Jedro

Zvočnik, ki je tožnici, ki je sedela v lokalu za mizo, padel na glavo, je bil nameščen tako, da je bil v dosegu rok stoječega človeka, kar je po ugotovitvi izvedenca v nasprotju s standardom EN 349, ki predpisuje potrebno varnostno razdaljo. Podana je krivdna odgovornost lastnikov lokala.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da tožnici plačata odškodnino v znesku 5.701,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje razvidno iz 1. odstavka izpodbijane sodbe. Hkrati je odločilo, da sta toženca dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.465,47 EUR. V presežku, za plačilo zneska 8.809,98 EUR s pripadki, pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Tožnici, ki se je poškodovala 15.6.2001 v gostinskem lokalu G. R. c., ker ji je na glavo padel zvočnik in je dobila udarnino in raztrganino glave ter lažji pretres možganov, je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 8.850,00 EUR. Z upoštevanjem delno izplačane odškodnine 11.7.2005 v višini 1.000.000,00 SIT valorizirane na 4.723,75 EUR, ji je prisodilo 4.126,25 EUR. Iz naslova telesnih bolečin ji je od uveljavljanih 9.180,43 EUR (prej 2.200.000,00 SIT) priznalo 8.000,00 EUR, iz naslova strahu od uveljavljanih 1.669,17 EUR (prej 400.000,00 SIT) 850,00 EUR, odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 6.259,38 EUR pa ji ni priznalo. Tožnici je priznalo tudi materialno škodo v skupni višini 2.568,31 EUR, kot jo je uveljavljala.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki, vsaka proti delu, s katerim ni uspela.

Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ji prizna še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 8.258,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2003, vse s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je absolutno bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker ji je z neizvedbo dokaza z izvedencem klinične psihologije odvzelo možnost, da dokazuje določena dejstva v pravdnem postopku in jo s tem postavilo v izrazito podrejen položaj. Samo, brez ustreznega strokovnega znanja, je presojalo vprašanja, na katera lahko poda odgovore le ustrezen strokovnjak. S takšnim postopanjem je preseglo svoja pooblastila in kršilo pravila o dokazovanju spornih vprašanj z izvedenci. Poudarja, da pred nezgodo ni imela težav, po sami nezgodi pa je prihajalo do pogostih vrtoglavic in omotičnosti ter celo izgube zavesti. Težave so izkazane z medicinsko dokumentacijo in je zato izvedensko mnenje nevrologinje mag. T-O v nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo. Posledično je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj bi sodišče moralo izvesti dokazni postopek s predlagano pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenca kliničnega psihologa, kar je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo. Pritožuje se tudi zoper višino prisojene odškodnine, ki je po njeni oceni, glede na sodno prakso prenizka. Povzema ugotovitve izvedenke mag. T.-O. glede obsega, trajanja in jakosti telesnih bolečin in nevšečnosti ter intenzivnosti in trajanja primarnega in sekundarnega strahu. Poudarja, da se ji od škodnega dogodka dalje pojavljajo glavoboli. Takoj po dogodku je začela krvaveti in so jo odpeljali v bolnišnico, vendar se tega ne spominja. Naslednji dan je v bolnišnici prišla k sebi in tam ostala 11 dni in zdravljenje nadaljevala doma. Kasneje je bila tri tedne v T. zaradi vrtoglavic in tri mesece na zdravljenju v P. b. V.. Ocenjuje, da bi ji moralo sodišče prisoditi odškodnino v zahtevani višini 9.180,43 EUR. Isto velja tudi za odškodnino za prestani strah, ki ji pripada v višini 1.369,17 EUR, kot je zahtevala. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo njen zahtevek za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odločitev sodišča temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ki v bistveni meri temelji na neizvedbi dokaza z izvedencem kliničnim psihologom. Niza trajne posledice, ki so ji ostale v obliki postkomocijskega sindroma in jo močno ovirajo pri opravljanju vsakodnevnih opravil. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenke mag. T. O., da je utrpela zgolj lažjo poškodbo, kar pa ne drži in je v nasprotju z obstoječo in predloženo medicinsko dokumentacijo. Ob kliničnem pregledu izvedenke je imela občutek, da jo le-ta hoče prepričati, da je imela težave že pred nezgodo in ji to, kar ji je povedala na pregledu 25.2.2008, ni verjela, ne da bi pojasnila zakaj. Izvedenka se je postavila na mesto sodnika, ko je presojala resničnost njenih navedb, kar ni v skladu s pravili izvedenskega dela. Upoštevaje njeno starost ob škodnem dogodku (49 let) je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičena do celotne odškodnine. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je valoriziralo plačani nesporni del, za kar v materialnem pravu ni imelo pravne podlage.

Toženca sta se pritožila proti delu, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico. Ocenjuje pa, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da sta krivdno odgovorna za nastalo škodo. Povzemata mnenje izvedenca in ugotavljata, da si je sodišče prve stopnje mnenje izvedenca napačno tolmačilo, saj je izvedenec izrecno poudaril, da je v primeru površne namestitve zvočnika in močnem predvajanju glasbe možno, da se je zvočnik snel, da pa je verjetnost netočne namestitve minimalna. To pomeni, da se zvočnik praktično ni mogel sam sneti s kavlja. Sodišče prve stopnje pri oceni izvedenskega mnenja ni upoštevalo njegove ugotovitve, da tožnica ni sedela pod zvočnikom in o odločilnem dejstvu, ali je bil zvočnik dovolj varno nameščen in ali je sploh lahko padel na tožnico, nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Razlogi sodbe pa so tudi v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Izvedensko mnenje namreč potrjuje, da je zvočnik s kavlja padel lahko le tako, da ga je nekdo zbil z mahanjem roke. V nadaljevanju izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in mu očita, da njunim pričam, tudi povsem nepristranski priči, varnostniku I. S., neupravičeno ni verjelo in tudi ni obrazložilo zakaj ne. Nasprotno pa je verjelo tožnici, ki je neresnično prikazovala tako dogodek kot posledice poškodbe. Ne more biti sporno, da je nesrečo povzročila tretja oseba, za njeno ravnanje pa ne moreta biti odgovorna. Tudi, če morda Đ. res ni namerno dvignil zvočnika, za njegovo ravnanje ne moreta biti odgovorna. Iz sedečega položaja na sedežni garnituri, kot ugotavlja izvedenec, zvočnika ni bilo mogoče doseči. Nista mogla predvidevati, da bi kdo plesal po sedežni garnituri in pri tem mahal, da bi dvignil in zbil zvočnik s kavlja. Če krivdna odgovornost obstaja, pa je sodišče pri višini prisojene odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotavlja, da tožnica ni uspela dokazati, da je utrpela tudi pretres možganov. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati le udarnino glave in razpočno rano na glavi in v zvezi s tem povezane bolečine. Če pa bi tožnica dejansko utrpela pretres možganov bi šlo le za lažji pretres možganov, kar bi bilo treba ustrezno upoštevati. Tožnica je bila res izpostavljena tudi neugodnostim v času zdravljenja, vendar sorazmerno kratek čas, do 28.9.2001, ko je bilo po oceni izvedenke končano zdravljenje. V primeru lažjega pretresa možganov bi upoštevaje podobne primere tožnici pripadala odškodnina okrog 3.000,00 EUR za telesne bolečine in 500,00 do 600,00 EUR za strah. Z 11.7.2005 izplačano odškodnino je bila tožničina nepremoženjska škoda že preplačana, pri čemer je materialnopravno zmotno sodišče obračunalo valorizirani znesek plačane odškodnine. Glede materialne škode, prikrajšanja pri OD, je sodišče prve stopnje prezrlo, da sta tožbenemu zahtevku ugovarjala že v tožbi po temelju in višini. Sodišče bi materialno škodo iz naslova izgubljenega OD lahko priznalo le do 28.9.2001, ko je zdravljenje končano. Razlogi sodbe so v tem delu v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nepravilna je odločitev o pravdnih stroških. Tudi če toženca s pritožbo ne bi uspela, tožnica po višini ni uspela s 40 %.

Stranki druga drugi nista odgovorili na pritožbo.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku in 2. odstavku 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi se zvočnik lahko snel tudi, če bi bil pravilno nameščen, okoliščine, ali je bil zvočnik dovolj varno nameščen in ali bi lahko padel na tožnico, ne predstavljajo odločilnega dejstva. Drugačna razlaga izvedenskega mnenja, kot ocenjuje sodišče prve stopnje, ne predstavlja nasprotja z izvedenskim mnenjem, temveč kvečjemu grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje, kar je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izvedenka dr. L. T.-O. (v nadaljevanju izvedenka) se glede prikrajšanja tožnice na osebnem dohodku ni opredeljevala, zato razlogi sodbe ne morejo biti v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženca izgube na zaslužku tožnice nista prerekala in jo je v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP pravilno štelo za priznano. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo (6. stran obrazložitve sodbe), zakaj dokaza, ki ga je tožnica predlagala, z izvedencem klinične psihologije, ni izvedlo. Ob oceni sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenke strokovno in ni nejasno, nepopolno ali samo s sabo v nasprotju, niti ni v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, kot trdi pritožnica, za postavitev drugega izvedenca ni podlage v 2. odstavku 254. člena ZPP. Na pripombe tožnice pa je izvedenka odgovorila, ker jo je sodišče zaslišalo. Izvedensko mnenje ni v nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo. Tožničine trditve, da pred obravnavano nezgodo ni imela težav, nasprotujejo medicinski dokumentaciji, ki jo je pregledala in upoštevala izvedenka. Sodišče ni presojalo vprašanj, na katere lahko poda odgovore le ustrezen strokovnjak, saj je odločalo na podlagi kritične presoje izvedenskega mnenja izvedenke, ki je nevropsihiatrinja in je mnenje podala po pregledu celovite medicinske dokumentacije in osebnem pregledu tožnice. Klinični psiholog bi se, kot trdi pritožnica, lahko opredelil do trajnih posledic, za katere tožnica trdi, da so posledica poškodbe možganov, pri čemer pa je v postopku postavljena izvedenka izključila možnost težjega pretresa možganov, ki bi lahko pustil posledice. Tožnica ni uspela vzpostaviti utemeljenega dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja. Izvedenki, ki je nevropsihiatrinja, pa tudi ni mogoče odrekati strokovne usposobljenosti za ugotavljanje ali in kakšno poškodbo možganov je tožnica utrpela, kar je očitno nosilni razlog tožničine zahteve za postavitev drugega izvedenca. Uveljavljanih bistvenih kršitev postopka zaradi neizvedbe nedokaza z izvedencem klinične psihologije, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pritožbeno sodišče tudi absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov.

O pritožbi glede temelja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica dobila poškodbe 15.6.2001, ko ji je v lokalu R. c., ko je sedela za mizo, na glavo padel lesen zvočnik, obešen na steni na kavlju. Ocenilo je, da zvočnik pritrjen pod stropom lokala, sam po sebi ne predstavlja nevarne stvari in ni podana objektivna odgovornost. Podana pa je krivdna odgovornost, ker toženca nista uspela dokazati, da bi bil zvočnik pritrjen na steno tako, da se ne bi mogel enostavno sneti ter da bi bilo potrebno namerno dejanje tretjega.

Sodišče prve stopnje, ki se je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca varstva pri delu, varnostnega inženirja D. M., je prepričljivo ovrglo trditve toženca (narok 9.12.2008), da zvočnik ni mogel pasti, ne da bi ga kdo namerno dvignil oziroma, ne da bi kdo od spodaj močno udaril vanj. Za padec (snetje zvočnika s kavlja) dopušča dve možnosti, in sicer, da zvočnik ni bil obešen pravilno (da kavelj na katerega je bil obešen zvočnik ni segel dovolj globoko) in da je bil zvočnik pravilno obešen. Obe temeljita na ugotovitvah izvedenca (2. stran izvedenskega mnenja z dne 25.3.2009), ki je v lokalu, kjer se je tožnica poškodovala, z zvočnikom, ki ji je padel na glavo (toženec ga je shranil) preverjal (zvočnik je obešal na kavelj v zidu, ki je na istem mestu kot ob škodnem dogodku), na kakšen način lahko pride do njegovega snetja. Ugotovitve, da je bila namestitev zvočnika v dosegu rok stoječega človeka in se zvočnik sname že, če se ga dvigne narahlo od spodaj (ugotovitev izvedenca po nekajkratnih ponovitvah, da se zvočnik že z narahlim dvigom od spodaj sname), po prepričanju pritožbenega sodišča zadoščajo za zaključek sodišča, da se toženec krivde ni uspel razbremeniti. Ker vprašanje, ali je lahko prišlo do samodejnega padca, ni odločilno, tudi ni pomembno, ali je imelo sodišče za ugotovitev, da bi lahko prišlo tudi do samodejnega padca zvočnika, podlago v izvedenskem mnenju ali ne, kot trdi pritožnik, in tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da bi kdo od tožničine družbe namerno snel zvočnik. Pritožbene trditve vanjo ne vzbujajo dvomov. Tožnica ni vedela, zakaj je zvočnik padel nanjo. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj toženčevim pričam ni verjelo. Videle naj bi, da je Đ. dvignil roke, da je zvočnik padel na tožnico pa ne (1. odstavek 5. strani obrazložitve), kar ni logično. Priči S. B. (natakar) in I. S. (varnostnik) nista videli, da je zvočnik padel. Priča I. S., ki je potrditvi tožencev nepristranska priča, je videl (pred dogodkom) le družbo, ki je prepevala in plesala, pri čemer pa se tožnice niti ne spomni. Zvočnik je bil sicer res nameščen tako, da ni bil dosegljiv iz sedečega položaja (tožnica je sedela), bil pa je v dosegu rok stoječega človeka (po ugotovitvi izvedenca je to v nasprotju s standardom EN 349, ki predpisuje potrebno varnostno razdaljo). Pritožbeno prikazovanje, da naj bi bil zvočnik dosegljiv le, če se stoji na sedežni garnituri (pritožbena trditev, da toženca nista mogla predvideti, da bi kdo plesal po sedežni garnituri), nasprotuje ugotovitvam izvedenca. Zmotno je stališče tožencev, da nenamernega dviga zvočnika s strani tretje osebe (ob plesu), ne bi mogla predvideti. Ob dejstvu, da se v lokalu toči pijača in predvaja glasba, je predvidljivo, da bo kdo (nepravilno nameščen) zvočnik zadel (vsaj narahlo) od spodaj. Pravilna je torej odločitev sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost tožencev (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. list SFRJ, št. 29/78 s spremembami; ZOR, ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ, treba uporabiti).

O nepremoženjski škodi: Materialnopravni preizkus pravilnosti priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo je pokazal, da je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v ustrezni višini in je neutemeljeno zavzemanje tožnice za višjo oziroma tožencev za nižjo odškodnino. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vsa merila 200. člena ZOR. Prisojena odškodnina, ki je ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje znašala 8,8 povprečnih plač, je primerljiva z odškodninami dosojenimi v podobnih (Fischer 2) primerih.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica ob škodnem dogodku dobila udarnine in raztrganino glave ter lažji pretres možganov. Zaključku sodišča prve stopnje, ki je sledilo izvedenki, da je imela tožnica ob škodnem dogodku lažji pretres možganov, ki ni pustil trajnih posledic, nasprotujeta obe stranki. Tožnica vztraja, da se je zaradi pretresa možganov razvil hujši postkomocionalni sindrom z izrazito nevrološko nadgradnjo in posttravmatskimi glavoboli, tožena stranka pa, nasprotno trdi, da tožnica ni uspela dokazat, da bi utrpela pretres možganov. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in se pridružuje njegovim prepričljivim razlogom, da izvedensko mnenje izvedenke nudi zadostno podlago za ugotovitev, da tožnica ni utrpela hujšega pretresa možganov, temveč le lažji pretres možganov. V prid oceni, da je lažji pretres možganov možna posledica prestane poškodbe govori, kot ugotavlja izvedenka, nizek pritisk ob sprejetju (motnje v delovanju vegetativnega živčevja), zapis na začasni odpustnici travmatološkega oddelka in podatek o kratkotrajni izgubi zavesti ob prvem pregledu pri nevrologu 23.6.2001. Neutemeljeno je zato stališče tožencev, da tožnica lažjega pretresa možganov ni uspela dokazati. Odsotnost zapisa o pretresu možganov v dokončni odpustnici, ne more uspešno ovreči drugačnih ugotovitev izvedenke. Izvedenka je jasno zapisala (9. stran izvedenskega menja z dne 13.3.2008), da je postavitev diagnoze pretresa možganov le klinična in da zanjo zadošča prisotnost posameznih znakov, ki jih niza. Za oceno teže pretresa možganov pa so postavljeni kriteriji, ki med drugim vključujejo tudi trajanje nezavesti oziroma spominske vrzeli. Na tej podlagi je izvedenka zaključila, da tožnica zagotovo ni imela težkega pretresa možganov, ki bi puščal posledice, kot v pritožbi vztraja tožnica. Ker je ocena teže pretresa možganov meddrugim odvisna tudi od trajne spominske vrzeli, se je izvedenka morala opredeliti do spreminjanja trditev tožnice (glede znakov, ki so podlaga za postavitev diagnoze pretresa možganov in oceno njegove teže) in s tem ni prevzela vloge sodišča, kot očita tožnica. Ob sprejemu v bolnišnico 15.6.2001 je zapisano, da je tožnica dogodek popolnoma opisala in se ga spominjala, ob pregledu pri izvedenki 15.2.2008, pa je tožnica izjavila, da se ne spominja dogodkov do drugega dneva bolnišničnega zdravljenja. Le-to izjavo je izvedenka ocenila za nesprejemljivo, kar je tudi ustrezno obrazložila. Pojasnila je (9. stran izvedenskega mnenja), da so za izvedenca vedno moteče spremembe izpovedi poškodovane osebe in so običajno najbolj verodostojne tiste v prvih zapisih.

Ker po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebe po postavitvi drugega izvedenca, je sodišče prve stopnje upravičeno, v zvezi s težo poškodbe, intenzivnostjo in trajanjem bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem, upoštevalo izvedensko mnenje izvedenke dr. L. T.O.. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede primernosti odškodnine iz naslova priznane odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Protispisna je pritožbena trditev tožnice, da je v bolnici ostala 11 dni. Izvedenka na drugi strani mnenja, po pregledu medicinske dokumentacije, ugotavlja, da je bila tožnica sprejeta 15.6.2001 ob 1.20 uri (zašili so ji rano na glavi, dali protitetanično zaščito, infuzijo in analgetik) in zadržana na opazovanju do 18.6.2001. Kasnejše zdravljenje, na katerega se sklicuje tožnica, v T. in P. b. V., ki ga v izvedenskem mnenju povzema tudi izvedenka, po mnenju izvedenke ni mogoče pripisati posledicam poškodbe v obravnavani zadevi. Ugotovitve izvedenke, da je imela tožnica že pred poškodbo številne zdravstvene težave, ki jih sodišče prve stopnje datumsko povzema na 8. strani obrazložitve, temeljijo na pregledani zdravstveni dokumentaciji in jih tožnica s pavšalnim sklicevanjem, da ugotovitve nasprotujejo predloženi medicinski dokumentaciji, ne more uspešno izpodbiti. Tožnica je, kot navaja sodišče prve stopnje, sama povedala, da se je po poškodbi v obravnavanem postopku še večkrat poškodovala, kar potrjujejo tudi ugotovitve izvedenke, ki je to zdravstveno dokumentacijo pregledala (poškodbe in bolnišnično zdravljenje tožnice v letu 2004 2006 – stran 6 izvedenskega mnenja). Kot pravilno ugotavlja tožena stranka je tožnica trpela tudi neugodnosti med zdravljenjem, ki jih je treba pri odločanju o višini odškodnine upoštevati. Izvedenka jih je upoštevala le do zaključka zdravljenja, ki je po njeni oceni glede na lažji pretres možganov trajal do 28.9.2001, zato ni jasno, na kaj merita toženca s sklicevanjem na izpostavljenost neugodnostim sorazmerno kratek čas. Toženca se neutemeljeno zavzemata, da lažjega pretresa možganov ni mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje, ki je tudi glede ocene intenzivnosti in trajanja strahu sledilo izvedenki, je upoštevaje neizpodbijane ugotovitve izvedenke, da je tožnica trpela kratkotrajen in hud primaren strah, sekundarni strah pa v času bolnišničnega zdravljenja srednje hud ter trajen strah v prvem mesecu po poškodbi, nato pa še trajen lahen strah 2 do 3 mesece po poškodbi, kar opravičuje tožnico do višine priznane odškodnine 850,00 EUR. Ni podlage za odškodnino v višini 1.669,17 EUR, kot prikazuje tožnica. Tožnica očitno sprejema ugotovitve izvedenke, vendar neutemeljeno ocenjuje, da ji iz tega naslova pripada višja odškodnina. Tožena stranka izpodbija priznanje odškodnine s sklicevanjem na presojo v podobnih primerih, ko je šlo za lažji pretres, pri čemer opredeljeno primerov ne navede. Upoštevaje intenzivnost in trajanje strahu do nižje odškodnine, v višini 500,00 do 600,00 EUR, tudi primerjalno gledano ni podlage.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je sledilo izvedenki dr. L. T.-O., da zaradi v tem postopku obravnavane poškodbe tožnica trajnih posledic ne more imeti. Posledice v obliki postkomocionalnega sindroma, ki jih tožnica ponovno izpostavlja v pritožbi, izvedenka ne pripisuje posledicam poškodbe, temveč motnjam zaradi katerih se je zdravila že pred poškodbo. Izvedenka je v medicinski dokumentaciji, ki jo je natančno navedla, imela zadostno podlago za ugotovitev, da je tožnica težave (omedlevice, vrtoglavice, glavobole, bolečine v hrbtenici …) imela že pred predmetno nesrečo, kar tožnica v pritožbi sicer zanika. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje (8. stran obrazložitve) so bile številne težave, ki jih tožnica še vedno pripisuje poškodbi, prisotne že prej in so bile ne le predmet zdravljenja, temveč tudi predmet ocenitve na invalidski komisiji 22.11.2000, pred katero je bila tožnica takrat prvič obravnavana. Že takrat je invalidska komisija ugotavljala veliko razhajanje med subjektivnimi težavami, ki jih je navajala tožnica in ugotovljenim objektivnim stanjem, obravnavana pa je bila med drugim tudi pod diagnozo duševne spremembe organskega vzroka. Kasneje 26.3.2004 je bila spoznana za invalida I. kategorije zaradi posledic bolezni (somatoformna motnja pri elementarni osebnosti in ponavljajoča se depresivna motnja). Pritožba tožnice je zato neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno valoriziralo odškodnino, ki je bila tožnici plačana 11.7.2005 v višini 1.000.000,00 takratnih SIT in je podlaga za valorizacijo v 2. odstavku 168. člena OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja v cenah ob izdaji sodne odločbe. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo (primerjaj II Ips 819/2005). Pritožbeno sodišče je preverilo pravilnost valorizacije in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da le-ta znaša 4.723,75 EUR. Toženca, ki trdita, da valorizacija ni pravilna, ne povesta, koliko znaša in tudi drugačnega izračuna ne ponudita.

O premoženjski škodi: V pritožbenem postopku toženca obrazloženo izpodbijata le še priznanje odškodnine glede prikrajšanja pri osebnem dohodku (2.421,47 EUR), ki ga je sodišče prisodilo na podlagi predloženega potrdila. Kot je pritožbeno sodišče že uvodoma obrazložilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da toženca v tem delu tožbenega zahtevka nista prerekala, saj nista obrazloženo navedla, zakaj tožnica ne bi bila upravičena do prikrajšanja pri osebnem dohodku in tudi nista trdila, da lahko sodišče prizna morebitno odškodnino za premoženjsko škodo le do 28.9.2001, kot trdita v pritožbi. Gre za pritožbeno novoto, v kateri ne pojasnita, zakaj je brez svoje krivde nista mogla uveljavljati že prej, je zato pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati. Zmotno je stališče tožencev, da zadošča, da sta prerekala navedbe v tožbi in predlagala stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka in da sta zahtevku ugovarjala tako po temelju kot višini. Res sta sicer trdila, da zahteva glede na predloženo dokumentacijo ni utemeljena, vendar se je le-to nanašalo na zahtevek glede nepremoženjske škode, ne pa tudi premoženjske škode. Pritožba tožencev je zato neutemeljena.

Neupravičeno je izpodbijanje pravilnosti odločitve o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo uspeh po temelju (100 %), saj sta toženca ugovarjala tako temelju kot višini in je bilo v zvezi s temeljem izvesti pretežno večino dokazov.

Ker pritožbi strank nista utemeljeni, jih je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Stranki do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičenim, ker s pritožbo nista uspeli (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi njunih pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.