Jedro

Delodajalec mora, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični. Iz obrazložitve izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zato, ker je bil tožnik spornega dne razrešen z delovnega mesta predsednika uprave in mu ni možno zagotoviti drugega delovnega mesta. Tako opredeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni poslovni. Z razrešitvijo potreba po delu predsednika uprave ni prenehala. Tožnik le ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela predsednika uprave, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, torej razlog nesposobnosti. Drugega poslovnega razloga pa tožena stranka v postopku ni navajala niti dokazovala. Zato je izpodbijana pogodba o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo: ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 19. 12. 2015, nezakonita in da se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom 15-dnevnega odpovednega roka 13. 1. 2016 in da je trajalo do 31. 12. 2017; da mu je tožena stranka dolžna v roku 8 dni za čas od 13. 1. 2016 do 31. 12. 2017 priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ ter mu za ta čas obračunati in izplačati mesečni znesek plače v višini 10.800,00 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov plač, ki tečejo od prvega dne po zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska plače do plačila ter mu za ta čas priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po zapadlosti posameznega zneska do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati in izplačati odškodnino po 118. členu ZDR-1 v višini 10.800,00 EUR bruto in da je dolžna tožena stranka tožniku v roku 8 dni obračunati in plačati 790,73 EUR bruto regresa za letni dopust za leto 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa za čas od 2. 7. 2016 do plačila ter 804,96 EUR bruto regresa za letni dopust za leto 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa za čas od 2. 7. 2017 do plačila. Kar je tožnik iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR-1 ter iz naslova zamudnih obresti od vtoževanih regresov za letni dopust zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo (I. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe v zvezi z reintegracijskim zahtevkom in v zvezi z zahtevki, ki se nanašajo na čas po 31. 12. 2017, je sodišče postopek, ki je tekel po umaknjenem delu tožbe, ustavilo (II. točka izreka). Zavrglo je tožbo v zvezi z zahtevki za odvedbo davkov in prispevkov (III. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožniku v roku 8 dni plačati 3.132,57 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. Navaja, da je zaključek sodišča, da naj bi tožena stranka z izplačevanjem plače tožniku tudi za čas po 14. 12. 2015 do izteka odpovednega roka konkludentno soglašala z obstojem delovnega razmerja tožnika pri njej, kakršno je bilo vzpostavljeno predhodno s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, v nasprotju z zaključkom sodišča, da je bilo delovno razmerje, ki je obstajalo od 14. 12. 2015 dalje, sklenjeno za nedoločen čas, ker tožena stranka tega ni trdila. Poudarja, da tega ni navajala iz razloga, ker tudi tožnik ni podal trditev o tem, da naj bi med pravdnima strankama obstajalo drugo delovno razmerje, kot je obstajalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015. Odločitev sodišča predstavlja sodbo presenečenja. Meni, da je sodišče z zaključkom o soglasju o obstoju delovnega razmerja med pravdnima strankama po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015 prekoračilo trditveno podlago tožnika in prišlo do zaključka, ne da bi bili pravdni stranki o tem seznanjeni oziroma bi se imeli možnost o tem seznaniti. S tem je kršilo 7. in 212. člen ZPP. Ker sodišče strank s takšnim pravnim naziranjem v ponovljenem postopku ni seznanilo, jima je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi v zvezi s tem v postopku navajala, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas, to je do poteka odpovednega roka po odpovedi pogodbe z dne 19. 12. 2015. Nadalje navaja, da dela na delovnem mestu predsednika uprave ni mogoče opravljati, ne da bi delavec hkrati veljavno opravljal to funkcijo, saj delavec sicer ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela. Izpostavlja, da ni konkludentno pristala na obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas. Njena volja po tožnikovi razrešitvi je bila ves čas usmerjena v prenehanje delovnega razmerja tožniku, zato mu je tudi podala redno odpoved pogodbe. Po razrešitvi s funkcije predsednika uprave mu ni več zagotavljala dela, tožnik pa je koristil redni in izredni dopust. Drži, da je tožniku plačo izplačala za obdobje do 13. 1. 2016 in ga tega dne odjavila iz zavarovanj. Tako pa je ravnala zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala zaradi dvoma, ali bo sodišče res štelo, da mu je delovno razmerje prenehalo s samo razrešitvijo. V prvem členu pogodbe o zaposlitvi je bilo napačno navedeno, da je sklenjena za nedoločen čas. Iz odpovedi pogodbe izhaja, da je tožnik vedel, da tožena stranka z njim nima namena nadaljevati delovnega razmerja za nedoločen čas, temveč zgolj do poteka odpovednega roka. To dejstvo, izhaja tudi iz tega, da sta pravdni stranki izvršili primopredajo delovnih sredstev, izbrisali podatke iz računalnika in da je tožena stranka tožniku raje odredila izrabo izrednega dopusta in mu plačala plačo, kljub temu, da ni opravljal dela, kot da bi mu dejansko omogočila, da opravlja še kakršnokoli delo, česar sicer ni mogla storiti, ker takega dela ni imela na voljo. Nadalje navaja, da je izrek v nasprotju z razlogi sodbe. Pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015 je namreč po stališču sodišča prenehala veljati 14. 12. 2015. Sodišče pa je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015. Posledično ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, njen izrek pa nasprotuje razlogom sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vztraja, da je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da tožnik ni podal nobenih navedb, s katerimi bi ga izpodbijal. Tožena stranka je s sklicevanjem na obrazložitev v odpovedi glede nezmožnosti zagotovitve drugega delovnega mesta zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. Dokler delavec niti konkretizirano ne trdi, da odpovedni razlog ni podan, je treba dokazno breme delodajalca presojati manj strogo. Tožnik je v tožbi zgolj pavšalno navajal, da naj bi bila odpoved nezakonita, ker tožena stranka razpolaga z delovnimi mesti, na katerih bi lahko delo opravljal tožnik. Teh delovnih mest pa ni konkretneje opredelil. Zgolj podredno navaja, da napačno poimenovanje odpovednega razloga v odpovedi ne more vplivati na zakonitost odpovedi. Vztraja, da je treba pogodbo o zaposlitvi razlagati tako, da v 15. členu določa poseben objektivni odpovedni razlog za redno odpoved (razrešitev z mandata), kar je v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZDR-1. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožniku delovno razmerje prenehalo najkasneje dne 1. 9. 2017, ko bi mu v vsakem primeru potekel mandat predsednika uprave, in ne šele 31. 12. 2017. Opozarja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da s prenehanjem mandata odpade tudi kavza pogodbe o zaposlitvi, zato je pogodba o zaposlitvi nična v skladu s splošnimi pravili civilnega prava. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita v zvezi z obrazložitvijo sodbe. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Prav tako izrek sodbe ni v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Odločitev o ugoditvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015 ni v nasprotju z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015 prenehala veljati. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju ugotovilo tudi, da je med pravdnima strankama tudi po siceršnjem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2018 še naprej obstajalo delovno razmerje, kot je obstajalo po prejšnji pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015. 7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvami o obstoju delovnega razmerja tudi po razrešitvi tožnika s funkcije predsednika uprave, prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. Tožnik je namreč podal pravočasne trditve, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z razrešitvijo s funkcije, temveč je obstajalo še naprej, saj je bila pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015 sklenjena za nedoločen čas. Stališča sodišča prve stopnje, da je z razrešitvijo tožnika sicer prenehala pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, da pa je tožena stranka s tem, ko je tožnika tudi po razrešitvi obdržala v delovnem razmerju in mu izplačevala plačo, kot jo je pred tem prejemal tožnik, konkludentno soglašala z obstojem delovnega razmerja, kot je obstajalo po prejšnji pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, pa pomenijo uporabo materialnega prava. Z uporabo drugega materialnega prava, kot ga navajajo in ponujajo pravdne stranke, pa sodišče tožbenega zahtevka ne more prekoračiti. Glede na to ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 7. in 212. člena ZPP. Takšno stališče sodišča prve stopnje je skladno tudi s stališčem, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 181/2017 in VII Ips 11/2018 z dne 6. 3. 20181, zato pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečenja, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje pa z zavzetim stališčem strankama ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 19. 12. 2015. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki preneha z iztekom zadnjega dne 15-dnevnega odpovednega roka, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi ter da ima tožnik v času odpovednega roka, do prenehanja delovnega razmerja, pravico izrabiti pripadajoči sorazmerni dopust za leto 2015. Obrazložila je, da je bil tožnik 14. 12. 2015 razrešen z delovnega mesta predsednika uprave ter da mu ni možno zagotoviti drugega delovnega mesta, zato je bil opredeljen za presežnega delavca.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo in pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem 31. 12. 2017, tožniku pa priznalo denarno povračilo v višini 10.800,00 EUR bruto. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, iz katere izhaja, da je bil s sklepom nadzornega sveta družbe dne 31. 7. 2015 imenovan za predsednika uprave toženke za dobo dveh let, s pričetkom mandata 1. 9. 2015 ter da je v delovnem razmerju pri toženki za nedoločen čas in polni delovni čas (1. člen); - s pogodbo o zaposlitvi sta se stranki med drugim dogovorili, da je tožnik dolžan opravljati delo predsednika uprave skladno s to pogodbo (2. člen); da je za opravljanje dela predsednika uprave upravičen do mesečne bruto plače v višini 10.800,00 EUR (8. člen) ter da ta pogodba preneha veljati med drugim v primeru, če delavca nadzorni svet družbe predčasno razreši - z dnem sklepa nadzornega sveta družbe o razrešitvi (4. alineja 15. člena); - nadzorni svet tožene stranke je 14. 12. 2015 sprejel sklep, da se tožnik z dnem 14. 12. 2015 razreši z delovnega mesta predsednika uprave družbe na podlagi 4. točke 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015 (prvi odstavek) ter da z dnem 14. 12. 2015 tožniku preneha tudi delovno razmerje v družbi (drugi odstavek); - tožnik sklepa nadzornega sveta z dne 14. 12. 2015 v sodnem postopku ni izpodbijal; - tožena stranka je tožniku 19. 12. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - tožniku je bila redna odpoved vročena 29. 12. 2015, delovno razmerje pa mu je tožena stranka zaključila po poteku odpovednega roka, dne 13. 1. 2016. 11. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, sklenjena med pravdnima strankama, prenehala veljati z dnem odpoklica tožnika s funkcije predsednika uprave, to je 14. 12. 2015. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 73. člena ZDR-1, ki ureja posebnosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi dne 14. 8. 2015 za delovno mesto predsednika uprave (poslovodna oseba) za nedoločen čas. V skladu s prvim odstavkom 73. člena ZDR-1 lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi, ne glede na drugi odstavek 9. člena tega zakona, drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med drugim tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Glede na dogovor med strankama v pogodbi o zaposlitvi, da pogodba preneha veljati (med drugim) tudi v primeru, če delavca nadzorni svet družbe predčasno razreši - z dnem sklepa nadzornega sveta družbe o razrešitvi (4. alineja 15. člena) in da je nadzorni svet tožene stranke 14. 12. 2015 sprejel sklep o tožnikovi razrešitvi z dnem 14. 12. 2015 z delovnega mesta predsednika uprave družbe, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožniku z dnem razrešitve prenehala tudi pogodba o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015. Stališče, da sprejem sklepa o razrešitvi pomeni hkrati tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi, je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v več zadevah (glej VIII Ips 262/2016, VIII Ips 327/2015, itd.). Nenazadnje iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi toženi stranki uredili položaj tožnika po prenehanju mandata v primeru razrešitve, določili sta le, da je delavec dolžan na podlagi sklepa nadzornega sveta sprejeti določeno funkcijo in jo po njegovem sklepu tudi opustiti (5. člen).

12. Tožena stranka pa je tožnika tudi po razrešitvi s funkcije predsednika uprave obdržala v delovnem razmerju do 13. 1. 2016, ko se je iztekel odpovedni rok iz izpodbijane redne odpovedi z dne 19. 12. 2015 in ga je s tem dnem odjavila iz socialnih zavarovanj. Pravilna in v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 181/2017 in VIII Ips 11/2018 z dne 6. 3. 2018 je presoja sodišča prve stopnje, da to dejstvo pomeni, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z razrešitvijo dne 14. 8. 2015, temveč šele 13. 1. 2016 na podlagi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času od razrešitve s funkcije predsednika uprave najprej koristil sorazmerni dopust za leto 2015 in do izteka odpovednega roka izredni plačani dopust. Navedeno izhaja iz izpodbijane redne odpovedi in sklepa tožene stranke z dne 4. 1. 2016 o odreditvi izrednega plačanega dopusta za čas od 4. 1. 2016 do izteka odpovednega roka. V tem času je tožena stranka tožniku izplačala plačo v enaki višini, kot jo je tožnik prejemal do tedaj na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, kar potrjuje potrdilo tožene stranke z dne 14. 1. 2016 (A5) in plačilna lista za december 2015 (A18). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je tožena stranka tožnika tudi po razrešitvi s funkcije predsednika uprave še naprej obdržala v delovnem razmerju in mu do izteka odpovednega roka, določenega v redni odpovedi, izplačevala enako plačo, kot jo je tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, pomeni, da je tožena stranka soglašala, da je med njima tudi po 14. 12. 2015 obstajalo delovno razmerje, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, razen da tožnik zaradi razrešitve s funkcije predsednika uprave te funkcije sicer ni mogel opravljati.

13. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2016. Poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V drugem odstavku 89. člena ZDR-1 pa je določeno, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da se presoja zakonitost tistega odpovednega razloga, ki ga opredeli delodajalec. Če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični. Iz obrazložitve izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zato, ker je bil tožnik dne 14. 12. 2015 razrešen z delovnega mesta predsednika uprave in mu ni možno zagotoviti drugega delovnega mesta. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tako opredeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni poslovni. Z razrešitvijo potreba po delu predsednika uprave ni prenehala. Tožnik le ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela predsednika uprave, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, torej razlog nesposobnosti. Drugega poslovnega razloga pa tožena stranka v postopku ni navajala niti dokazovala. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ni ugotovljen (primerjaj sodbo in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 95/2010 z dne 19. 12. 2011).

14. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljeni nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi sledilo tožnikovemu predlogu za sodno razvezo in pravilno ugotovilo trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki do 31. 12. 2017, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o trajanju delovnega razmerja upoštevati datum 1. 9. 2017, ko bi tožniku potekel mandat predsednika uprave. Tako stališče tožene stranke je zmotno. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločitvi pravilno upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, kot to tudi sicer izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015, glede katere pa je, kot že pojasnjeno, sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta pravdni stranki soglašali o obstoju delovnega razmerja, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 8. 2015. Nasprotnega tožena stranka v postopku ni navajala. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved iz poslovnega razloga, ne dokazuje njene volje o obstoju delovnega razmerja za določen čas, kot to neutemeljeno uveljavlja v pritožbi.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

1 Da v konkretnem primeru tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 14. 12. 2015 na podlagi sklepa nadzornega sveta z dne 14. 12. 2015 (tega sklepa tožena stranka ni izvršila), temveč šele 13. 1. 2016.