Jedro

Brez podlage je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi tožnikovega predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo tožnika ponovno pozvati k plačilu. Tega namreč ne določa noben predpis, niti pravila upravnega postopka, za katerih uporabo se zavzema tožnik v pritožbi.

Tožnikova taksna obveznost je nastala ob vložitvi pritožbe. Dejstvo, da je tožnik predlagal taksno oprostitev in se pozneje pritožil, na nastanek taksne obveznosti ni imelo nobenega vpliva, ampak je zgolj odložilo začetek teka roka za plačilo dolgovane takse. Ni pomembno, kakšnega uspeha se je tožnik nadejal v zvezi s svojim predlogom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom štelo za umaknjeno tožnikovo pritožbo zoper sodbo istega sodišča z dne 10. 03. 2010. Ugotovilo je namreč, da tožnik ni plačal predpisane sodne takse za pritožbo.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, oziroma, naj sklep spremeni in sodišču prve stopnje naloži, da tožnika ponovno pozove k plačilu dolgovane sodne takse. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo; ker pa se je tožnik pritožil zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za taksno oprostitev, bi ga po odločitvi o pritožbi moralo sodišče prve stopnje ponovno pozvati k plačilu sodne takse za pritožbo. Meni, da bi moralo sodišče subsidiarno uporabiti pravila upravnega postopka in ne pravdnega postopka. Stranka namreč brez predhodnega poziva k plačilu ne more nositi tako hudih posledic, kot je poseg v njeno ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva. Takšna je tudi sodna praksa, zato je tožnik upravičeno pričakoval, da bo sodišče prve stopnje tudi tokrat ravnalo enako kot v svojem sklepu z dne 06. 05. 2010, ki ga je izdalo v isti zadevi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po prvem odstavku 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008) mora biti ob vložitvi pritožbe plačana sodna taksa za pritožbo. Če pritožnik tega ne upošteva, ga sodišče v skladu z drugim odstavkom istega člena pozove k plačilu z nalogom za plačilo sodne takse, v katerem ga opozori na posledice neplačila. Te ureja tretji odstavek istega člena, po katerem se šteje, da je pritožba umaknjena, če pritožnik v odrejenem roku takse ni plačal in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno odplačilo sodnih taks.

5. Domneva umika pritožbe brez dvoma pomeni poseg v ustavno pravico stranke do pravnega sredstva, vendar ta poseg ni nedopusten, če sodišče v postopku izterjave takse upošteva pravkar navedena procesna pravila, zlasti zahtevo po odreditvi dodatnega roka za plačilo dolgovane sodne takse in zahtevo po izrecnem opozorilu na pravne posledice neplačila takse. Sodišče prve stopnje je tem zahtevam popolnoma zadostilo, zato ni umesten pritožbeni očitek o arbitrarnosti izpodbijane odločitve. Tožnika je o njegovi taksni obveznosti, o roku njene izpolnitve in o posledicah neplačila sodne takse izrecno in obrazloženo poučilo najprej v plačilnem nalogu, ki ga je izdalo 17. 05. 2010, in ponovno v sklepu z dne 27. 05. 2010, s katerim je zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo. Tožnik se je tudi zoper ta sklep pritožil, kar je odložilo izpolnitev taksne obveznosti, zato je odrejeni rok za plačilo dolgovane takse začel znova teči šele s pravnomočnostjo navedenega sklepa, kot pravilno ugotavlja tudi izpodbijani sklep.

6. Brez podlage je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi tožnikovega predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo tožnika ponovno pozvati k plačilu. Tega namreč ne določa noben predpis, niti pravila upravnega postopka, za katerih uporabo se zavzema tožnik v pritožbi. Navedenega tožnikovega stališča ne podpira niti sodna praksa, na katero se tožnik sklicuje. Sicer pa bi zahteva po vnovičnem pozivanju k plačilu takse po presoji pritožbenega sodišča povzročila neenakopravno obravnavanje taksnih zavezancev, kar ni dopustno.

7. Tožnikova taksna obveznost je nastala ob vložitvi pritožbe. Dejstvo, da je tožnik predlagal taksno oprostitev in se pozneje pritožil, na nastanek taksne obveznosti ni imelo nobenega vpliva, ampak je zgolj odložilo začetek teka roka za plačilo dolgovane takse. Ni pomembno, kakšnega uspeha se je tožnik nadejal v zvezi s svojim predlogom. Bistveno je pač, da je bil njegov predlog pravnomočno zavrnjen, ker je sodišče ugotovilo, da že ob vložitvi predloga niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse za pritožbo. Nesprejemljivo je tudi pritožbeno sklicevanje na prejšnji sklep istega sodišča z dne 06. 05. 2010. Takrat je namreč sodišče prve stopnje tožnikovemu predlogu ugodilo in mu dovolilo obročno plačilo takse za sodbo. Posledično je moralo izdati tudi nov nalog za plačilo dolgovane takse v določenih obrokih. Procesni položaj v zvezi s plačilom takse za pritožbo je bistveno drugačen, saj tokrat sodišče prve stopnje tožnikovemu predlogu ni ugodilo. Potemtakem se tožnik, ki takse za pritožbo v odrejenem roku ni plačal, ne more izogniti domnevi o umiku pritožbe.

8. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, medtem ko tožnik pritožbenega očitka o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja niti ni obrazložil. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo prvi sklep.

9. Tožnik je s pritožbo propadel, zato po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona ni upravičen do povračila svojih stroškov zanjo. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka vključena v odločitev o zavrnitvi pritožbe.