Jedro

Tožnik je živel z materjo v skupnem gospodinjstvu tudi v času, ko je imel svojo družino. Zanjo je skrbel tudi v zadnjem letu pred njeno smrtjo, ko je zaradi hude demence sicer živela v zaprtem oddelku doma za starejše občane. Zaradi tega njegova mati šteje za ožjega družinskega člana in je tožnik ob njeni smrti upravičen do solidarnostne pomoči (ki je po KPND predvidena za primer smrti ožjega družinskega člana) ne glede na dejstvo, da je komisija za razlago KPND opredelila, da za ožjega družinskega člana štejejo le zakonec, izvenzakonski partner, otroci in posvojenci.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa Republike Slovenije, Ministrstva ..., z dne 14. 11. 2011 in Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 2. 2012 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati solidarnostno pomoč v znesku 577,51 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2011 dalje do plačila, zavrnilo pa višji znesek v višini 412,33 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2011 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 36,25 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v ugodilnem delu iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi izhajalo iz konkretnega življenjskega primera, da tožeča stranka poleg svoje družine ni imela nobenega drugega ožjega družinskega člana, poleg tega pa je s pokojno mamo ves čas živela v skupnem gospodinjstvu, tako da je bila njena mama vsekakor ožji družinski član. Sodišče je zato odločilo, da ji pripada pravica do solidarnostne pomoči. S povsem življenjskega vidika je situacija sicer razumljiva, vendar sodišče za takšno odločitev ni imelo nobene pravne podlage, saj je edina veljavna pravna podlaga za izplačilo solidarnostne pomoči 4. točka 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 in nadaljnji). Glede pojma ožji družinski član pa je treba upoštevati razlago KPND (Ur. l. RS, št. 81/2000). Pri tem pa se pod pojmom ožjega družinskega člana razumejo člani družine, kot to razume Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Po tem zakonu so člani družine zakonca, tudi izvenzakonska partnerja in otroki, tudi izvenzakonski ter posvojenci, ki jih je delavec po zakonu dolžan preživljati in jih je tudi dejansko preživljal. Ta razlaga KPND je bila objavljena v Uradnem listu in pomeni sestavni del kolektivne pogodbe, zato tožena stranka kot delodajalec njenih določb ne more razlagati drugače, kot to izhaja iz razlage pristojnega organa. Kolektivna pogodba ureja pravice iz delovnega razmerje in ne posega na področje družinskega prava. Za samo presojo upravičenosti do izplačila solidarnostne pomoči tako ni bistveno, da je bila tožnikova mati njegov edini ožji družinski član in da je ves čas živel z njo v skupnem gospodinjstvu, saj gre pri izplačilu solidarnostne pomoči za pravico iz delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da razlaga 40. člena KPND s strani komisije za razlago kolektivne pogodbe za sodišče ni obvezna in da mora zato sodišče navedeno določilo razlagati v skladu s predpisi in sodno prakso, še zlasti ob dejstvu, ker je razlaga KPND s strani komisije neustrezna in presega pojem razlage, kar pa ni dopustno. Sodišče je pravilno razlagalo predmetno določbo tudi z upoštevanjem pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. alinee 4. točke 40. člena KPND, ki določa, da pripada delavcu oziroma njegovi družini solidarnostna pomoč v višini povprečne mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece v primeru smrti delavca ali ožjega družinskega člana. V konkretni zadevi je sporno vprašanje, kdo se šteje za ožjega družinskega člana oziroma če se za takšnega člana šteje le zakonec, izvenzakonski partner, otroki ter posvojenci, ki jih je delavec dolžan preživljati, ali pa tudi starši, s katerimi je delavec živel. KPND ne določa, koga se šteje za ožjega družinskega člana. Organ za razlago KPND pa je sprejel razlago, po kateri se pod pojmom ožjega družinskega člana razumejo člani družine, kot jih razume Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, to je zakonec, izvenzakonski partner, zakonski in izvenzakonski otrok ter posvojenci, ki jih je delavec dolžan preživljati po zakonu in jih tudi dejansko preživlja.

Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi razlogi v izpodbijani sodbi, da lahko komisija (10. člen KPND) zgolj razlaga kolektivno pogodbo, ne more pa le-te dopolnjevati. Komisija se je pri razlagi določbe 1. alinee 4. točke 40. člena KPND nedosledno sklicevala na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki pojma ožjega družinskega člana ne definira, poleg tega pa se v smislu tega zakona kot člani družine lahko štejejo tudi starši. Navedena določba tudi ne predvideva pogoja, da je delavec dolžan družinskega člana preživljati, kar dodatno utemeljuje zmotno razlago komisije, oziroma komisija v tem obsegu dopolnjuje KPND. Sodišče prve stopnje je pri razlagi ožjega družinskega člana pravilno izhajalo tudi iz določbe 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2011 in nadaljnji), ki za upravičence do denarne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode šteje kot ožje družinske člane zakonca, otroke in starše, če življenjske okoliščine v posameznem primeru to dejansko opravičujejo. Pri obravnavanju teh vprašanj je utemeljeno opozorilo tudi na sprejeto sodno prakso, kot je bilo odločeno v podobnih primerih.

V konkretnem primeru je nesporno, da je tožeča stranka živela z materjo v skupnem gospodinjstvu, torej gre za skupnost sina in matere kot primarne družinske celice v dejanskem smislu. Tožeča stranka je skupaj z materjo živela v istem gospodinjstvu tudi v času, ko je imela svojo družino, za mater je še naprej skrbela, kar pomeni, da je bila mati del njene družine. Sprejetega zaključka ne spreminja okoliščina, da je mati tožeče stranke v zadnjem letu pred smrtjo živela v Centru za starejše občane A., v zaprtem oddelku centra, ker je zaradi hude demence postala nevarna zase in za okolico, pri čemer je tožeča stranka zanjo skrbela, ji kupovala osnovne življenjske potrebščine ter zanjo doplačevala razliko oskrbnino. Torej je tožeča stranka z materjo živela tudi v tem obdobju v dejanski življenjski skupnosti vse do njene smrti. Glede na navedeno je potrebno mater tožeče stranke v skladu z določbo 1. alinee 4. točke 40. člena KPND šteti za ožjega družinskega člana, kar v celoti opravičuje zahtevo tožeče stranke do prejema solidarnostne pomoči. Tožeča stranka do solidarnostne pomoči ne bi bila opravičena, če bi živela ločeno od matere, to je na drugi lokaciji, oziroma da med njima ne bi šlo za življenjsko skupnost. V konkretnem primeru je izkazano, da je tožeča stranka dejansko živela v življenjski skupnosti s svojo materjo vse do njene smrti.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožeče stranke pa ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1. Odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 120/92 z dne 17. 6. 1992 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1047/2011 z dne 24. 2. 2012.