Jedro

Pri presoji ugovora je treba upoštevati samo ugovorne navedbe, ne pa tudi preostalega trditvenega gradiva. Ugovor je namreč samostojno pravno sredstvo v postopku zavarovanja terjatve, zato ga mora stranka utemeljiti posebej in ne s sklicevanjem na svoje prejšnje trditve v pravdi.

V postopku zavarovanja terjatve zadošča, da so odločilna dejstva o obstoju terjatve in nevarnosti za njeno uveljavitev zgolj verjetno izkazana. Sodišču prve stopnje torej ni bilo treba natančno navesti vseh računov, iz katerih so razvidna zatrjevana tožnikova vlaganja in ostali stroški, katerih povračilo je predmet spora. Za izdajo začasne odredbe je dovolj že, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen. Toženec se zato ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da naj bi bila tožnikova terjatev delno zastarana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev ugovor zoper začasno odredbo, s katero je tožencu do pravnomočne rešitve pravde prepovedalo obremenitev in odtujitev nepremičnin parc. št. 243/3 in parc. št. 243/4, obe vl. št. 427 k.o. P. 2. Toženec se je pravočasno pritožil. V pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve drugemu sodniku prve stopnje v novo odločitev. Tožnik ni izkazal verjetnega obstoja svoje terjatve. Sodišče je le pavšalno zaključilo, da je s predložitvijo listinskih dokazov izkazal zatrjevana vlaganja in plačilo spornih stroškov. Ker sklep ne citira računov in posameznih plačil, ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče je kršilo tudi pravilo o dokaznem bremenu. Tožnik namreč ni predložil nobenih dokazov, da je plačal račune, ki se sploh ne glasijo nanj. Svoja vlaganja je specificiral šele po prvem naroku. Ker so bile predložene listine prepozne, jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Sicer pa so vsi računi in dokazila o plačilih v resnici brez pomena, saj tožnik ni imel toženčevega soglasja za vlaganja, niti za uporabo objekta, saj mu je toženec najem odpovedal. Po prenehanju najemne pogodbe je prostor zasedal nezakonito, torej je stroške povzročal po lastni krivdi. Za vlaganja bi moral po pogodbi imeti izrecno toženčevo soglasje, vendar se sodišče do tega dejstva ni opredelilo. Ni res, da bi tožnik moral svojo terjatev uveljavljati v tujini, saj jo že uveljavlja v Sloveniji, kjer je vložil tožbo. Navsezadnje pa so vse tožnikove terjatve, ki so zapadle pred oktobrom 1998, že zastarane.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je vse predložene račune tudi plačal, saj bi tožencu v nasprotnem primeru odklopili elektriko. Poleg tega je šlo za dela, ki jih je bilo treba nujno opraviti in so bila za toženca kot lastnika objekta koristna. Tožnik zaradi zdravstvenih težav prej vseh ustreznih navedb brez svoje krivde ni mogel podati, kar je razvidno iz zdravniškega potrdila z dne 27.5.2009. Nevarnost za uveljavitev njegove terjatve pa se domneva, ker gre za hrvaško pravno osebo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za zavarovanje tožnikove denarne terjatve. Tudi toženčev ugovor zoper začasno odredbo je utemeljeno zavrnilo, ne da bi pri tem kršilo pravila postopka. Izpodbijani sklep je razumljivo in v zadostni meri obrazložen, tako da ga je mogoče preizkusiti. V postopku zavarovanja terjatve zadošča, da so odločilna dejstva o obstoju terjatve in nevarnosti za njeno uveljavitev zgolj verjetno izkazana. Sodišču prve stopnje torej ni bilo treba natančno navesti vseh računov, iz katerih so razvidna zatrjevana tožnikova vlaganja in ostali stroški, katerih povračilo je predmet spora. Za izdajo začasne odredbe je dovolj že, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen. Toženec se zato ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da naj bi bila tožnikova terjatev delno zastarana. Sodišču prve stopnje se do tega dejstva v izpodbijanem sklepu še ni bilo treba posebej opredeliti. Prav tako brez pomena je toženčevo vztrajanje pri ugovorni trditvi, da tožnik ni imel njegovega soglasja za vlaganja. Tudi nedobroverni posestnik stvari ima namreč pravico do povračila nujnih in koristnih stroškov (4. in 5. odstavek 39. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih – Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90; enako 4. in 5. odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/02). Potemtakem sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni bilo dolžno posebej oceniti tistega določila najemne pogodbe med pravdnima strankama, ki predpisuje toženčevo soglasje za morebitna vlaganja, saj za odločitev o ugovoru ta ocena ni bila potrebna. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB-3, 45/08, 57/09 in 12/10) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 3/07 – UPB-4, 93/07 in 28/09) torej ni podana.

6. Dejstvo, da ima tožnik v svoji posesti račune, ki jih je predložil kot dokaz v tej pravdi, z zadostno stopnjo verjetnosti izkazuje, da je račune tudi plačal. Toženec bo imel možnost dokazati nasprotno v dokaznem postopku. Zaenkrat pa je brez podlage njegov pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravilo o dokaznem bremenu.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na prekluzijo pri tožnikovi specifikaciji zatrjevanih vlaganj. O tem, katere tožnikove trditve in dokazi so bili prepozni, kateri pa še pravočasni, in ali za tožnikovo zamudo obstaja opravičljiv razlog, se bo sodišče prve stopnje še moralo izreči v nadaljevanju postopka. Za odločitev o začasni odredbi in ugovoru zoper njo pa povsem zadošča dejstvo, da je tožnik precejšen del listinskih dokazov priložil že k tožbi, s čimer je verjetno izkazal vsaj del svojega zahtevka.

8. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je pri presoji toženčevega ugovora upoštevalo samo ugovorne navedbe, ne pa tudi preostalega toženčevega trditvenega gradiva. Ugovor je namreč samostojno pravno sredstvo v postopku zavarovanja terjatve, zato ga mora stranka utemeljiti posebej in ne s sklicevanjem na svoje prejšnje trditve v pravdi. Sicer pa tožniku, kot je že bilo obrazloženo, zaenkrat ni mogoče odrekati pravice do povračila nujnih in koristnih stroškov za sporno nepremičnino, četudi morebiti ni imel toženčevega soglasja za vlaganja in čeprav je bil dolžan že pred tem sporni objekt izprazniti ter vrniti tožencu.

9. Pritožbeni dvom o nevarnosti za uveljavitev tožnikove terjatve je odveč. Glede na toženčev sedež je jasno, da bo izvršbo treba opraviti v tujini, zato se po 4. odstavku 272. člena ZIZ nevarnost domneva. Zgrešeno je pritožbeno stališče, da uveljavljanje terjatve pomeni zgolj tožbo. Smisel uveljavljanja terjatve je namreč upnikovo poplačilo. Toženec niti ne trdi, da bo v ta namen zadoščalo premoženje, ki ga ima v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sklicevanje na pravila o krajevni pristojnosti je zato brez pomena.

10. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit, zato je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Stroški zavarovanja terjatve, kadar sodišče izda začasno odredbo med pravdo, so sestavni del pravdnih stroškov. O tožnikovih stroških za odgovor na pritožbo bo zato odločalo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka, ker je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida pravde.