Jedro

1. O dolžnosti upravičenca razlastitve, da zagotovi drugo enakovredno zemljišče, je mogoče govoriti le, če je tako zemljišče na razpolago.

Če ga ni, mora plačati odškodnino.

Tudi sicer določbe ZSZ o razlastitvi ne omogočajo razlage, da je primarna obveznost razlastitvenega upravičenca, da se restituira prvotno stanje z izročitvijo enakovredne nadomestne nepremičnine. Pri alternativnih obveznostih, to je obveznostih, pri katerih ima stranka pravico izbrati izmed več obveznosti tisto, ki naj se izpolni, ima v dvomu pravico do izbire dolžnik (primerjaj 384. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01), v konkretnem primeru torej razlastitveni upravičenec - predlagateljica.

2. V skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj npr. s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 338/2001) je odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki izkazuje javno korist za razlastitev. Ker je sporno zemljišče postalo nezazidano stavbno zemljišče šele z Odlokom, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ga je treba ceniti kot kmetijsko, ne pa nezazidano stavbno zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu odvzelo lastninsko pravico za parc. št. xx v izmeri ... m2, xy v izmeri ... m2 in yy v izmeri .. m2, vse k.o. ..., kot je opredeljeno z obodno parcelacijo kot sestavnim delom lokacijskega načrta po Odloku o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto med severno mestno obvoznico in Linhartovo cesto - BT 3/1 (Ur. l., št. 72/98) v korist predlagateljice. Predlagateljici je naložilo, da mora nasprotnemu udeležencu za razlaščeno zemljišče plačati 3,809.796,64 SIT denarne odškodnine v roku 30 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2004 do plačila. Ugodilo je predlogu za izročitev razlaščenih nepremičnin v posest predlagateljice pred pravnomočnostjo, in sicer pod pogojem, da predlagateljica nasprotnemu udeležencu plača akontacijo odškodnine, ki znaša najmanj 75 % vrednosti nepremičnine 3,809.796,654 SIT. Odločilo je še, da stroške postopka 145.000,00 SIT krije predlagateljica, ki ji bo vrnjeno tudi preplačilo iz naslova založenega predujma 5.000,00 SIT.

Proti sklepu se je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil nasprotni udeleženec, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da bi morala predlagateljica razlastitvenemu upravičencu zagotoviti drugo enakovredno nepremičnino, saj Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur.l. RS, št. 44/97, ZSZ) določa, da mora razlastitveni upravičenec lastniku zagotoviti drugo enakovredno nepremičnino. Sporno zemljišče je pridobilo status nezazidanega stavbnega zemljišča na podlagi Odloka o lokacijskem načrtu za Štajersko cesto med severno mestno obvoznico in Linhartovo cesto - BT 3/1 (v nadaljevanju Odlok), ki ga je mestni svet Mestne občine Ljubljana sprejel 17.9.1998. Sklep o uvedbi razlastitvenega postopka je bil izdan 29.5.2000, to je po sprejemu Odloka, s katerim je bila namembnost zemljišča, ki je predmet razlastitve, že spremenjena. Za določitev odškodnine je pomembno, kakšna je bila opredelitev zemljišč na dan uvedbe razlastitvenega postopka v prostorskem planu. Nasprotni udeleženec nasprotuje tudi odločitvi sodišča o predhodni izročitvi v posest predlagateljici, saj ta v primerih iz 25. člena ZSZ ni dovoljena. Opozarja, da predlagateljica lahko začne z gradnjo ceste šele na podlagi gradbenega dovoljenja, ki pa ga še ni pridobila.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno podlago za rešitev spornega pravnega razmerja predstavljajo določbe 18. - 37. člena ZSZ v zvezi z drugim odstavkm

177. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/02).

Stališče nasprotnega udeleženca, da ima pri povračilu škode restitucija z izročitvijo nadomestnega zemljišča v vsakem primeru prednost pred plačilom denarne odškodnine, ni pravilno. O dolžnosti upravičenca razlastitve, da zagotovi drugo enakovredno zemljišče, je mogoče govoriti le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da bi bilo drugo zemljišče na razpolago: predlagateljica je med postopkom podala izjavo, da drugega zemljišča ne more pridobiti, zato pride v poštev le denarna odškodnina (enako npr. sklep Vrhovnega sodišča opr.

št. II Ips 239/98).

Tudi sicer določbe ZSZ o razlastitvi ne omogočajo razlage, da je primarna obveznost razlastitvenega upravičenca, da se restituira prvotno stanje z izročitvijo enakovredne nadomestne nepremičnine. Pri alternativnih obveznostih, to je obveznostih, pri katerih ima stranka pravico izbrati izmed več obveznosti tisto, ki naj se izpolni, ima v dvomu pravico do izbire dolžnik (primerjaj 384. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01), v konkretnem primeru torej razlastitveni upravičenec - predlagateljica. Zaključek, da ZSZ od tega načela ne odstopa, potrjuje določilo drugega odstavka 25. člena ZSZ, ki predstavlja izjemo v razmerju do prvega odstavka 24. člena ZSZ in razlastitvenemu upravičencu, kadar se odvzame stanovanje, ki ga je razlaščenec uporabljal za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb, nalaga povrnitev škode z restitucijo, ne pa v obliki denarne odškodnine.

V skladu u ustaljeno sodno prakso (primerjaj npr. s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 338/2001) je odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta, ki izkazuje javno korist za razlastitev. Ker je sporno zemljišče postalo nezazidano stavbno zemljišče šele z Odlokom, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ga je treba ceniti kot kmetijsko, ne pa nezazidano stavbno zemljišče. Povsem nepomembno je, kakšen je bil status zemljišča v trenutku uvedbe razlastitvenega postopka.

Subsumpcija med postopkom na prvi stopnji neprerekanega dejstva o zamudi z gradnjo pod pravni standard večje materialne škode iz prvega odstavka 37. člena ZSZ je materialnopravno pravilna. Kot je poudarilo že samo sodišče prve stopnje, je bila v tem postopku določena denarna odškodnina, zato niso podane okoliščine iz prvega odstavka 25. člena ZSZ, ki bi izključevale predhodno izročitev v posest razlastitvenemu upravičencu (četrti odstavek 37. člena ZSZ). Pritožbena trditev o neizdaji gradbenega dovoljenja, s katero nasprotni udeleženec izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o nevarnosti nastanka večje škode, pa v tem predlagalnem nepravdnem postopku predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).

Potem ko je pritožbeno sodišče preverilo še, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo kakšno po uradni dolžnosti upoštevno absolutno bistveno kršitev določb postopka in ugotovilo, da je ni bilo, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).