Jedro

Ob upoštevanju pogojev za pobot, kot so določeni v 311. členu OZ, to so, vzajemnost, istovrstnost in zapadlost terjatev, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo še pogoja iztožljivosti in likvidnosti (nespornosti terjatve), ki jih je dodala sodna praksa. Likvidnost je pravni standard, pri uporabi katerega mora sodišče ugotoviti njegovo vsebino in s tako ugotovljeno vsebino primerjati konkretne okoliščine. Tožnikova terjatev iz naslova sorazmerne odpravnine iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni likvidna, saj ji je tožena stranka nasprotovala po temelju in po višini. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da v času pobotne izjave (in tudi kasneje) ni bilo pogojev za materialni pobot terjatev, zato je tožnikov ugovor prenehanja terjatve utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 glede odvoda dajatev od bruto zneska regresa 1.064,06 EUR ter izplačila neto zneska regresa od navedenega bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2013 dalje in iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014 glede odvoda dajatev od bruto zneska regresa 1.068,45 EUR ter izplačila neto zneska regresa od navedenega bruto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje (I. točka izreka) ter obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova vračila odpravnine do višine neto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 od 1.064,06 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 23. 5. 2013 dalje in do višine neto zneska regresa za letni dopust za leto 2014 od 1.068,45 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 17. 6. 2014 dalje (II. točka izreka). Razsodilo je, da se terjatev tožnika do tožene stranke za plačilo neto regresa za letni dopust za leto 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2013 dalje, z dnem 23. 10. 2014 pobota z ugotovljeno terjatvijo tožene stranke iz naslova vračila odpravnine, do višine neto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi o 23. 5. 2013 dalje in da se terjatev tožnika do tožene stranke za plačilo neto regresa za letni dopust za leto 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje, z dnem 23. 10. 2014 pobota z ugotovljeno terjatvijo tožene stranke iz naslova vračila odpravnine, do višine neto zneska regresa za letni dopust za leto 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje (III. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni za tožnika obračunati in odvesti dajatve od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 1.064,06 EUR, zahtevek tožnika za plačilo neto zneska od bruto zneska 1.064,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 23. 5. 2013 dalje pa je zavrnilo in da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni za tožnika obračunati in odvesti dajatve od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2014 v znesku 1.068,45 EUR, zahtevek tožnika za plačilo neto zneska od bruto zneska 1.068,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 17. 6. 2014 dalje, pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za plačilo stroškov predpravdnega postopka v višini 306 točk po OT z 22 % DDV (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 471,23 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper II., III., zavrnilni del IV., V. in VI. točko izreka navedene sodbe iz vseh pritožbenih treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da terjatev iz naslova sorazmerne odpravnine v višini 7.388,91 EUR ni likvidna. Navaja, da OZ ne določa likvidnosti terjatve kot pogoja pobotanja, pri čemer ta pojem nima jasne vsebine. Stališče, da je mogoče pobotanje samo s terjatvijo, ki je ugotovljena s sodno odločbo, je preozko (sklep VSRS opr. št. II Ips 125/2004 z dne 23. 6. 2005). Likvidnost ne pomeni, da mora dolžnik s pobotno izjavo soglašati, saj bi bilo to v nasprotju s pravno naravo pobota, ki je enostranska izjava volje. Nelikvidna je terjatev, ki ji dolžnik "kvalificirano" nasprotuje (sodba VSRS II Ips 68/2016 z dne 25. 8. 2016). Navaja, da je njegova terjatev iz naslova sorazmerne odpravnine sporna, saj jo tožena stranka prereka, ni pa zato nelikvidna. Meni, da tožena stranka tej terjatvi ni "kvalificirano" nasprotovala, saj drugega kot, da je terjatev sporna po temelju in višini, ni navajala. Iz sklepa VSRS, opr. št. II Ips 125/2004 pa izhaja, da se sodišče ne more zadovoljiti z izjavo nasprotne stranke, da je terjatev sporna. Navedena terjatev tudi ni dvomljiva, saj je podlaga podana v šestem odstavku 91. člena ZDR-1. Tožnik je podal ustrezne trditve o njenem nastanku in razumljivo obrazložil njeno višino. Meni, da odločitev v sodbi VSRS opr. št. II Ips 68/2016 ni uporabljiva v tej zadevi in da bi moralo sodišče v postopku ugotavljati, ali terjatev tožnika iz naslova sorazmerne odpravnine obstoji in v kakšni višini obstoji. Izpostavlja zadevi, opr. št. I Cpg 598/2010 in opr. št. II Ips 125/2004. Vztraja, da je bil pobotni ugovor tožene stranke nesklepčen, saj tožena stranka ni podala trditev v zvezi z zapadlostjo svoje terjatve iz naslova vračila odpravnine, kar je pogoj za pobotanje (sodba VSL, opr. št. I Cpg 893/2016). Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ko je samo določilo zapadlost v pobot uveljavljene terjatve na dan pravnomočnosti sodbe Pd 2909/2013, to je na dan 23. 10. 2014. V zvezi s tem opozarja na klavzulo izvršljivosti, iz katere izhaja, da je odločba I Pd 2909/2013 z dne 18. 4. 2017 v zvezi s sodbo Pdp 679/2014 z dne 23. 10. 2014 postala izvršljiva 22. 11. 2014. Navaja, da se pogoji za pobot niso stekli dne 23. 10. 2014. Tožnik vztraja, da je bil zahtevek z dne 7. 9. 2015, s katerim je toženo stranko pozval na izpolnitev obveznosti, potreben, zato bi mu morala tožena stranka povrniti nastanek teh stroškov. Uveljavlja, da je odločitev o stroških neobrazložena, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj bi moral tožnik povrniti stroške toženi stranki. Tožnik je s svojim zahtevkom v celoti uspel, tožena stranka pa sicer tudi. Če ne bi vložil te tožbe, ne bi prišlo do obračuna regresov za letni dopust, torej je uspel malo več kot tožena stranka. Odločitev o stroških je zato v nasprotju z določbo 154. člena ZPP. Poleg tega so mu nastali višji stroški kot toženi stranki, saj je moral plačati sodno takso. Sodišče ni ugotavljalo potrebnosti posameznih stroškov in je toženi stranki nepravilno priznalo stroške vloge z dne 17. 5. 2017. Meni, da strošek te vloge ni bil potreben. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neobrazloženosti odločitve o povračilu stroškov pravdnega postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za odločitev, pri čemer je pojasnilo tudi, katere od priglašenih stroškov je priznalo toženi stranki kot potrebne stroške postopka v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je odločitev mogoče preizkusiti. Smiselno zatrjevana kršitev po 14. točki drugega ostavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke uveljavlja plačilo regresa za letni dopust za leti 2013 in 2014. Tožena stranka tožnikovi pravici do izplačila regresa za navedeni leti ni nasprotovala, je pa v pobot uveljavljala terjatev do tožnika iz naslova vračila neupravičeno prejete odpravnine v višini 7.388,91 EUR zaradi ugotovljene nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 8. 2011. 8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami) v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače (prvi odstavek). Regres se mora delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta (drugi odstavek).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 5. 8. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je sodišče prve stopnje s sodbo, opr. št. I Pd 2909/2013 z dne 18. 4. 2014, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 679/2014 z dne 23. 10. 2014, kot nezakonito razveljavilo, hkrati pa ugodilo zahtevku za reintegracijo in reparacijo. Po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo in mu na podlagi sklepa o izvršbi opr. št. In 616/2015 z dne 24. 7. 2015 izplačala vsa nadomestila plač. Ker je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v letih 2013 in 2014, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožniku za navedeni dve leti pripada celoten letni dopust, s tem pa tudi regres za letni dopust kot to določa 131. člen ZDR-1. 10. Glede na to, da je tožena stranka uveljavljala procesni pobot s svojo terjatvijo do tožnika v višini 7.388,91 EUR iz naslova neupravičeno prejete odpravnine, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožnika.

11. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prejel odpravnino v višini 18.103,55 EUR, ki bi jo bil dolžan vrniti zaradi ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 8. 2011. Pravni temelj za izplačilo odpravnine je namreč s pravnomočnostjo sodbe opr. št. I Pd 2909/2013 dne 23. 10. 2014 odpadel, zato je istega dne dospela terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova izplačane odpravnine. V skladu s prvim odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2011, s spremembami) je tisti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti. Tožnik je v pobot uveljavljeni terjatvi tožene stranke nasprotoval iz razloga, ker ta ne obstoji več, saj naj bi prenehala zaradi materialnega pobota na podlagi njegove izjave z dne 15. 4. 2015. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 24. 8. 2015 tožniku poslala dopis (B1) in ga pozvala k vračilu celotnega zneska izplačane odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja (18.103,55 EUR). Tožnik je toženi stranki odgovoril, da je del terjatve iz naslova odpravnine na podlagi pobotne izjave z dne 15. 4. 2015 (A6) pobotal s svojo terjatvijo iz naslova sorazmerne odpravnine za neustrezno zaposlitev v višini 7.388,91 EUR in je zato v tej višini terjatev ugasnila, preostali znesek v višini 10.714,64 EUR pa je dne 25. 8. 2015 vrnil toženi stranki (B2). V navedeni izjavi o pobotu z dne 15. 4. 2015 je namreč tožnik menil, da ima iz naslova sorazmerne odpravnine zaradi neustrezne zaposlitve ob novi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 1. 12. 2014 do tožene stranke terjatev v višini 7.388,91 EUR, zato za ta znesek izjavlja pobot, zaradi katerega je terjatev tožene stranke v tej višini prenehala.

13. Pogoji za pobot so določeni v 311. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2011, s spremembami), v katerem je določeno, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli (prvi odstavek). Pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti (312. člen OZ).

14. Ob upoštevanju pogojev za pobot, kot so določeni v 311. členu OZ, to so, vzajemnost, istovrstnost in zapadlost terjatev, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo še pogoja iztožljivosti in likvidnosti (nespornosti terjatve), ki jih je dodala sodna praksa. Pritrditi je stališču sodišča, da je nelikvidna terjatev tista terjatev, ki ji dolžnik nasprotuje in ni natančno ugotovljena. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 68/2016, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je nelikvidna terjatev, ki ji dolžnik "kvalificirano" nasprotuje. Likvidnost je pravni standard, pri uporabi katerega mora sodišče ugotoviti njegovo vsebino in s tako ugotovljeno vsebino primerjati konkretne okoliščine. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikova terjatev iz naslova sorazmerne odpravnine iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 1. 12. 2014 ni likvidna, saj ji je tožena stranka nasprotovala po temelju in po višini. Tožena stranka je namreč vztrajala, da je tožnikova nova zaposlitev, ki mu je bila ponujena ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 1. 12. 2014 in jo je tožnik tudi sprejel, ustrezna, pri tem pa je oporekala tudi višini, ki jo je tožnik enostransko določil v dopisu z dne 15. 4. 2015. Glede na to, da je tožena stranka tožnikovi terjatvi iz naslova sorazmerne odpravnine zaradi neustrezne zaposlitve nasprotovala tako po temelju kot po višini, ni mogoče zaključiti, da je tožnikova terjatev likvidna, niti da ji tožena stranka ni "kvalificirano" nasprotovala, kot to neutemeljeno vztraja tožnik v pritožbi.

15. Drži sicer, da je pravna podlaga za tožnikovo terjatev podana v 91. členu ZDR-1, ki določa, da ima v primeru, ko delavec sprejme neustrezno novo zaposlitev (v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove) pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ta v konkretnem primeru ni bila določena v dogovoru z delodajalcem niti o njej ni odločalo sodišče. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi o utemeljenosti te terjatve na podlagi 91. člena ZDR-1 moralo odločati sodišče v tem postopku. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v tem sporu, v katerem tožnik od tožene stranke uveljavlja plačilo regresa, zoper katerega se tožena stranka brani s pobotnim ugovorom, sodišče ne more mimo zahtevka odločati o utemeljenosti in višini tožnikove (sporne) terjatve do tožene stranke iz drugega pravnega naslova. Moralo pa je sodišče glede na tožnikov ugovor ugotoviti, ali je terjatev tožene stranke iz naslova vračila neupravičeno prejete odpravnine zaradi morebitnega izven pravdnega pobotanja ugasnila.

16. Ob ugotovitvi, da je tožnikova terjatev iz naslova sorazmerne odpravnine zaradi neustrezne zaposlitve sporna oziroma nelikvidna, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v času pobotne izjave (in tudi kasneje) ni bilo pogojev za materialni pobot terjatev, zato je tožnikov ugovor prenehanja terjatve utemeljeno zavrnilo. Tožnikovo vztrajanje v pritožbi pri nasprotnem je neutemeljeno.

17. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj tožnikovih terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leti 2013 v višini 1.064,06 EUR bruto oziroma v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2013 dalje in za leto 2014 v višini 1.068,45 EUR bruto oziroma v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje ter obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova vračila odpravnine v višini seštevka neto zneskov regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega regresa. Glede na pravilno ugotovitev o vzajemnosti, istovrstnosti, zapadlosti, iztožljivosti in likvidnosti terjatev tožnika iz naslova plačila neto zneska regresov za letni dopust za leti 2013 in 2014 in tožene stranke iz naslova vračila preostanka izplačane odpravnine (7.388,91 EUR), je sodišče prve stopnje terjatvi tožnika za izplačilo neto zneskov regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pobotalo s terjatvijo tožene stranke, in sicer do višine tožnikove terjatve. Ker davkov in prispevkov ni mogoče pobotati, je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da obračuna in odvede dajatve od bruto zneskov regresa za leti 2013 in 2014. Posledično pa je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo neto zneska posameznega regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je pobot pravilno izvedlo na dan 23. 10. 2014, ko je terjatev tožene stranke kot zadnja dospela v plačilo (z dnem pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje opr. št. 2909/2013, s katero je odpadla podlaga za izplačilo odpravnine) in so se stekli pogoji za pobot. 18. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je odločalo mimo trditvene podlage, ko je samo določilo datum zapadlosti terjatve tožene stranke iz naslova vračila odpravnine. Tožena stranka sicer res ni izrecno navedla, da je v pobot uveljavljena terjatev iz naslova vračila odpravnine zapadla dne 23. 10. 2014, vendar pa sodišče prve stopnje s tem, ko je na podlagi izvedenih dokazov, to je sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 2909/2013 (A1), ugotovilo datum pravnomočnosti sodbe in s tem dospelost v pobot uveljavljene terjatve, ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke, ki je v pobot uveljavljeno terjatev iz naslova vračila odpravnine uveljavljala na podlagi pravnomočne odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 8. 2011. Glede na navedeno pobotni ugovor tožene stranke ni bil nesklepčen, kot to neutemeljeno izpostavlja tožnik v pritožbi. Ker pa v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke po višini presega tožnikovi terjatvi iz naslova plačila regresa za leti 2013 in 2014, tudi sicer določitev datuma pobotanja terjatev z dnem izvršljivosti sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 2909/2013, to je 22. 11. 2014, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

19. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom za povrnitev predpravdnih stroškov, ki jih je tožnik uveljavljal v višini 306 točk po OT z 22 % DDV. Tožnik namreč v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bil dopis z dne 7. 9. 2015, s katerim je toženo stranko pozval k obračunu in plačilu regresov, potreben. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da navedeni dopis tožnika toženi stranki ni bil potreben, glede na to, da ZDR-1 v četrtem odstavku 200. člena za denarne terjatve ne predvideva predhodnega postopka pri delodajalcu, temveč lahko delavec denarni zahtevek uveljavlja neposredno pred sodiščem. Sodišče prve stopnje zato tožnikovega dopisa toženi stranki pravilno ni štelo kot potrebnega in je zahtevek za povračilo tega stroška utemeljeno zavrnilo.

20. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v sporu ni uspela samo v sorazmerno majhnem delu (glede obračuna in odvoda dajatev od bruto zneskov regresa za leti 2013 in 2014), zaradi katerega niso nastali posebni stroški, zato ji je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP dolžan povrniti potrebne stroške postopka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki med drugim tudi pravilno priznalo 225 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 5. 2017 v skladu z 2. točko tar. št. 15 OT. Tožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da strošek pripravljalne vloge tožene stranke z dne 17. 5. 2017 ni potreben strošek. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da pavšalne pritožbene navedbe ne omogočajo, da bi se pritožbeno sodišče do njih konkretno opredelilo, zato niso upoštevne.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe. Odgovor tožene stranke na pritožbo tožnika pa ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).