300.115,26 EUR s pp (točka I izreka izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče glede te odločitve tudi ugotavlja, da niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ključnega pomena je okoliščina, da sta S.S. in tožena stranka pri tožeči stranki skozi daljše časovno obdobje (pred in med izvajanjem naročil oz. storitev tožeče stranke medijskega zakupa za namene oglaševalskih akcij B. d.d.) ustvarila in vzdrževala prepričanje (enako tudi pri zaposlenih delavcih B. d.d., odgovornih za projekt), da je S.S. upravičen zastopati toženo stranko v razmerju do tožeče stranke pri konkretnem poslu (tretji odstavek 70. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Pooblastilo je upravičenje za zastopanje, ki ga da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu (prvi odstavek 74. člena OZ), pri čemer je pravno pomembno to, da je pravni posel podelitve pooblastila razviden v zunanjem svetu, zlasti v smeri razpoznavnosti za drugo pogodbeno stranko. V konkretnem primeru (ob upoštevanju ustrezne skrbnosti pravdnih strank v poslovnem in pravnem prometu), je zato sodišče prve stopnje – glede na konkretno ugotovljena pravno pomembna dejstva, ki kažejo na konkludentno izraženo voljo tožene stranke – prišlo do pravilnega zaključka, da je bil S.S. s strani tožene stranke upravičen za zastopanje pri konkretnem poslu s tožečo stranko. Pravni posel podelitve pooblastila je lahko izražen izrecno (pisno ali ustno), lahko pa tudi s konkludentnimi dejanji stranke, ki pa morajo biti razvidna in razpoznavna navzven, kot je to pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

13. Sodišče prve stopnje je najprej prepričljivo obrazložilo razloge v smeri, da je tožeča stranka opravila storitve (zakup medijskega prostora za namene oglaševalskih akcij B. d.d.), ki so predmet iztoževanih računov (priloge A32 – A50), pri čemer predstavljajo podlago za te račune računi (priloge A60 – A129), ki jih je tožeča stranka v zameno za medijski zakup morala poravnati različnim medijskim podjetjem. Ključnega pomena pri tem pa je tudi prepričljiva in dokazno podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v zvezi s temi storitvami ves čas prejemala naročila in navodila s strani S.S. (izpovedbe prič F.O. in A.Ž., listinski dokazi: naročilo in dostava M. plana, dogovor o razširitvi naročila z dne 15.7.2008, zapisnik sestanka z dne 19.8.2008, elektronsko sporočilo z dne 15.7.2008, elektronsko sporočilo z dne 12.8.2008, elektronska sporočila v prilogi A5, iz katerih izhaja neposredna korespondenca glede priprave medijskega načrta med B. d.d. in tožečo stranko, pri čemer je S.S. želel, da se ta sporočila pošiljajo tudi njemu v vednost). Pritožbeno sodišče tudi nima nobenega pomisleka o tem, da je tožeča stranka sporne storitve tudi izvedla, saj so bili računi medijskih hiš na podlagi opravljene komunikacijske akcije B.K. in B. izstavljeni na tožečo stranko (računi v prilogi A60 – A129, elektronsko sporočilo S.S. z dne 3.2.2009 družbi A.), pri čemer je B. d.d. toženi stranki (na podlagi pogodbe za pripravo in izvedbo komunikacijskih akcij B.K. in B. – priloga B3) plačala vse račune iz naslova medijskega zakupa (elektronsko sporočilo F.O. z dne 3.2.2009). Iz teh razlogov je prepričljiva tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se tožeča stranka in S.S. glede cene za opravljeno storitev dogovorila, da računi, izstavljeni s strani medijskih hiš, predstavljajo podlago za izdajo iztoževanih računov tožeče stranke, ki se glasijo na toženo stranko.

14. Nadvse prepričljiva, čvrsto argumentirana in dokazno podprta pa je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (tiho) soglašala (glede na svoja konkretna ravnanja) s tem, da je S.S. upravičen zastopati toženo stranko pri konkretnem poslu s tožečo stranko. Posel priprave M. plana za novo celostno in grafično podobo B. d.d. in medijskega zakupa je pri omenjeni banki dobila tožena stranka, pri čemer je banka v okviru te pogodbe s toženo stranko zahtevala, da konkretni projekt vodi prav S.S. (izpoved priče F.O. in priče A.Ž.). S.S. je že pred sklenitvijo konkretne pogodbe na poslovnem kosilu v januarju 2008 (ki so se ga udeležili tudi zakonita zastopnica tožeče stranke, zakonita zastopnica tožene stranke in predstavniki B. d.d.) predstavljal direktorico toženo stranke kot svojo direktorico, pri čemer je tudi F.O., zaslišan kot priča, potrdil, da se je S.S. predstavljal kot član skupine V. d.o.o.. Nobenega dvoma tudi ni, da je prav S.S. v imenu in za račun tožene stranke parafiral Pogodbo za pripravo in izvedbo komunikacijskih akcij B.K. in B., sklenjene med B. d.d. in toženo stranko. Glede pomotoma prejetega zneska v višini 77.325,78 EUR, ki ga je tožeča stranka v oktobru 2008 prejela neposredno ob B. d.d., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, česar obravnavana pritožba niti konkretno ne izpodbija), da je tožeča stranka po navodilih S.S. prejeti denar vrnila banki, nakar je po navodilih S.S. izstavila račun za opravljene storitve medijskega zakupa na ime tožene stranke, pri čemer je delavka v računovodstvu tožene stranke (prav tako po navodilih S.S.) tožeči stranki dala ustrezne podatke za izstavitev teh računov na ime tožene stranke (elektronsko sporočilo z dne 3.11.2008, priloga A8, odgovor delavke tožene stranke, poslan z elektronskega naslova tožene stranke). Tožeča stranka je bila s strani B. d.d. tudi vabljena na sestanek na temo o rešitvi komunikacijskih akcij za B.K. in B. (priloga A3), ki se je odvil 19.8.2008 (priloga A4). Izrednega pomena na tem mestu je tudi pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 24.7.2008 (priloga A10), ki jo je pripravila tožena stranka in poslala v podpis tožeči stranki. Iz te pogodbe izhaja, da bo tožeča stranka kot izvajalec po naročilu tožene stranke kot naročnika v celoti, samostojno in na lastno odgovornost opravila delo izdelave medijskega načrta in zakupa medijskega prostora za komunikacijsko akcijo B.K. in B., in sicer na način, kot je opisan v Pogodbi za pripravo in izvedbo komunikacijskih akcij B.K. in B., sklenjeni med B. d.d. in toženo stranko. Tudi iz elektronskega sporočila z dne 13.11.2008 (priloga A141), ki ga je S.S. poslal tožeči stranki, jasno izhaja, da je hotela tožena stranka tožeči stranki za opravljeno delo plačilo opraviti v dveh delih (ker je šlo za velik znesek).

15. Iz tega izhaja, da bi tožena stranka morala svoje obveznosti izpolniti tožeči stranki. Če je namesto tožeči stranki (delno) izpolnila tretji osebi (družbi S. d.o.o.), njena obveznost do tožeče stranke ni prenehala, saj v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz določbe 280. člena OZ, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

16. Obširna pritožbena kritika omenjene odločitve in prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje ne more omajati, pri čemer sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 219. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) upravičeno ni izvedlo neposrednega zaslišanja priče S.S. (razlogi so prepričljivo podani v drugem odstavku 4. točke obrazložitve sodbe), marveč je v dokaznem postopku zgolj prebralo pisno izjavo te priče. Ne drži tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ponovno zaslišalo zakonito zastopnico tožeče stranke in sodbo oprlo na to (prepozno) izpoved. Prav v tem delu (glede dogovora o plačilu agencijske provizije) sodišče prve stopnje sodbe ni oprlo na ta izvedeni dokaz, saj je ugotovilo, da tožeča stranka v tej zvezi ni pravočasno podala ustreznega trditvenega gradiva. Plačilo računov tožene stranke družbi S. d.o.o. ni bilo pravno pomembno (iz razlogov, opisanih spredaj), zato sodišče prve stopnje ni ravnalo procesno nepravilno, ko ni v tej zvezi izvedlo ponovnega zaslišanja priče M.L. in zakonite zastopnice tožene stranke.

17. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbama pravdnih strank zoper sklep o stroških:

18. Ta sklep sta obe pravdni stranki izpodbijali zgolj iz razloga, ker sta se nadejali uspeha s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari. Ker s pritožbama zoper sodbo nista uspeli, je pritožbeno sodišče (potem, ko tudi ni zaznalo nobenega pritožbenega razloga, na katerega mora paziti po uradni dolžnosti) tudi ti pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

19. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, v okviru odgovora na pritožbi pa tudi nista navedli nič takega, kar bi lahko prispevalo k odločitvi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

op. št. 1: Takšnih računov, ki se ujemajo, je bilo le 14 v skupni vrednosti 254.491,89 EUR.