Jedro

Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa. Vsako neskladje s pravom še ni podlaga za odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da pojma protipravnosti ravnanja ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Hkrati je pravilno upoštevalo tudi, da določene napake oziroma nezakonitosti v ravnanju organov, ki so razlog za spremembo oziroma razveljavitev odločbe s strani (instančno) višjih organov, vendarle pomenijo tudi protipravno ravnanje, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost države. V razlogih sodbe je namreč izrecno pojasnilo, da je ravnanje nosilca oblasti po ustaljeni sodni praksi protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume (le) kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne, kažejo pa se zlasti kot nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporaba povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka, napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) znesek 344.336,90 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od prejema sodbe toženki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 3.981,54 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec iz vseh pritožbeni razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da napačna odločitev organa toženke oziroma drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi ne pomeni sama po sebi krivdnega ravnanja in ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, kot preveč splošnemu in zmotnemu, kolikor vnaprej izključuje presojo specifičnih okoliščin konkretnega primera, narave napačne odločitve upravnega organa in profesionalne skrbnosti. Takšno stališče namreč vnaprej izključuje odškodninsko odgovornost tudi v primeru, ko državni organ ne uporabi povsem jasnega predpisa, ki bi ga moral uporabiti, ali neobrazloženo odstopi od ustaljene prakse odločanja, kar je v nasprotju s sodno prakso in stališči pravne teorije. V sodni praksi je sicer uveljavljeno stališče, da pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi lahko bile odločbe spremenjene ali razveljavljene v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi (VS RS sodba III Ips 48/2010 z dne 17. 12. 2012) in da protipravnosti ravnanja organov države ni mogoče pojmovati na najširši možni način (Up-82/02 z dne 12. 3. 2004), vendar je v sodni praksi uveljavljeno tudi stališče, da je treba v vsakem konkretnem primeru upoštevati profesionalno skrbnost organa (VS RS sodba II Ips 665/2008 z dne 5. 11. 2009). Odstop od takšne skrbnosti predstavlja tudi primer, ko državni organ ne uporabi povsem jasnega predpisa, kar se je zgodilo v obravnavanem primeru, in je nenormalno dolgo zavleklo sam postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja. Enako velja za primer neobrazloženega odstopa od sodne prakse (VS RS sodba III Ips 48/2010 z dne 17. 12. 2012). Merilu skrbnosti dobrega strokovnjaka pa je zadoščeno, če upravni organ v konkretnem postopku zastopa zakonito in pred izdajo ustrezne odločbe stori vse, kar se od njega zahteva. V obravnavanem primeru upravni organ ni upošteval veljavnih predpisov, to je Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mestne občine Ptuj izven mesta Ptuj, in se zato ni ukvarjal z vprašanjem skladnosti gradnje s tem odlokom: Navedeno je v skladu s 1. točko prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) poglavitni predmet odločanja v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Pri tem ni potrebno, da bi bilo takšno ravnanje zlonamerno oziroma zavestno nezakonito, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, saj je krivdna oblika v takšnih primerih predvsem malomarnost. Od dobrega strokovnjaka se zahteva strožja, profesionalna skrbnost. Stališče, da bi morala biti izkazana krivdna oblika namena oziroma naklepa, je materialnopravno zmotno, saj dopušča vse oblike malomarnega dela upravnih organov, kar je v nasprotju z naravo dela in zahtevano skrbnostjo in se upira občutku za pravno državo. Za odškodninsko odgovornosti države sodna praksa ne zahteva namernega ravnanja. V sodbi II Ips 505/2003 z dne 28. 10. 2004 je Vrhovno sodišče zavzelo celo stališče, da ni pravilno dopuščati možnost uzakonitve s pravnim redom tudi takšnih pravil sodnega postopka, ki bi kljub korektni uporabi in doslednem spoštovanju vendarle mogla privesti do oškodovanja oseb izven kroga udeležencev postopka. Navedeno pomeni, da je odškodninska odgovornost države podana tudi v primeru, če je bil postopek izveden v skladu z zakonom, pa vendarle ne bi šlo za upoštevanje profesionalne skrbnosti pri vodenju konkretnega postopka z vidika načel pravne države. Glede na naravo postopka in specifični predmet odločanja bi upravni organ ravnal s profesionalno skrbnostjo, če bi uporabil veljavni predpis oziroma če bi ob upoštevanju njegove vsebine opravil presojo skladnosti gradnje. V sodni praksi je sicer uveljavljeno stališče, da je narava odločanja taka, da je pogosto mogoča različna presoja izvedenih dokazov in v zvezi s tem različna pravna presoja obravnavanih vprašanj (VS RS sodba II Ips 556/2002 z dne 13. 11. 2013), vendar v obravnavanem primeru po povedanem ni šlo za tak primer. Ne drži, da napake v postopku pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava same zase še ne pomenijo protipravnega ravnanja. Napake je treba presojati od primera do primera. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti, pri čemer je treba izhajati iz narave dela nosilca oblasti (VS RS sodba III Ips 98/2010 z dne 20. 3. 2013). V obravnavani zadevi je tako treba upoštevati, da so bile v vseh treh zaporednih primerih odločanja, v katerih so bile odločbe odpravljene, naloge upravnega organa, ki so bile opuščene ali napačno izvedene, sorazmerno enostavne – v prvem primeru upoštevanje Odloka in oprava presoje skladnosti gradnje z Odlokom, v drugem primeru pridobitev vodnega soglasja z ustrezno vsebino in pravilno oblikovanje izreka gradbenega dovoljenja s podatki o vrsti objekta in datumom izdelave projekta, kar je kot nujna sestavina gradbenega dovoljenja določeno v prvem odstavku 68. člena ZGO-1 in zato predstavlja rutinsko opravilo, v tretjem primeru uporaba veljavnega predpisa, kar je osnovna predpostavka odločanja. Teh napak ob potrebni profesionalni skrbnosti ne bi bilo, v konkretnem primeru pa je do odprave izdanih gradbenih dovoljenj prišlo trikrat zapored in čeprav je bil upravni organ izrecno seznanjen s tem, kaj je treba storiti, da bo odločba pravilna in zakonita. Napake so nedopustno zavlekle sam postopek, dejstvo, da je postopek do izdaje gradbenega dovoljenja trajal nedopustno dolgo, je po sodni praksi relevantna okoliščina za ugotovitev protipravnosti in odškodninske odgovornosti (VS RS sklep II Ips 645/2009 z dne 17. 5. 2012). Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb, ki se nanašajo na konkretne okoliščine primera glede nezakonitega ravnanja in kršitev profesionalne skrbnosti zaradi velike malomarnosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Podlaga obravnavanega odškodninskega zahtevka tožnika je 26. člen Ustave RS, ki ureja odgovornost države za škodo, ki jo povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem, v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika (OZ). Ena od predpostavk odškodninske obveznosti je tudi protipravno oziroma nedopustno ravnanje. Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa. Vsako neskladje s pravom še ni podlaga za odškodninsko odgovornost(1). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da pojma protipravnosti ravnanja ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Hkrati je pravilno upoštevalo tudi, da določene napake oziroma nezakonitosti v ravnanju organov, ki so razlog za spremembo oziroma razveljavitev odločbe s strani (instančno) višjih organov, vendarle pomenijo tudi protipravno ravnanje, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost države. V razlogih sodbe je namreč izrecno pojasnilo, da je ravnanje nosilca oblasti po ustaljeni sodni praksi protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti(2). Ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume (le) kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki so zavestne, namerne in očitne, kažejo pa se zlasti kot nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporaba povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka, napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka ter druge kvalificirane kršitve).

6. Po opisu ravnanja prvostopenjskega upravnega organa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in razlogov, zaradi katerih so bile njegove odločbe s strani drugostopenjskega organa trikrat odpravljene in vrnjene v ponovno odločanje, je tožnik zatrjevano protipravnost ravnanja prvostopenjskega upravnega organa opredelil z navedbami, da upravni organ ni poznal in upošteval (v trenutku odločanja) veljavnih pravnih podlag, ki so osnova za odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja, da njegovo ravnanje ni bilo v skladu z običajnimi metodami dela in s profesionalno skrbnostjo, temveč je bilo hudo malomarno.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da zatrjevana protipravnost ravnanja upravnega organa ni podana, ker v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi organ toženke zavestno nezakonito odločil v nasprotju z relevantno materialnopravno podlago in ker tožnik ni izkazal niti, da bi upravni organ ravnal tako, da bi mu bilo v zvezi s kršitvami postopkovnih in materialnopravnih pravil mogoče očitati pomanjkanje potrebne skrbnosti, slednje ob upoštevanju, da je šlo za zapleteno zadevo, sosedje pa se z gradnjo niso strinjali. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, se pritožbeno sodišče strinja, da v obravnavanem primeru glede na vse okoliščine konkretnega primera (upoštevanje slednjih je v skladu s sodno prakso, za takšen pristop se zavzema tudi pritožba) ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju prvostopenjskega upravnega organa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je ena od predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti toženke.

8. Pri obravnavi vseh uveljavljanih napak sodišče prve stopnje res ni posebej opravilo presoje, ali predstavlja posamezna napaka prvostopenjskega organa, ki je povzročila odpravo upravne odločbe in ponovno odločanje, tako neskrbnost, da je bilo njegovo ravnanje celo protipravno. Štelo je namreč, da bi v okoliščinah konkretnega primera kvalificirano stopnjo napačnosti, ki je v skladu s sodno prakso edina upoštevna, predstavljalo le zavestno in namerno neupoštevanje relevantne materialnopravne podlage. V nasprotju s pritožbenimi trditvami pa omenjena pomanjkljivost izpodbijane sodbe ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednjo je pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo brez pritožbene obravnave (355. člen ZPP) glede na to, da iz izpodbijane sodbe izhajajo vsa relevantna dejstva za opravo zgoraj navedene pravne presoje. Sodišče prve stopnje pa je v 10. točki obrazložitve tudi ugotovilo, da tožnik ni predlagal nobenega (primernega) dokaza, na podlagi katerega bi lahko sodišče ugotovilo, da je ravnanje upravnega organa odstopalo od običajne metode dela ter potrebne skrbnosti. Tožnik v pritožbi take ugotovitve ne izpodbija.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki predstavljajo dejansko podlago za pravno presojo, ali je v obravnavanem primeru upravni organ ravnal tako neskrbno, da je mogoče njegovo ravnanje opredeliti kot protipravno, izhaja, da je upravni organ (prvič) izdal gradbeno dovoljenje z dne 28. 5. 2007 po preverjanju, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jih določa 66. člen ZGO-1 kot temeljni predpis. Tako je preverjal tudi skladnost projektne dokumentacije s Prostorskimi ureditvenimi pogoji za območje občine Ptuj izven mesta Ptuj. Ko je upravni organ ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, je slednje tudi izdal. Za zgoraj navedene dejanske ugotovitve je imelo sodišče prve stopnje prepričljivo dokazno podlago v listinskem dokazu na A2, to je v gradbenem dovoljenju Upravne enote Ptuj z dne 28. 5. 2007, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v njihovo pravilnost. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da v obravnavanem primeru upravni organ sploh ni upošteval Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mestne občine Ptuj izven mesta Ptuj in se zato tudi ni ukvarjal z vprašanjem skladnosti gradnje s tem odlokom (kot poglavitnim vprašanjem v postopku izdaje gradbenega dovoljenja glede na 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Predmetna odločba je bila s strani drugostopenjskega organa dne 10. 7. 2007 odpravljena in vrnjena v ponovni postopek z obrazložitvijo, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in obrazloženo, saj je po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mestne občine Ptuj izven mesta Ptuj dopustna novogradnja večjih objektov le, če so stanovanjski ali javni objekti in bi zato bilo treba ugotoviti tudi, ali je namembnost vsake posamične dejavnosti tožnika skladna s tem odlokom. Glede na pojasnjeno ni dvoma, da ugotovljeno ravnanje prvostopenjskega upravnega organa pri izdaji navedenega gradbenega dovoljenja ni odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti, saj je bila navedena odločba rezultat uporabe ZGO-1 in drugih relevantnih materialnih predpisov. Zgolj pomanjkanje natančnejše obrazložitve presoje o skladnosti projekta s prostorskim aktom, ki glede na obrazložitev drugostopenjskega organa postane relevantna šele v primeru, da gre za večji objekt, ob upoštevanju že pojasnjenega ne more utemeljiti sklepa, da je bilo ravnanje prvostopenjskega organa pri izdaji predmetnega gradbenega dovoljenja protipravno. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je tožnik le pavšalno navajal, da ravnanje prvostopenjskega organa ni bilo v skladu z običajno metodo dela in profesionalno skrbnostjo oziroma je takšen zaključek utemeljeval le z navedbami, da je šlo pri ravnanju prvostopenjskega organa za neupoštevanje osnovnih predpisov, kar pa ugotovitve sodišča prve stopnje niso potrdile. Zatrjevanega odstopanja od običajne metode dela in profesionalne skrbnosti tako niti ni izrecno konkretiziral z opustitvijo natančnejše obrazložitve skladnosti projekta s prostorskim aktom. Če bi šteli, da je tožnik trditve ustrezno substanciral, pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni ponudil primernega dokaza za svoje navedbe o odstopanju od običajne metode dela in potrebne skrbnosti(3). Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo tudi okoliščino, da je tožnik v ponovnem postopku spremenil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja tako, da se je ta nanašala na gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta s prostori za kratkotrajno nastanitev, pisarniškimi prostori in garažo (namesto delavnice). Upoštevajoč določbe relevantnega odloka je namreč vprašljivo, ali bi upravni organ tožniku sploh izdal gradbeno dovoljenje za namembnost delavnica, če slednjega ne bi izključil. 10. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je v ponovnem postopku upravni organ sledil navodilom drugostopenjskega organa in je odpravil razloge za odpravo prejšnje odločbe (po ugotovitvi dejanskega stanja na terenu in po pridobitvi obvezne razlage občine je ugotovil in obrazložil skladnost posameznih dejavnosti s prostorskim izvedbenim aktom). Dne 9. 7. 2008 je drugostopenjski organ odločbo upravnega organa z dne 29. 10. 2007 odpravil in vrnil v ponovni postopek, ker k predvidenemu objektu ni bilo pridobljeno vodno soglasje, ki ga je treba pridobiti po Uredbi o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnikov dravsko-ptujskega polja, in ker vodnega soglasja, ki ga je na zahtevo drugostopenjskega organa predložil tožnik, ni bilo mogoče upoštevati, saj iz njega ni bilo razvidno, na kateri projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja se sploh nanaša. Zaključek, da opisanega ravnanja prvostopenjskega upravnega organa ni šteti za protipravno ravnanje, je sodišče prve stopnje res utemeljilo zgolj z okoliščino, da tožnik ni izkazal, da bi prvostopenjski organ pri tem ravnal namerno in zavestno. Glede slednjega sicer pritožbeno sodišče nima pomisleka. Dodatno pa pojasnjuje (gre za pravno presojo), da neupoštevanje določb zgoraj navedene uredbe v okoliščinah konkretnega primera ne predstavlja ravnanja, ki bi v takšni meri odstopilo od potrebne skrbnosti, da bi postalo protipravno. Predmetna uredba je začela veljati šele 12. 7. 2007, kar je zgolj dobre tri mesece pred izdajo odločbe prvostopenjskega organa v ponovljenem postopku, v katerem je prvostopenjski organ odpravljal (in v celoti odpravil) napake pri izdaji prve odločbe po navodilih drugostopenjskega organa. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, da bi odpravo upravne odločbe in vrnitev v ponovni postopek narekovalo tudi nepravilno oblikovanje izreka gradbenega dovoljenja oziroma v izreku manjkajoči podatki o vrsti objekta in datumu izdelave projekta, saj to iz odločbe drugostopenjskega organa z dne 9. 7. 2008 ne izhaja. Neskladnost izreka odločbe prvostopenjskega organa s prvim odstavkom 68. člena ZGO-1 tako ni upoštevna napaka prvostopenjskega organa in se pritožba nanjo neutemeljeno sklicuje. Po pojasnjenem očitno ni povzročila dodatnega podaljšanja postopka izdaje gradbenega dovoljenja oziroma dodatnega odloga dokončnosti gradbenega dovoljenja, ki je tožniku po njegovih navedbah povzročilo vtoževano škodo. Tega je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje povzročil sam tožnik s tem, ko na poziv drugostopenjskega organa ni predložil ustreznega vodnega dovoljenja in drugostopenjskemu organu posledično ni preostalo drugega, kot da odločbo prvostopenjskega organa odpravi.

11. Že navedeni razlogi izključujejo pravno relevantnost okoliščine, da je v ponovljenem postopku upravni organ, ki je sicer upošteval navodila drugostopenjskega organa in odpravil razloge za odpravo prejšnje odločbe, uporabil pravno podlago, ki v trenutku izdaje odločbe (12. 9. 2008) ni več veljala. Skliceval se je namreč na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mestne občine Ptuj izven mesta Ptuj, čeprav je dne 14. 11. 2007 pričel veljati nov izvedbeni prostorski akt, to je Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih na območju Občine Hajdina. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da glede na okoliščine konkretnega primera, ko je šlo za ponovljen postopek, v katerem se je prvostopenjski organ osredotočil na odpravo napak v skladu z navodili drugostopenjskega organa, nov prostorski akt pa je začel veljati šele med tem postopkom, prvostopenjskemu organu ni mogoče očitati, da je ravnal protipravno, ker pred izdajo odločbe ni preveril morebitne spremembe relevantnih prostorskih aktov. Že sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da tožnik ni izkazal, da je prvostopenjski organ zavestno odločil v nasprotju z relevantno pravno podlago. Tega pritožba ne izpodbija.

12. V zvezi z uveljavljano dolgotrajnostjo upravnega postopka kot samostojno podlago odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bilo v sklepu VS RS II Ips 645/2009 z dne 17. 5. 2012, na katerega opozarja pritožba, ugotovljeno, da je bil popoln zastoj v obravnavanju zadeve posledica napačne odločitve upravnega organa, da se postopek prekine. Zato ne gre za primer, ki bi bil primerljiv z obravnavano zadevo.

13. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa stroškov odgovora na pritožbo ni uveljavljala.

(1) Primerjaj VS RS sodba III Ips 5/2014 z dne 25.3.2014. (2) Primerjaj VS RS sodba III Ips 114/2009 z dne 17.12.2012, VS RS sklep II Ips 645/2009 z dne 17.5.2012. (3) Primerjaj razloge sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve.