Jedro

Zavarovalnica je v tem postopku toženka in njen bistven ugovor je strnjen v povedi: "Glede na dejstvo, da so bila zamolčana bistvena dejstva o zdravstvenem stanju zavarovanca, zaradi katerih tožena stranka ne bi sklenila zavarovalne pogodbe, tožena stranka meni, da so podani pogoji iz splošnih pogojev, na podlagi katerih ni dolžna izplačati zavarovalnine". Ta dejstva se podrejajo določbi 922. člena OZ, ki je umeščena med "Splošne določbe" in "Skupne določbe za premoženjska in osebna zavarovanja" ter vsebuje kogentno (prisilno) določbo, ki glasi:"(2) Zavarovalna pogodba je nična, če je tedaj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, če je bil že v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, ali če je tedaj že prenehala možnost, da bi nastal."

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo 20.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2013 do plačila (točka I izreka). Tožnica je dolžna toženki v celoti povrniti stroške postopka, sama pa nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je sodišče odločitev oprlo na določbo četrtega odstavka 933. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), procesno gradivo, zlasti trditvena podlaga toženke pa ne omogoča uporabe te določbe. V nadaljevanju tožnica podrobneje navaja in tudi citira izvedbo materialno procesnega vodstva, ko je sodišče prve stopnje na naroku dne 30. 5. 2019 napovedalo uporabo določbe četrtega odstavka 933. člena OZ in izrecno pozvalo toženko, da "poda trditveno podlago v tej smeri, da bo mogoče ugotoviti, za koliko se zavarovalnina zmanjša". Tožnica nato poudarja, da toženka ni podala nobene trditvene podlage, ki bi omogočila uporabo te določbe in izrecno zapiše katere navedbe manjkajo, pri čemer poudarja zlasti naslednje, kolikšne premije bi morale biti plačane glede na resnično nevarnost in kakšno je razmerje med plačanimi premijami in med premijami, ki bi morale biti plačane. Poudarja tudi, da iz judikata II Ips 995/2006, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje, jasno izhaja, kaj mora sodišče v okviru materialno procesnega vodstva narediti, da toženka poda ustrezne navedbe. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje storilo prav to, ko pa toženka kljub temu ni podala ustreznih navedb za uporabo navedene določbe, sodišče te določbe ne bi smelo uporabiti. Tožnica še poudarja, da je toženka uporabi te določbe s svojimi navedbami izrecno nasprotovala in sicer "da zavarovalne pogodbe z zavarovalcem ne bi nikoli sklenila, če bi vedela za pravo zdravstveno stanje A. A. in da pogodbe o življenjskem zavarovanju sploh ne bi sklenila pod nobenimi pogoji". S tem je toženka jasno izrazila svoje stališče, da nasprotuje tovrstnemu aktiviranju korekturne možnosti vzdrževanja sorazmernosti ekonomskih rizikov ter ohranjanju vzajemne aleatornosti. V nadaljevanju tožnica citira del razlogov iz sodbe sodišča prve stopnje in poudarja, da ti razlogi ne opisujejo postopka oziroma načina sorazmernega zmanjšanja zavarovalnine predpisanega s citirano določbo. Prav tako tožnica citira del razlogov sodišča prve stopnje iz katerih izhaja, da to sodišče odločitev utemeljuje na napačni pravni podlagi, pravilna je namreč uporaba 932. člena OZ, ne pa četrtega odstavka 933. člena OZ. Tako zgleda, da poskuša sodišče z nepravilno in neprimerno razlago te določbe zaobiti določbo o prekluzivnem roku za uveljavitev zahteve za razveljavitev pogodbe (tretji odstavek 932. člena OZ) in s tem sanirati procesno situacijo, ki se je toženki zgodila po lastni krivdi. Tožnica je namreč že v postopku na prvi stopnji navedla, da je toženka že zahtevala razveljavitev zavarovalne pogodbe in sicer v postopku I Pg 502/2014, vendar je bila njena tožba sicer nepravilno zavržena, toženka pa ni uporabila pravnih možnosti, da bi dosegla meritorno odločitev o svojem zahtevku, ki bi ga lahko razširila tudi na B. B. Toženka navaja, da ureditev iz 932. člena OZ sicer ni kogentna, vendar pa v predmetni zadevi tudi zavarovalna pogodba ne vsebuje pogodbenih določil, ki bi omogočila možnost odklonitve izplačila zavarovalnine brez predhodne razveljavitve zavarovalne pogodbe. V predmetni zadevi določba drugega odstavka 4. člena Splošnih pogojev osebnega zavarovanja za ta primer celo izrecno napotuje na uporabo 932. člena OZ in izrecno predvideva uveljavljene zahteve za razveljavitev zavarovalne pogodbe, kar tožnica nato citira. Tožnica nato še enkrat pojasnjuje razloge iz sodbe I Pg 502/2014 in pove, da kljub zmotni razlagi sodišča prve in druge stopnje v tem postopku, toženka ni vložila pritožbe proti 1 točki sklepa I Pg 502/2014. Zato meni, sklicujoč se tudi na načelo opravljanja poklicne dejavnosti iz 6. člena OZ, da bi bilo pravilno in primerno, da opustitev uveljavljanja zahteve za razveljavitev zavarovalne pogodbe učinkuje na predmetno pravno razmerje iz zavarovalne pogodbe na način, da sodišče zavarovalnici ne dopusti odklonitve izplačila zavarovalnine. Tožnica ob koncu pritožbe določno navaja in povzema kršitev pravil postopka in predlaga, da se pritožbi ugodi in se naj sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. V odgovoru na pritožbo toženka meni, da nobena izmed kršitev ni podana in da je odločitev sodišča prve stopnje tudi pravilna. Toženka najprej povzema in ugotavlja, da se tožnica ne pritožuje glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zavarovanec A. A. navedel neresnične podatke. Nato citira dele sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 762/2018 ter razloge iz sklepa VS RS II Ips 22/2010. Izrecno navaja, da zavarovalnica lahko zavrne izplačilo zavarovalnine, če je bila prijavna dolžnost kršena. Neutemeljene se tudi pritožbene navedbe, da je sodnik toženko neopravičeno pozval, da naj poda navedbe glede nenamerne, neresnične prijave ter odgovori na vprašanje glede višine premij. Toženka je odgovorila, da v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi premija bila višja in bi posledično lahko prišlo do sorazmernega znižanja zavarovalnine ker zavarovalnica zavarovanca sploh ne bi zavarovala, kar je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Tako je toženka ustrezno pojasnila situacijo in podala svojo trditveno podlago, sodišče pa jo je upoštevalo. Toženka predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Glede na pomen in pravne posledice pritožbenih razlogov, sodišča druge stopnje praviloma opravijo najprej preizkus glede obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Med njimi so namreč tudi take, ki so tako pomembne, da njihov obstoj sam po sebi („per se“) vpliva na rezultat sojenja in je že zgolj zaradi tega nujno potrebna njihova odprava (pogosto razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje).

Tožnik v pritožbi uveljavlja tri tovrstne kršitve postopka, ki jih razvršča med absolutne bistvene kršitve določb postopka, eno v 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP in dve med 14. tč. iste določbe, pri čemer je slednja točka tudi predmet uradnega preizkusa. Vendar je njihov skupni imenovalec zgolj posledica primarnega očitka, ki pa sodi v pritožbeni razlog napačne (zmotne) uporabe materialnega prava in sicer določbe 933. člena OZ (predvsem njenega četrtega odst.). Kadar sodišče prve stopnje izbere materialno podlago glede na lastno razlago, razumevanje oziroma vrednotenje, ima to neposreden vpliv tudi na konkretno dejansko stanje, saj se mu odločilna dejstva morajo prilegati oziroma podrediti (subsumirati), če jo želi uporabiti. Nujna posledica takšnega postopka pa je tudi tveganje da, če razlaga materialnega prava ni pravilna potem tudi dejansko stanje ni pravilno in obratno – sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih iz vidika pravilne uporabe materialnega prava. Za razvrščanje med razloge (kršitve) je torej bistven vzrok in zato v opisanem primeru ni podana procesna kršitev temveč le kršitev materialnega prava. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje tiste dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče prve stopnje hoteno, zavestno štelo kot odločilna dejstva za razlago materialnega prava. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso podane ne uradoma in tudi ne v pritožbi izrecno uveljavljanje procesne kršitve postopka.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje tožnici, da je sodišče prve stopnje napačno (zmotno) uporabilo materialno pravo. Kot je bilo pojasnjeno v tč. 5. obrazložitve te sodbe, je pravilna uporaba materialnega prava tudi del uradnega preizkusa. Pravilna uporaba materialnega prava je zamejena (odvisna) s pravočasnimi trditvami strank (razpravno načelo je dolžnost strank in ne sodišč, čeprav je res, da je trdota takšnega stališča omiljena s procesnim aktivizmom sodišč) o odločilnih dejstvih in njihovim uspešnim dokazovanjem (povezanost trditvenega in dokaznega bremena), pri čemer je materialnopravni preizkus sodišča druge stopnje vezan tudi na tista pravočasno zatrjevana dejstva strank, ki se sodišču prve stopnje niso zdela pravno odločilna. Ta preizkus morajo sodišča opraviti z vidika vseh možnih pravnih podlag in pri tem uporabiti v sodni praksi (standard „ustaljene sodne prakse“) in teoriji izdelane razlagalne (interpretacijske) smernice (jezikovna, teleološka, zgodovinska, sistematična, primerjalna razlaga ipd.). Postopka ugotavljanja odločilnih dejstev (konkreten dejanski stan) ter uporabe materialnega prava (zakonski dejanski stan) se sicer vzajemno prepletata, vendar je izhodišče razlage materialnega prava in posledično tudi izreka pravne posledice, pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o odločilnih dejstvih.

8. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ni del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Sodišče druge stopnje ugotavlja (in enako navaja tudi toženka v odgovoru na pritožbo), da tožnica v pritožbi ne graja dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je:“... A. A. pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe v juliju 2012 vedel, da boleha za epilepsijo, saj je pred tem doživel tri epileptične napade (6.12.2010, 15.2.2011 in 19.11.2011) in TIA (malo možgansko kap dne 13.12.2010) obe bolezni pa sta mu bili s strani zdravnikov tudi diagnosticirani, prav tako pa je pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe redno užival alkohol, kot izhaja iz medicinske dokumentacije in kar je tudi tožnica na zaslišanju potrdila, pa tudi vedel je za svojo odvisnost od alkohola, ki mu je bil diagnosticiran dne 19.11.2011, kot izhaja iz izvida UKC Ljubljana iz istega dne (priloga B17).“ (citirano iz tč. 32. obrazložitve). Te dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje štelo kot odločilna dejstva („Ključno vprašanje“) glede vprašanja:“...ali je A. A. kot zakoniti zastopnik zavarovalca C. C. in družbeniki d.n.o. v času izpolnjevanja vprašalnika dne 18.7.2012 navedel resnične podatke“ (citirano iz tč. 18. obrazložitve). Iz navedenih razlogov je torej sodišče druge stopnje vezano na povzeta odločilna dejstva.

9. Brez posebnega utemeljevanja in sklicevanja na različne metode argumentacije, zgolj iz jezikovne razlage besedila določb 933. člena OZ1 in njegovega četrtega odstavka2 je povsem jasno, da pomen tega besedila (razlaga) ne dopušča razvrščanja povzetih ugotovljenih odločilnih dejstev vanj temveč ga v celoti izključuje. Ta določba je umeščena med določbe OZ, ki urejajo obveznost zavarovanca glede „prijave okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti“ in, v primeru kršitve, podeljujejo tožbene zahtevke (aktivno stvarno legitimacijo) zavarovalnici in ne zavarovancem (upravičencem). Zaradi tega so nepomembne navedbe tožnice v pritožbi o tem, da je toženka zamudila vse prekluzivne roke in s tem tudi vse različne pravne možnosti doseči bodisi razveljavitev pogodbe ali od nje odstopiti in tudi okoliščine, ki jih navaja v zvezi s postopkom, ki je tekel pod opr. št. I Pg 502/20143 Zavarovalnica je v tem postopku toženka in njen bistven ugovor je strnjen v povedi:“Glede na dejstvo, da so bila zamolčana bistvena dejstva o zdravstvenem stanju zavarovanca, zaradi katerih tožena stranka ne bi sklenila zavarovalne pogodbe, tožena stranka meni, da so podani pogoji iz splošnih pogojev, na podlagi katerih ni dolžna izplačati zavarovalnine“ (citirano iz odgovora na tožbo). Prav na ta ugovor se torej nanaša sklop odločilnih dejstev, ki so po razlagi sodišča druge stopnje, odločilni za to, da je sicer potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, a na drugi pravni podlagi.

10. Ta pa je določba 922. člena OZ, ki je umeščena med „Splošne določbe“ in „Skupne določbe za premoženjska in osebna zavarovanja“ ter vsebuje kogentno (prisilno) določbo, ki glasi:“(2) Zavarovalna pogodba je nična, če je tedaj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, če je bil že v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, ali če je tedaj že prenehala možnost, da bi nastal.“. Izmed več alternativno navedenih zakonskih dejanskih stanov zatorej zadošča eden, pri čemer zato ni bistveno ali se ugotovljena in citirana odločilna dejstva umestijo med zavarovalni primer „v nastajanju“ ali „je bilo gotovo, da bo nastal“, pri čemer se niti ne zahteva védenje upravičenca o takšnih dejstvih. Za takšne primer določena sankcija ničnosti pa nastopi kot posledica nastanka navedenih dejstev, zaradi katerih se pravno razmerje preoblikuje in pomeni tudi, da nanjo pazi sodišče po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ). Toženka brez dvoma sodi v to skupino oseb in se je med postopkom tudi sklicevala nanjo, kot je bilo primeroma citirano. Takšno procesno ravnanje (ugovorne navedbe v postopku) zato povsem zadošča in njegova posledica je zavrnitev tožbenega zahtevka, kot je to sodišče prve stopnje tudi pravilno naredilo.

11. To razlago potrjuje tudi razlaga v sodni praksi, na katero se je sicer sklicevalo tudi sodišče prve stopnje. Iz razlogov sklepa VSRS II Ips 995/2006 z dne 16.4.2006, tč. 8. obrazložitve jasno izhaja, da lahko zavarovalnica v postopku nasprotuje dajatvenim tožbenim zahtevkov s sklicevanjem na dejstva, ki se podrejajo citirani določbi 922. člena OZ (oziroma enaki določbi 898. člena ZOR). Točka 9. obrazložitve tega sklepa, ki jo je v tem postopku očitno uporabilo sodišče prve stopnje (sklicevanja na razlago „od večjega na manjše“, tč. 36. obrazložitve), je bila navedena kot skrajno sredstvo4, ko se zavarovalnici dopuščajo tovrstni ugovori tudi v primerih, ko ima položaj toženke in na to razlago se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje (tč. 38. obrazložitve).

Sklep VSRS II Ips 22/2010 z dne 14.4.2011 pa je za predmetno zadevo pomemben le zaradi aktivne stvarne legitimacije, ko torej upravičenci (beneficiarji), ki niso sklenili zavarovalne pogodbe terjajo plačilo in razlage, da lahko zavarovalnica tudi zoper njih uveljavlja vse ugovore, ki jih ima zoper zavarovalca. Nosilni razlog pa je razlaga določbe 934. člena OZ in sicer lahko zavarovalnica tudi zoper upravičence uveljavlja ugovor, da je za neresnično prijavljene okoliščine vedel bodisi zavarovalec ali upravičenec (beneficiar). V okoliščinah konkretnega primera pa je bilo ugotovljeno, kot je bilo pojasnjeno, da je zavarovalec bila sicer osebna družba, a je del njenega personalnega substrata bil tudi družbenik A. A., ki je bil istočasno tudi zavarovanec. Takšen preplet in podvajanje položajev ter povzeta razlaga zato dopuščata zavarovalnici, da tudi zoper tožnico (tudi družbenico v navedeni družbi in ženo zavarovanca) uveljavlja ugovore, na katerih utemeljuje odločitev o zavrnitvi izplačila zahtevane zavarovalne vsote.

12. Sodišče druge stopnje je odločitev oprlo na razlago citiranih določb OZ, čeprav je pravni temelj obveznostnega razmerja pogodbene narave. To je lahko storilo zato, ker tožnica v pritožbi sama navaja, da:“V predmetni zadevi določba 2. odst. 4. člena Splošnih pogojev osebnega zavarovanja (ABP 2010) za tak primer celo izrecno napotuje na uporabo 932. člena OZ.....“. Sodišče druge stopnje, kot je pojasnilo, sicer za odločitev ni uporabilo te določbe a to ni bistveno, kajti določba 922. člena OZ je prisilne (kogentne narave) in zato tudi morebiten drugačen dogovor (ki ga sicer razumljivo ni) ne bi imel pravnih učinkov.

13. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje presodilo, da je sicer razlaga materialnega prava sodišča prve stopnje napačna (zmotna), odločitev pa vendarle pravilna. Bistveno je, da je bilo dejansko stanje glede tistega sklopa dejstev, ki so po mnenju sodišča druge stopnje odločilna za razlago materialnega prava, pravilno ugotovljeno in je zato lahko sodišče druge stopnje odločitev sprejelo na seji senata (peta alineja 358. člena ZPP). Čeprav torej drugačna razlaga materialnega prava ni vplivala na izrek pravne posledice, pa je pomembno, da se s pravilno razlago vpliva na bodoče enakovrstne primere in s tem utrjujejo prvine pravne države, katere pomemben element je ustaljena razlaga v sodni praksi, kar krepi pravno varstvo ljudi in utrjuje zaupanje v pravo.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih5. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

1 Marginalna rubrika k temu členu glasi: „Nenamerna neresničnost ali nepopolnost prijave“, prvi odstavek pa določa:“Če je zavarovalec kaj neresnično prijavil ali je opustil dolžno obvestilo, pa tega ni storil namenoma, lahko zavarovalnica po svoji izbiri v enem mesecu od dneva, ko je zvedela za neresničnost ali nepopolnost prijave, odstopi od pogodbe, ali predlaga zvišanje premije v sorazmerju z večjo nevarnostjo.“. 2 Če je zavarovalni primer nastal prej, preden je bila ugotovljena neresničnost ali nepopolnost prijave, ali pozneje, vendar pred razdrtjem pogodbe oziroma pred dosego sporazuma o zvišanju premije, se zavarovalnina zmanjša v sorazmerju med stopnjo plačanih premij in stopnjo premij, ki bi morale biti plačane glede na resnično nevarnost. 3 Tudi sicer med drugimi pravdnimi strankami (v njem ni sodelovala tožnica) in z drugačnimi učinki objektivne pravnomočnosti (vezanost na dejansko stanje). 4 Razvidno iz dela besedila:“...vse seveda pod predpostavko predhodne izključitve možnosti uporabe ničnostne sankcije“. 5 Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.