Jedro

Vrhovno sodišče se v tem pritožbenem postopku ne sme spuščati v presojo pravilnosti procesne presoje sodišča druge stopnje o krajevni pristojnosti, saj je pravno varstvo, kakršno uveljavlja tožena stranka v tem postopku, namenjeno zgolj presoji, ali bi sodišče druge stopnje moralo v celoti in dokončno odločiti o zadevi, da bi zadostilo izhodiščnemu kriteriju iz cit. zakonske določbe – to je zagotavljanju sojenja brez nepotrebnega odlašanja. To v tem postopku ni mogoče. Ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodilo nepristojno prvostopno sodišče, je moralo nujno in samo na en način odpraviti to procesno kršitev in sicer z vrnitvijo zadeve v novo odločanje. V nasprotnem primeru bi lahko ohranilo oziroma povzročilo očitano kršitev procesnih pravil o pristojnosti sodišč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 48.432,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I. točka izreka). V II. točki izreka je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo in v III. točki je toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 2.943,36 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Odločilo je še, da bo po pravnomočnosti sklepa sodišča druge stopnje zadeva odstopljena krajevno in stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani. O stroških pritožbenega postopka je odločilo tako, da so ti nadaljnji stroški postopka. V razlogih je navedlo, da je krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je splošno pristojno – po prebivališču tožene stranke in ne sodišče, ki je sodilo – Okrožno sodišče v Mariboru.

3. Zoper navedeni sklep sodišča druge stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 355. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da so bila neutemeljeno uporabljena kasatorična pooblastila sodišča druge stopnje, saj bi to sodišče moralo samo opraviti vsebinski preizkus pritožbe in o zadevi odločiti. Polemizira z razlogi sodišča druge stopnje glede krajevne pristojnosti sodišča prve stopnje. Ne strinja se s pravno presojo, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je za odločanje pristojno sodišče po kraju stalnega prebivališča toženca, torej sodišče splošne krajevne pristojnosti po 36. členu v zvezi s prvim odstavkom 37. člena ZPP. Zato je podana kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče druge stopnje na pritožbeni stopnji, že po naravi stvari te procesne kršitve ne more sanirati na način, kot to določa prvi odstavek 354. člena ZPP. Navaja še, da pravilo o krajevni pristojnosti podeljuje pooblastilo sodišču, ki je stvarno pristojno odločati o spornem razmerju, ki ima zvezo s krajevnim območjem sodišča, ta zveza pa mora temeljiti na subjektivnem kriteriju, ki je vezan na status stranke, ali na objektivnem kriteriju, ki je vezan na predmet spora. Pristojnost po kraju povzročitve oziroma nastanka škode je utemeljena iz razlogov, ker se pri tem sodišču najlažje izvajajo dokazi, pomembni za odločitev sodišča. V skladu z določbo tretjega odstavka 52. člena ZPP se določba prvega odstavka tega člena uporablja tudi v sporih o regresnih odškodninskih zahtevkih proti regresnim dolžnikom. Tako je poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče po območju, na katerem je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica. Tožeča stranka pa je tista, ki je kot realna dolžnica iz naslova kreditne obveznosti tožene stranke kot kreditojemalca zanj poplačala kredit. Za to je imela pravni interes, saj bi v nasprotnem primeru bila obveznost kreditodajalca kot banke poplačana iz njej lastne nepremičnine, ki jo je zastavila za vračilo kredita, na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po določbi 142. člena Stvarnopravnega zakonika. Zato je v skladu z določbo 275. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) po samem zakonu prešla terjatev kreditojemalca kot banke nanjo. Gre za zakonsko subrogacijo prehoda terjatve. V skladu z določbo 52. člena ZPP pa je razen upravičenj v sporih zoper zavarovalnico, izbirno krajevno pristojno sodišče na območju, kjer je bilo škodno dejanje izvršeno, ali na območju, na katerem je nastala škodljiva posledica, tudi v vseh ostalih regresnih odškodninskih zahtevkih, ne glede na subjekte, ki so regresni upravičenci oziroma zavezanci. Zato bi moralo sodišče druge stopnje odločati o pritožbi tožene stranke samo in ne bi smelo sodbe razveljaviti in vračati zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje po kraju splošne krajevne pristojnosti. Predlaga, da se zadeva obravnava kot prednostna, Vrhovno sodišče pa naj v skladu z določbo tretjega odstavka 357.a člena ZPP pritožbi ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje temu sodišču, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Poudarja, da je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje opozorila na spoštovanje določil ZPP v zvezi s krajevno in stvarno pristojnostjo in uveljavljala, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je kljub njenemu ugovoru zadevo obravnavalo, ne da bi ugovor upoštevalo in se pravilno izreklo za nepristojno. V sodbi pa potem ni odločitve v zvezi s krajevno nepristojnostjo ustrezno obrazložilo, kar pomeni, da je zagrešilo še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sklep Višjega sodišča pravilen in zakonit. Tožena stranka ima pravni interes, da o zadevi razsodi krajevno in stvarno pristojno sodišče, skladno z 46. in 47. členom ZPP. Tožeča stranka neupravičeno nasprotuje ponovnemu sojenju. Ne gre za zakonsko utemeljen razlog za potrditev sodne odločbe, ki je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka. Pritožnica tudi nima prav, da niso storjene kršitve pravil o sojenju krajevno nepristojnega sodišča, ker je treba upoštevati 51. člen ZPP, ki se nanaša na izpolnitev obveznosti. Vendar pa ne gre za spor z mednarodnim elementom in uporaba omenjenega člena ne pride v poštev. Tudi ne gre za odškodninski spor na podlagi nepogodbene odgovornosti za škodo, kjer zakon določa izbirno pristojnost tako po stalnem prebivališču toženca kot po kraju nastanka škodljive posledice, oziroma, kjer je bilo storjeno škodno dejanje. Tudi višje sodišče ne bi moglo samo vsebinsko preizkusiti pritožbe in o zadevi samo odločiti, saj bi v tem primeru ponovno šlo za kršitev krajevne pristojnosti. Sodišče prve stopnje se ne more uspešno sklicevati na 22. člen ZPP o ustalitvi pristojnosti, saj je vedelo, da ni krajevno pristojno. Višje sodišče je tudi pravilno ocenilo, da predmet spora ni plačilo odškodnine temveč subrogacija po zakonu na podlagi 275. člena OZ. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da bi bilo v Mariboru, kjer naj bi do škode prišlo, lažje izvajati dokaze. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 357.a člena ZPP sodišča zagotavljajo učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je lahko ogroženo v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Sporni primer pa ni tak. Sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo takšno procesno kršitev, ki nujno narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ne da bi se lahko sodišče druge stopnje spuščalo v presojo drugih – vsebinskih pritožbenih navedb. Samo je namreč ugotovilo, da je v dosedanjem postopku v zadevi sodilo krajevno nepristojno sodišče. Svojo presojo je tudi argumentiralo. Zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki je izdalo izpodbijano sodbo, temveč je že kar odločilo, da bo zadeva po pravnomočnosti njegovega sklepa, odstopljena krajevno in stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani. S tem je samo odpravilo na prvi stopnji storjeno procesno kršitev in zadevo odstopilo v pristojno reševanje sodišču, za katerega je štelo, da je lahko edino krajevno pristojno sodišče. 7. Vrhovno sodišče se v tem pritožbenem postopku ne sme spuščati v presojo pravilnosti procesne presoje sodišča druge stopnje o krajevni pristojnosti, saj je pravno varstvo, kakršno uveljavlja tožena stranka v tem postopku, namenjeno zgolj presoji, ali bi sodišče druge stopnje moralo v celoti in dokončno odločiti o zadevi, da bi zadostilo izhodiščnemu kriteriju iz cit. zakonske določbe – to je zagotavljanju sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Kot je bilo že pojasnjeno, to v tem postopku ni mogoče. Ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodilo nepristojno prvostopno sodišče, je moralo nujno in samo na en način odpraviti to procesno kršitev in sicer z vrnitvijo zadeve v novo odločanje. V nasprotnem primeru bi lahko ohranilo oziroma povzročilo očitano kršitev procesnih pravil o pristojnosti sodišč.

8. V pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni storjena. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča druge stopnje (četrti odstavek 357a. člena v zvezi s šestim odstavkom 357a. člena ter 353. členom ZPP).

9. Obe stranki tega pritožbenega postopka sta priglasili pritožbene stroške. Vrhovno sodišče je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 365. člena ZPP).