Jedro

Priposestvovalec mora biti v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice. V primeru njene pravnoposlovne pridobitve mora utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice, ki so pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost prenosnika.

Presoja dobroverne in zakonite posesti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik A. S. lastnik toženčevega solastnega deleža do ½ nepremičnin parc.št. 746/1 in 745, vl.št. 1637 k. o. J., zato se pri navedenem solastnem deležu dovoli vknjižbo lastninske pravice za tožnika. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu 2.337,93 EUR pravdnih stroškov.

Proti navedeni sodbi je tožnik vložil pritožbo osebno in po svojem pooblaščancu. Oba izpodbijata sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da sodišče druge stopnje njunima pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnikov pooblaščenec opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zavzelo stališče, da priposestvovalna doba desetih let teče šele od uveljavitve ZLNDL dalje, torej šele od leta 1997. Po njegovem mnenju je priposestvovalna doba za nepremičnine v družbeni lastnini začela teči že s sprejemom ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi RS iz leta 1991, ki je določal, da so družbena lastnina, zadružna lastnina in zasebna lastnina enakopravne. Od leta 1991 do vložitve tožbe v letu 1997 pa je 10-letna priposestvovalna doba že pretekla. Nadalje pooblaščenec opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 286. člena ZPP, ker je štelo, da je bil njegov dokazni predlog po postavitvi sodnega izvedenca za forenzično preiskavo pisanj vložen prepozno. Po mnenju pritožnika je bil ta predlog vložen pravočasno, zato bi moralo sodišče prve stopnje ta dokaz izvesti, če je menilo, da zemljiškoknjižna listina z dne 23.3.1988 ni bila podpisana s strani toženca. Ne glede na navedeno pa tožnik ocenjuje, da je pristnost zemljiškoknjižne listine in dejstvo, da je toženec podpisal to listino, dokazoval tudi z lastno izpovedbo in z izpovedbami prič. Zato je dokazna ocena sodišča, da z omenjenimi dokazi tožnik ni uspel dokazati pristnosti navedene zemljiškoknjižne listine in podpisa toženca na njej, po prepričanju tožnika nepravilna. Po mnenju pritožnika je napačno tudi stališče prvostopnega sodišča glede zaključka, da tožnik tudi v primeru, če bi pridobil veljavno pravico uporabe spornih zemljišč, že zaradi statusa tujca na podlagi ZLNDL ne bi mogel postati lastnik spornih nepremičnin. Pritožnik nadalje opozarja, da po njegovem mnenju že dogovor, ki ga je sklenil s tožencem o pridobitvi pravice uporabe na spornih nepremičninah v letu 1976, ki ga v celoti priznava tudi sam toženec, ni bil sklenjen le na ravni ustnega dogovora, ampak je bil tudi zapisan in listine o tem sodišču tudi predložene. Zato bi se moralo sodišče do vprašanja veljavne pridobitve pravice uporabe opredeliti tudi z vidika teh listin. Posledično je po mnenju pritožnika napačna tudi odločitev o stroških postopka. Pooblaščenec tožnika zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožnik sam v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialne predpise, razlogi o odločilnih dejstvih so nepravilni in v nasprotju z listinami in izpovedbami. Toženec je v navedbah priznal prodajo in prejem kupnine, kar pomeni, da je priznal tožnikove navedbe. Če je sodišče štelo, da je to dejstvo sporno, bi moralo zaslišati predlagane priče. Glede na to, da je toženec priznal, da je tožniku izročil vso dokumentacijo in soglasja, ne more biti dvoma o sklenitvi pogodbe o prenosu pravice uporabe. Tudi če ni bil pravni posel sklenjen v predpisani obliki, je bil v celoti realiziran, zato bi moralo sodišče upoštevati teorijo realizacije glede na to, da je toženec ves čas priznaval lastninsko pravico tožniku. Ker na podlagi pravnega posla ni bila vknjižena pravica uporabe v korist tožnika v zemljiški knjigi, je pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja in sicer zakonite posesti. Desetletna priposestvovalna doba je potekla, saj je potrebno upoštevati tri leta od sklenitve pravnega posla do uveljavitve ZTLR v letu 1980 in nato od uveljavitve ZLNDL do odločanja o zahtevku. Toženec je priznaval lastninsko pravico tožniku, zato z vložitvijo tožbe priposestvovanje ni bilo prekinjeno. Nadalje opozarja na zmotno stališče prvostopnega sodišča glede državljanstva, saj v času nakupa državljanstvo ni bilo sporno vprašanje, zato ne more biti ovira za ugoditev zahtevku. Opozarja tudi, da so za nasprotovanje toženca vloženi tožbi krivi interesi O. J..

Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Tožnik je v tožbi ni v navedbah v postopku zatrjeval, da je pridobil lastninsko pravico na spornem zemljišču s priposestvovanjem, saj je zemljišče v letu 1977 kupil od toženca in njegove žene in ga imel od tedaj dalje v dobroverni in zakoniti posesti. Tudi njegov ugotovitveni zahtevek z zahtevo, da se dovoli vknjižba lastninske pravice v njegovo korist (slednja zahteva je nepotrebna, saj se v primeru izkazane pridobitve lastninske pravice ne origaren način lastninska pravica vpiše po uradni dolžnosti) kaže, da je svoj zahtevek utemeljeval s pridobitvijo lastninske pravice po zakonu.

Pritožbeno sodišče v nasprotju s prvostopnim sodiščem ne dvomi, da so tožnik in G. v letu 1977 sklenili kupoprodajno pogodbo za sporno zemljišče. To je priznal toženec v svojih navedbah na obravnavi dne 24.11.2008 (glej list. št. 57 spisa), pa tudi ob zaslišanju dne 5.1.2009 (glej list. št. 66 in 67 spisa). Izhaja tudi iz listine z dne 1.12.1977 (priloga A24), podpisane s strani obeh pravdnih strank, ki jo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe niti ne omenja, v kateri sta se pravdni stranki sporazumeli o prodaji oziroma nakupu spornega zemljišča, dogovorili sta kupnino, ki je bila do konca meseca aprila 1978 v celoti plačana, tožnik pa je kupljeno zemljišče prevzel v posest. Ta listina sicer ne more biti podlaga za vpis pravice uporabe v zemljiški knjigi, ker ji manjka ustrezna oblika, vendar pa dokazuje obstoj pravnega posla v pisni obliki. Pa tudi če bi pisne oblike ne bilo, pritožnik utemeljeno opozarja na v sodni praksi sprejeto teorijo realizacije, po kateri je pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki, konvalidirana, če je bila v celoti realizirana, kar se je v obravnavanem primeru nedvomno zgodilo. Kljub takšnim zaključkom pa pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem na podlagi določbe 2. odst. 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZTLR) oziroma sedaj veljavnega 2. odst. 43. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) ni izkazana. Po določbi 29. člena ZTLR se namreč lastninska pravica na stvari, ki je družbena lastnina, ni mogla priposestvovati, kar pomeni, da priposestvovalna doba v obdobju od leta 1980 do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami, v nadaljevanju ZLNDL) v letu 1997 ni mogla teči. Drugačne trditve pritožnika, da je bilo mogoče prisostvovanje nepremičnin v družbeni lastnini že pred uveljavitvijo tega zakona, po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene. Po spremembi družbene ureditve v letu 1991 so bili postopoma sprejeti posamezni zakoni, ki so predpisali način lastninjenja družbene lastnine, zato ni mogoče sprejeti teze, da je začela priposestvovalna doba po določbah ZTLR teči s sprejemom ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi RS iz leta 1991. SPZ je glede pojma posesti prinesel novosti, saj je po določbi 28. člena dobroveren le tisti posestnik, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Priposestvovalec mora biti v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice. To pa je le takrat, ko utemeljeno misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, kar v primeru pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom pomeni, da mora utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice, ki so pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost prenosnika (M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 264). V obravnavanem primeru ni izkazano, da bi tožnik utemeljeno mislil, da so izpolnjene vse zgoraj naštete predpostavke za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, saj ni razpolagal s takšno listino, ki bi bila sploh sposobna za vknjižbo njegove lastninske pravice v zemljiški knjigi, vedel je tudi, da ni vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi. To pa pomeni, da o njegovi dobrovernosti po uveljavitvi SPZ 1.1.2003 ni mogoče govoriti. Po določbi 72. člena ZTLR in uveljavljeni sodni praksi je bilo za priposestvovanje lastninske pravice potrebna dobroverna ali zakonita posest. V korist tožnika bi bila po oceni drugostopnega sodišča sicer lahko izkazana zakonita posest v smislu določbe 1. odst. 72. člena ZTLR, saj je temeljila na veljavnem pravnem poslu, ki je bil potreben za pridobitev pravice uporabe oziroma lastninske pravice, vendar takšna posest ni trajala v zahtevani dobi desetih let, saj bi o njej lahko govorili le v obdobju od julija 1997, ko je začel veljati ZLNDL, do uveljavitve SPZ. Tudi če bi temu obdobju dobrih petih let prišteli dobo zakonite posesti od nakupa v decembru 1977 do uveljavitve ZTLR v letu 1980 kot meni pritožnik, seštevek ne doseže potrebne desetletne priposestvovalne dobe.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik lastninske pravice na spornem zemljišču ni pridobil s priposestvovanjem, saj za takšno pridobitev niso izpolnjeni pogoji, določeni v citiranih določilih ZTLR in SPZ.

Tožnik ni pridobil lastninske pravice niti s pravnim poslom, saj sta tako pravna pravila ODZ, ki so se uporabljala v letu 1977 (paragrafa 431 in 425) kot ZTLR v 33. členu določala, da je za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom potrebna vknjižba v zemljiško knjigo, ker veljaven pravni posel kot pravni naslov za pridobitev lastninske pravice ne zadostuje. Tožnik bi torej imel ob sklenjenem pravnem poslu le obligacijski zahtevek, da od toženca zahteva izpolnitev pogodbe, sklenjene v letu 1977, česar pa v tem postopku ni zahteval. Glede na to, da je pritožbeno sodišče drugače kot prvostopno sodišče ocenilo, da že dogovor z dne 1.12.1977, sklenjen med pravdnima strankama, predstavlja pravni naslov za pridobitev pravice uporabe, na pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 286. člena ZPP, ker ni dopustilo dokaza z izvedencem za forenzično preiskavo pisanj zaradi ugotovitve pristnosti toženčevega podpisa na zemljiškoknjižni izjavi iz leta 1988, saj je bil dokazni predlog po mnenju pritožnika podan pravočasno, ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi to ni potrebno. Enako velja glede pritožbenih navedb v zvezi s stališčem prvostopnega sodišča o toženčevem državljanstvu. Odločitev o pritožbi namreč ne more biti drugačna kot je, tudi če bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pritožbene navedbe v zvezi z navedenimi okoliščinami utemeljene.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbi nista utemeljeni, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, v postopku pa ni storilo takšnih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odst. 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi 1. odst. 154. člena ZPP sam nosi stroške pritožbenega postopka. Po določbi 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške postopka, ki so bili potrebni za postopek. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi, zato je ocenilo, da stroški, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek in jih nosi sama.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.