Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev v podpis pogodbe zaposlitvi za nedoločen čas za uradniško delovno mesto „višji svetovalec“. Sodišče ne more naložiti delodajalcu, na katero delovno mesto je dolžan zaposliti delavca oziroma mu ponuditi v sklenitev pogodbo o zaposlitvi. Navedeno je izključno v njegovi pristojnosti glede na organizacijo, delo in kadrovske potrebe, vse to pa je pri državnemu organu odvisno tudi od proračunskih sredstev. Sodišče v nobenem primeru, ne glede na to, ali delavec dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, kot je to zatrjevala tožnica, ne more delodajalcu naložiti, da delavca zaposli na določenem delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za naziv „višji svetovalec III“ in 35. plačni razred. Tožba je v tem delu preuranjena. Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena ZJU), delovno sodišče pa ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Tožnica sicer izrecno ne zahteva imenovanja v naziv, vendar pa s tožbo zahteva prav to, torej ugotovitev sodišča, da ima sklenjeno pogodbo za naziv „višji svetovalec“. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavi v 2. alineji III. točke izreka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje kot nezakonita razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2013 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 10. 2013 (točka I izreka). Ugotovilo je, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 15. 12. 2006 dalje in ji gredo od 15. 12. 2006 dalje vse pravice, ki so vezane na zaposlitev za nedoločen čas, vključno s pravico do naziva (točka II izreka). Nadalje je zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več oziroma drugače in sicer, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za uradniško delovno mesto ... višji svetovalec (1. alineja točke III izreka) in podredni zahtevek za ugotovitev, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto ... svetovalec ter da je tožena stranka dolžna tožnici izročiti v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec (2. alineja točke III izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za naziv višji svetovalec III in 35. plačni razred, oziroma podredno na ugotovitev, da ima tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v nazivu svetovalec I v 35. plačnem razredu ter izročitev pogodbe o zaposlitvi za naziv svetovalec I in 35. plačni razred (točka IV izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.039,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka V izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o zavrženju tožbe ter zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe in sklep razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je imela vse od 15. 12. 2006 dalje formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za uradniško delovno mesto „svetovalec“, in to zgolj za določen čas. Tožnica ni bila imenovana v naziv, vse pravice in dolžnosti so ji bile na podlagi prvega odstavka 73. člena ZJU priznane glede na uradniško delovno mesto „svetovalec“. Dejansko je tožnica ves čas (najmanj pa od leta 2013 dalje – tožnica isto delo opravlja od leta 2006, pogoje za zasedbo delovnega mesta „višji svetovalec“ pa dejansko izpolnjuje od leta 2010) opravljala dela in naloge uradniškega delovnega mesta „višji svetovalec“, zaradi česar bi ji po njenem mnenju tudi pripadale vse pravice, ki so vezane na to delovno mesto. Tožničino izpoved glede dela, ki ga je dejansko opravljala, so v celoti potrjevale predložene listine, pa tudi njena nadrejena A.A. je izrecno potrdila, da so bile tožničine naloge po zahtevnosti popolnoma primerljive nalogam njenega sodelavca B.B., ki je zaposlen na delovnem mestu „višji svetovalec“. Tožnica dejansko ni opravljala dela na uradniškem delovnem mestu „svetovalec“, za katerega je imela zgolj formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, temveč dela in naloge uredniškega delovnega mesta „višji svetovalec“. Med strankama je bila ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto. Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka zavrnilo z obrazložitvijo, da je skladno z 79. in 84. členom ZJU naziv eden od pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu in ker tožena stranka tožnice še ni imenovala v uradniški naziv, ni izpolnjen pogoj za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu „višji svetovalec“. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Tožnica je, kljub temu, da ni bila imenovana v naziv na uradniškem delovnem mestu, od 15. 12. 2006 opravljala delo na uradniškem delovnem mestu. Formalno je opravljala delo na uradniškem delovnem mestu „svetovalec“ in imela sklenjeno pisno pogodbo za to uradniško delovno mesto. Ker je bila zaposlena za določen čas, ni bila imenovana v naziv, posledično pa so ji bile na podlagi prvega odstavka 73. člena ZJU priznane pravice glede na uradniško delovno mesto svetovalec. Določba prvega odstavka 73. člena ZJU torej omogoča, da delo na določenem uradniškem delovnem mestu opravljajo tudi javni uslužbenci, ki niso imenovani v naziv, saj se za pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, smiselno uporabljajo določbe ZJU, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, ki sklenejo delovno razmerje za nedoločen čas. Ker je tožnica dejansko ves čas, najmanj pa od leta 2010 dalje, dejansko opravljala delo na uradniškem delovnem mestu „višji svetovalec“ in je od takrat dalje za opravljanje dela na tem delovnem mestu tudi imela vse formalne pogoje, bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka izroči v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega je dejansko opravljala delo, vključno z nazivom, ugoditi. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, sicer nepravilno, da tožnica ni opravljala del in nalog delovnega mesta „višji svetovalec“, temveč delovnega mesta „svetovalec“, za katero je imela formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pa bi moralo ugoditi zahtevku na izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za to delovno mesto. Sicer bi moralo v tem delu, če je štelo, da še ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu, ker še ni imenovana v naziv, tožbo zavreči in ne zavrniti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker bi morala tožena stranka s tožnico že v letu 2006 skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter jo imenovati v naziv, bi morala imeti naziv “višji svetovalec“ in 35. plačni razred oziroma naziv „svetovalec I“ in 35. plačni razred. V tem delu je neutemeljeno stališče sodišča o preuranjenosti tega dela tožničinega zahtevka. Tožnica je v predhodnem postopku pri toženi stranki zahtevala izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto za določen čas, to je delovno mesto „višji svetovalec“, kot tudi imenovanje v ustrezen naziv, kar pa je tožena stranka zavrnila. Glede na to bi o tem zahtevku moralo meritorno presojati sodišče. Tožena stranka tožnice ni hotela z odločbami imenovati v naziv, zato je upravičena, skladno s 24. členom ZJU, to zahtevati od sodišča, smiselno upoštevajoč drugi odstavek 84. člena ZJU. Tožnica sploh ni zahtevala imenovanja v naziv, saj je s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev, da ima že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „višji svetovalec“ oziroma podredno „svetovalec“, ki ga opravlja v nazivu „višji svetovalec III“ oziroma podredno „svetovalec I“ in v 35. plačnem razredu. Gre za pravice, ki jih je tožnica že pridobila v času zaposlitve pri toženi stranki in najmanj v tem delu bi moralo biti njenemu zahtevku ugodeno že v predsodnem postopku. Nadalje navaja, da v postopku imenovanja v naziv ZJU ne predvideva izdaje upravne odločbe niti da je zoper odločbo o imenovanju v naziv predviden upravni spor. Po določbi šestega odstavka 24. člena ZJU je upravni spor predviden zgolj za primere, ko se o pravicah oziroma obveznostih po tem zakonu odloča z upravno odločbo. Odločitev o zavrženju dela tožbe je torej nepravilna. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj ji je sodišče prve stopnje priznalo zgolj nagrado za posel v višini 380,30 EUR po tar. št. 2200, zahtevala pa je 787,50 EUR. Ta znesek je strošek za sestavo zahteve za odpravo kršitve kot tudi strošek pritožbe zoper prvostopenjski sklep delodajalca.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zato, ker naj bi bila že prva pogodba za določen čas, ki jo je sklenila 15. 12. 2006, sklenjena v nasprotju z zakonom, prav tako pa tudi vse pogodbe za določen čas in aneksi, ki so prvi pogodbi sledili. Zahtevala je tudi razveljavitev sklepov tožene stranke in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, s katerima je bilo odločeno o njeni zahtevi v predhodnem postopku pri delodajalcu, ter izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „višji svetovalec“ oziroma podredno za delovno mesto „svetovalec“, in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za naziv „višji svetovalec III“ in 35. plačni razred oziroma podredno za naziv „svetovalec I“ in 35. plačni razred.

7. Glede na ugotovljeno transformacijo pogodbe o zaposlitvi, so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z izstavitvijo (posebne) pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec. Z ugotovitvijo v II. točki izreka sodbe, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 15. 12. 2006 dalje in ob dejstvu, da je bila pogodba z dne 15. 12. 2006 sklenjena za delovno mesto svetovalec, ima tožnica dejansko že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec in zato o tem podrednem tožbenem zahtevku ne bi smelo odločati po vsebini, saj ponovna izstavitev take pogodbe ni potrebna. Sodišče prve stopnje je v točki II izreka podrednemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo v 2. alineji točke II izreka razveljavilo, ob smiselni uporabi določbe 354. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev v podpis pogodbe zaposlitvi za nedoločen čas za uradniško delovno mesto „višji svetovalec“. Sodišče ne more naložiti delodajalcu, na katero delovno mesto je dolžan zaposliti delavca oziroma mu je dolžan ponuditi v sklenitev pogodbo o zaposlitvi. Navedeno je izključno v njegovi pristojnosti glede na organizacijo, delo in kadrovske potrebe, vse to pa je pri državnemu organu odvisno tudi od proračunskih sredstev. Sodišče v nobenem primeru, ne glede na to, ali delavec dejansko opravljala delo višje vrednotenega delovnega mesta, kot je to zatrjevala tožnica, ne more delodajalcu naložiti, da delavca zaposli na določenem delovnem mestu.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi za naziv „višji svetovalec III“ in 35. plačni razred oziroma podredno na ugotovitev, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v nazivu „svetovalec I“ in v plačnem razredu 35 ter izročitev pogodbe o zaposlitvi za naziv svetovalec I in 35. plačni razred. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožba v tem delu preuranjena. Imenovanje javnega uslužbenca v naziv je v pristojnosti predstojnika organa državne uprave (prvi odstavek 90. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. - ZJU)), delovno sodišče pa ni pristojno, da bi namesto delodajalca imenovalo tožnico v ustrezen uradniški naziv. Tožnica sicer izrecno ne zahteva imenovanja v naziv, vendar pa s tožbo zahteva prav to, torej ugotovitev sodišča, da ima sklenjeno pogodbo za naziv „višji svetovalec“ oziroma „svetovalec I“. Šele ko bo tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJU imenovala tožnico v naziv z odločbo, v kateri bo določila naziv (ob pogojih iz 86. člena ZJU) in datum pridobitve naziva, bo lahko tožnica v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZJU sodno varstvo uveljavljala pred sodiščem, pristojnim za upravne spore (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 20/2010 z dne 2. 11. 2010). Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo. Pri tem je bistveno tudi, da tožnica šele v sodnem postopku zahteva določitev 35. plačnega razreda. Tega ni uveljavljala v presodnem postopku pri toženi stranki, čeprav je predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo, ki izhaja iz določb 24., 25. oz. 39. členu ZJU, ki predhodni postopek pri delodajalcu določajo kot posebno procesno predpostavko za sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Če ta procesna predpostavka ni podana, se tožba zavrže. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da postopek imenovanja v naziv v ZJU ne predvideva izdaje upravne odločbe niti da je zoper odločbo o imenovanju v naziv predviden upravni spor. V citiranem sklepu je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je javni uslužbenec imenovan v naziv z odločbo, ki je v smislu določb ZJU akt upravnega odločanja, zato je podana pristojnost sodišča v upravnem sporu glede na določbe 2. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl. - ZUS-1) v zvezi s šestim odstavkom 24. člena ZJU. V kolikor je tožnica štela, da bi jo morala tožena stranka imenovati v naziv, oziroma da je bila njen zahteva za imenovanje v naziv v predsodnem postopku zavrnjena, bi morala sprožiti ustrezen upravni spor, česar pa ni storila. Zato v delovnem sporu ne more uspešno uveljavljati zahtevka, ki po svoji vsebini pomeni imenovanje v uradniški naziv.

10. Glede pritožbe zoper odločitev o stroških postopka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec tožnice na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 4. 2. 2016 priglasil stroške postopka tako, kot so bili priglašeni v pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2015. Ker v tej vlogi ni priglasil stroškov predhodnega postopka, so bili tožnici pravilno in v celoti priznani tisti stroški, ki jih je priglasila v pripravljalni vlogi dne 7. 10. 2016. Tudi če bi te stroške priglasila v sodnem postopku, do njih ne bi bila upravičena, saj jih ni pravočasno priglasila (uveljavljati bi jih morala že v predhodnem postopku pri delodajalcu).

11. Pritožbeno sodišče je v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnice ter v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

12. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

13. Delni uspeh tožnice s pritožbo ni vplival na končni izid postopka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.