Jedro

77 čl. ZD ureja postopek, po katerem se dokazuje obstoj oporoke v primeru, če je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti. Takšna oporoka ima učinek veljavne oporoke (izjave o preklicu), če prizadeti dokaže, da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon in če dokaže vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje. Ta določba se uporablja tudi za izjavo za preklic oporoke, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo. Gre za primere, ko se oporočiteljeva izjava brez njegove vednosti in volje uniči ali izgubi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da obstaja veljavna oporoka S. S., s katero je ta razveljavil oporoko z dne 22.5.1985 in da je v tej oporoki odredil, da naj se njegovo premoženje deduje na podlagi zakona. S podrednim zahtevkom pa je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je pokojni S. B. preklical oporoko. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče na podlagi zaslišanja številnih prič in ocene dokazov zaključilo, da se sporna oporoka, ki naj bi nadomestila oporoko z dne 22.5.1985 ob smrti B. S. ni našla, zato je ugotavljalo, ali je bila uničena, izgubljena, skrita ali založena brez oporočiteljeve vednosti. Sodišče je zaključilo, da je tožeča stranka dokazala, da je pokojni nekje v 1991 sam napisal in podpisal listino o preklicu oporoke, ni pa dokazala, da je bila ta listina uničena, izgubljena, skrita ali založena brez oporočiteljeve volje, zato je zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo povrnitev stroškov tožene stranke.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Sodišču očita, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je napačno ocenilo izpovedbe prič. Iz izpovedb prič smiselno izhaja, da je bil po smrti S. dvakrat opravljen pregled prostorov. Sodišče ni pravilno ocenilo njihovih izpovedb, tožničinemu predlogu, da priče sooči, pa ni ugodilo. Če bi natančno ocenilo izpovedbe bi moralo ugotoviti, da je I. K. imel možnost, da sporno oporoko uniči ali da jo vzame iz denarnice pokojnega. Res je, da so priče povedale, da je pokojni tudi drugim obljubljal premoženje, vendar pa so priče tudi povedale, da je dajal obljube premišljeno. Ugotovljeno je tudi bilo, da odnos med pokojnim in tožencem pred leti ni bil dober, zato je toženec tudi imel interes, da oporoko razveljavi. Sodišče pa bi moralo ugoditi vsaj podrednemu zahtevku, saj je bilo s kasnejšo oporoko izrecno preklicana oporoka iz 1985. Če je sodišče štelo, da je zapustnik sam uničil oporoko, pa bi moralo ugotoviti, da ni bila njegova volja, da stopi v veljavo prejšnja oporoka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Po pokojnem S. B., ki je umrl 8.6.2001, teče pod opr. št. D 236/2001 pri Okrajnem sodišču v Žalcu zapuščinski postopek. V tem zapuščinskem postopku je sodišče razglasilo oporoko, ki jo je pokojni sestavil pred takratnim Temeljnim sodiščem v Celju, Enoti v Žalcu 22.5.1985 in s katero vse svoje premoženje zapušča nečaku K. D., sedanjemu tožencu. Zapuščinsko sodišče je s sklepom z dne 20.9.2002 G. V., D. R., S. R., N. S. in Z. N. napotila na pravdo, da s tožbo zoper D. K. uveljavijo ugotovitveni zahtevek, da je obstajala veljavna oporoka oporočitelja B. S.., s katero je ta razveljavil oporoko z dne 22.5.1985 in s svojim premoženjem razpolagal drugače kot v obstoječi oporoki. Tako teče ta pravdni postopek na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. Iz navedb v tožbi in iz razlogov v sodbi sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi pokojni sestavil novo lastnoročno oporoko, s katero naj bi preklical sodno oporoko in v kateri je poleg preklica navedel tudi, da se naj njegovo premoženje deduje na podlagi zakona. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je dokazano, da je pokojni dejansko sestavil takšno listino, zato je pravilno ugotavljalo, ali je pokojni sam uničil to listino, ali pa jo je vzel kdo tretji oziroma ali je bila uničena proti volji pokojnega.

Pravna podlaga na podlagi katere je moralo sodišče ugotavljati dejansko stanje je v členu 77 in 99 Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je izjava, katero vsebino je kot nesporno ugotovilo, oporoka. Vsebina oporoke je določena v 78. čl. ZD. Z razliko od zakonitega dedovanja, kjer je določeno, da dediči dedujejo po dednih redih, je bistvo oporočnega dedovanju v tem, da zapustnik določi enega ali več dedičev. Zato zgolj izjavo, da naj se deduje po zakonu, ni šteti za oporoko. Trditve in zahtevek tožeče stranke se presoja kot preklic oporoke. Po 99. čl. ZD lahko oporočitelj vselej prekliče oporoko, ali v celoti, ali deloma, z izjavo, dano v katerikoli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Oporočitelj lahko pisno oporoko prekliče tudi tako, da jo uniči. Oporoka se lahko prekliče tudi tako, da se sestavi nova oporoka ob pogojih iz 101. čl. ZD. Sodišče je ugotovilo, da je bila izjava pokojnega napisana lastnoročno in tudi podpisana, torej je bil izpolnjen pogoj iz 99. čl. oziroma iz 63. čl. ZD, ki govori o lastnoročni oporoki.

77 čl. ZD ureja postopek, po katerem se dokazuje obstoj oporoke v primeru, če je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti. Takšna oporoka ima učinek veljavne oporoke (izjave o preklicu), če prizadeti dokaže, da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita ali založena, in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon, in če dokaže vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje. Ta določba se uporablja tudi za izjavo za preklic oporoke, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo. Gre za primere, ko se oporočiteljeva izjava brez njegove vednosti in volje uniči ali izgubi. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izpovedb številnih prič zaključilo, da ni dokazano, da bi izjavo o preklicu kdo uničil ali vzel. Pritožbeno sodišče v zaključke sodišča prve stopnje, ki so natančni in izčrpni ne dvomi, saj je sodišče res izčrpno ocenilo dokaze in tudi obrazložilo, zakaj ni moglo zaključiti drugače. Pritožbeni očitki o tem, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je bil po smrti dvakrat opravljen ogled in popis premoženja ter da je lahko brat toženca odnesel to oporoko, česar sodišče ni raziskovalo, niso utemeljeni, saj po mnenju pritožbenega sodišča ta okoliščina, tudi če bi bila resnična, ni odločilna. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo, pri tem pa se je oprlo na izpovedbe oseb, ki niso sorodniki in ki so bile v stiku s pokojnim, da je pokojni tudi številnim drugim osebam obljubljal za delo na kmetiji, da jim bo dal del ali vso imetje, to pa je obljubljal tudi svoji sestri, tožnici, pri kateri je v času, ko mu je hiša zgorela živel in pa njenim sorodnikom in sicer v času, ko je prišlo med njim in tožencem do konflikta. Sodišče je tudi ugotovilo, da se je razmerje pokojnega do toženca spreminjalo, v zadnjem času pa so se odnosi zboljšali. Na podlagi vsega tega in ob tem, da je sodišče ugotovilo, da je bil pokojni ves čas sposoben skrbeti zase in da je kljub temu, da so priče povedale, da je bila pri njemu prisotna pijača, jeravnal razumno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni dokazano, da je pokojni veljavno preklical oporoko in da tega preklica ni sam uničil. Pritožbeno sodišče k tem zaključkom še dodaja, da je imel pokojni ves čas možnost vzeti oporoko iz sodne hrambe ali pa, če bi jo res želel preklicati, takšen preklic izročiti tretji osebi, ki bi ga hranila. Da bi tožeča stranka uspela s svojim zahtevkom, bi morala z gotovostjo, brez dvoma, dokazati, da je bil preklic oporoke ali po naključju ali z dejanjem koga drugega uničen, izgubljen ali založen in to brez vednosti in volje oporočitelja, česar pa s takšno stopnjo gotovosti ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo sodišče. Zato pritožbena navajanja glede neverodostojnosti prič in predlogi, da bi bilo potrebno priče soočiti niso takšnega pomena, da bi lahko sodišče odločilo drugače. Stranka, ki nekaj zatrjuje mora to z gotovostjo dokazati tako, da ne obstaja noben dvom o tem. Sodišče prve stopnje pa je obrazložilo zakaj je štelo, da tožeči stranki tega ni uspelo dokazati. Sodišče je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo določbe Zakona o dedovanju, čl. 99 in 77, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo, v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.