Jedro

Sankcija iz tretjega odstavka 105.a ZPP lahko doleti stranko samo, če so za to izpolnjeni vsi, v zakonu predpisani pogoji. Tožnik na posledice neplačila sodne takse za pritožbo ni bil opozorjen le dvakrat, kot to zahteva zakonska ureditev, ampak celo trikrat, nazadnje v sklepu sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo. Ponovno opozorilo na te posledice v sklepu višjega sodišča, s katerim je bil ta sklep potrjen, ni bilo potrebno, prav tako ni bila potrebna ponovna izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo. Vnaprejšnje opozarjanje prav na vsako procesno situacijo, do katere lahko v postopku pride zaradi različnih ravnanj strank, ni potrebno niti ni mogoče, saj vse možne procesne situacije niti niso predvidljive. Sicer pa obravnavano materijo ureja Zakon o sodnih taksah, ki jasno določa začetek učinkovanja oprostitve plačila sodne takse.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom štelo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo, izdano dne 10. 3. 2010, za umaknjeno, ker tožnik ni plačal sodne takse zanjo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse za pritožbo ni bilo navedeno, kaj se zgodi, če je naknadno vložena zahteva za oprostitev plačila sodnih taks oziroma da se ta rok lahko v določenih primerih podaljša oziroma obveznost plačila sodnih taks odloži. Ker je tožnik vložil takšen predlog, zneska po plačilnem nalogu ni plačal, tolikšnih sredstev pa niti ni imel. Poleg tega se je tožnik zoper sklep sodišča prve stopnje pritožil in v sklepu višjega sodišča, ki je njegovo pritožbo zavrnilo, ni bilo nikakršnega pouka ali opozorila, da se bo pritožba štela za umaknjeno, če sodna taksa ne bo plačana v 15 dneh po prejemu tega sklepa oziroma da mora svojo obveznost plačati na podlagi prvotnega plačilnega naloga izpred petih mesecev. Tožnik je utemeljeno verjel, da bo oproščen plačila sodnih taks, sodišče pa ga ni pozvalo k ponovnemu plačilu sodnih taks niti ni izdalo novega plačilnega naloga. Stališče tožnika potrjuje sodna praksa, saj je takšno ravnanje sodišča dopustno le v primeru, ko je stranka pozvana na plačilo sodnih taks in hkrati opozorjena na posledice, obenem pa pritožnik ni predlagal oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse. Te predpostavke niso bile izpolnjene, saj je bil tožnik na plačilo sodne takse pozvan več kot pet mesecev prej preden je po mnenju višjega sodišča nastala zamuda, konkretna situacija pa ni bila predvidena ne s plačilnim nalogom ne z zakonom. Sodišče bi moralo po izdanem sklepu višjega sodišča izdati nov plačilni nalog oziroma tožnika vsaj obvestiti, da rok teče od tega sklepa po prvotnem plačilnem nalogu in da nov plačilni nalog ne bo izdan. Tožnik je pričakoval, da bo z novim plačilnim nalogom pozvan k plačilu sodnih taks, podobno kot po sklepu 6. 5. 2010, v katerem je sodišče ponovno sklenilo, koliko sodne takse je dolžan plačati in mu izdalo nov plačilni nalog. Tudi v tem primeru ni šlo za nobenega od primerov, ki ga predvideva zakon za izdajo novega plačilnega naloga. Ker se je sodišče možnosti izdaje novega plačilnega naloga posluževalo tudi v primerih, ki niso bili določeni z zakonom, je tožnik to utemeljeno pričakoval tudi v konkretnem primeru, kar bi bilo tudi edino logično in pravilno. Ker gre pri plačilu sodnih taks za razmerje med posameznikom in državo, je treba uporabiti pravila upravnega postopka. Zakon o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa vsebuje drugačna pravila ravnanja z nepopolnimi vlogami. Zato bi moralo sodišče ravnati posebej pazljivo in tožnika ponovno pozvati na plačilo sodne takse, saj po ZUP ne more priti do tako hude sankcije, kot je v konkretnem primeru poseg v pravico do pravnega sredstva oziroma njen odvzem. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po 105.a členu ZPP je plačilo sodne takse procesna predpostavka za pritožbo. Izostanek njenega plačila v roku, ki ga stranki določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in v katerem ga pouči na posledice neplačila, ima ob neobstoju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks za posledico presumpcijo umika pritožbe. Določba 105.a člena je jasna in nedvoumna, posledica neplačila sodne takse pritožbo za stranko pa sorazmerno huda. Ne glede na to je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da določba ne posega v pravico do pravnega sredstva, ampak gre za določitev ustreznega načina uresničevanja te pravice,(1) pri čemer sankcija iz tretjega odstavka 105.a ZPP lahko doleti stranko samo, če so za to izpolnjeni vsi, v zakonu predpisani pogoji. Zaradi lažje presoje obstoja teh pogojev Vrhovno sodišče najprej povzema potek za presojo utemeljenosti revizije relevantnega dela postopka pred sodiščema prve in druge stopnje: Sodišče prve stopnje je 10. 3. 2010 izdalo sodbo in tožeči stranki hkrati z njo vročilo plačilni nalog za takso za sodbo. Tožnik je prosil za obročno plačilo takse in njegovemu predlogu je bilo s sklepom 6. 5. 2010 ugodeno ter odločeno, da jo mora plačati v osmih zaporednih mesečnih obrokih po 205,25 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo ob prejemu sklepa, nadaljnji pa vsakega petnajstega v naslednjih sedmih mesecih. Sodišče prve stopnje je nato 11. 5. 2010 izdalo nov plačilni nalog, v katerem je toženi stranki naložilo plačilo prvega obroka za sodno takso, in ga skupaj s sklepom vročilo tožeči stranki.

Zoper sodbo se je tožnik 29. 4. 2010 pritožil. V pritožbi je ob priglasitvi pritožbenih stroškov zapisal „sodne takse po odmeri sodišča.“ Obenem s pritožbo ni vložil predloga za oprostitev plačila sodnih taks.

Sodišče je 17. 5. 2010 izdalo plačilni nalog za plačilo takse za pritožbo, ki jo je upoštevajoč vrednost spornega predmeta odmerilo v višini 3.284 EUR in tožnika opozorilo na posledice neplačila sodne takse. Tožnik je nalog prejel 18. 5. 2010. 21. 5. 2010 je tožnik vložil predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, sodišče prve stopnje pa ga je s sklepom 27. 5. 2010 zavrnilo, ker je bil vložen že po nastanku taksne obveznosti. V sklepu je tožnika opozorilo, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka za začetek postopka o pritožbi ter posledice neplačila. Zoper sklep se je tožnik pritožil, sodišče druge stopnje pa je s sklepom 27. 10. 2010 njegovo pritožbo zavrnilo. Ta sklep je tožnik prejel 10. 11. 2010. Ker tožnik potem takse ni plačal, je 20. 12. 2010 sodišče prve stopnje izdalo sklep, da se pritožba šteje za umaknjeno. S sedaj revizijsko izpodbijanim sklepom je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

6. Iz prikazanega poteka postopka po izdaji sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik na posledice neplačila sodne takse za pritožbo ni bil opozorjen le dvakrat, kot to zahteva zakonska ureditev, ampak celo trikrat, in sicer najprej v pravnem pouku sodbe prve stopnje (šesti odstavek 324. člena ZPP), nato v nalogu za plačilo sodne takse (drugi odstavek 105.a člena ZPP) in končno še v sklepu sodišča prve stopnje z dne 27. 5. 2010, s katerim je zavrnilo njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo. Ponovno opozorilo na te posledice v sklepu višjega sodišča, s katerim je bil ta sklep potrjen, ni bilo potrebno. Glede tega odločitev sodišč druge in prve stopnje ni v nasprotju z v reviziji omenjenim sklepom VSM I Cp 224/2010, ki govori (le) o obveznem opozorilu stranke na posledice neplačila sodne takse ob neobstoju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo. Prav tako ni bila potrebna ponovna izdaja plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo. Ta je bil že izdan in vročen tožniku oziroma njegovi pooblaščenki in ponovna izdaja enakega plačilnega naloga ni na mestu niti je zakon ne predvideva. Sklicevanje na predhodno situacijo in izdajo novega plačilnega naloga za plačilo sodne takse za sodbo prav tako ni na mestu, saj je bilo tedaj tožnikovemu predlogu za obročno plačilo sodne takse ugodeno, z novim plačilnim nalogom za plačilo prvega obroka sodne takse pa pravzaprav nadomeščen prejšnji plačilni nalog, s katerim je bila taksa odmerjena v celoti. Ker gre v obeh primerih za različne odločitve sodišča o tožnikovem predlogu, se ne more uspešno sklicevati na „upravičeno“ ali „utemeljeno“ pričakovanje, da mu bo vročen nov plačilni nalog z enako vsebino.

7. Tožnik nadalje navaja, da v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse za pritožbo ni bilo navedeno, kaj se zgodi, če je naknadno vložena zahteva za oprostitev plačila sodnih taks oziroma da se ta rok lahko v določenih primerih podaljša oziroma obveznost plačila sodnih taks odloži. Najprej je treba tožniku pojasniti, da vnaprejšnje opozarjanje prav na vsako procesno situacijo, do katere lahko v postopku pride zaradi različnih ravnanj strank, ni potrebno niti ni mogoče, saj vse možne procesne situacije niti niso predvidljive. Sicer pa to materijo ureja Zakon o sodnih taksah(2) (v nadaljevanju ZST), ki je temeljni predpis s področja sodnih taks. Ta določa – in to je bilo tožniku pojasnjeno v sklepu, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo – da sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje (prvi odstavek 14. člena ZST). Ker taksna obveznost za pritožbo nastane ob njeni vložitvi, sodišče ne glede na to, da so morebiti bili izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, tožnika plačila te takse na podlagi naknadno vloženega predloga ni moglo oprostiti. Zakon torej jasno ureja začetek učinkovanja oprostitve plačila sodne takse in torej niso točne revizijske trditve, da tu obravnavan situacija v zakonu ni predvidena. Nasprotno, tožnikovemu predlogu za nazaj ni bilo mogoče ugoditi, zato je bil tožnik dolžan takso plačati po že izdanem plačilnem nalogu, s pritožbami zoper sklepe o oprostitvi plačila sodnih taks pa je lahko dosegel le dejanski odlog plačila sodne takse (do pravnomočne odločitve o vprašanju njegove dolžnosti plačila takse).

8. Razlog za odločitve sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožnikovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks ni bila nepopolnost njegovega predloga, zato se tožnik v reviziji neutemeljeno zavzema za uporabo določb ZUP, ki so po njegovi presoji v primerjavi z določbami ZPP manj stroga pri sankcioniranju formalno pomanjkljivih vlog. Podlaga izpodbijani odločitvi je tretji odstavek 105.a člena ZPP, saj gre za domnevo umika pritožbe v civilnem sodnem postopku, podlaga predhodnim odločitvam, na katerih temelji izpodbijani sklep, pa neposredno določila ZST.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Sklepa VS RS III Ips 97/2010 in II Ips 325/2011. Op. št. (2): Ker je začel postopek teči pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o sodnih taksah (ZST-1), se glede na njegovo prehodno določilo 39. člena do pravnomočnega zaključka postopka takse plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. Zato Vrhovno sodišče v nadaljevanju obrazložitve navaja določbe pred ZST-1 veljavnega Zakona o sodnih taksah (ZST), ki pa sicer vsebinsko glede tu obravnavanih vprašanj ne odstopajo od sedanje ureditve.