Jedro

Tožnik bi lahko ugovor zmanjšanja površine območja pokrivanja uveljavljal le zoper odločbo o določitvi števila točk, torej, ko se število točk določa in ne sedaj, ko izdana odločba o odmeri plačila predstavlja le zmnožek števila (že s prejšnjo odločbo) določenih točk in vrednosti točke, določene s Tarifo o vrednosti točke za leto 2012 za plačilo na podlagi obvestila za plačilo za uporabo radijskih frekvenc in za uporabo elementov oštevilčenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo o odmeri plačila je toženka odločila, da je tožnik - imetnik odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za multipleks št.: 38112-25/2010/8, 38112-2/2011/3 z veljavnostjo od 1. 4. 2011, za katero je bilo določeno število točk v odločbi, št. 38112-44/2011/1, za leto 2012 dolžan plačati plačilo v znesku 86.328 EUR (1. točka izreka), določila rok 30 dni po prejemu odločbe za plačilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru nepravočasnega plačila (2. točka izreka), navedla račun za vplačilo (3. točka izreka), odločila, da za to odločbo stroški niso nastali (4. točka izreka) in še, da zoper to odločbo ni pritožbe (5. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je glede na prvi odstavek 56. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom) in 8. člena Pravilnika o načinu izračuna plačil na podlagi obvestila, za uporabo radijskih frekvenc in za uporabo elementov oštevilčenja (v nadaljevanju Pravilnik) zavezanec – imetnik odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za multipleks št. 38112-25/2010/8, 38112-2/2011/3, za uporabo dodeljenih radijskih frekvenc dolžan plačati letno plačilo. Znesek plačila je v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika zmnožek števila točk in vrednosti točke 1,09 EUR, določene v 3. členu Tarife o vrednosti točke za leto 2012 za plačilo na podlagi obvestila, za plačilo za uporabo radijskih frekvenc in za uporabo elementov oštevilčenja (v nadaljevanju Tarifa). Ta tarifa je začela veljati 15. 2. 2012, je pa že stara tarifa določila enako vrednost točke, tako, da je toženka obračunala obveznost za leto 2012 po enotni vrednosti 1,09 EUR. Po četrtem odstavku 5. člena Pravilnika se zavezancem, ki so postali imetniki odločb o dodelitvi radijskih frekvenc pred 1. 1. 2012, odmeri celotno letno plačilo, ostalim pa toliko dvanajstin letnega plačila, kolikor celih mesecev preostane od nastanka obveznosti plačila do konca leta, vendar ne manj kot eno dvanajstino. Plačilo se odmeri za 12 mesecev. Število točk je bilo na podlagi drugega odstavka 8. člena Pravilnika določeno in obrazloženo v posebni odločbi o določitvi števila točk, št. 38112-44/2011/1, in znaša 79200 točk. V nadaljevanju je obrazložila še nadaljnje točke izreka.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 3. in 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedel je, da iz drugega odstavka 56. člena ZEKom izhaja, da je eden izmed elementov, ki jih je treba upoštevati pri izračunu frekvenčnine, pokritost prebivalstva. Ta element je pomemben zato, ker je tožnik že 1. 2. 2012 v v vseh večjih medijih objavil, da bo prenehal upravljati multipleks B in zapustil Slovenijo, pri čemer je v trenutku vložitve tožbe že pričel z demontažo omrežja. Dejstvo, da tožnik s svojim multipleksom B prebivalstva več ne pokriva, je bilo torej znano že v začetku februarja 2012. To pomeni, da je moralo biti znano tudi toženki v trenutku izdaje odločbe. Poleg tega je potem, ko je edini preostali ponudnik programskih vsebin, ki je oddajal program v DVB-T in je gostoval na tožnikovem multipleksu B, prenehal oddajati 29. 2. 2012, 1. 3. 2012 tožnik z namenom zmanjšanja poslovne škode izklopil elektriko s 26 oddajniških točk v Sloveniji, torej se je 1. 3. 2012 območje pokrivanja, ki je s stališča 56. člena ZEKom relevantno za določitev višine frekvenčnine, zmanjšalo na nič. Če pa je eden od faktorjev za zmnožek 0, potem je vsak zmnožek 0. Tudi to dejstvo je bilo znano toženki (zaposleni ..., ki spremlja oddajanje na slovenskih multipleksih). Do dejstva, da je tožnik prenehal z izvajanjem javnih komunikacijskih storitev, se toženka sploh ni opredeljevala, kar pomeni, da te okoliščine sploh ni upoštevala, to pa pomeni nepopolno dejansko stanje in posledično zmotno uporabo materialnega prava. Navedel je tudi, da peti odstavek 5. člena Pravilnika ni v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZEKom. Izračun frekvenčnine po petem odstavku 5. člena Pravilnika ni odvisen od pokritosti prebivalstva, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 56. člena ZEKom. Pravilnik pa je v razmerju do ZEKom podzakonski predpis. V konkretnem primeru zato pride v poštev exceptio illegalis. Po mnenju tožnika bi bilo v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZEKom v konkretnem primeru izračuna frekvenčnine treba upoštevati dejstvo, da je tožnik prenehal zagotavljati javna omrežja in izvajati javne storitve in da s svojim multipleksom B ne pokriva več prebivalstva, poleg tega pa ob uporabi exceptio illegalis frekvenčnino izračunati tako, kot da petega odstavka 5. člena Pravilnika ne bi bilo. Glede na navedeno je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, ki naj tožniku povrne tam specificirane stroške postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik ne loči med obveznostjo plačila, ki nastane po prvem odstavku 56. člena ZEKom z izdajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc (in katere plačilo je bilo tožniku naloženo z izpodbijano odločbo) ter načinom izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc na podlagi drugega odstavka 56. člena ZEKom (kar tožnik imenuje frekvenčnina). Toženka je tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe izdala določbo o določitvi števila točk (ODŠT), št. 38112-4472011/1 z dne 6. 10. 2011, ki je podlaga za izračun višine obveznosti plačila za uporabo radijskih frekvenc. Ta odločba je pravnomočna. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnik imetnik veljavne odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za multipleks B, št. 38112-2572919/8, 38112.-2/2011/3 z dne 28. 3. 2011 (ODRF), na podlagi katere so mu bile dodeljene radijske frekvence za multipleks B in velja za obdobje od 1. 4. 2011 do 25. 12. 2018. Ker je torej izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 56. člena ZEKom, je tožnik na tej podlagi zavezanec za letno plačilo. Sprememba pokritosti tekom leta ni v nikakršni povezavi z zakonitostjo izpodbijane odločbe. Tožnik je bil (in še vedno je) imetnik odločbe za uporabo radijskih frekvenc. Toženka torej ni bila dolžna ugotavljati stopnje pokritosti prebivalstva, saj to ni vprašanje izpodbijane odločbe. Tovrstne argumente bi tožnik lahko navajal kvečjemu zoper ODŠT (odločba z dne 6. 10. 2011). Ob sicer drugačnem dejanskem stanu je enako stališče zavzelo sodišče v sodbi, U 2446/2005 z dne 26. 6. 2006. Po toženkinem prepričanju pa peti odstavek 5. člena Pravilnika tudi ni v neskladju z drugim odstavkom 56. člena ZEKom. Drugi odstavek 56. člena ZEKom pooblašča ministra, da prepiše način izračuna plačil agenciji na podlagi tega člena. Peti odstavek 5. člena Pravilnika pa določa, da je zavezanec za plačilo dolžan plačati celotno letno plačilo v koledarskem letu, v katerem je prenehal zagotavljati javna komunikacijska omrežja ali izvajati komunikacijske storitve ali mu je prenehala pravica do uporabe radijskih frekvenc oziroma številk. Ti določbi ne urejata iste materije, torej si ne moreta biti v nasprotju. Z izpodbijano odločbo naloženo plačilo je namenjeno pokrivanju stroškov, ki jih ima toženka z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra, med katere sodijo tudi frekvence, dodeljene tožniku. Glede na navedeno je predlagala zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka tožnika.

Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da tudi Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. 3. 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) nalaga, da se vsakemu imetniku pravice do uporabe radijskih frekvenc upravne pristojbine odmerijo in naložijo na objektiven, transparenten in sorazmeren način (recital 32, 12. člen). Sorazmernost se nanaša na korelacijo med stroški, ki jih povzroča posamezen imetnik pravice in plačilom, ki mu ga za plačilo teh stroškov naloži upravni organ. Če sorazmernosti ni, gre dejansko za davek. To jasno izhaja tudi iz izpodbijane odločbe, kot tudi iz odgovora na tožbo v upravnem sporu, I U 559/2012, kjer je toženka navedla, da bo z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra, med katere sodijo tudi tožnikove frekvence, nadaljevala v letu 2012, saj je ta dejavnost povsem neodvisna od tožnikovega ravnanja na trgu. Če je temu tako, potem višina plačila za uporabo ni sorazmerna s stroški. To stališče izhaja tudi iz ustavnopravne prakse (odločba US, št. 113/2003 z dne 16. 11. 2003). Tožnikovo stališče potrjuje tudi časovno sosledje izdaje odločbe o višini plačila za uporabo radijskih frekvenc, saj se najprej izda odločba o dodelitvi radijskih frekvenc, nato sledi odločba o določitvi števila točk, nato se sprejme Tarifa o vrednosti točke za posamezno leto, nato pa sledi zmnožek števila točk in vrednosti točke iz Tarife in izdaja odločbe o odmeri plačila. Odločbe, ki so izdane v časovnem zaporedju šestih mesecev, nedvomno ne ustrezajo standardu sorazmernosti. Plačilo za uporabo radijskih frekvenc tudi ni predpisano z zakonom, kot to določa 147. člen Ustave RS, ampak šele s Pravilnikom. Celoten način izračunavanja in višina plačila za uporabo radijskih frekvenc sta v celoti predpisana in definirana šele s podzakonskim aktom ministra, ne pa z zakonom. ZEKom bi moral natančno vsebinsko definirati obveznost plačila za uporabo radijskih frekvenc in sicer tako natančno, da bi bila zagotovljena predvidljivost obveznosti, ki lahko imetnikom te pravice nastane. Upravni in drugi akti ter materialna dejanja uprave morajo temeljiti neposredno na zakonu, kar pomeni, da lahko po 120. členu Ustave toženka izdaja le odločbe, ki so predpisane z ZEKom, ne pa šele s podzakonskim aktom. To ustavno načelo je kršeno z 8. členom Pravilnika, ki določa, da se število točk določi v posebni odločbi o določitvi števila točk, ki je ZEKom sploh ne predvideva. Tudi v primeru, da sodišče ne bo sprejelo stališča tožnika, da gre za davek, ekstenzivna razlaga navedenih ustavnih načel ne more pripeljati do zaključka, da je 56. člen ZEKom v skladu z Ustavo, saj manjka vezni člen, ki bi zagotavljal predvidljivost plačila za uporabo radijskih frekvenc. Tak način urejanja pa je tudi v nasprotju z 2. členom Ustave. Pravilnik torej ne bi smel vsebovati določb, ki jih ZEKom nima, zlasti pa ne bi smel samostojno določati pravic in obveznosti, s katerimi posega v zakonsko ureditev ZEKom tako, da spremeni njegovo vsebino. To je tudi ustavnopravno sporno. Navedel je še, da je vprašanje, če bi s tožbo zoper odločbo o določitvi števila točk svoj pravni položaj lahko izboljšal, saj mu s to odločbo ni naložena nobena obveznost, niti ni poseženo v njegovo pravico ali pravno korist. Tožbo bi torej izgubil zaradi pomanjkanja pravnega interesa. V trenutku izdaje odločbe o določitvi števila točk tožnik še ne ve, kakšna naj bi bila njegova obveznost, saj se Tarifa sprejema šele v začetku leta, v katerem se plačilo odmerja. Pravni položaj tožnika se spremeni šele z izdajo odločbe o odmeri plačila. Ker pa je odločba o določitvi števila točk že pravnomočna, to pomeni, da tožnik ne more uspeti ne v sporu zoper odločbo o določitvi števila točk, ne v tem sporu, kar pa pomeni kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Prav nobenega razloga pa tudi ni, da Pravilnik predvideva izdajo vmesne odločbe (tj. odločbe o določitvi števila točk). Glede na navedeno je podan razlog za uporabo instituta exceptio illegalis. Toženka bi morala zaradi omogočanja učinkovitega pravnega sredstva ter zato, da bi ostala v okviru sistema, ki ga predpisuje 56. člen ZEKom, o obveznosti plačila za uporabo radijskih frekvenc odločiti le z eno odločbo, ne pa da z drobljenjem posameznih faz odločanja zavezancu popolnoma odvzame pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Naslovno sodišče pa je – tako kot vsa slovenska sodišča – vezano le na Ustavo in zakon, zato je treba presojati odločbo s stališča navedenih določb Ustave in 56. člen ZEKom. V zvezi z razlaganjem evropskega prava pa je tožnik sodišču še predlagal, da zaradi neusklajenosti ZEKom, Pravilnika in Tarife z Direktivo o odobritvi predloži zadevo v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije.

Toženka je v odgovoru na pripravljalno vlogo še dodala, da gre za plačilo pristojbin za uporabo radijskih frekvenc (13. člen Direktive) in ne za plačilo upravnih pristojbin (12. člen Direktive). Ne gre tudi za plačilo stroškov operaterjev, temveč stroškov, ki jim ima toženka z izvajanjem svojih nalog. Ker te naloge toženka izvaja povsem enako ne glede na ravnanje imetnika veljavnih ODRF na trgu, višina plačila od tega ravnanja ni odvisna. Predmetno plačilo je protidajatev za pridobitev pravice uporabe radijskih frekvenc in ni davek. V zvezi z navedbami o neustavnosti oziroma nezakonitosti načina predpisovanja plačila za uporabo radijskih frekvenc je toženka uvodoma opozorila, da gre za nedovoljene tožbene novote, ne glede na to pa še dodala, da ureditev plačila ni v nasprotju z Ustavo, saj ne gre za davek. Plačilo obveznosti je v celoti predpisano v 56. členu ZEKom. Zagotovljena je tudi njegova predvidljivost. Ne drži, da pravni interes tožnika za tožbo zoper ODŠT ni bil podan, saj je v njegovi diskreciji, ali bo tožbo vložil ali ne. Ker pa je že znana tudi višina točke iz Tarife (po šestem odstavku 6. člena ZEKom je dana zavezancem v javno posvetovanje že pred 31. 10, ko mora biti predložena v soglasje Vladi), je zavezanec ob izdaji ODŠT seznanjen z vsemi podatki, ki so podlaga za plačilo. Tožnik pa tudi ni pojasnil, katero pravno pravilo Direktive o odobritvi naj bi bilo kršeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke o odmeri plačila za uporabo radijskih frekvenc za multipleks B številka 38112-25/2010/8, 38112-2/2011/3 z veljavnostjo od 1. 4. 2011. Toženka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi prvega odstavka 56. člena ZEKom, po katerem so imetniki odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc zavezanci za letno plačilo agenciji za uporabo dodeljenih radijskih frekvenc; plačila krijejo stroške, ki jih ima agencija z upravljanjem in nadzorom radiofrekvenčnega spektra. Način izračuna plačil je predpisal minister v Pravilniku, ki je bil izdan na podlagi drugega odstavka 56. člena ZEKom, ta pa v prvem odstavku 8. člena tudi določa obveznost plačila imetnikov odločb o dodelitvi radijskih frekvenc. Iz drugega odstavka 56. člena ZEKom še izhaja, da je način izračuna plačil agenciji odvisen od pokrivanja ali gostote prebivalstva na območju pokrivanja ali radijske frekvence ali širine radiofrekvenčnega pasu ali vrste radiokomunikacij ali kombinacije naštetega, ne sme pa omejevati konkurence ali ovirati vstopa na trg.

Tožnik ugovarja, da bi morala toženka pri odmeri plačila upoštevati zmanjšanje območja pokrivanja tožnika v februarju oziroma marcu 2012 na nič, kar pomeni, da bi bil pravilni zmnožek plačila za uporabo radijskih frekvenc tudi enako nič. Po prvem odstavku 3. člena Pravilnika se plačila, določena s tem pravilnikom, izražajo s številom točk. Višina določenega plačila se izračuna kot zmnožek števila točk in vrednosti točke za to vrsto plačila, kot veljata za isto leto, za katero se višina plačila odmerja (drugi odstavek istega člena). Vrednost točke se določi posebej za plačilo za uporabo radijskih frekvenc v tarifi, predlog tarife pa mora agencija najkasneje do 31. oktobra tekočega leta predložiti v soglasje Vladi Republike Slovenije (4. člen Pravilnika). Število točk je določeno v posebni odločbi o določitvi števila točk (drugi odstavek 8. člena Pravilnika), način določitve točk pa je predpisan od 9. do 14. člena Pravilnika, točke pa so med drugim določene glede na površino območja pokrivanja radijskih frekvenc. Iz povzetih določb Pravilnika tako tudi po presoji sodišča sledi, da bi lahko tožnik ugovor zmanjšanja površine območja pokrivanja uveljavljal le zoper odločbo o določitvi števila točk, torej, ko se število točk določa in ne sedaj, ko izdana odločba o odmeri plačila predstavlja le zmnožek števila (že s prejšnjo odločbo) določenih točk in vrednosti točke, določene s Tarifo. Ker pa gre pri tej odločbi (kot že povedano) le za zmnožek (prej) določenega števila točk z vrednostjo točke, se toženka tudi ni bila dolžna opredeljevati do te okoliščine, tj., da je površina območja pokrivanja tožnika enaka nič.

Peti odstavek 5. člena Pravilnika, po katerem je zavezanec za plačilo dolžan plačati celotno letno plačilo v koledarskem letu, v katerem je prenehal zagotavljati javna komunikacijska omrežja ali izvajati javne komunikacijske storitve ali mu je prenehala pravica do uporabe radijskih frekvenc oziroma elementov oštevilčenja, tudi ni v nasprotju z zgoraj citiranim drugim odstavkom 56. člena ZEKom, saj so v zadnje navedeni določbi ZEKom opredeljena merila, ki jih je alternativno določil ZEKom za način izračuna tovrstnih plačil, kar pa ne pomeni (in to iz določbe tudi ne izhaja), da morebitna sprememba katerega izmed uporabljenih meril med koledarskim letom pomeni tudi morebitno spremembo obveznosti imetnika odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc v zvezi s plačilom za njihovo uporabo. To potrjuje pa tudi v prvem odstavku 56. člena ZEKom predpisana obveznost imetnikov odločb o dodelitvi radijskih frekvenc letnega plačila agenciji.

Sodišče tudi zavrača nadaljnji tožbeni ugovor o nespoštovanju načela sorazmernosti iz Direktive o odobritvi. Iz Direktive o odobritvi izhaja, da je državam članicam prepuščena izbira oblike in metod za dosego zavezujočega cilja, določenega v recitalu Direktive. Tako je v recitalu 32 določeno, da se poleg upravnih pristojbin lahko zaračunajo tudi pristojbine za uporabo radijskih frekvenc in števil, s čimer bi se zagotovila optimalna uporaba takih virov, morajo pa biti take, da ne ovirajo razvoja inovativnih storitev in konkurence na trgu. V 13. členu Direktive, ki dopušča določitev pristojbin za pravice uporabe in za pravice do vgradnje naprav (tožnik se v svoji tožbi napačno sklicuje na 12. člen Direktive, ki določa namen in zavezance za upravne pristojbine, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre), je določeno, da lahko države članice ustreznemu organu dovolijo, da naloži pristojbine za pravice uporabe radijskih frekvenc ali številk ali za pravice do vgradnje naprav na, nad ali pod javnim ali zasebnim zemljiščem, ki odražajo potrebo po zagotovitvi optimalne uporabe teh virov. Države članice zagotovijo, da so take pristojbine objektivno utemeljene, transparentne, nediskriminacijske in sorazmerne glede na njihov predvideni namen, ter upoštevajo cilj iz člena 8 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Glede na opisani namen tovrstnih pristojbin (plačilo za uporabo radijskih frekvenc zaradi ohranjanja učinkovite rabe radiofrekvenčnega spektra), predpisani postopek načina izračuna plačila teh pristojbin, ki je objektivno preverljiv, ter zagotovljeno sodno varstvo v primeru morebitnega nestrinjanja zavezancev z višino plačila zoper izdane odločbe, kar vse izhaja iz ZEKom, sodišče ocenjuje, da je načelo sorazmernosti podano, zaradi česar tudi ne more sprejeti nadaljnjega tožbenega ugovora, da ima odmera tovrstnega plačila naravo davka in ne naravo pristojbine. Ker pa je tožnik z odločbo pridobil pravico uporabe do dodeljenih radijskih frekvenc do 25. 12. 2018, to ne glede na njegovo morebitno nedelovanje pomeni njihovo uporabo in torej podlago za odmero plačila zaradi stroškov upravljanja radiofrekvenčnega spektra, kar pa zopet ne predstavlja nesorazmernosti. Sodišče ob povedanem tudi ne vidi razloga, da bi predložilo zadevo v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije. Tožnik pa lahko predlaga oziroma da pobudo toženki za razveljavitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc po uradni dolžnosti zaradi njihove predčasne neuporabe (54. člen ZEKom).

Sodišče se pa sicer strinja s tožnikom, da ZEKom v svojih določbah izrecno ne predpisuje izdaje ''posebne odločbe o določitvi števila točk'', vendar pa to še ne pomeni, da je Pravilnik v tem delu zaradi navedenega v nasprotju z Ustavo RS. ZEKom namreč v svojem 118. členu daje splošno pooblastilo toženki, da vodi postopek ter izdaja odločbe in druge posamične akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno (prvi odstavek), kar pomeni, da ima toženka zakonsko podlago tudi za izdajo te odločbe. Kot že povedano, pa je v 56. členu ZEKom predpisana izdaja odločbe o odmeri plačila za uporabo radijskih frekvenc. Z odločbo o določitvi števila točk pa je bil tožnik seznanjen s potencialno (sicer približno) višino plačila za uporabo radijskih frekvenc, z upoštevanjem vrednosti točke po Tarifi (ki se za leto 2012 ni spremenila od vrednosti točke za leto 2011), predvsem pa tudi z načinom in merili, ki jih je toženka uporabila za njihovo določitev. Glede na za tožnika sporno uporabo merila pokrivanja se sodišče zato ne more strinjati, da tožnik ne bi izkazoval pravnega interesa za izpodbijanje te odločbe. Sodišče pri tem še pripominja, da so bile tovrstne tožbe pred naslovnim sodiščem obravnavane vsebinsko (npr.: sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 410/2009 z dne 23. 6. 2011, v zvezi s sodbo naslovnega sodišča, U 2579/2007). Opisano postopanje toženke pa zato tudi ni v nasprotju z določbami 2., 25., 123. in 147. člena Ustave RS.

Zaradi navedenega je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.