Jedro

Po uveljavljeni sodni praksi je nelikvidna tista terjatev, za katero je očitno, da ne obstaja, ki je zelo nedoločena, zelo dvomljiva (katere obstoj ni izkazan niti s stopnjo verjetnosti), oziroma ji dolžnik "kvalificirano nasprotuje", npr. da je predmet nekega drugega postopka.

Tožnik je v postopku zatrjeval in dokazoval, da je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejel pogodbo o zaposlitvi, za drugo delovno mesto, za katerega se je zahtevala nižja raven strokovne izobrazbe, kot pa je bila zahtevana za njegovo prejšnje delovno mesto in da je zato upravičen do sorazmernega dela odpravnine po šestem odstavku 91. člena ZDR-1. Do dogovora med njim in toženo stranko glede višine sorazmernega dela odpravnine sicer ni prišlo, vendar pa tožniku zato ta njegova pravica ni prenehala. Nasprotovanje tožene stranke (pavšalno prerekanje te terjatve po temelju in višini; nepriznavanje terjatve; njeno zatrjevanje, da glede te terjatve tožnik ni sprožil nobenega spora; da mu je ponudila ustrezno zaposlitev) ne pomeni "kvalificiranega prerekanja" tožnikove terjatve, zaradi česar naj bi bila njegova terjatev nelikvidna.

Tožnik je v pobotni izjavi podrobno pojasnil način izračuna sorazmernega dela odpravnine, ki jo je po določbah OZ kot pobotno terjatev uveljavljal proti toženi stranki v zvezi z njeno terjatvijo za vračilo odpravnine. To sicer ne pomeni, da je višina, kot jo je določil, res takšna, vendar pa na drugi strani tudi ne pomeni, da ni določljiva. Zato je njegovo terjatev treba šteti za določeno in za likvidno. Za likvidnost njegove terjatve prav tako ni odločilno, da o njej še ni odločalo sodišče. Delavec pride v zamudo z vračilom odpravnine, ki jo je prejel ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero je bila v postopku ugotovljena njena nezakonitost, naslednji dan po dnevu, ko mu je vročena sodba sodišča, s katero je bilo pravnomočno ugotovljena nezakonitost odpovedi, zaradi katere je prejel odpravnino.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka (ki se nanaša na II., III., IV. in VI. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter v II. točki izreka in sodba sodišča prve stopnje v II., III., IV. In VI. točki izreka se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožnikovih terjatev do tožene stranke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 in 2014 v vtoževanih bruto zneskih in pripadajočih neto zneskih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova vračila odpravnine do višine neto zneska regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014 (II. točka izreka) in pobotalo terjatvi tožnika za plačilo neto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 in 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s terjatvijo tožene stranke iz naslova vračila odpravnine do višine neto zneskov regresa za letni dopust (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna od bruto pripadajočih zneskov regresa za letni dopust obračunati davke in prispevke, tožnikov zahtevek za izplačilo neto zneskov regresa za letni dopust pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Prav tako je zavrnilo njegov zahtevek za plačilo stroškov predpravdnega postopka (V. točka izreka) in mu naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (VI. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanašal na ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke do tožnika, na pobotanje terjatve tožene stranke z neto tožnikovo terjatvijo, na zavrnitev dela tožnikove terjatve za izplačilo neto zneskov regresa za leto 2013 in 2014 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na obračun dajatev od bruto regresa in zavrnitev zahtevka za plačilo predpravdnih stroškov, potrdilo pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Zoper to odločitev sodišča druge stopnje, razen v zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo predpravdnih stroškov, je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu s sklepom VIII DoR 57/2018 z dne 17. 5. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj, ali je možno pobotati terjatev iz sorazmernega dela odpravnine po določbi šestega odstavka 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj., ZDR-1), čeprav njena višina med strankama še ni bila dogovorjena in sodišče o tem še ni odločilo ter kdaj je delavec v zamudi z vračilom odpravnine, ki jo je prejel ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero je bila v sodnem postopku ugotovljena njena nezakonitost. 4. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri navaja, da je s svojo pobotno izjavo z dne 15. 4. 2015 pobotal svojo terjatev iz naslova sorazmernega dela odpravnine v višini 7.388,91 EUR s terjatvijo tožene stranke iz naslova vračila odpravnine do te višine. Tožnik je izkazal temelj za sorazmerni del odpravnine, saj mu je bila ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponujena nova pogodba o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, ki jo je sprejel. Ta zaposlitev je bila neustrezna zato, ker se je za novo delovno mesto zahtevala nižja raven izobrazbe od tiste, ki se je zahtevala za zasedbo tožnikovega prejšnjega delovnega mesta, v zvezi s katerim mu je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Če dogovor med delavcem in delodajalcem o višini sorazmernega dela odpravnine, ki ga predvideva šesti odstavek 91. člena ZDR-1, ni sklenjen, to ne pomeni, da delavec do te pravice ni upravičen. To prav tako ne pomeni, da je ta pravica nedoločljiva. Če do dogovora ne pride, o tej pravici odloči sodišče, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 247/2015. Tožnik v reviziji nadalje pojasnjuje, na kakšen način je izračunal višino sorazmernega dela odpravnine v znesku 7.388,91 EUR, kar vse je navedel tudi v svoji pobotni izjavi z dne 15. 4. 2015. Terjatev tožene stranke iz naslova vračila odpravnine v znesku 7.388,91 EUR je torej prenehala že pred začetkom tega spora, zato je tožena stranka v tem sporu ni mogla uveljavljati v pobot. Sodišči druge in prve stopnje sta nepravilno zavrnili tožnikov ugovor ugasle pravice, ki ga je podal zoper pobotni ugovor tožene stranke, ker sta zmotno presodili, da tožnikova terjatev iz naslova sorazmernega dela odpravnine ni likvidna. Pojem nelikvidnosti sta razlagali napačno in preširoko ter v nasprotju s sodno prakso (odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 109/2003, II Ips 125/2004, II Ips 68/2016), napačno pa sta interpretirali tudi „kvalificirano“ nasprotovanje tožene stranke tožnikovi terjatvi. Njegova terjatev prav tako ni bila dvomljiva, saj je zanjo podal ustrezne trditve in dokaze o njenem nastanku in razumljivo obrazložil tudi njeno višino. Sodišče bi moralo odločiti tudi o tožnikovem ugovoru predpravdnega pobotanja, saj gre za ugovor, ki je podoben ugovoru plačila in posledično prenehanja terjatve. Tožnik je v tem postopku zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede svoje terjatve iz naslova sorazmernega dela odpravnine, ki jo je pred pravdo pobotal s terjatvijo tožene stranke iz naslova vračila odpravnine. Materialnopravno zmotna je tudi odločitev sodišč o tem, da je bil tožnik v zamudi z vračilom odpravnine že z dnem, ko je postala sodba, s katero je bila ugotovljena nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravnomočna. Tožnik je prišel v zamudo šele 25. 8. 2015, saj ga je tožena stranka z dopisom z dne 24. 8. 2015 pozvala na vračilo odpravnine.

5. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka tožnikove revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP).

8. Tožniku je bila 5. 8. 2011 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto poslovni direktor, posledično pa je tožena stranka tožniku izplačala tudi pripadajočo odpravnino v znesku 18.103,55 EUR. Nezakonitost te redne odpovedi je ugotovilo sodišče prve stopnje s sodbo I Pd 2909/2013 z dne 18. 4. 2014, ki je bila potrjena s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 679/2014 z dne 23. 10. 2014. Po pravnomočnosti te sodbe je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delovno mesto poslovni direktor, dne 1. 12. 2014, pa mu je podala novo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove za delovno mesto višji strokovni sodelavec, ki jo je tožnik sprejel. 9. Tožnik je v tem sporu vtoževal obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala to njegovo terjatev, je pa v pobot uveljavljala svojo terjatev do tožnika iz naslova vračila dela odpravnine v znesku 7.388,91 EUR z obrazložitvijo, da ni prišlo do predpravdnega pobotanja te terjatve s tožnikovo terjatvijo iz naslova izplačila sorazmernega dela odpravnine po šestem odstavku 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1). Navajala je, da te terjatve tožnika ni nikoli priznala, da tožnik v zvezi s to terjatvijo ni sprožil nobenega spora, da mu je bila ponujena ustrezna pogodba o zaposlitvi in zato materialni pobot ni bil mogoč. Tožnik je sicer preostali del prejete odpravnine vrnil toženi stranki.

10. Tožnik je v postopku zatrjeval in dokazoval, da so bili za predpravdno pobotanje njegove terjatve iz naslova sorazmernega dela odpravnine v znesku 7.388,91 EUR s terjatvijo tožene stranke za vračilo dela odpravnine v istem znesku izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., OZ), saj je podal pobotno izjavo, terjatvi sta bili vzajemni, istovrstni, dospeli, poleg tega pa je bila njegova terjatev iztožljiva, določena in likvidna.

Glede prvega dopuščenega vprašanja

11. Sodišči prve in druge stopnje sta neutemeljeno zavrnili tožnikov ugovor, da je terjatev tožene stranke v znesku 7.388,91 EUR, ki jo je v tem sporu uveljavljala s procesnim pobotnim ugovorom, prenehala zaradi predpravdnega pobotanja. Zavzeli sta zmotno stališče, da tožnikova terjatev iz naslova sorazmernega dela odpravnine ni bila likvidna in da zato do predpravdnega pobotanja s terjatvijo tožene stranke iz naslova vračila odpravnine ni moglo priti.

12. Pobotanje po določbah OZ je način prenehanja obveznosti izven pravde, za kar morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, ki jih opredeljuje OZ v 311. členu (vzajemnost terjatev, njihova istovrstnost, zapadlost), teorija in sodna praksa pa sta dodali še dva pogoja za pobotanje, in sicer iztožljivost terjatve (ki posredno izhaja iz 314. člena OZ) in likvidnost. 13. Izraz likvidnost terjatve nima jasno določene vsebine, izhaja pa predvsem iz stališča prof. dr. Stojana Cigoja, ki nelikvidno terjatev opredeljuje kot terjatev, ki je sporna ali še ni določena. Pri razlagi tega pojma pa je potrebna previdnost. Široka razlaga in razumevanje likvidnosti v smislu spornosti in nedoločnosti bi lahko hitro pripeljalo do tega, da je mogoče pobotanje le s terjatvijo, ki je ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, saj je le takšna terjatev v celoti nesporna in določena. To pa ni namen zakona, ki pogoja likvidnosti pri pobotanju izrecno sploh ne omenja.1 Taka razlaga bi pri predpravdnem pobotanju, ki je enostranski pravni posel, lahko tudi pomenila, da je za likvidnost v pobot uveljavljene terjatve potrebna ustrezna izjava upnika, kar pa bi bilo v nasprotju s 312. členom OZ.2

14. Po uveljavljeni sodni praksi je nelikvidna tista terjatev, za katero je očitno, da ne obstaja, ki je zelo nedoločna, zelo dvomljiva (katere obstoj ni izkazan niti s stopnjo verjetnosti), oziroma ji dolžnik „kvalificirano nasprotuje“, npr. da je predmet nekega drugega postopka3. 15. Tožnikova terjatev iz naslova plačila sorazmernega dela odpravnine po šestem odstavku 91. člena ZDR-1 ni takšna. Tožnik je v postopku zatrjeval in dokazoval, da je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejel pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, za katerega se je zahtevala nižja raven izobrazbe, kot pa je bila zahtevana za njegovo prejšnje delovno mesto in da je bil zato upravičen do sorazmernega dela odpravnine po citirani določbi ZDR-1. Do dogovora med njim in toženo stranko glede višine sorazmernega dela odpravnine (ki ga predvideva šesti odstavek 91. člena ZDR-1) sicer ni prišlo, vendar pa tožniku zato ta njegova pravica ni prenehala. Nasprotovanje tožene stranke (pavšalno prerekanje te terjatve po temelju in višini; nepriznavanje terjatve; njeno zatrjevanje, da glede te terjatve tožnik ni sprožil nobenega spora oziroma, da mu je ponudila ustrezno zaposlitev) ne pomeni „kvalificiranega prerekanja“ tožnikove terjatve, zaradi česar naj bi bila njegova terjatev nelikvidna. Tožniku sicer v primeru neustrezne zaposlitve odpravnina pripada v sorazmernem delu. Kljub temu, če glede njene višine med strankama ni dogovora (šesti odstavek 91. člena ZDR-1), to ne predstavlja posebne ovire za to, da se ta znesek določi oziroma ugotovi. Tožnik je v dopisu z dne 15. 4. 2015 (A6), ki vsebuje tudi njegovo pobotno izjavo, podrobno pojasnil način izračuna višine sorazmernega dela odpravnine, ki jo je po določbah OZ kot pobotno terjatev uveljavljal proti toženi stranki v zvezi z njeno terjatvijo za vračilo odpravnine. To sicer ne pomeni, da je višina, kot jo je določil, res takšna, vendar na drugi strani tudi ne pomeni, da ni določljiva. Njegovo terjatev je zato šteti za določeno in za likvidno. Za likvidnost tožnikove terjatve prav tako ni odločilno, da o njej še ni odločalo sodišče, saj bi bilo takšno razumevanje likvidnosti v nasprotju z namenom pobotanja kot enostranskega pravnega posla.

16. Odgovor na prvo vprašanje se glasi, da kljub temu, da sta temelj in višina tožnikove terjatve iz naslova sorazmernega dela odpravnine po šestem odstavku 91. člena ZDR-1 sporna (ker njena višina med strankama ni bila dogovorjena, in ker sodišče o njej še ni odločalo), to v tej zadevi ne predstavlja ovire za predpravdno pobotanje te njegove terjatve s terjatvijo tožene stranke.

Glede drugega dopuščenega vprašanja

17. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti v zvezi z institutom neupravičene pridobitve nastane tudi v primeru, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Pri vračanju neupravičeno pridobljenega zneska je treba plačati zamudne obresti, ki tečejo v primeru nepoštenega pridobitelja od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ).

18. Glede na vsebino 193. člena OZ bi bilo mogoče zaključiti, da citirana določba določa samo dva trenutka pričetka teka zakonskih zamudnih obresti pri vračanju neupravičeno pridobljenega, in sicer da plača pošteni pridobitelj zamudne obresti od vložitve zahtevka (tožbe), nepošteni pridobitelj pa od dneva pridobitve. To določbo pa je treba po teoriji in sodni praksi razlagati v smislu pravičnosti4. Poštenost pridobitelja mora obstajati ves čas posesti pridobljenega. Pridobitelj, ki je pridobil določen znesek na podlagi veljavnega pravnega naslova, postane nedobroveren, ko izve, da je odpadla pravna podlaga, v zvezi s katero je prejel ta znesek, zato od naslednjega dne dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti od zneska, ki ga bo moral vrniti.

19. Tožnik je bil zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 8. 2011 upravičen do izplačila odpravnine, kar je določal takrat veljavni 109. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ker je bilo v sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je bila ta redna odpoved nezakonita (tožnik je posledično uspel tudi s svojim reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom), je s tem odpadla tudi pravna podlaga za to odpravnino. Tožnik je prišel v zamudo z vračilom odpravnine prvi naslednji dan po dnevu, ko mu je bila vročena sodba sodišča druge stopnje, s katero je bilo ugotovljeno, da mu je tožena stranka nezakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takrat je izvedel, da bo moral vrniti prejeto odpravnino in je s tem postal nepošten v smislu 193. člena OZ. To pa pomeni, da je napačna presoja sodišč druge in prve stopnje o tem, da je terjatev tožene stranke za vračilo odpravnine, ki jo je plačala tožniku, dospela že z datumom izdaje sodbe sodišča druge stopnje Pdp 679/2014, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, oziroma da je tožnik že s tem dnem prišel v zamudo.

20. Vrhovno sodišče je sicer v zadevi VIII Ips 393/2008 z dne 19. 10. 2009 zavzelo stališče, da pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od odpravnine, ki jo mora delavec vrniti delodajalcu zaradi ugotovljene nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni vezan na datum, ko je odpadla pravna podlaga glede izplačane odpravnine (ker tega 193. člen OZ ne določa) in da je bil delavec v smislu 193. člena OZ dobroveren vse do trenutka, ko je bil s strani delodajalca podan pobotni ugovor za plačilo te odpravnine oziroma da je bil šele po tem datumu v zamudi z vračilom odpravnine. Takšno stališče pa se je glede na prej omenjeno sodno prakso izkazalo za napačno. Delavec postane nedobroveren za prejeto odpravnino, ko izve, da je zanjo odpadla pravna podlaga, torej ko mu je vročena pravnomočna sodba o tem, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero je prejel odpravnino, nezakonita.

21. Odgovor na drugo vprašanje je, da pride delavec v zamudo z vračilom odpravnine, ki jo je prejel ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero je bila v postopku ugotovljena njena nezakonitost, naslednji dan po dnevu, ko mu je vročena sodba sodišča, s katero je bilo pravnomočno ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi katere je delavec prejel odpravnino.

22. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno šteli, da zaradi nelikvidnosti tožnikove terjatve iz naslova sorazmernega dela odpravnine niso bili izpolnjeni vsi pogoji za predpravdno pobotanje te njegove terjatve s terjatvijo tožene stranke iz naslova vračila dela odpravnine, nista vsebinsko presojali utemeljenosti tožnikovega ugovora ugasle pravice, ki ga je ta podal zoper procesni pobotni ugovor tožene stranke.

23. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje, sodbo sodišča prve stopnje pa v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke do tožnika, na pobotanje, dajatveni del in na zavrnitev dela tožnikove terjatve za izplačilo neto zneskov regresa za leto 2013 in 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede odločitve o pravdnih stroških ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

24. V novem sojenju bo moralo sodišče ugotoviti, ali je obstajala tožnikova terjatev iz naslova sorazmernega dela odpravnine po šestem odstavku 91. člena ZDR-1 (torej ali je tožnik sprejel neustrezno novo zaposlitev) in do kakšne višine sorazmernega dela odpravnine bi bil tožnik upravičen. Pri tem ni pomembno, da med tožnikom in toženo stranko do posebnega dogovora glede višine tega sorazmernega dela odpravnine ni prišlo, saj tožnik zaradi tega svoje pravice iz šestega odstavka 91. člena ZDR-1 ni izgubil, višina te terjatve pa je določljiva. V odvisnosti od teh ugotovljenih dejstev bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je prišlo do predpravdnega pobotanja tožnikove terjatve s terjatvijo tožene stranke po določbah OZ in v kakšnem obsegu (pri čemer se bo moralo opredeliti tudi do ostalih pogojev za pobotanje, predvsem istovrstnosti terjatev), nato pa ponovno odločiti o procesnem pobotnem ugovoru tožene stranke in o zahtevku tožnika za izplačilo regresa za letni dopust ter o stroških postopka.

25. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 392 – 393; odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 125/2004, III Ips 109/2003, III Ips 27/2014,... 2 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 125/2004. 3 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 68/2016. 4 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 27/93, II Ips 572/2003, III Ips 5/2011, III Ips 108/2014 itd.