Jedro

Dokazni predlog je bil predlagan povsem pavšalno in nesubstancirano. Postavitev izvedenca medicinske stroke ne more nadomestiti manjkajočih tožbenih trditev. Izvedenec tako ne more sam iskati nekih potencialnih zdravstvenih težav, ki bi lahko bile posledica izbrisa, lahko pa preveri, če so zdravstvene težave, ki jih zatrjuje oškodovanec, povezane s tem.

Ugotovljene okoliščine primera ne opravičujejo odškodnine v prisojeni višini. Tožnik zaradi izbrisa ni imel urejenih osebnih dokumentov in zdravstvenega zavarovanja, ni mogel odpreti bančnega računa, duševno je trpel zaradi neurejenega statusa in ga je bilo strah za prihodnost. Na drugi strani je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva izbrisan 132 mesecev, vendar se je izbrisa zavedal in zaradi njega trpel le od leta 1998 do leta 2003, od tega je leto dni preživel v zaporu ter je v tem obdobju opravljal priložnostna dela, pri čemer pa ni dokazal, da se je želel ali poskušal redno zaposliti. Pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi izbrisa zato znaša 8.600 EUR, kar v času sojenja predstavlja 6,3 neto plače.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se dosojeni znesek odškodnine zniža na 2.000 EUR, kar je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v dveh obrokih, in sicer: − prvi obrok 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 dalje do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe, − drugi obrok 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 dalje do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice, v roku 1 leta od zapadlosti prejšnjega obroka.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo obveznost plačila odškodnine 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 dalje v štirih enakih obrokih. Višji zahtevek je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi ter sodbo v izpodbijanih delih spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) izpodbija zavrnilni del sodbe in stroške postopka (II. in III. točka izreka) in sodišču prve stopnje očita absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da izpodbijana sodba odstopa od ustaljene sodne prakse, saj se mora v zvezi z dokazovanjem nepremoženjske škode tudi pri izbrisanih osebah postaviti izvedenec medicinske stroke – psihiater ali psiholog (sklep VSL II Cp 1462/2021 in sklep VSRS II Ips 80/2021). Za dokazovanje strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi okrnitve osebnostnih pravic je predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, česar sodišče ni izvedlo. Določitev višine nepremoženjske škode se navezuje na strokovno vprašanje medicinske stroke, kjer se mora ugotoviti njegovo razumsko in čustveno stanje v času trajanja izbrisa in oceniti vpliv tega dejstva na njegovo življenje. V vlogi z dne 17. 1. 2020 je izrecno navedel, da je s pozitivno odločbo upravne enote prejel izplačilo odškodnine v višini 6.600 EUR, katera se nanaša izključno na nastalo premoženjsko škodo. Tožena stranka teh trditev ni prerekala. V predmetnem postopku tako zahteva povračilo nastale mu nepremoženjske škode, ki mu še ni bila priznana niti izplačana. Opozarja, da je bil v času izbrisa še otrok in je tako še bolj čutil vse negativne posledice izbrisa, ker je bil povsem nemočen pri urejanju svojih zadev. Nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin, strahu, stresa in vsesplošne negotovosti, brezpravnosti, družbene izključenosti, diskriminacije, se je še povečala, ker ni vedel, kdaj bodo te posledice prenehale ter kdaj bo oziroma ali sploh bo pridobil nazaj pravico do stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Šlo je za veliko negotovost, ki je imela neposredne negativne vplive na vseh področjih njegovega življenja.

4. Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe in stroške postopka (I. in III. točka izreka) ter navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku za 48 mesecev izbrisa (od leta 1998, ko se je začel zavedati izbrisa, do leta 2003, pri čemer v tem času eno leto posledic izbrisa ni trpel, ker je bil v zaporu) priznalo kar 220 EUR odškodnine na mesec. Takšen zaključek sodišča prve stopnje nasprotuje izvedenemu dokaznemu postopku, kot tudi obrazložitvi, in ne daje podlage za prisojo tako visoke odškodnine, ki odstopa od dosedanje sodne prakse v podobnih primerih. Ni obrazloženo, kako se je tožnik po polnoletnosti zaradi svojega ekonomskega statusa počutil ogroženega. Tožnik ni zatrjeval, da zaradi neurejenih dokumentov ni mogel odpreti tekočega računa. To je sodišče prve stopnje ugotovilo brez trditvene podlage. Iz izpodbijane sodbe ni jasno, na podlagi katerih okoliščin je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo tako visoko odškodnino, zato se višine ne da preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledice, za katere sodišče prve stopnje šteje, da jih je tožnik utrpel, ne upravičujejo tako visoko dosojene odškodnine. Izbris iz registra je tožniku povzročil določene nevšečnosti, vendar mu je bila zaradi teh nevšečnosti že priznana in izplačana odškodnina v upravnem postopku. Podlaga za odmero pravične denarne odškodnine je lahko samo natančno ugotovljena škoda, ki mora biti ustrezno zatrjevana in dokazana; tega bremena pa tožnik ni zmogel, zato je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, zahtevek pa v celoti neutemeljen. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Zgolj povzemanje zakonskih določil in navedba, da gre za plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra, brez konkretnih navedb in opisa okoliščin, ki so privedle do izpodbijane odločitve, te ne upraviči. Sodba je v tem delu pomanjkljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 154. člena ZPP. Tožnik je uspel v pravdi zgolj s 7,57 % zahtevanega zneska, kar ne opravičuje odločitve, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V konkretnem primeru tudi ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini), saj ima vsak dajatveni zahtevek svoj temelj oziroma svojo podlago, sodna praksa pa tak način vrednotenja dopušča le v izjemnih primerih.

5. Pravdni stranki na pritožbi nista podali odgovora.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

7. Tožnik v tem postopku vtožuje plačilo odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 7. 3. 2003 (132 mesecev). Izdana je bila upravna odločba z dne 9. 5. 2017, na podlagi katere je že prejel pavšalno odškodnino v višini 6.600 EUR, sedaj pa dodatno vtožuje odškodnino za povzročeno nematerialno škodo, ki naj bi mu nastala zaradi izbrisa. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: je bil tožnik v trenutku izbrisa star 12 let, za izbris pa ni vedel oziroma se ga ni zavedal do leta 1998, ko mu je bila zavrnjena zahteva za sprejem v državljanstvo; v obdobju mladoletnosti ni utrpel nobene škode iz naslova izbrisa; je bil v času polnoletnosti zaradi izvrševanja kaznivih dejanj eno leto v zaporu; po polnoletnosti pa vse do leta 2003 ni bil zdravstveno zavarovan; zaradi neurejenih dokumentov ni mogel odpreti tekočega računa in se ni mogel legitimirati; je po polnoletnosti duševno trpel, ker je bil njegov status negativnega obeležja, počutil se je manjvredno, diskriminirano in bilo ga je strah za svojo prihodnost. _O pritožbi tožnika:_

8. Tožnik se med procesnimi kršitvami določno sklicuje zgolj na kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ju napačno utemeljuje z neizvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v sodbi ni tehničnih napak pri povzemanju zapisov listin ali izpovedb prič. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank ter za svojo odločitev podalo tehtne in argumentirane razloge, zato očitani bistveni kršitvi določb postopka nista podani.

9. Tožnik v postopku ni podal konkretiziranih trditev, zaradi dokazovanja katerih je predlagal izvedenca medicinske stroke. Razlogi za zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke so jasno razvidni iz 13. točke izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo, da za ugotovitev obstoja duševnih bolečin in njihove stopnje zadošča izpoved tožnika in prič, konkretnih duševnih težav pa tožnik ni zatrjeval. Dokazni predlog je bil predlagan povsem pavšalno in nesubstancirano. Postavitev izvedenca medicinske stroke ne more nadomestiti manjkajočih tožbenih trditev – izvedenec tako ne more sam iskati nekih potencialnih zdravstvenih težav, ki bi lahko bile posledica izbrisa, lahko pa preveri, če so zdravstvene težave, ki jih zatrjuje oškodovanec, povezane s tem. Dokazno breme za trditve, kako je tožnik dojemal izbris, kako je v tem času duševno trpel in kakšen strah je občutil, je na tožniku, izvedenec pa lahko ob tem poda le strokovno oceno zdravstvenih posledic in intenzivnosti duševnih bolečin glede na naravo tožnikove osebnosti. Zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke je tako pravilna, saj dokazni predlog ni bil substanciran v zadostni meri, tožnikova trditvena podlaga o konkretni škodi in posledicah izbrisa, ki naj bi jih ugotavljal izvedenec, pa je bila presplošna in pomanjkljiva.

10. Zmoten je pritožbeni očitek, da v upravnem postopku priznana in izplačana odškodnina predstavlja nadomestilo za nastalo premoženjsko škodo. Tem trditvam je v drugi pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2021 nasprotovala tudi tožena stranka.1 Po določilu 7. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) se višina denarne odškodnine v upravnem postopku določi glede na obdobje izbrisa, tako da za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva upravičenec prejme 50 EUR pavšalne odškodnine. Zakon torej ne določa, da bi se povračilo škode nanašalo na premoženjsko škodo, temveč na vso pretrpljeno škodo.

11. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh tožnikovih trditev o negativnih posledicah izbrisa, zatrjevanih duševnih bolečinah in strahu, negotovosti v kateri je živel ter njegovi mladoletnosti ob samem izbrisu in pojasnilo, zakaj jim – glede na konkretne okoliščine primera – lahko le delno sledi. Pritožba se s temi razlogi obrazloženo ne sooči, temveč vztraja pri svojih splošnih trditvah. S tem bistvenih okvirjev zadeve ne uspe izpodbiti.

_**O pritožbi tožene stranke:**_

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga tožena stranka vidi v pomanjkljivi obrazložitvi sodišča prve stopnje oziroma odsotnosti okoliščin, ki bi utemeljevale prisojo 10.600 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje je v 47. točki obrazložitve navedlo vsa odločilna dejstva, ki jih je upoštevalo pri presoji odškodnine, zato je višino odškodnine mogoče preizkusiti. Morebitna neprepričljiva argumentacija in napačna dokazna ocena dejstev pa ne pomenita zatrjevane procesne kršitve.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage ugotovilo, da tožnik zaradi neurejenih dokumentov ni mogel odpreti tekočega računa. Tožnik je namreč v prvi pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2020 pravočasno trdil, da si zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni mogel odpreti računa na banki ter tako ni imel možnosti, da bi prejemal prihodke na svoj račun.2 Da ni imel osebnih dokumentov in ni mogel odpreti bančnega računa, je tožnik potrdil s svojo izpovedjo3, tožena stranka pa nasprotnih trditev ali dokaznih predlogov, s katerimi bi navedeno izpodbijala, ni podala.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da ugotovljene okoliščine primera ne opravičujejo odškodnine v prisojeni višini. Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno uporabilo materialno pravno določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče mora znotraj enotne odmere pravni standard pravične denarne odškodnine v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti, upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Pri tem si pomaga z napotki iz 200. člena ZOR. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsakdo neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi zmožnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter s tem preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na ugotovitve, da tožnik zaradi izbrisa ni imel urejenih osebnih dokumentov in zdravstvenega zavarovanja, da ni mogel odpreti bančnega računa, da je duševno trpel zaradi neurejenega statusa in ga je bilo strah za prihodnost, na drugi strani pa je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva sicer izbrisan 132 mesecev, vendar se je izbrisa zavedal in zaradi njega trpel le od leta 1998 do leta 2003, da je od tega leto dni preživel v zaporu ter da je v tem obdobju opravljal priložnostna dela, pri čemer pa ni dokazal, da se je želel ali poskušal redno zaposliti, po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi izbrisa znaša 8.600 EUR, kar v času sojenja predstavlja 6,3 neto plače.4 Po presoji pritožbenega sodišča je pravična denarna odškodnina v tej višini, upoštevaje načelo objektivne pogojenosti odškodnine, tudi ustrezno umeščena med odškodnine prisojene v hujših5, podobnih6 in lažjih primerih7. 15. Po upoštevanju že izplačanega zneska odškodnine v upravnem postopku (drugi odstavek 5. člena ZPŠOIRSP) je tožena stranka dolžna tožniku plačati še znesek 2.000 EUR, in sicer v skladu z določilom šestega odstavka 13. člena ZPŠOIRSP v dveh enakih obrokih po 1.000 EUR. Prvi obrok mora tožena stranka plačati v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe, preostali obrok pa v roku 1 leta po zapadlosti prvega obroka.

16. Ker je pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo. V preostalem delu je pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika neutemeljena, zato ju je sodišče prve stopnje zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Pritožbeno sodišče kljub delni spremembi sodbe ni posegalo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Ta je v skladu s sodno prakso8, ki v podobnih primerih odstopa od doslednega upoštevanja načela uspeha s tožbenim zahtevkom in vrednoti tudi druge okoliščine primera. Pri tem gre zlasti za okoliščine, da je tožena stranka povzročila potrebnost pravde in da se postopek nanaša na plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pravdnega postopka, je zato pravilna.

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa je s pritožbo uspela le delno. Upoštevaje v prejšnji točki obrazložitve podane razloge, je tudi pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej list. št. 104 spisa. 2 Glej list. št. 49 spisa. 3 Glej prepis zvočnega posnetka z naroka z dne 3. 6. 2021 na list. št. 119. 4 Povprečna neto plača je novembra 2021 znašala 1.363,86 EUR. 5 Tožnik v zadevi VSL II Cp 374/2020 je bil izbrisan 76 mesecev in je trpel hujše posledice izbrisa, za nepremoženjsko škodo pa mu je bila prisojena odškodnina v višini 9 povprečnih neto plač. 6 Tožnica (tožnikova sestra) je za primerljiv obseg nevšečnosti, ki jih je trpela zaradi izbrisa ter 97 mesecev izbrisa prejela odškodnino v višini dobrih 6 povprečnih neto plač. 7 Tožnikom v zadevah VSL II Cp 45/2021, VSL II Cp 598/2021 in VSL II Cp 324/2021, ki so bili izbrisani različno dolgo, trpeli pa so običajne nevšečnosti, torej nevšečnosti, ki jih je imel zakonodajalec pred očmi pri določitvi pavšalnega zneska (50 EUR za mesec dni izbrisa po ZPŠOIRSP), je bila prisojena odškodnina pod 5 povprečnih neto plač. 8 Prim. odločbe VSL II Cp 2112/2021, VSL II Cp 1191/2020, VSL II Cp 921/2020, II Cp 1359/2020 in II Cp 1934/2019.