Jedro

Odklonitveni razlogi iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP kot del uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojene Z.K. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojena mora plačati sodno takso v višini 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 13. 7. 2017 po prvem odstavku 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo zagovornice obsojene Z.K. za obnovo kazenskega postopka ter določilo, da je obsojena dolžna plačati sodno takso. Povzeto je vsebina izreka, izdanega s sklepom I Ks 10600/2010. 2. Zoper sklep se je pritožila obsojenkina zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da predlogu za obnovo kazenskega postopka ugodi ali ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Skupaj s pritožbo je zagovornica vložila še predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je Vrhovno sodišče kot neutemeljenega zavrnilo s sklepom I Kr 10600/2010 z dne 25. 1. 2018. 4. Pritožbeno sodišče je nato opravilo sejo, po kateri je ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je pri odločitvi sodeloval sodnik profesor dr. A.B., ki bi pred tem moral od predsednika sodišča zahtevati, da ga ta zaradi okoliščin iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, izloči. Sodnik je bil namreč eden izmed podpisnikov predloga za uvedbo disciplinskega postopka zoper pritožnico, kar kaže na njegov pristranski odnos tako do zadeve kot do pritožnice. Posredi je kršitev, ki je vplivala na zakonitost sklepa, saj pritožnica, preden je bil sklep izdan, sodnikove izločitve ni mogla zahtevati. Sploh pa je presoja o zahtevi za obnovo kazenskega postopka tudi subjektivne narave ter je zato nepristranskost sodišča toliko pomembnejša. 6. Izhajajoč iz predmeta odločitve, pritožbena obrazložitev glede vpliva zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka na zakonitost sklepa ni konkretizirana. Pritožnica namreč nikjer ne pove, zakaj zaradi sodelovanja imenovanega sodnika pri odločitvi prvi odstavek 413. člena ZKP ni bil pravilno uporabljen oziroma v čem je ali je utegnil biti kršen. Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi opisanih okoliščin sodniku ni bilo treba ravnati tako, kot bi po pritožnici moral. Še zlasti, ker se v nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo ni izrekel o zadevi, ampak izključno o pritožničinem ravnanju v zvezi z dogodkom po razglašeni sodbi in z dejstvi, ki se z obravnavanimi po vrsti ne morejo primerjati. Pomeni, da bi pritožnica morala, namesto načelnih opozoril, dodatno utemeljiti, v čem konkretno so dejstva iz dogodka po razglašeni sodbi, o katerih se je sodnik posredno izrekel, določala ugotavljanje dejstev v napadenem sklepu ali vsaj, zakaj so ta s prvimi povezana. Šele tedaj je namreč podana podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost in hkrati za ravnanje, ki se je po obrazloženem izkazala najmanj za neobvezno, če že ne za odvečno.

7. Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP, pritožnica pa nobene od teh v pritožbeni obrazložitvi ne navaja in še manj opisuje. Pritožba tako v tem delu, upoštevaje meje iz 402. člena ZKP, ni bila preizkušena.

8. Je pa bila preizkušena v delu, ko pritožnica nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom in ko v tej zvezi pravi, da v zahtevi za obnovo kazenskega postopka predočena nova dejstva in dokazi dejansko utrjujejo obsojenki zagovor ter na drugi strani majejo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki zagovora ni sprejelo. Vsebina novih dejstev in dokazov kaže na obsojenkino razmišljanje in postavitev delovne diagnoze bolezni sindroma Reye pri B.N., kar je treba povezati z ugotovitvami iz izvedenskih mnenj profesorja B.K. in prof. dr.T.N., po katerih je bilo obsojenkino ravnanje, pod pogojem, da je bil diagnosticiran sindrom Reye, glede oskrbe B.N., sprejemljivo in neškodljivo. Ugotovitev sodišča prve stopnje o nepomembnosti izpovedbe prof. dr. C.K. v zadevi zoper dr. Z.B. in njegove oprostitve, da je v zadevi zoper obsojeno krivo izpovedoval, tako ni pravilna, saj bi se ravno na tej podlagi izkazalo, da obdolžena, ko je postavila napačno diagnozo, ni ničesar opustila, ter da za nastalo prepovedano posledico ne more biti kazensko odgovorna. Če so namreč spoštovana pravila stroke in znanosti, napačna diagnoza po sebi še ne pomeni malomarnega zdravljenja.

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje od 9. do 12. točke obrazložitve sklepa, jih kot pravilne povzema, ter da jih ne bi ponavljalo, le še odgovarja.

10. Obsojenkin zagovor je bil v kazenskem postopku, za katerega je bila zahtevana obnova, preizkušen po več, vsebinsko tudi zelo izdatnih, dokazih. To velja posebej za mnenje in izpovedbi obeh navedenih izvedencev iz tujine, ki sledi o obsojenkinem razmišljanju v smeri sindroma Reye, kaj šele v smeri postavitve diagnoze, nista zasledila. Gre za izhodišče in ob enem za pogoj, da bi bili njuni ugotovitvi iz zahteve ocenjeni na način, kot izhaja iz pritožbene obrazložitve. Ker pogoj po pravnomočni sodbi ni bil izpolnjen, sta lahko obe ugotovitvi ocenjeni kvečjemu kot hipotezi, nakar pa sta zaslišana izvedenca tako in tako tudi sama opozorila. Še več, obe hipotezi sta nato preizkusila brez izpolnjenega pogoja in tudi za takšen primer ugotovila, da obsojenkino ravnanje ni bilo optimalno, kar prevedeno v opis dejanja ne pomeni drugega kot to, da obsojena niti tedaj ni ravnala tako kot bi morala.

11. Glede na ugotovljeno izpovedba profesorja dr. C.K.o obsojenkinih razmišljanjih o sindromu Reye kot nov dokaz nima nobenega pomena, kot je nepomembno, ali je dr. Z.B. v zadevi zoper obsojeno krivo ali zgolj neverodostojno izpovedoval. Morebitna pričina obsodba za kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) stanja stvari v obsojenkino breme ne bi v ničemer dodatno poslabšala, pa je tako jasno, da ga niti pričina dejanska oprostitev v obsojenkino korist ne more spremeniti. Še zlasti ne pri toliko drugih dokazih, ki zatrjevanega diagnosticiranja v smeri sindroma Reye po pravnomočni sodbi niso potrjevali in ki jih je po tem veliko lažje povezati z vsemi izvedenskimi ugotovitvami in se samo s tistimi, ki naj bi obsojeno po neceloviti pritožbeni oceni razbremenjevali.

12. Ker pritožnica v uveljavljanih izpodbojnih razlogih ni bila uspešna, je bilo o pritožbi odločiti, kot izhaja iz izreka sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP) ter v posledici še, da mora obsojena plačati sodno takso (7. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah) v višini, kot je določena v tarifnih številkah 7251 in 7141 Taksne tarife.