Jedro

Materialnopravno pravilno je stališče prvega sodišča, da je tožnik zaradi vožnje vozila, ki ni bilo tehnično brezhibno, izgubil pravice iz AO-plus zavarovanja (zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 8.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2013 dalje ter mu povrniti pravdne stroške, tožniku pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 25,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je materialnopravno zmotno sklicevanje sodišča na 7. člen ZOZP, saj v konkretnem primeru ne gre za regres zavarovalnice. Zmotna je odločitev prvega sodišča, da tožnik ne more dokazovati neobstoja vzročne zveze med tehničnim stanjem vozila in nastankom prometne nesreče. Določba splošnih pogojev, ki onemogoča izpodbijanje obstoja vzročne zveze, je nična. Takšna je bila odločitev sodišča v zadevi VSL III Cp 1077/2009 glede določbe splošnih pogojev, ki ni dopuščala izpodbijanja vzročne zveze med vinjenostjo in nezgodo. Tožnik meni, da enako velja tudi za vožnjo s tehnično neizpravnim motornim vozilom. Obe kršitvi sta namreč primerljivi. Tako je odločilo pritožbeno sodišče tudi v zadevi VSL I Cp 2085/2009. Podobno je odločilo Vrhovno sodišče RS v primerih, ko voznik nima veljavnega vozniškega dovoljenja, zato je glede tega drugačno stališče prvega sodišča materialnopravno zmotno. Prvo sodišče je zato neutemeljeno odstopilo od veljavne sodne prakse, saj je zgolj pavšalno zaključilo, da ni mogoče izpodbijanje vzročne zveze med hibnostjo vozila in prometno nesrečo. 3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno pravilno je stališče prvega sodišča, da je tožnik zaradi vožnje vozila, ki ni bilo tehnično brezhibno, izgubil pravice iz AO-plus zavarovanja (zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb). Razlogi izpodbijane sodbe o tem so jasni in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Prvo sodišče je pravilno interpretiralo določila o izgubi zavarovalnih pravic (prvi odstavek 6. člena Splošnih pogojev AO-plus-10-2 (priloga B3) v zvezi s 6. točko prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (priloga B2)).

6. Prvo sodišče svoje odločitve ni utemeljevalo na podlagi 7. člena ZOZP, saj je to določbo navedlo le primeroma, kar je bilo obrobnega pomena in ni predstavljalo nosilnega razloga sodbe. Sklicevanje na zadevo I Cp 2085/2009 je brezpredmetno že zato (ne glede na to, da sodna praksa ni formalni pravni vir), ker se nanaša na zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki je vrsta obveznega zavarovanja v prometu, v obravnavanem primeru pa gre za prostovoljno zavarovanje (AO-plus zavarovanje voznika). Glede na jasna, prej omenjena določila toženkinih splošnih pogojev za zavarovanje ni mogoče dokazovati neobstoja vzročne zveze med tehnično hibnim vozilom in nastankom škode. Pravilno je tudi stališče prvega sodišča, da ta določila splošnih pogojev niso nična. Nasprotne trditve pritožba ne obrazloži. Ne glede na to pritožbeno sodišče dodaja (ob okoliščini, da gre za prostovoljno zavarovanje), da je namen določb splošnih pogojev o izgubi zavarovalnih pravic, če je voznik vozil vozilo, ki ni bilo tehnično brezhibno, širši (kot si ga predstavlja tožnik, kar je smiselno razbrati iz tožnikovih navedb v pritožbi), saj zasleduje varnost vseh udeležencev cestnega prometa, k čemur so med prvimi prav vozniki dolžni prispevati svoj delež, tako da skrbijo za zagotavljanje tehnične brezhibnosti svojih vozil. Tudi zadeva II Ips 372/2002 ni uporabna v tem primeru, saj se nanaša na bistveno drugačno dejansko stanje.

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).