Jedro

Že dejstvo, da v obravnavanem primeru iz dveh objektov (izrek gradbenega dovoljenja z dne 10. 12. 2012 se izrecno nanaša na gradnjo dveh stavb) nastane en objekt, bistveno večje prostornine (več kot 50%) od vsakega posameznega objekta, kaže na to, da predvideni poseg ne ustreza pojmu rekonstrukcije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljena za rekonstrukcijo objektov za spravilo pridelka 1 in 2 na parcelah št. 167/7 in 167/9, obe k.o. ...

2. V obrazložitvi navaja, da priloženi projekt obravnava rekonstrukcijo že obstoječih objektov za spravilo pridelka 1 in 2, za katera je bilo izdano gradbeno dovoljenje št. 351-461/2012-17 z dne 10. 12. 2012. Iz projekta je razvidno, da se oba objekta povežeta skupaj z novo streho in se tako pokrije vmesni del med objektoma, ki sta namenjena spravilu lesnih sekancev, ta poseg v prostor pa je obravnavan kot rekonstrukcija. Zemljišče nameravane gradnje se nahaja v območju DNV-005 IG, za katero je predviden OPPN, ki še ni sprejet. Zato so na tem območju do sprejetja OPPN na podlagi 157. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Trebnje (Uradni list RS, št. 50/2013, v nadaljevanju OPN) dopustne le določene vrste posegov, in sicer vzdrževalna dela, rekonstrukcije obstoječih objektov in naprav, spremembe namembnosti objektov ali delov objektov v dejavnosti, ki so dopustne, postavitve nezahtevnih in enostavnih objektov ipd. Toženka ugotavlja, da obravnavani poseg ni rekonstrukcija objekta, pač pa dozidava, saj iz dveh objektov velikosti 45,20 m x 22 m nastane en objekt 100,24 m x 22,00 m. Pri tem se sklicuje na razlago pojmov iz 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Dodaja še, da je sprememba prostornine v okviru rekonstrukcije lahko le posledica spremembe konstrukcijskih elementov, tehničnih značilnosti ali rabe obstoječega objekta, ne pa tudi posledice dozidave. Pri tem se sklicuje na sodbo naslovnega sodišča I U 49/2014. Ugotavlja, da se v obravnavanem primeru zaradi povezave obeh objektov bistveno spremeni tloris objekta in njegov zunanji izgled.

3. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim pojasnjuje, da namerava z nameravano rekonstrukcijo pokriti vmesni del med objektoma, pri čemer gre za izvedbo nadstreška oziroma povezave strehe v vmesnem delu med objektoma, s katero bi se preprečil vpliv vremenskih razmer. S predvideno rekonstrukcijo se bo izboljšala funkcija objekta, pri tem pa bo obdržana tudi njuna prvotna namembnost. Da gre za rekonstrukcijo, izhaja že iz dejstva, da se s predvidenim posegom ne posega v temelje ali v drug del objekta, niti v zemljišče. Prav tako se bistveno ne spreminja njegov zunanji izgled. Ne gre niti za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, saj če se upošteva še zračni prostor pod nadstreškom, znaša bruto površina objekta pred rekonstrukcijo 20,520 m3, po rekonstrukciji pa 22,565 m3, kar predstavlja 9,9 % spremembo velikosti. Neto površina pred rekonstrukcijo znaša 18,160 m3, po rekonstrukciji pa 19,965 m3, kar predstavlja 9,9 % spremembo velikosti. Prav tako predvidena rekonstrukcija ne bo ovirala načrtovanja in izvedbe OPPN. Izdano gradbeno dovoljenje se je zgolj formalno nanašalo na dva objekta, dejansko pa je šlo za enoten objekt, saj je imel že tedaj skupne temelje in betonsko ploščo (tudi v vmesnem delu, ki bi ga pokrival nadstrešek). Pojasnjuje tudi, zakaj meni, da v obravnavanem primeru ne gre za dozidavo. Predlaga ugoditev tožbi, odpravo izpodbijane odločbe in izdajo gradbenega dovoljenja oziroma podrejeno vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi ni sporno, da se predvidena gradnja (rekonstrukcija objektov za spravilo pridelka) nahaja na območju DNV-005 IG, za katerega je predviden OPPN, ki v času odločanja še ni bil sprejet, zato so na navedenem območju do njegovega sprejema v skladu s prvim odstavkom 157. členom (v času odločanja veljavnega) OPN dopustna le vzdrževalna dela, rekonstrukcije obstoječih objektov in naprav, spremembe namembnosti objektov ali delov objektov v dejavnosti, ki so dopustne v posamezni vrsti podrobne namenske rabe prostora, postavitve nezahtevnih in enostavnih objektov v okviru dopustnih dejavnosti namenske rabe območja ter rekonstrukcije in gradnje infrastrukturnega omrežja in naprav.

8. Sporno je, ali predvidena gradnja pomeni rekonstrukcijo objekta, kot je navedeno v projektni dokumentaciji, in s tem enega od posegov v prostor, ki se po 157. členu OPN dovoljeni tudi pred spremembo OPPN, pri čemer niti ni pomembno, ali je pravilno stališče toženke, ali gre v obravnavnem primeru za dozidavo, ali ne.

9. Sodišče pritrjuje toženki, da predvidena gradnja, pri kateri iz dveh objektov dimenzij 45,20 m x 22 m nastane en objekt dimenzij 100,24 m x 22 m, ne ustreza pojmu rekonstrukcije objekta, kot ga opredeljuje ZGO-1. 10. Opredelitev pojma rekonstrukcija objekta izhaja iz 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki določa, da je to spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10%.

11. Že dejstvo, da v obravnavanem primeru iz dveh objektov (izrek gradbenega dovoljenja z dne 10. 12. 2012 se izrecno nanaša na gradnjo dveh stavb) nastane en objekt, bistveno večje prostornine (več kot 50%) od vsakega posameznega objekta, kaže na to, da predvideni poseg ne ustreza pojmu rekonstrukcije.

12. Če bi bila pravilna razlaga, za kakršno se zavzema tožnik, da gre v obravnavanem primeru za rekonstrukcijo, saj se zgolj povežeta strehi objektov 1 in 2, in s tem izboljša njuna funkcija, pri čemer se ne poseže v zemljišče, temelje ali druge dele objekta, bi to v obravnavanem primeru pomenilo, da bi se dopustilo izgradnjo objekta z bistveno večjo gradbeno maso objekta, kot je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem za objekta 1 in 2, ne da bi bile upoštevane gradbene mase obstoječih kmetij – stanovanjskih hiš, gospodarskih poslopij oz. drugih objektov. Določba 27. člena v času izdaje gradbenega dovoljenja (10. 12. 2012) veljavnega Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Trebnje (planske celote 1,3,4,5, Skupščinski dolenjski list št. 4/91, Uradni list RS št. 15/99 in naslednji) je namreč med drugim določala, da je pri določanju gradbene mase objektov treba upoštevati oz. se prilagajati razmerjem (gradbenim masam) obstoječih kmetij – stanovanjskih hiš, gospodarskih poslopij oz. drugih objektov. Pri presoji skladnosti projekta z navedeno določbo je bila pri izdaji navedenega gradbenega dovoljenja opravljena primerjava predvidene gradbene mase objektov 1 in 2 z gospodarskim poslopjem istega namena na kmetiji ... (dimenzij cca 55,00 m x 23,50 m), ki pa ni primerljiva z objektom dimenzij 100,25 m x 22 m. 13. Ker, kot rečeno, iz izreka gradbenega dovoljenja z dne 10. 12. 2012 izrecno izhaja, da se nanaša na gradnjo dveh stavb (I. točka izreka), tlorisnih velikosti objektov na zemljišču 45,20 m x 22 m, tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da se gradbeno dovoljenje dejansko nanaša na enoten objekt zgolj zato, ker imata objekta skupne temelje in betonsko ploščo. Poleg tega iz obrazložitve gradbenega dovoljenja izhaja, da je bil citirani pogoj prilagajanja gradbene mase objekta razmerjem (gradbenim masam) obstoječih objektov ugotavljan za posamezen objekt, in ne za oba objekta skupaj.

14. Ne glede na navedeno pa sodišče še pripominja, da iz neprerekane ugotovitve toženke v izpodbijani odločbi izhaja, da je bil tožnik s stališčem toženke, da predviden poseg ni rekonstrukcija objektov, in z razlogi za takšno ugotovitev, seznanjen z dopisom z dne 7. 9. 2015 in pozvan, da se do njega izjavi v 8 dneh, pa nanj ni reagiral, kar pomeni, da so vsa dejstva, na katera se je skliceval v pritožbi, nedovoljena pritožbena novota (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), saj v pritožbi ni navedel razlogov, zaradi katerih jih upravičeno ni mogel navesti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, posledično pa to velja tudi za dejstva, ki jih ponavlja v tožbi.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je sporna predvsem pravna opredelitev predvidenih del in predlagani ogled objekta ne bo mogel vplivati na odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.