Jedro

Na podlagi zaslišanja strank in pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se stranki dogovorili v 5. členu Pogodbe, da bo do 15. 12. 2010 predložen GURS takšen elaborat, ki bo omogočil izdajo pozitivne odločbe o parcelaciji, kar bi naprej omogočilo izpolnitev 4. člena Pogodbe, ki bi omogočil vpis lastninske pravice na novo nastali parceli v korist tožnikov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka glede pravdnih stroškov spremeni tako, da se znesek 767,80 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 6.118,39 EUR.

II. Pritožba tožeče stranke glede točke I izreka se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka odmerjene na 319,80 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka do plačila.

IV. Tožeča stranka krši svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 27.000 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2013 dalje do plačila. O pravdnih stroških je odločilo, da mora tožena stranka po opravljenem pobotanju plačati tožeči stranki 767,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti točki II izreka sodbe, to je glede stroškov, se pritožuje tožeča stranka. Višina stroškov je pravilno odmerjena za vsako stranko, vendar meni, da je tožeča stranka uspela v celoti, in da ji gre 6.118,39 EUR in ne le 767,80 EUR. To je po 154. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Taka je tudi teorija v komentarju ZPP, stran 29, 2 knjiga in sodna praksa I Cp 742/2018. Upošteva se kriterij končnega uspeha. Višje in Vrhovno sodišče ni odločilo o stroških, ampak so bili pridržani za končno odločitev.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Proti odločitvi o glavni stvari vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče napačno razlaga obveznost tožene stranke na podlagi 5. člena pogodbe. Zato je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Določba je jasna in ni potrebna razlage. Treba je uporabiti jezikovno razlago. Pri tem je pomembno objektivno merilo in ne subjektivno dojemanje strank. Tožeča stranka je navedla, da sta pritožnika izpolnila svojo obveznost 25. 5. 2013, ko je postala odločba Geodetske uprave pravnomočna. To je v nasprotju z določbo 5. člena Pogodbe. Odločilna je oddaja potrjenega elaborata Geodetski upravi. To sta pritožnika izpolnila 4. 3. 2011. Res z nekoliko zamude, vendar sta to izpolnila. Zato ni bilo potrebno iskati prave volje pogodbenih strank po 82. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče pa zmotno ugotovi, da je bil skupen namen pri dogovoru glede pogodbene kazni ta, da se tožeči stranki s postopkom parcelacije omogoči vpis lastninske pravice na parceli in, da je dogovorjena pogodbena kazen za primer zamude z izpolnitvijo v širšem pomenu. Sodišče sklepa, da je bilo treba predložiti takšen elaborat, ki bo omogočil izdajo pozitivne odločbe o parcelaciji in posledično izpolnitev pogodbe iz 4. člena, ki omogoča vpis lastninske pravice na novo nastali parceli v korist tožeče stranke. Sodišče sklepa, da je to tožeča stranka smiselno zatrjevala, čeprav tega ni in iz izpovedi strank ni mogoče nadomeščati trditvene podlage. S tem je sodišče poseglo v trditveno breme tožeče stranke. Tožeča stranka ni trdila, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude s pravilno izpolnitvijo v širšem pomenu, zato njen zahtevek za plačilo za čas po 4. 3. 2011, ni utemeljen. Tožeča stranka je le trdila, da sta pritožnika s pravnomočno odločbo GURS-a izpolnila svojo obveznost. S tem je bilo kršeno razpravno načelo. Če dejstva ne zatrjuje nobena stranka, mora sodišče šteti, da ne obstajajo. V dvomu pa se šteje, da je pogodbena kazen dogovorjena za izpolnitev v ožjem pomenu, to za obdobje od dospelosti do takrat, ko je izpolnitev, čeprav z napakami izpolnjena. Sodišče napačno povzema izpovedbi tožnice in tožnika, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja v čem je bil 4. 3. 2011 predloženi elaborat neustrezen. Gre za pravno odločilno dejstvo. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Predloženi elaborat je bil ustrezen in priča B. B. je pojasnil, kaj pomeni potrjen elaborat. Bil je oddan s štampiljko Inženirske zbornice. Ker A. A., ki je geometer in ima zgolj srednješolsko izobrazbo, tega ni mogel storiti, je to potrdil odgovorni geodet. Sodišče pa sklepa, da je zamuda prenehala 9. 4. 2013, ko sta tožnika dala soglasje, ki je bilo potrebno za dopolnitev elaborata oziroma za izdajo odločbe o parcelaciji. Soglasje ni bilo potrebno za dopolnitev elaborata oziroma za izdajo odločbe o parcelaciji. To je bilo potrebno za izdajo odločbe v postopku evidentiranja izravnalnega dela meje parcele s sosednjo parcelo, ki ga tožeča stranka ni podala in za izdajo odločbe v postopku evidentiranja dela meje parcele 355/39 s sosednjimi parcelami, ki sta ga tožnika podala 9. 4. 2013. Za postopek evidentiranja parcele 355/42 niso bile potrebne nobene dopolnitve ali popravki in izdelani ter predloženi elaborat je bil primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa. Sodišče ne pojasni, v čem naj bi bil predložen elaborat neustrezen. Zapiše, da sta pritožnika sama povzročila zastoj v postopku, ker sta predlagala še dva postopka. Neustreznost glede dveh postopkov je nastopila naknadno, ko sta tožeči stranki postali lastnici parcele 355/39 in sta tako kot lastnici postali upravičeni in zavezani sodelovati v postopkih v povezavi s to parcelo in podati soglasje za ureditev meje in izravnavo meje. Gre tudi za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sta bila pritožnika zaradi ravnanja sodišča onemogočena v vsebinski obravnavi njune trditve, da je tožeča stranka sama z nepodajo soglasja in neodzivom na klic geodeta, povzročila posledično tudi zastoj v postopku parcelacije parcele 355/42, ker je pristojni organ vse tri postopke združil s sklepom z dne 22. 4. 2013. Negotovost med strankami je bila odpravljena s skico št. 1, ki je bila priloga k pogodbi in sta ves čas uporabljala sporno zemljišče. Pogodbena kazen je bila vezana izključno na predajo potrjenega elaborata parcelacije takrat enotne parcele 355/42 do 15. 12. 2010. Pritožnika nista bila v zamudi z izročitvijo nepremičnine, saj je bila izročena v posest. Sodišče verjame tožnikoma, da o zapletih postopka nista vedela nič, dokler nista prejela dopisa GURS-a (priloga A6). To ne drži. Sodišče se opre le na izpovedbe tožeče stranke, ne oceni pa izpovedbe priče A. A. Priča je za predloženo listino B4, to je elektronsko sporočilo z dne 23. 8. 2011 odgovorila, da navedeno elektronsko sporočilo pozna, da je odreagiral na način, da je poklical g. C., ki ga je napotil na odvetniško pisarno. Sodišče ni podalo celovite dokazne ocene izpovedbe te priče. Tožeča stranka avgusta 2011 po pogovoru z geometrom in odvetniško pisarno ni podala ustreznih pozitivnih ali negativnih izjav zato, ker je želela, da se nateče maksimalna pogodbena kazen. Tožeča stranka je prekršila načelo vestnosti in poštenja in pritožnikoma preprečila izpeljavo pogodbeno dogovorjenih postopkov, to je evidentiranje izravnanega dela meje, postopka evidentiranja dela meje s sosednjimi parcelami in postopka evidentiranja parcelacije parcele 355/42. S tem je tožeča stranka samovoljno preprečila izpolnitev in niso podane predpostavke za izplačilo pogodbene kazni. Sicer sta tudi zamudila sporočiti toženi stranki, da si pridružujeta pravico do pogodbene kazni. Zato ni dovolj dopis z dne 27. 8. 2012. Pogodbena kazen je nesorazmerna. Sodišče poudarja kaznovalni element pogodbene kazni in se sklicuje na sodbo I Cp 3326/2011. Višina pogodbene kazni pa je lahko odvisna od višine škode pri presoji nesorazmernosti. Ni namen pogodbene kazni kaznovanje dolžnika. Primerna višina pogodbe kazni je tista, ki po eni strani varuje morebitno odškodninsko terjatev k pogodbi zveste stranke, v primeru ko nasprotna stranka krši pogodbo, sili stranko k spoštovanju. Tožeča stranka ni utrpela nobene škode. Sodišče ni odgovorilo na te navedbe tožene stranke. Dogovorjena višina je desetkratnik vrednosti spornega zemljišča. Sodišče je dokazni predlog z ogledom kraja zavrnilo, ker ugotavlja, da manevriranje vozil na že obstoječi nepremičnini ne bi vplivalo na drugačno odločitev sodišča. Taka obrazložitev ni pravilna. Del sosednje parcele v izmeri 30 m2 naj bi bil izjemno pomemben. Če pa tožnika lahko dostopata tudi drugače do svoje hiše, ta parcela ne more imeti tako izjemnega pomena za tožečo stranko, da bi opravičevala pogodbeno kazen v razsojeni višini. Pri tem je treba upoštevati tudi stopnjo krivde obeh pritožnikov. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnica je najela družbo G. d.o.o. in poravnala geodetske storitve. Na terenu je bil izpeljan narok 14. 12. 2010. Ko je prejela poziv tožeče stranke z dne 27. 2. 2011, je poklicala geometra, nakar je ta oddal elaborat. Po prejemu dopisa v avgustu 2012 pa je prav tako poklicala geometra, ki je kontaktiral tožečo stranko in odvetniško pisarno. Zato ne drži obrazložitev sodišča, da je bila pritožnica po poteku dogovorjenega roka pasivna in ni predložila nobenega dokaza, da je reagirala na pozive tožeče stranke. Ponovno izpostavi izpovedbo priče A. A. Ta je povedal, da se je s tožnikom po prejemu elektronskega sporočila 23. 8. 2011 pogovarjal in tudi s pooblaščeno pisarno tožnika. Dogovori pritožnici niso znani, priča pa se teh pozivov ni natančno spomnila. Vse nakazuje, da bi lahko že takrat odpravili ovire v predmetnem postopku in ne šele aprila 2013. Ravnanje tožeče stranke je bilo nedopustno in je imelo namen povzročiti tožencema škodo. Dokazna ocena sodišča je pomanjkljiva, saj ni povzelo in ocenilo izpovedbe pritožnice, ko je izpovedala, da je odreagirala in poklicala geometra in je ta oddal elaborat 4. 3. 2011. Vmes so se pravdne stranke srečevale in pozdravljale in poleti 2011 sta pritožnika dala tožeči stranki na razpolago del svojega zemljišča, ko je ta izvrševala adaptacijo kupljenega objekta. Tožnika nikoli nista pritožnikoma omenila, da so nastopili zapleti v zvezi z izdelavo elaborata ali da imata namen uveljavljati pogodbeno kazen. Dopis z dne 27. 8. 2012 ju je presenetil. 5. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Toženca po svoje bereta 5. člen prodajne pogodbe. V istem členu so v naslednjem odstavku dogovorili, da v kolikor postopek parcelacije ne bo zaključen do 15. 12. 2010 iz razlogov, ki so na strani prodajalcev, so dolžni kupcema plačati odškodnino v višini penalov iz 6. člena pogodbe, vendar največ do 27.000 EUR. Gre za predajo elaborata in zaključek postopka. V tem delu je podana nejasnost 5. člena. Odločbo izda upravni organ in ne toženca in tega tožnika nista nikoli trdila. Pogodba pravi, da toženca odgovarjata, če postopek ni zaključen iz razlogov, ki so na strani tožene stranke. Morali bi oddati popolen elaborat, da pristojni organ lahko izda odločbo. Nato šele je mogoče zamudo pripisati GURS in ne tožencema. Delna izpolnitev oziroma oddaja nepopolnega elaborata, ki ne omogoča parcelacije, za tožnika nima nobenega pomena. Želela sta dobiti oddeljen del parcele. Tožnika sta želela biti vpisana v zemljiško knjigo. Zato sodišče pravilno razume, da je bila določba nejasna in jo je treba razlagati po drugem odstavku 82. člena OZ. Toženci so bili pozvani iz strani GURS, da odpravijo pomanjkljivosti. Toženca nista prerekala navedb tožeče stranke, da je elaborat nepopoln, ampak le, da je bil "ustrezen". Toženca sta se sama odločila, da se v okviru parcelacije parcele 355/42 ureja ureditev meje v okviru celotnega postopka v okviru parcele 355/39, kar ni bilo potrebno. Ni primerna trditev, da sta tožnika z neoddajo soglasja, povzročila zastoj, ker je GURS združil vse tri postopke. GURS tega ni naredil samovoljno, pač pa je to bilo po želji tožene stranke. Geodeti niso pojasnili tožnikom, zakaj gre in ju niso pozvali, da soglasje podata. Ugovor tožencev glede pravočasnosti uveljavljanja pravice do pogodbene kazni sta toženca podala šele v pripravljalni vlogi 4. 9. 2015, to je po prvem naroku. Toženca grajata neizvedbo ogleda, kar je prepozno, saj te kršitve nista uveljavljala pravočasno, saj gre za relativno bistveno kršitev in po 336. a členu ZPP tega ne moreta uveljavljati v postopku.

6. Pritožba tožeče stranke glede stroškov je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

**O pritožbi tožene stranke:**

7. Za odločanje v tej zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva: - pravdne stranke so sklenile prvo pogodbo 5. 7. 2010 (A9) in po podpisu pogodbe se je izkazalo, da so nejasnosti glede predmeta dogovora, - pravdne stranke so se soglasno odločile za nov zapis pogodbe v obliki notarskega zapisa in sicer s pogodbo 28. 10. 2010 (A2) in se dogovorile v 5. členu za pogodbeno kazen, - zaradi davčnih potreb so stranke morale skleniti še aneks 15. 11. 2010, ki ni spremenil 5. člena pogodbe, - po 5. členu prodajne pogodbe so se prodajalci zavezali, da bodo postopek parcelacije po skici št. 1 iz pogodbe izvršili s predajo potrjenega elaborata parcelacije Geodetski upravi najkasneje do 15. 12. 2010, in v kolikor postopek parcelacije ne bo zaključen do takrat, iz razlogov, ki so na strani prodajalcev, so dolžni kupcema plačati odškodnino v višini penalov iz 6. člena pogodbe, - tožnika sta povedala, da je s sklenitvijo nove pogodbe, bil določen rok za oddajo elaborata, zato da pridobita listino, na podlagi katere se bosta lahko vpisala kot lastnika parcele, ker je bil ves čas uporabe spornega zemljišča tožeča stranka izpostavljena negotovosti glede izvajanja te pravice (sodišče to šteje za razlog za sklenitev pogodbe), - tožena stranka je angažirala svojega znanca A. A., geodeta in mu plačala storitev in hkrati naročila tudi izravnavo in menila, da veliko zamude z oddajo ne bo, A. A. pa je povedal, da do 15. 12. 2020 ne bo elaborat oddan, - geodet A. A. ni imel statusa odgovornega geodeta in je elaborat moral potrditi B. B., ki je delal za družbo G. d.o.o., in družba je vložila elaborata na GURS, - tožeča stranka je dne 27. 2. 2011 pozvala toženo stranko na izpolnitev obveznosti iz 5. člena pogodbe (A5), - 4. 3. 2011 je bil na Geodetsko upravo vložen elaborat za evidentiranje urejene meje, izravnave meje in parcelacijo, - odgovorni geodet je bil od 23. 8. 2011 večkrat pozvan, naj odpravi napake v elaboratu (A69), - tožeča stranka je 27. 8. 2012 pozvala toženo stranko na izpolnitev obveznosti oziroma predložitev dokazil o izpolnitvi obveznosti in o vseh okoliščinah aktivnosti v smeri izpolnitve pogodbene obveznosti (A3), - tožeča stranka je bila o pomanjkljivosti elaborata obveščene z dopisom GURS z dne 20. 3. 2013 (A6), - tožeča stranka je 9. 4. 2013 podala soglasje na poziv GURS-a in se strinjala z urejeno mejo med parcelo 355/39 in sosednjimi parcelami 355/42, 355/19 in 355/27, nista se pa strinjala z izravnavo meje med parcelo 355/39 in 355/42 (pogodbena kazen je bila dogovorjena za predložitev elaborata za parcelacijo 355/42) in nato je GURS izdal odločbo z dne 22. 4. 2013 (priloga A4) v kateri je zavrnil postopek evidentiranja izravnanega dela meje, ugotovil urejen evidentirani del meje med 355/39 in sosednjimi parcelami in ugotovil parcelacijo 355/42 na nove parcele.

8. Tožeča stranka ves čas trdi, da je bil dogovorjen samo postopek parcelacije in predaja potrjenega elaborata parcelacije Geodetski upravi do 15. 12. 2010; tožena stranka pa se brani, da je izpolnila svojo pogodbo s predložitvijo elaborata za evidentiranje urejene meje, izravnave meje in parcelacije dne 4. 3. 2011. Prva obramba tožene stranke je bila, da je s sklenitvijo aneksa zaradi davčnih obveznosti prišlo do spremembe 5. člena pogodbe, vendar je sodišče prve stopnje to zavrnilo v točki 21 obrazložitve, saj so po 3. členu aneksa vsi nespremenjeni členi ostali nespremenjeni, kar je tudi potrdila notarka D. D. 9. Po sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 6572018 je ostalo nejasno, kako je prišlo sodišče do maksimalne pogodbe kazni, ker je od 15. 12. 2010 do 4. 3. 2011 78 dni, opozorilo je tudi na nejasnosti glede določene obveznosti toženca, in kdaj sta jo izpolnila, in da se sodišče ni izjasnilo do o nadaljnjih zastojih v postopku pred GURS. Vrhovno sodišče je tudi opozorilo, da iz sodb ni izhajalo dejstvo, ali je predloženi elaborat 4. 3. 2011 bil neustrezen, ali je šlo za izpolnitev z napako oziroma izpolnitev, ki ni zadoščala za izpolnitev obveznosti.

10. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo pri odločitvi na določbe pogodbe ob upoštevanju določb OZ o pogodbeni kazni. Oprlo se je tudi na 82. člen OZ, saj je ugotovilo, da sta si stranki "predajo potrjenega elaborata parcelacije Geodetski upravi do 15. 12. 2010, "razlagali tako tožeča trdi, da mora biti elaborat pripravljen do tega datuma, da se lahko opravi parcelacija; tožena stranka pa si je razlagala tako, da je predloženi elaborat 4. 3. 2011 predložila zadostnega, da izpolni obveznost v ožjem pomenu, čeprav z napakami.

11. Ker pritožba očita sodišču prve stopnje, da je preseglo trditveno podlago tožeče stranke, je treba povzeti na kratko tudi te trditve. Tožeča stranka je podala svoje trditve v tožbi in zlasti še v pripravljalni vlogi z dne 11. 6. 2015 (stran 3, 4 in 7). Tožnika sta trdila, da je bilo vse urejeno z zaključkom postopka parcelacije, ko je bila izdana odločba Geodetske uprave 22. 4. 2013. Povzela sta ves potek pred GURS-om. Opisala sta, da sta toženca vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje, izravnalnega dela meje in parcelacije parcele 355/42. Sklicevala sta se na zahtevo tožene stranke z dne 4. 3. 2011, da je odločitev o parcelaciji bila neločljivo povezana z odločitvijo o drugih zahtevkih, torej z zahtevkom ureditve meje in izravnavo meje ter opozorila na obravnavo 14. 12. 2010, na kateri sta se zglasila tudi tožnika. Navajala sta še, da glede na to, da parcela 355/42, ki je predmet delitve, sploh ne meji na parcelo 355/27, ureditev meje s parcelo 355/27, ni bila potrebna. Nato tožeča stranka obširno navaja, kako je geodet izvedel postopek ureditve meje okoli parcele 355/39 in ne parcele 355/42, saj parcela 355/39 meji na vse naštete parcele, medtem ko parcela 355/42 ne meji na parcelo 355/27, ki je bila sicer dejansko vključena v ureditev. Tožeča stranka je še navajala, da se je tožena stranka napačno lotila urejanja zadeve. Tožnika sta še trdila, da sta 14. 12. 2010 dala soglasje k ureditvi meje, ki je bila potrebna in sta s tem naredila vse, da se postopek čimprej zaključi. Geodet tožencev tudi ni vključil tožnikov v postopek izravnave meje, nista bila navedena kot udeleženca, ki bi bila vabljena in zato tudi ni bilo zahtevano soglasje za izravnavo meje. Ker pa je bil nato na GURS izveden enotni zahtevek, pogoji za odločitev o vseh zahtevanih zahtevkih niso bili podani. Tožeča stranka je še navajala, da je bilo dogovorjeno le, da se opravi parcelacija parcele 355/42, ne pa tudi izravnava meje, in da je bil zahtevek nepravilno podan, saj bi bilo lahko predlagati parcelacijo samostojno, brez predloga izravnave meje. Nato je bilo v vlogi še pojasnjeno, da je bila kasneje parcelacija dovoljena in zavrnjena izravnava meje. Za tožnika je bila izravnava meje irelevantna in sta trdila, da sta toženca sama povzročila oviro v postopku, in da je bila ravno zato dogovorjena pogodbena kazen (list. št. 32). Nato sta še strnila podane nepravilnosti in trdila naprej, da tožnika nista bila obveščena o teh zapletih, in da nista strokovnjaka, da bi vedela, kakšna je njuna vloga. Trdila sta, da sta bila toženca pasivna, da se nista odzivala na številne pozive tožnikov, da uredijo svoje obveznosti. Toženca sta pa vedela za pomanjkljivosti oddane zahteve, saj je GURS obveščal o napakah. Tožnika sta bila prvič seznanjena z zapleti z dopisom GURS-a 20. 3. 2013 in zato je bil odgovoren geodet, ki sta ga angažirala toženca po lastni izbiri. Nato sta še povzela celotno dogajanje pred GURS-om.

12. Tako se izkaže, da so bile trditve obeh strank o tem, kaj je bilo točno dogovorjeno in zlasti, kdaj je bilo izpolnjeno, različne in zato je sodišče prve stopnje ponovno zaslišalo pogodbeni stranki in priče ter ocenilo predložene listine. O potrebi nove pogodbe v obliki notarskega zapisa sta tožnika jasno in konsistentno izpovedovala, da so po prvi pogodbi obstajale nejasnosti glede uporabe spornega zemljišča, oziroma kaj je bilo prodano in to ravno v zvezi s parcelo, ki naj bi nastala s parcelacijo. Zato je bilo dogovorjeno, da se z novo pogodbo določi obvezna parcelacija in zato, da tožena stranka svojo obveznost izpolni, je bila dogovorjena pogodbena kazen. Tožena stranka pa je menila, da je dovolj, da je angažirala geodetsko podjetje, plačala storitve. Toženka je izpovedala, da je sin (toženec) želel, da mora biti tudi predmet izravnava in ne samo parcelacija in da ni problem, če hkrati s parcelacijo naroči izravnavo. Prvotoženec pa je najprej trdil, da je bil temeljni namen parcelacije, da se „del njegove parcele odtrga, naredi nova parcela in se prepiše na tožnika“; v drugem sojenju pa je trdil, da je bila obveznost oddati potrjeni elaborat parcelacije in da so to z 80-dnevno zamudo tudi opravili. Toženka pa je razumela pogodbo tako, da je obveznost izpolnjena, ko bo naročila elaborat in da je mislila, da ne bo veliko zamude, saj jo je geodet opozoril, da do 15. 12. 2010, kar je naročila, ne bo izpolnjeno.

13. Na podlagi zaslišanja strank in pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se stranki dogovorili v 5. členu Pogodbe, da bo do 15. 12. 2010 predložen GURS takšen elaborat, ki bo omogočil izdajo pozitivne odločbe o parcelaciji, kar bi naprej omogočilo izpolnitev 4. člena Pogodbe, ki bi omogočil vpis lastninske pravice na novo nastali parceli v korist tožnikov. Vse to je bilo dovolj jasno zatrjevano in pritožba nima prav, ko meni, da je sodišče sodilo mimo trditvene podlage tožeče stranke. Ker pa tožena stranka svoje obveznosti do 15. 12. 2010 ni izpolnila, se je tožeča stranka v tožbi postavila na stališče, da je bila obveznost pravilno izpolnjena šele, ko je prejela odločbo GURS. Tožena stranka pa se v pravdi najprej brani, da je bila pogodba z aneksom podaljšana; nato pa trdi, da je izpolnila svojo obveznost 4. 3. 2011, ko je bil vložen elaborat za evidentiranje urejene meje, izravnavo meje in parcelacijo. Gre torej za različne trditve pogodbenih strank o tem, kako je bila dogovorjena obveznost in kdaj je bila izpolnjena obveznost iz 5. člena Pogodbe.

14. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je 5. člen Pogodbe tako jasen, da ga je treba razlagati gramatikalno in ne po 82. členu OZ oziroma po skupnem namenu pogodbenikov. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da je prvi odstavek 5. člena res jasen. Vendar je drugi odstavek pojasnilo prvega odstavka v pomenu, da v kolikor postopek parcelacije ne bo zaključen do 15. 12. 2010, iz razlogov, ki so na strani prodajalcev, so dolžni kupcema plačati odškodnino v višini pogodbene kazni iz 6. člena Pogodbe. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno iskalo skupen namen pogodbenikov in ugotovilo, da je to ureditev parcelacije parcele 355/39 z namenom, da se novo nastala parcela kasneje vpiše na tožnike v zemljiški knjigi. Zmotno meni pritožba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi morala biti odločba GURS izdana do 15. 12. 2010. Jasno je, da je bilo to nemogoče. 5. člen Pogodbe je glede roka jasen, saj govori o „predaji potrjenega elaborata parcelacije geodetski upravi“. Vendar drugi odstavek predvideva tudi zavezo prodajalcev, da so dolžni plačati pogodbeno kazen, če postopek parcelacije ne bo zaključen do 15. 12. 2010. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bila dolžnost tožencev predložiti takšen elaborat, ki bo omogočil zaključek postopka parcelacije. Predvideli so, da če pride do zastoja iz razlogov, ki so na strani prodajalcev, nastopi dolžnost plačila pogodbene kazni.

15. Tožena stranka v pritožbenem postopku trdi, da je bila dogovorjena pogodbena kazen za primer zamude s pravilno izpolnitvijo v ožjem pomenu. To po mnenju tožene stranke pomeni, da v dvomu šteje, da je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo v ožjem pomenu (za obdobje od dospelosti do takrat, ko je izpolnitev, čeprav z napakami). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dogovorjena pogodbena kazen za primer zamude s pravilno izpolnitvijo v širšem pomenu. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz skupnega namena pogodbenih strank, da se tožnikoma omogoči vpis lastninske pravice na novi parceli in da se do 15. 10. 2010 GURS-u predloži elaborat, ki bo omogočil izdajo pozitivne odločbe o parcelaciji. Da je bil tak dogovor, priča tudi drugi odstavek 5. člena, ki sili toženca, da ne zavlačujeta postopka. Sodišče prve stopnje ponovno oceni, da to ni pomenilo, da mora biti izdana odločba, ki jo izda GURS v upravnem postopku in na ravnanja upravnega organa pravdni stranki ne moreta vplivati. Pač pa je bil dolžnost tožene stranke predložiti takšen potrjen elaborat parcelacije, ki bo omogočil GURS-u, da izda ustrezno odločbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je zamuda prenehala 9. 4. 2013, ko sta tožnika 9. 4. 2013 dala soglasje (A7) za izdajo odločbe o parcelaciji, ki je bila nato izdana 22. 4. 2013. Sodišče prve stopnje je nato izračunalo zamudo na 846 dni (od 16. 12. 2010 do 9. 4. 2013). Vendar je treba dodati, da četudi bi šteli za dogovor pogodbene kazni v ožji obliki, bi bilo treba ugotoviti, da je bila napaka odpravljena šele 9. 4. 2013. Tožena stranka zahteve za ureditev meje ni umaknila.

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da bi tožena stranka lahko naročila samo elaborat za parcelacijo in ni bilo treba naročiti še elaborata za evidentiranje urejanja meje in izravnavo meje. To je potrdil tudi priča A. A. Vendar je toženka izpolnila naročilo za vse tri storitve. A. A. je bil znanec toženke in zato se je obrnila nanj. Vendar mu je predočila, da mora biti postopek zaključen do 15. 12. 2010 in geodet je takoj povedal, da prevzetih del ne more opraviti do 15. 12. 2010. Pri zadevi gre torej za vprašanje, kdaj je bila napaka tožene stranke odpravljena v postopku. Tožena stranka je torej ravnala narobe, ko je naročila več storitev, ki zahtevajo več časa in zlasti sodelovanja več strank v postopku kot bi bila samo izdelava elaborata parcelacije. Naredila je tudi napako, ker o odgovoru geodeta, da to ni mogoče izpeljati do 15. 12. 2010, ni obvestila tožeče stranke in predlagala novo spremembo pogodbe glede datuma. Tožena stranka je izbrala geodeta in se ni pozanimala, kako v nadaljevanju teče postopek. V nadaljevanju postopka pa se je izkazalo, da je prišlo do nadaljnjih zapletov, GURS je odgovornega geodeta večkrat pozval, naj odpravi napake v elaboratu, ta je pozival A. A. in tožeča stranka ves čas postopka vse do dopisa GURS-a 20. 3. 2013, o zapletih ni bila ustrezno obveščena. Ob tem je tožeča stranka večkrat pozivala toženo stranko, naj izpolni svoje obveznosti in predloži dokazilo o izpolnitvi in okoliščinah aktivnosti v smeri izpolnitve pogodbenih obveznosti (A3).

17. Tožena stranka bi torej morala vložiti elaborat samo za izdelavo parcelacije in to do 15. 12. 2010. Tožena stranka ni trdila, da elaborat za parcelacijo ne bi mogel biti vložen do 15. 12. 2010, če bi tožena stranka pravilno naročila geodetu, kar je bilo v pogodbi dogovorjeno. Zlasti pa bi tožena stranka morala preverjati, kaj se dogaja s postopkom in skrčiti zahteve na GURS samo na izdelavo parcelacije. Tako pa tožena stranka tudi po pozivih GURS ni skrčila zahteve in je šele GURS z odločbo z dne 22. 4. 2013 zavrnilo zahtevo za evidentiranje izravnalnega dela meje in v preostalem delu ugodil zahtevi. Tožeča stranka je ves čas postopka bila konsistentna in ni želela postopka za izravnavo meje. Tako izvedeni postopek pokaže, da tožena stranka ni skušala odpraviti napake v postopku, na kar je bila opozorjena po GURS-u (ki je opozarjal odgovornega geodeta od 23. 8. 2011 dalje). Tak potek dogodkov pokaže, da ni šlo za takšno napako, ki bi jo tožena stranka odpravila v času do 9. 4. 2013. Tožena stranka je celo vztrajala na postopku vse dokler ni GURS odločil z odločbo in del njenega predloga zavrnil. Tožeča stranka pa je na pozive GURS-a odreagirala; pred tem pa ni bila seznanjena z zapleti v postopku.

18. Pritožba zmotno meni, da bi za razlago pogodbe bilo treba, da je tožeča stranka zatrjevala spornost pogodbenega določila tako, da se sklicuje na 82. člen OZ. Tožeča stranka je podala zadosti trditev in tožena stranka je tudi podala videnje svoje zadeve, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta si stranki različno razlagali pojem, kaj točno mora tožena stranka do 15. 12. 2010 narediti. Zato je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in se oprlo tudi na 82. člen OZ. Za pritožnike je bila obveznost izpolnjena 4. 3. 2011, pa čeprav z napako. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da bi moral biti podan potrjen elaborat parcelacije geodetski upravi, ki bi nato lahko izdala odločbo o parcelaciji.

19. Pritožba nadalje trdi, da zahtevek ne more biti utemeljen zato, ker je tožeča stranka trdila, da je izpolnitev tožene stranke izpolnjena samo s pravnomočno odločbo GURS. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je treba pri trditveni podlagi tožeče stranke upoštevati tudi njene navedbe iz tožbe kot iz pripravljalne vloge 11. 6. 2015. Tako ni bila podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena in tudi ne relativna kršitev iz 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena. Ob tako obširno opravljanem postopku sta obe pogodbeni stranki imeli zadosti možnosti, da sta podali svoje navedbe in o teh navedbah je sodišče prve stopnje zavzelo stališče in razsodilo na podlagi opravljenega dokaznega postopka.

20. Pritožba meni, da je sodišče črpalo trditveno podlago tožeče stranke na podlagi izpovedbe tožeče stranke in da jo tudi narobe povzame. Pri tem pritožnika iztrgata tista dela izpovedbe tožnice in tožnika, kjer stranki odgovarjata na vprašanje sodnice o tem, ali zadostuje, da sta toženca oddala elaborat. Če preberemo celotne izpovedbe tožnikov ugotovimo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pod točko 13, 14 in 15, pravilna. Iz postopka je bilo jasno, da si je tožeča stranka želela takšno parcelacijo, na podlagi katere bo dosegla nastanek nove parcele in vpis te parcele na tožečo stranko kot lastnika parcele. To sledi iz same pogodbe in tudi iz zaslišanja priče notarke. Ravno okoli izpolnjevanja prve pogodbe v zvezi z dovozom oziroma uporabo tega dela zemljišča, je bil nesporazum in zato je bilo treba sklepati novo pogodbo. Tako se izkaže, da ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je opravilo dokazno oceno ob upoštevanju tudi drugih izvedenih dokazov (listinskih dokazov in zaslišanja prič) in ne samo na podlagi izpovedbe tožnikov.

21. Nadalje pritožba trdi, da sodišče ne pojasni, v čem je bil predložen elaborat 4. 3. 2011 neustrezen. Sodišče prve stopnje se je o tem opredelilo, saj je pojasnilo v točki 20, kaj je bila obveznost tožencev in v točki 22, kako je potekala oddaja elaborata geodetski upravi. Pravilno je tudi presodilo izpovedbo priče B. B., ki je pojasnil, kaj pomeni pojem „potrjen elaborat“. Vendar je pri zadevi bistveno, da je bilo že naročilo napačno in zaradi preširoko zastavljenih postopkov, ni moglo priti do pravočasne izpolnitve obveznosti. Pritožba meni, da je sodišče zmotno štelo, da je zamuda prenehala tedaj, ko sta tožnika na poziv GURS-a dala soglasje. Pritožba meni, da to ni bilo potrebno, saj bi bila odločba o parcelaciji lahko izdana brez tega. Vendar spregleda, da je bilo v domeno tožene stranke, da skrči postopek le na postopek izdelave parcelacije. Dejstvo, da sta tožnika ob pozivu GURS-a dala soglasje za že evidentirano izravnavo dela meje parcele 355/39 s sosednjo parcelo 355/42, ne spremeni tega dejstva. Tožeča stranka ni nikoli soglašala za izravnavo meje, ko pa je bila pozvana, je dala soglasje za ureditev meje. Predvsem pa bi že geometer A. A. lahko v postopke vključil kot udeležence tudi tožnike, če je že razširil postopek na druga dva postopka. Geodeta je kontaktirala in izbrala toženka, zato morebitne napake pri njegovem delu, ni mogoče naprtiti tožeči stranki, ampak jo mora nositi tožena stranka. Toženca se nista zanimala pri geodetu in na GURS-u, zakaj je prišlo do zastoja v postopku, oziroma kako bi to lahko uredili s tožniki na miren način. Dolžnost tožene stranke po 5. členu Pogodbe je torej bila, predložiti potrjen elaborat parcelacije in skrbeti, da bo postopek zaključen do 15. 12. 2010. "Postopek" pomeni tudi skrb za postopek in urgiranje, ko je stranka v zamudi. Tako pa se izkaže, da je bil predložen elaborat za tri zahteve, ki jih je tožena stranka vložila na GURS-u, pomanjkljiv v tem, da ni vključeval vseh strank, ki bi morale v teh treh postopkih (parcelacija, izravnava meje in ugotovitev meje) biti prisotne. Tožena stranka bi zlahka dosegla pospešitev postopka, če bi svoj predlog skrčila le na dogovorjeni obseg, to je predložitev elaborata z namenom pridobitve odločbe o parcelaciji. Sodba ima dovolj razlogov o ravnanju tožene stranke in o odgovornosti tožene stranke, ki je pripeljala do nastanka obveznosti plačila pogodbene kazni in zato ni podana očitana 8. točka, 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka še meni, da je bila tožeča stranka onemogočena v vsebinski obravnavi njune trditve, da je tožeča stranka sama z nepodajo soglasja in neodzivanjem na klic geodeta, povzročila zastoj v postopku. Tožeča stranka je trdila, da ni bila seznanjena z zastojem v postopku. Tožena stranka pa je o tem dejstvu predlagala zaslišanje priče A. A. in trdila, da je ta govoril z g. C. ki ga je napotil na odvetniško pisarno. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbo te priče (točka 22 obrazložitve in zaslišanje na list. št. 134 do 142. Priča A. A. je med drugim povedal, da sta tožnika ob prvem pregledu podpisala listine, ki se nanašajo na parcelacijo, za ureditev meje pa ne, ker nista vedela, zakaj sta v tem postopku. Priča je tudi pojasnil, da se lahko vsi postopki izvedejo posebej, neodvisno eden od drugega. Glede zatrjevanih pogovorov priče A. A. in tožnika o vračanju vloge v popravo, pa je pričal, da ga je podjetje G. obvestilo in so šli v postopek. Nato je povedal: "Ne vem, mislim ... ne spomnim se točno, ampak mislim, da sem se pogovarjal z gospodom po telefonu in je povedal, da je to zadevo oddal advokatu in pač naj se pogovorimo z njimi. Nakar me je iz vaše pisarne poklicala ena sodelavka, da bi se ta dobila in točno ne vem, kaj sva se pogovarjala." Nato je celo priča povedala, da ne ve, če je sploh dobil dopis za odgovornega geodeta, ali ga je samo dobil G. Naprej je izpovedoval: "najprej poklical gospoda C. in če je bila ta zadeva predana advokatu, potem je za pričo zadeva niti ...". Priča ni jasno potrdila, da bi povedala tožeči stranki, kaj je s postopkom, zlasti pa kaj je treba, da se napake odpravijo, in kaj zahteva GURS. Priča ni niti potrdila, da bi se s temi zadevami obrnil na odvetniško pisarno tožeče stranke. Zato ni mogoče sklepati, tako kot meni pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbe te priče, ker ni verjelo, da bi priča A. A. obvestil tožečo stranko o napakah v postopku. Zato ni podana smiselna očitana relativna bistvena kršitev ZPP iz 8. točke in prvega odstavka 339. člena ZPP.

22. Pritožba vztraja, da si tožeča stranka ni zagotovila pravice do pogodbene kazni po petem odstavku 251. člena OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka to dolžnost opravila že v dopisu 27. 8. 2013 (A3), ko je že po zamudi sporočila, da ni prejela podatka, da bi bil potrjen elaborat parcelacije predan Geodetski upravi in da si pridružuje pravico do pogodbene kazni. Takšen dopis zadostuje za izpolnitev obveznosti in to je sodna praksa že sprejela.1

23. Pritožba tudi trdi, da je dogovorjena pogodbena kazen nesorazmerna, saj je sodišče kot namen pogodbene kazni poudarilo kaznovalni element. Sodišče prve stopnje je res to zapisalo in predvsem citiralo osamljeni primer iz sodne prakse (I Cp 3326/2011). Vendar je treba upoštevati, da je pogodbena kazen 50,00 EUR na dan glede na celotno obveznost oziroma vrednost celotnega posla, primerna. Sodišče je pravilno ocenilo, da je bila druga pogodba potrebna zaradi nesporazumov po prvi pogodbi. Pogodbena vrednost je bila določena s kupnino (270.000 EUR) in zaradi davčnih obveznosti še posebej z aneksom na 267.600 EUR in 2.400 EUR za sporni del parcele. Ravno sporni del parcele je bilo treba urediti, ker gre za dovoz do garaže in možnost obračanja na dvorišču. Tožnika sta izpovedala, da sta bila ves čas uporabe spornega zemljišča izpostavljena negotovosti. Res je, da nista trdila, da bi jim toženca zapirala pot ali onemogočala uporabo tega dela zemljišča. Vendar je za drugo pogodbo oziroma notarski zapis bilo ugotovljeno, da je bila potrebna ravno zaradi nesporazumov okoli tega dela zemljišča. Za tožnika je bila pomembna pravna ureditev (vpis v zemljiško knjigo) in zato ni mogoče trditi, da je dogovorjena maksimalna pogodbena kazen pretirana. Toženca nista skrčila obravnavanega postopka na postopek parcelacije, kar bi lahko takoj, ko sta bila opozorjena s strani GURS, storila. Tako je ostala negotovost neurejenega dela parcele vse do soglasja tožnikov na poziv GURS-a. 24. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta za zamudo kriva toženca. Tožnica je izbrala A. A. za postopek, šlo je za znanca in nato se toženca za postopek nista posebej zanimala. Šele na poziv tožeče stranke je bil oddan predlog. Če bi toženca izvajala nadzor nad postopkom, in se trudila izpolniti svojo zavezo, tudi obveščati tudi tožečo stranko o postopku, bi bilo mogoče trditi, da je pogodbena kazen ob stopnji krivde pritožnikov previsoka. Tako pa ni mogoče pritrditi pritožbi. Tudi predlagani ogled na kraju samem ni namenjen dokazovanju o pravni negotovosti. Sicer pa tožena stranka te kršitve ni uveljavljala (286.b člen). Tožeča stranka ni trdila, da bi toženca fizično onemogočala dostop do garaže. Šlo je le za pravno ureditev spornega dela zemljišča in tudi za ureditev prejšnjih sporov, ki so pripeljali do druge pogodbe. Če bi bilo odnosi tako dobri, kot trdi tožena stranka, bi tožena stranka sproti obveščala tožnike, kaj se dogaja s postopkom in zlasti z zapletom, ko je GURS vrnil vlogo v popravo družbi G. d.o.o. 25. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je tožeča stranka ravnala namerno tako, da toženi stranki povzroči škodo in sicer v maksimalni pogodbeni kazni. Pritožba izpostavi, da je tožena stranka izpovedala, da ko je prejela dopis tožeče stranke v februarju 2011 (A5), ko jo je tudi tožnik podpisal, takoj odreagirala in poklicala geometra in je ta oddal elaborat 4. 3. 2011. Nato je menila, da je zadeva zaključena. Izpostavljeno ravnanje toženke ne more biti ekskulpacija za zamudo. Sama priznava, da jo je tožnik poklical in je prejela dopis z dne 4. 3. 2011. Šele nato je bil oddan elaborat, ki je vseboval več postopkov in s tem povzročil še dodatno zamudo. Tožena stranka ni priznala svoje odgovornosti in ni poravnala pogodbene kazni niti do tistega dne, ki ga v pritožbi sama priznava, to je 4. 3. 2011. Tožena stranka še sedaj trdi, da ni podlage za plačilo pogodbene kazni. Vse to kaže, da tožena stranka ni ravnala tako, kot bi bilo treba in kot se je zavezala. Tudi priča A. A. ni potrdil navedb tožene stranke oziroma se pogovora ni točno spomnil. Zmotno meni pritožba, da bi po opravljenih opominih tožeča stranka morala še klicati toženo stranko.

26. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**O pritožbi tožeče stranke zoper stroške:**

27. Pritožba pravilno opozarja, da je treba upoštevati uspeh celotnega postopka. Tako pravna teorija2 in sodna praksa3 ugotavljata, da je končni uspeh v pravdi podlaga za razlago pravdnega standarda "Odločitev o stroških po uspehu iz 154. člena ZPP". Dejstvo, da je tožena stranka uspela tako s pritožbo kot z revizijo, v končnem postopku pa ne, ne pomeni, da bi lahko sodišče prve stopnje ločevalo te stroške. Samo v primerih, ko je sodišče odločalo o posameznih vmesnih postopkih kot je začasna odredba, je moč 154. člen ZPP razlagati drugače. Tudi instančna odločba bo glasila, da so stroški nadaljnji pravdni stroški.

28. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo prvi odstavek 154. člena in odločilo upoštevaje vmesne uspehe pravdnih strank v sicer obsežnem pravdnem postopku. Tako ima pritožba prav, da so pravdni stroški tožeče stranke bili odmerjeni na 6.118,39 EUR. Ker je sodišče prve stopnje priznalo po opravljenem pobotanju 767,80 EUR, je treba izrek sodbe v 2. točki spremeniti tako, da stroški tožeče stranke znašajo 6.118,39 EUR.

29. Tožeča stranka je uspela za 5.351 EUR pravdnih stroškov. To je po tar. št. 21/1 375 točk oziroma 225 EUR. Treba je bilo priznati še 2 % materialnih stroškov (4,5 EUR) DDV, to je 40,80 EUR. Stroški tožeče stranke v pritožbenem postopku so tako 319,80 EUR. Tožeči stranki ni bilo moč priznati stroškov odgovora na pritožbo, saj z navedbo ni pripomogla k rešitvi te zadeve. Tožena stranka pa s pritožbo ni uspela.

1 II Cp 282/2015 in III Ips 109/2001. 2 Betetto N., Pravdni postopek, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2006, str. 29. 3 Citirani sklep I Cp 742/2017.