Jedro

Razveljavitev prehodne določbe OZ z ustavno odločbo U-I-300/04 ima za posledico drugačno (spremenjeno) obravnavanje obligacijskih razmerij, nastalih za časa veljavnosti ZOR (uveljavlja prepoved ne ultra alterum tantum tudi za obligacijska razmerja, nastala pred OZ) in ne more imeti učinka za nazaj (pred začetkom učinkovanja razveljavitve) oziroma ne daje podlage za uveljavljanje (obogatitvenih) zahtevkov za opravljena pravna dejanja na podlagi dotlej veljavne zakonodaje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 27.335,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2009 do plačila. Nad dosojenim zneskom, tj. za znesek 67.128,05 EUR z obrestmi in za del zamudnih obresti od priznane glavnice, je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo le v odločitvi o začetku teka zamudnih obresti, tako da je te priznalo od 17. 3. 2006 dalje, sicer pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 522/2010 z dne 2. 12. 2010 na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali bi v pravdi zaradi neupravičene pridobitve sodišče oziroma izvedenka finančne stroke pri izračunu preplačila pravnomočno prisojenih zneskov morala upoštevati tudi pravilo ne ultra alterum tantum.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izvedenka v izvedenskem mnenju ni upoštevala vseh pravnih podlag za pravilen izračun zamudnih obresti, zaradi česar je tožeča stranka tudi predlagala popravo oziroma dopolnitev izvedenskega mnenja. Izvedenka je pri obračunu obresti sicer pravilno upoštevala predpise o obrestih glede metode obračuna obresti, ni pa upoštevala Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki v 376. členu določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico ter novele OZ (v nadaljevanju OZ-A), ki je z uveljavitvijo 23. 5. 2007 to prepoved črtal. Upoštevajoč OZ, OZ-A in ustavno odločbo U-I-300/04 bi izvedenka morala upoštevati tudi, da od uveljavitve OZ prenehajo teči vse obresti, ki so do 1. 1. 2002 dosegle glavnico; da od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A prenehajo teči vse obresti, ki so do 22. 5. 2007 dosegle glavnico; ter da obresti, ki dosežejo glavnico, po uveljavitvi OZ-A ne nehajo teči, četudi dosežejo glavnico. Ker izvedenka tega ni upoštevala, je izračunala za 39.792,23 EUR višjo obveznost tožeče stranke po sodbi Vrhovnega sodišča. Tožeča stranka se ne strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da pravila ne ultra alterum tantum ni upoštevalo zato, ker tek obresti s pravnomočno sodbo ni bil omejen ter da bi se na določbo 376. člena OZ morala tožeča stranka sklicevati v odškodninski pravdi, ne pa v tej pravdni zadevi. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še 39.792,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2006 do plačila, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Izvod dopuščene revizije je bil skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije vročen toženi stranki (375. člen ZPP), ki na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je dejansko stanje, relevantno za odločanje v revizijskem postopku, sledeče: tožencu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 387/97 z dne 10. 6. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1159/2003 z dne 10. 1. 2006 prisojena odškodnina v skupnem znesku 32.839,67 EUR (prej 7.869,698 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih odškodninskih zneskov (izgubljenega zaslužka). Tožeča stranka je tožencu 17. 3. 2006 plačala odškodnino, zakonske zamudne obresti in pravdne stroške v skupnem znesku 136.443,20 EUR (prej 132.697.247,48 SIT). S sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 290/2006 z dne 12. 6. 2008 je bila tožencu odškodnina znižana na 26.271,73 EUR, sorazmerno temu pa tudi pravdni stroški. S tožbo v tej pravdni zadevi tožeča stranka zahteva vrnitev preveč plačane odškodnine, ki jo je plačala po pravnomočni sodbi, ki je bila kasneje v revizijskem postopku spremenjena. Vendar pa tožeča stranka ne zahteva le vrnitev preveč plačane glavnice z obrestmi od dneva plačila, pač pa, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, tudi vrnitev po njeni presoji preveč plačanih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnice, in sicer zahteva vrnitev tistih obresti, ki so do uveljavitve OZ dosegle glavnico (te zahteva nazaj za obdobje od 1. 1. 2002 do plačila 17. 3. 2006), in tistih obresti, ki so dosegle dvojno glavnico kasneje, a do uveljavitve OZ-A (te zahteva nad zneskom dvojne glavnice).

8. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Odgovor na uvodoma predstavljeno vprašanje o upoštevnosti pravila ne ultra alterum tantum v tej zadevi je odvisno od predhodnega odgovora na to, na kakšni podlagi je tožeča stranka izvršila plačilo in kdaj je pravilo ne ultra alterum tantum začelo veljati.

9. Tožeča stranka je plačilo izvršila na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočne sodbe), izdanega pred ustavno odločbo U-I-300/04. V izvršilnem naslovu so zamudne obresti od posameznih mesečno zapadlih odškodninskih zneskov določene opisno: (1) od katerega zneska (glavnice) tečejo, (2) od kdaj do kdaj tečejo in (3) po kakšni obrestni meri tečejo. Na tak način je odločitev o njih (dovolj) določena in v izvršilnem naslovu opredeljeni parametri omogočajo izračun nominalnega zneska zamudnih obresti tako pravdnim strankam, kot, kadar ne pride do prostovoljnega plačila terjatve, sodišču v izvršilnem postopku. Pomembna okoliščina je namreč, da je nominalen znesek obresti mogoče ugotoviti le za nazaj, ne pa že ob izdaji izvršilnega naslova, v katerem se sicer odloča tudi o tistih zamudnih obrestih, ki bodo zapadle po njegovi izdaji. Čeprav sme sodišče s sodbo naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP), v drugem in tretjem odstavku 311. člena ZPP pa kot izjema od tega pravila zamudne obresti niso navedene, sodna praksa dosledno priznava tudi zakonske zamudne obresti od zapadle denarne terjatve, in to tudi tiste obresti, ki do konca glavne obravnave še niso zapadle. Ker so zamudne obresti objektivna posledica zamude, je takšna odločitev ob ugotovitvi, da je dolžnik z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti že v zamudi, tudi edino logična, institut pravnomočnosti pa ovira, da bi upnik z novo tožbo zahteval plačilo zamudnih obresti, zapadlih po izdaji (prejšnjega) izvršilnega naslova s prikazano opisno opredelitvijo te akcesorne dolžnikove obveznosti. Bistvo časovne opredelitve teka zamudnih obresti je v določitvi datuma, od kdaj zamudne obresti tečejo, saj izrek, da je dolžnik dolžan plačati zamudne obresti od določenega datuma „do plačila“, dejansko pomeni „do prenehanja obveznosti“, (tj. do kateregakoli zakonsko predvidenega načina prenehanja obveznosti), medtem ko se obrestna mera zamudnih obresti v izvršilnih naslovih praviloma izraža skozi besedno zvezo „zakonske zamudne obresti“ ali „zakonite zamudne obresti“, kar pomeni, da zamudne obresti tečejo po obrestni meri, ki je za posamezno časovno obdobje določena z zakonom oziroma po vsakokratni (v trenutku obračuna) predpisani obrestni meri.

10. Pravnomočna odločitev o zamudnih obrestih, ki vsebuje vse relevantne parametre za njihov izračun, omogoča ugotovitev njihove višine v absolutnem znesku, upoštevajoč (vsakokrat) veljavna pravila materialnega prava, pa tudi presojo, ali je obveznost njihovega plačila naknadno prenehala. Podlaga za izterjavo zamudnih obresti namreč ni samo izvršilni naslov, ampak tudi zakon. Z izvršilnim naslovom je odločeno o njihovem temelju in parametrih za njihov izračun, ki jih nadalje določa zakon ne le s predpisovanjem obrestne mere zamudnih obresti, pač pa tudi s predpisovanjem možnih načinov prenehanja obveznosti. Ali povedano drugače: pravna podlaga za zamudne obresti je zakon (zakon predpisuje, da so objektivna posledica dolžnikove zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti), da jih upnik lahko prisilno izterja, mora za to imeti ustrezen izvršilni naslov, pri čemer pa sta višina obresti (obrestna mera) in njihovo prenehanje (pravila o prenehanju obveznosti) zopet vezana na zakon.

11. Tožeča stranka je na podlagi pravnomočne sodbe, v kateri so zamudne obresti opredeljene na prikazan način z ustreznimi parametri, ki omogočajo njihov izračun v vsakem (preteklem) trenutku, tožencu 17. 3. 2006 plačala dolgovani znesek. Ob izdaji sodb prve in druge stopnje materialno pravo ni omejevalo teka zamudnih obresti po višini na dvojno glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum). Tožeča stranka zato v odškodninski pravdi ni mogla (uspešno) uveljavljati ugovora, da so obresti že presegle glavnico. Tudi izrek, da je dolžnik dolžan plačati zamudne obresti od določenega datuma „do plačila“, vse do uveljavitve omenjenega pravila omejitve obresti na ta način ni določal (ni mogel določati). Pravilo je bilo uveljavljeno z OZ, z njegovim 376. členom, ki pa se po določbi 1060. člena zakona za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, ni uporabljal. Plačilo zakonskih zamudnih obresti brez omejitve na višino glavnice, izvršeno v tem času, je bilo zato v skladu z veljavnimi materialnopravnimi predpisi (zakonodajo) o zamudnih obrestih.

12. Z ustavno odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 je bila razveljavljena prehodna določba 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 28/2006 z dne 17. 3. 2006 in ta razveljavitev zakona je v skladu s 43. členom Zakona o ustavnem sodišču začela učinkovati naslednji dan. Obenem to pomeni, da (šele) od tedaj dalje po materialnem pravu ni bilo več podlage za plačilo tistih zapadlih zamudnih obresti, ki so presegle glavnico, kar implicira tudi že prej omenjeni nasprotni sklep, namreč da so do tedaj plačane zakonske zamudne obresti na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova ne glede na to, ali so morebiti že presegle glavnico, imele podlago v do tedaj veljavnem zakonu. Razveljavitev prehodne določbe OZ ima za posledico drugačno (spremenjeno) obravnavanje obligacijskih razmerij, nastalih za časa veljavnosti ZOR (uveljavlja prepoved ne ultra alterum tantum tudi za obligacijska razmerja, nastala pred OZ) in ne more imeti učinka za nazaj (pred začetkom učinkovanja razveljavitve) oziroma ne daje podlage za uveljavljanje (obogatitvenih) zahtevkov za opravljena pravna dejanja na podlagi dotlej veljavne zakonodaje.

13. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje v obravnavani zadevi glede na začetek učinkovanja ustavne odločbe U-I-300/04 nista mogli upoštevati pravila ne ultra alterum tantum. Revizija torej ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.