Jedro

Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, pa je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. V skladu s citiranimi določili sta imela upravna organa dovolj podlage za zaključek, da je gospodarska družba zemljiškoknjižni lastnik predmetnega zemljišča skupaj z objektom na tem zemljišču. Lastnik pa je inšpekcijski zavezanec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

V predmetni zadevi tožeča stranka izpodbija odločbo gradbenega inšpektorja, s katero je bilo inšpekcijskemu zavezancu A. d.o.o. naloženo, da takoj ustavi vsa dela pri gradnji prizidka tlorisnih dimenzij 8,2 x 3,7 metra na zemljišču s parc. št. 333/2 k.o. …, ki ga gradi brez gradbenega dovoljenja na severni strani obstoječe stanovanjske hiše, vrisane v katastrski načrt v tlorisni izmeri 80 m2 in locirane na zemljišču s parc. št. 224 k.o. … (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je bilo zavezancu naloženo, da v roku dveh mesecev odstrani navedeni prizidek in vzpostavi obstoječo stanovanjsko hišo v prejšnje stanje na svoje stroške. V primeru neizpolnitve naložene obveznosti se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka). Za nelegalni objekt so bile s 5. točko izreka odrejene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Drugostopni organ je z uvodu navedeno odločbo odpravil prvostopno odločbo v 2. točki izreka in le-to nadomestil z novo 2. točko, s katero se inšpekcijskemu zavezancu naloži, da v roku dveh mesecev po prejemu te odločbe odstrani prizidek tlorisnih dimenzij 8,2 x 3,7 m na zemljišču s parc. št. 333/2 k.o. …, ki je zgrajen na severni strani obstoječe stanovanjske hiše, vrisane v katastrski načrt v tlorisni izmeri 80 m2 na zemljišču s parc. št. 224 k.o. …, in vzpostavi prejšnje stanje na svoje stroške. V ostalem je pritožbo zavrnil. V predmetni zadevi je sodišče že odločilo s sklepom št. II U 408/2012-7 z dne 17. 10. 2012, s katerim je tožbo zavrglo (I. točka izreka), hkrati pa je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Tožeča stranka se je zoper obe odločitvi pritožila, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom št. I Up 508/2012 z dne 17. 1. 2013 s I. točko izreka obe zadevi, to je tako odločanje o pritožbi zoper začasno odredbo kot odločanje o pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe, združilo, in nato z II. točka izreka obe pritožbi zavrnilo. Tožnica je takšno odločitev izpodbijala z ustavno pritožbo, Ustavno sodišče RS pa je z odločbo št. Up-425/13-18 z dne 14. 1. 2015 odločilo, da se II. točka izreka sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 508/2012 z dne 17. 1. 2013, kolikor se nanaša na I. točko izreka sklepa Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru II U 408/2012 z dne 17. 10. 2012, in I. točka izreka Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 408/2012 z dne 17. 10. 2012 razveljavita. Zadevo je vrnilo Upravnemu sodišču, Oddelku v Mariboru v novo odločanje.

S sklepom Upravnega sodišča RS, št. II U 408/2012-7 z dne 17. 10. 2012 je bila tožba tožeče stranke zavržena z obrazložitvijo, da tožnica, ker ni inšpekcijska zavezanka, za vložitev tožbe ne izkazuje pravnega interesa. Iz tega razloga je sodišče tožbo zavrglo po 3. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). To odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom, št. I Up 508/2012 z dne 17. 1. 2013. Ustavno sodišče je takšno odločitev razveljavilo z obrazložitvijo, da ima tožnica na naslovu navedenega objekta prijavljeno stalno prebivališče, na osnovi tega pa lahko posameznik v pravnem redu Republike Slovenije uresničuje različne pravice, zato odstranitev dela objekta, na naslovu katerega ima tožnica prijavljeno stalno prebivališče, lahko posega tudi v njen pravni položaj oziroma v njene pravice ali v njeno neposredno na zakon oprto osebno korist. V ponovljenem postopku je tako sodišče predmetno tožbo sprejelo v obravnavo in meritorno odločilo o zadevi. Z v tem upravnem sporu izpodbijanima odločbama je bila tožnici naložena odstranitev navedenega prizidka, ker je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja. Da za predmetno gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, v postopku ni bilo sporno, trditev tožeče stranke pa je bila, da je objekt zgrajen pred letom 1967 in zato zanj gradbeno dovoljenje ni potrebno.

V ponovljenem postopku je upravni organ ugotovil, da je zemljiškoknjižni lastnik zemljišča A. d.o.o., zato ima v tem postopku položaj inšpekcijskega zavezanca. Za ugotovitev časa gradnje je inšpektor vpogledal aero posnetke iz let 1959, 1969 in 2012 ter tako ugotovil, da stanovanjska hiša na zemljišču s parc. št. 224 k.o. … leta 1959 še ni obstajala, leta 1969 pa je bila že zgrajena. S primerjavo ortofoto posnetka današnjega stanja obravnavanega zemljišča, ki ga je gradbeni inšpektor pridobil z vpogledom v uradni kataster, in aero posnetka iz leta 1969, se da jasno ugotoviti, da obravnavani prizidek k obstoječi stanovanjski hiši leta 1969 še ni bil zgrajen. Razen tega je pri ogledu 22. 7. 2011 na podlagi barve in strukture vgrajenih materialov, predvsem lesa in opeke (obledelost in obraba zaradi vremenskih pogojev), ugotovil, da je bil prizidek k obstoječi stanovanjski hiši zgrajen pred približno petnajstimi leti. Pravilnost takšne odločitve je podkrepil še s pridobitvijo fotokopije dela cenilnega zapisnika izvedenca gradbene stroke za stanovanjsko hišo na zemljišču s parcelno št. 224 k.o. … s strani občine Kidričevo, iz katerega je mogoče razbrati, da je bila stanovanjska hiša zgrajena pred približno 60 leti, delno dograjena pa leta 1998. Na osnovi tega gradbeni inšpektor ugotavlja, da gre v danem primeru za nelegalno gradnjo prizidka k obstoječi hiši, zato je izrekel inšpekcijski ukrep v skladu s 152. členom ZGO-1. Drugostopni organ se s takšno odločitvijo strinja. Odpravil je le 2. točko izreka prvostopne odločbe in le-to nadomestil z novo 2. točko tako, da je inšpekcijskemu zavezancu natančneje opredelil način vzpostavitve v prejšnje stanje. V ostalem se strinja s prvostopno odločitvijo, glede časa gradnje spornega prizidka pa dodaja, da prvi odstavek 197. člena ZGO-1 sicer določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisuje obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Tem pogojem pa sporni prizidek, ki je edini predmet tega inšpekcijskega postopka, ne ustreza že iz razloga, ker ni evidentiran v zemljiškem katastru. Sicer pa drugostopni organ ugotavlja, da ni dvoma o tem, da je bil sporni prizidek grajen kasneje kot osnovni objekt, kar je razvidno iz korektne obrazložitve v prvostopni odločbi. Dodaja, da je tudi gradbeni inšpektor oseba, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem s področja gradbeništva in arhitekture in sam rešuje strokovna vprašanja povezana z dejanskim stanjem v konkretnem primeru.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je dejanska lastnica nepremičnine s parc. št. 225.S in 224.S in dela parc. št. 333/2 pašnik, na katerem stoji stanovanjska hiša s hišno številko …. Hišo nemoteno hasnuje s pripadajočim zemljiščem od leta 1968 dalje in je od takrat na tem naslovu stalno prijavljena. Navaja, da je objekt v stanju, kot je danes, gradilo okoli leta 1960 podjetje B. Mati tožnice je navedeno nepremičnino najprej prejela v najem od gradbenega podjetja, kasneje pa jo je odkupila od tega podjetja, vendar zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno. Občina Kidričevo je to zemljišče in objekt lastninila, česar tožnica ni vedela, dokler ni bila obveščena, da želi to hišo prodati podjetju A. d.o.o.. Občina Kidričevo se je očitno zavedala dejanskega stanja in pravic tožnice in jo povabila k sklenitvi kupoprodajne pogodbe, s katero ji je namenila odškodnino v višini 26.000,00 €, vendar pa tožnica takšne pogodbe ni podpisala, saj si s takšno odškodnino ne bi mogla kupiti niti enosobnega stanovanja. Tožnica je pred Okrožnim sodiščem na Ptuju vložila tožbo proti zemljiškoknjižnemu lastniku parc. št. 225.S in 224.S ter tožbo na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice in zaznambo spora.

Tožnica še zatrjuje, da firma A. d.o.o. ni in ne more biti inšpekcijski zavezanec po napadeni odločbi, saj je lastninsko pravico na prizidku pridobila tožnica z nakupom. Tožnica meni, da je investitor predmetne gradnje znan, zato ni mogoče zahtevati odstranitve posledic zatrjevane črnogradnje od zemljiškega lastnika. Izvedenec geodetske stroke bo lahko po aero posnetkih ugotovil, od kdaj je vidna zgradba, ki pa v bistvu nikoli ni bila vrisana v obsegu dejanskih gabaritov. Tožnica je naročila mnenje izvedenca geodetske in gradbene stroke, sicer pa predlaga, da sodišče ta izvedenca pritegne. Ne strinja se z ugotovitvami prvostopnega organa, ko trdi, sklicujoč se na cenilni zapisnik izvedenca gradbene stroke Občine Kidričevo, da je bila hiša zgrajena pred cca. 60 leti in dograjena leta 1998. S takšnim zapisnikom tožnica ni bila seznanjena, saj bi mu oporekala. Že laični pogled v fotografijo pa pokaže, da je takšno stanje, kot ga izkazuje tožnica, staro več kot 30 let. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Odgovor na tožbo je vložila tudi družba A. d.o.o., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1. Pojasnjuje, da je bil v zadevi št. P 120/2011 Okrožnega sodišča na Ptuju pravnomočno zavrnjen zahtevek tožnice za ugotovitev in pridobitev lastninske pravice na zemljišču s parc. št. 224.S k.o. …. To pa pomeni, da tožeča stranka ni lastnica hiše na naslovu …. V zadevi P 190/2012 Okrožnega sodišča na Ptuju, v kateri je sodišče odločalo o zahtevku tožeče stranke A. d.o.o., pa je dne 27. 11. 2014 razsodilo, da se je tožnica dolžna izseliti iz prizidka na zemljišču s parc. št. 333/2 k.o. … in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, z isto sodbo pa je odločilo tudi o zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi in ugotovilo, da tožnica ni lastnica prizidka na parc. št. 333/2 k.o. … in ustreznega funkcionalnega zemljišča na tej parceli. Ta sodba sicer še ni pravnomočna, ker je tožeča stranka zoper njo vložila pritožbo. Sicer pa tožeča stranka pritrjuje izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Prvo vprašanje, na katerega je treba odgovoriti v predmetni zadevi je vprašanje inšpekcijskega zavezanca. Ni sporno, da je gospodarska družba A. d.o.o. zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, na katerem stoji sporni prizidek, to je parcele št. 333/2 k.o. …. Nepremičnina je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami (prvi odstavek 18. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ), vse kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, pa je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače (8. člen SPZ). V skladu s citiranimi določili sta imela upravna organa dovolj podlage za zaključek, da je gospodarska družba A. d.o.o. zemljiškoknjižni lastnik predmetnega zemljišča z vsemi sestavinami, torej tudi gradnjo, ki stoji na tem zemljišču, s tem pa inšpekcijski zavezanec. Tožnica trditve, da je lastnica predmetnega objekta ni izkazala. Nedokazana je tako ostala trditev, da so ona ali njeni pravni predniki (le tako bi bila mogoča pridobitev lastninske pravice z dedovanjem) lastniki tega objekta. Glede na to je po presoji sodišča v izpodbijani odločbi inšpekcijski zavezanec pravilno določen.

Po presoji sodišča je pravilna tudi ugotovitev upravnega organa, da je bil prizidek grajen po letu 1968 in je zato za njegovo gradnjo potrebno gradbeno dovoljenje. Na podlagi v postopku uporabljenih ortofoto posnetkov je prvostopni organ prepričljivo utemeljil svoj zaključek, da leta 1968 prizidka še ni bilo in njegovo obrazložitev v tem delu sodišče v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tako so ugotovitve inšpektorja na kraju samem le še potrditev gornjega zaključka. Cenilni zapisnik izvedenca gradbene stroke, ki ga je prvostopni organ pridobil s strani Občine Kidričevo, o katerem se tožeča stranka ni mogla izjaviti, sicer ne more biti uporabljen kot dokaz v tem postopku, a ker ugotovitev o času gradnje prizidka prepričljivo temelji na ostalih zgoraj navedenih dokazih, to ne pomeni nezakonitosti izpodbijane odločitve. Glede na dovolj zanesljive zaključke upravnih organov glede dejstev, ki so pomembna za izdajo odločbe, je tudi nadaljevanje dokaznega postopka s pritegnitvijo izvedencev, kot predlaga tožeča stranka v tožbi, nepotrebno.

Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Ker je prvostopni organ pravilno ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo, je pravilno odredil ukrepe, ki jih inšpektor odredi pri nelegalni gradnji in jih določa 152. člen ZGO-1. ZGO-1 v 152. členu določa, da v primeru nelegalne gradnje inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje in možna. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno. Ker gre v tem primeru za nelegalno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 utemeljen.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.