Jedro

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker prvostopenjski organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po računih, ki jih je slednji prejemal od družb, za katere je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da so te družbe „neplačujoči gospodarskih subjekt“. Tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal dejansko dobavo blaga s strani izdajateljev računov, niti ne razpolaga z evidencami, ki jih je bil dolžan voditi v okviru predpisov o varstvu okolja in bi morale spremljati blago. Tako ne razpolaga z evidencami, ki jih je tudi sicer dolžan voditi po davčnih predpisih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Postojna tožniku dodatno odmeril za davčno obdobje od 1. 4. do 31. 12. 2008 davek na dodano vrednost (DDV) in obresti v skupnem znesku 220.529,35 EUR, ki mora biti plačan v roku 30 dni od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki I. in II. izreka); zahtevek zavezanca za davek za povrnitev stroškov postopka se zavrne, stroški postopka, ki so nastali bremenijo davčni organ in zavezanca za davek, pritožba ne zadrži izvršitve (točki III. in IV. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) in sestavljen zapisnik z dne 22. 6. 2010. Pripombe tožnika in odgovori nanje so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, na podlagi računa, ki ki ga je izdala družba A. d.o.o., treh računov, ki jih je izdala družba B. d.o.o. in 44. računov, ki jih je izdala družba C. d.o.o. za odpadne surovine (železo odpadno, aluminij) in so navedeni na strani 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. Odpadni material je tehtal tožnik sam na tehtnici na sedežu tožnika. Tožnik je sam računalniško izdelal prejemnice kot zbir večkratnih dobav in evidenčni list, ki je prav tako zajemal večkratne dobave kakor tudi tehtalne liste, ki jih davčni organ navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Prejemnice, ki jo je podpisal samo tožnik je dostavljal navedenim družbam z namenom, da te sestavijo račun. Prejemnice in evidenčni listi ne izpolnjujejo pogojev iz 3. člena in 12. člena Uredbe o ravnanju z odpadki (v nadaljevanju Uredba).

Tožnik je z družbo C. d.o.o. 16. 3. 2008 sklenil pogodbo o medsebojnem poslovnem sodelovanju iz naslova odpadnih sekundarnih surovin ki pa vsebuje splošne tipske določbe. Pri preverjanju podatkov v evidencah zbiralcev odpadkov izvajalcev obdelave odpadkov, prevoznikov odpadkov ter trgovcem in posrednikom, ki jo vodi Ministrstvo za okolje in prostor na podlagi 29. člena Uredbe, družba C. d.o.o. ni navedena v nobeni od evidenc in nima statusa ponudnika odpadnih surovin. Bila je le posrednik (buffer) pri prodaji sekundarnih surovin družb D. d.o.o. in E. d.o.o. (neplačujoči gospodarski subjekti oz. missing trader družbe) ter kupcem-tožnikom v smislu prikritja dejanskih poslovnih dogodkov. Družba C. d.o.o. ni imela kadrovskih in materialnih pogojev za zbiranje odpadnih surovin, ni imela skladišča in prevoznih sredstev. Iz ugotovitev DIN pri navedeni družbi izhaja, da gre za „neplačujoči gospodarski subjekt“ oz. „missing trader“ družbo, ki zgolj izdaja račune in tako omogoči neupravičeno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Gre za navidezne pravne posle in navidezne račune, ki na podlagi tretjega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Tudi pri družbah B. d.o.o. in A. d.o.o. je bil opravljen DIN. Ugotovljeno je bilo, da gre za „missing trader“ družbi, ki na sedežu družbe ne opravljata dejavnosti, ne vodita poslovnih knjig in nimata zaposlenih. Davčni organ navaja drugi odstavek 76. člena in prvi odstavek 138. člena ZDavP-2, 17. člen Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 ter sodbi SEU C-439/04 in C-440/04 (združeni zadevi). Na podlagi 62. člena in prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih, ker ni dokazal, da bi dobave odpadnih surovin, zaračunane s spornimi računi tožniku izvedli prav izdajatelji računov.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in navedel določbe 18. člena, 20. člena, 26. člena in 32. člena Pravilnika o ravnanju z odpadki. Iz navedenega Pravilnika izhaja zahteva po sledljivosti odpadkov od izvora do uničenja. Podatki, ki morajo med drugim biti razvidni iz evidenčnega lista o ravnanju z odpadki, so poleg oznake in opisa odpadka tudi navedba, kdo je imetnik odpadkov, kdo prevzemnik odpadkov datum oddaje in prevzema odpadkov. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov dobaviteljev A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Pogodb o dobavi blaga z navedenimi družbami tožnik ni predložil. Tožnik razpolaga s tehtalnimi listi in prejemnicami blaga, ki pa so podpisani samo s strani tožnika kot kupca. Enako velja za evidenčne liste o ravnanju z odpadki. Iz ugotovitev DIN pri navedenih družbah izhaja, da gre za družbe tipa „missing trader“ oz. neplačujoče gospodarske subjekte, ki tožniku niso mogli dobaviti odpadnih surovin, marveč so zgolj izdajali sporne račune. Okoliščine s tem v zvezi so razvidne iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Z ugotovitvami DIN pri navedenih družbah je bil tožnik seznanjen v smislu določb od 18. člena do 25. člena ZDavP-2. Navedene družbe nimajo zaposlenih, materialnih sredstev, poslovnih prostorov, skladišč, prevoznih sredstev in s tem osnovnih pogojev, da bi lahko odpadke zbirale in jih v tako velikih količinah, kot so izkazane na spornih računih tudi dobavile tožniku. Iz prometa tekočega računa navedenih družb je bilo ugotovljeno, da so bili vsi prilivi na račune še isti dan ali naslednji dan dvignjeni v obliki gotovinskih dvigov. Tožnik predstavnikov teh družb ne pozna in tudi ni bil na sedežu družb. Tožnik ni predložil nobene listine, iz katere bi bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile na spornih računih navedene dobave, tožniku resnično opravljene s strani izdajateljev računov.

Na nobenem računu ki ga je izdala družba C. d.o.o. ni navedena količina odkupljenega odpadnega železa, ker je na vseh računih navedena pod količino št. 1, kar pomeni, da sporni računi niso sestavljeni v skladu s predpisano vsebino iz 82. člena ZDDV-1. Na vseh računih, ne glede na dobavitelja je datum računa enak datumu odpošiljanja blaga. Valute plačil so neobičajne, to pomeni takoj ali isti dan kot je datum računa, ali pa največ 15 dni od izdaje računa. Listin o prevozu tožnik ni predložil. Iz opisanega stanja, razvidnega iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ni izkazano, da so navedene družbe tožniku dobavile surovine, zaračunane s spornimi računi. Sporni računi ne predstavljajo verodostojnih listin. Poslovno rabo stvari je potrebo v davčnih postopkih dokazati s pisnimi listinami v papirni obliki in v skladu s Slovenski računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS), zlasti SRS 21. V skladu z določbo 147. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (v nadaljevanju PZDDV-1) v povezavi z določbo 85. člena ZDDV-1 se mora knjigovodstvo davčnega zavezanca (knjige izdanih in prejetih računov) voditi v skladu s predpisi o računovodstvu in drugimi predpisi, ki vodijo urejanje knjig davčnega zavezanca. Dolžnost davčnega zavezanca je, da dogodke, katerih posledice uveljavlja v davčnih obračunih utemelji z verodostojnimi knjigovodskimi listinami. Pritožbeni organ navaja določbo 62. člena in prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 ter sodbe SEU C-152/02 in C-342/87. Po mnenju pritožbenega organa je neutemeljen ugovor tožnika, da ni bilo izvedeno zaslišanje F.F., G.G. in H.H. in I.I., saj mora na podlagi 85. člena ZDDV-1 davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti podatke, ki omogočajo pravilno in pravočasno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na podlagi 76. člena ZDavP-2 strani davčnega zavezanca. V skladu s 77. členom ZDavP-2 pa mora davčni zavezanec v postopku predložiti dokaze. Davčni organ je tožniku tudi upravičeno zavrnil vpogled v upravni spis družbe J. d.o.o. in K. d.o.o., ker gre za druge postopke, ki s tem postopkom nima zveze. V predmetnem postopku ni bila upoštevana določba 76.b člena ZDDV-1, glede solidarne odgovornosti, saj v spornem obdobju še ni bila uveljavljena. Res je, da tožnik kot kupec ne more biti odgovoren za dejanja svojega dobavitelja in nima pravice, da bi podrobneje poizvedoval o njegovem poslovanju. V danem primeru pa je šlo za posle velikih vrednosti, tožnik pa ni sklenil nobene pogodbe. Tudi po mnenju pritožbenega organa gre za navidezne prave posle in navidezne račune, ki pomenijo zlorabo sistema DDV. Iz objektivnih okoliščin, ki jih navaja prvostopenjski organ, pa izhaja, da je tožnik vedel oz. moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV, kot to predvideva sodba SEU C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi. Tožnik je imel možnost sodelovanja in izjavljanja v postopku. Tako ni podane kršitve kontradiktornosti. Tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV predvsem zato, ker listine, na podlagi katerih je uveljavljal vstopni DDV, niso verodostojno izkazovale resničnosti dobave blaga (odpadnih surovin) dobaviteljev, ki so izstavili sporne račune. Tako davčni organ ni presojal dejstva, ali je tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri utaji DDV.

Tožnik v tožbi navaja, da je vse sporne račune družbe C. d.o.o. v celoti poravnal, ker so bile storitve, ki so bile zaračunane, tudi dejansko opravljene. Navaja a) točko prvega odstavka 63. člena ZDDV-1. Dobavljene surovine je uporabil za namene svojih obdavčljivih transakcij. Družba C. d.o.o. pa je organizirala dobavo odpadnih surovin in svoje račune tudi plačala svojima dobaviteljem družbama E. d.o.o. in D. d.o.o. Prevoz je vršil F.F. s.p., ki je odpadni material odpeljal k tožniku, zato tudi navedene družbe niso imela skladišča ali predelovalnice odpadkov, kar pa še ne pomeni, da storitev ni bila opravljena. Šlo je za več sto ton odpadnih kovin. Navaja 6. člen ZDDV-1, ki podaja definicijo dobave blaga. Res je, da direktor tožeče stranke G.G. ne pozna, ker je njegovo izjavo priskrbel F.F., ki je opravljal prevoze odpadnega materiala. Okoliščina, da te osebe ne pozna pa ne more biti bistvena. Tožnik ponovno predlaga zaslišanje stranke in meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, tožena stranka pa ni upoštevala 154. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) na podlagi katerega mora opraviti ustno obravnavo. Davčni organ ni ugotovil, kakšno zvezo ima tožnik s transakcijami družbe C. d.o.o. Tožnik je predlagal zaslišanje H.H. in I.I., kot zakonita zastopnika družb E. d.o.o. in D. d.o.o., davčni organ pa tega ni izvedel Davčni organ ni preveril poslovne dokumentacije tožnika. Ugotovil je le, da je tožnik sam za prejete količine izdelal prejemnice in tehtalne liste. Na osnovi podatkov iz prejemnic so nato družbe A. d.o.o., C. d.o.o. in B. d.o.o. izstavile račune. Tožnik ne vidi v čem naj bi bilo takšno ravnanje sporno, saj ima sam specialno tehtnico, prejeto blago pa se mora nekje stehtati. F.F. je vse svoje storitve prevoza tudi zaračunal družbi C. d.o.o., ki mu je te storitve tudi plačala. Davčni organ ni razjasnil objektivnih okoliščin, ki bi kazale, da gre za davčni vrtiljak in ni dokazal, da je tožnik za to vedel oz. moral vedeti. Prav tako ni podal analize o dejstvih in dokazih, ki bi kazali na odgovornost tožnika. Tožnik je zaprosil tudi za vpogled v spise družb J. d.o.o. in K. d.o.o., kar pa je davčni organ neupravičeno zavrnil. Tožnik je ravnal z vso potrebno skrbnostjo in mu ni mogoče očitati krivde ali ne malomarnosti. Tehtalni listi so izjava tožnika, da je bil prepeljan tovor na njegov objekt. Imetnik te listine dokazuje obstoj svoje terjatve z imetništvom tega lista. Nobene potrebe ni in tudi nikoli je ne potrjuje dobavitelj, da je ravno on pripeljal kovino na objekt, saj za to ni nobene potrebe. Tehtalni list je zgolj listina tožeče stranke. Datum računa je enak datumu pošiljanja blaga, saj je prejel račune istega dne, kot so bile opravljene dobave. Tožnik nima vpogleda v okoliščino, kdaj je bil račun izstavljen, temveč le, kdaj je bil prejet in ali je bilo blago dobavljeno. Odpadne kovine se pripeljejo na zbirališče in se takoj tudi plačajo. Opozarja na določbo 76.b člena ZDDV-1, ki določa pogoje za solidarno odgovornost davčnega zavezanca, ki mu je bila opravljena dobava. Pritožbeni organ pa le ponavlja ugotovitve prvostopenjskega organa.

Tožnik posle zbiranja odpadnih kovin opravljala tako, da obratuje z zbirališči odpadnega železa v ... Gre za objekt, kamor ljudje pripeljejo zbrano odpadno železo. Za vsak posel pa se konkretno dogovarja. Vsakdo, ki železo pripelje, lahko železo proda po dnevni tržni ceni. Dobaviteljev tožnika je bilo v spornem obdobju okoli 3000. Tožnik ni mogel ugotoviti kdo od dobaviteljev je plačal DDV in kdo ne. Na strani tožnika ni podanih nobenih okoliščin, ki bi kazale na njegovo slabo verno poslovanje. Odkupovalci odpadnih surovin še vedno dobaviteljem, ki so fizične osebe, izplačujejo kupnino v gotovini neposredno ob prevzemu odpadnih kovin. Računi pa so izdani na zaključni dan prevzema. Tožnik je že v postopku pojasnil, da je računalniški program in način poslovanja tožnika tak, da dobavitelj najde določeno lokacijo, od koder se odpelje večje količine železa. Nato se s te lokacije vozi, dokler ni dobava zaključena. Nato dobavitelj tožeči stranki izstavi račun. Dobavnice ne potrjuje tisti, ki pripelje, temveč tisti, ki določeno stvar prevzame. Redko je prodajalec hkrati tudi dobavitelj. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ustavi postopek, podrejeno pa, naj zadevo vrne v ponovni postopek, tožniku pa prisodi priglašene stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obeh davčnih organov in jih v delu, kjer so pritožbeni in tožbeni ugovori enaki ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanj u ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker prvostopenjski organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po računih, ki jih je tožnik prejemal od družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., za katere je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da so družbe tipa „missing trader“ oz. „neplačujoči gospodarskih subjekt“. Tudi po mnenju sodišča je relevantna okoliščina, ki jo v obravnavanem primeru prvostopni organ očita tožeči stranki, da ni z verodostojnimi listinami izkazal dejansko dobavo blaga s strani izdajateljev citiranih računov, pravilno ugotovljena. Dobava blaga ni bila izkazana niti s strani tožnika niti s strani navedenih družb. Tožnik tudi ne razpolaga z evidencami, ki jih je bil dolžan voditi v okviru predpisov o varstvu okolja in bi morale spremljati blago. Tožnik ne razpolaga z evidencami, ki jih je tudi sicer dolžan voditi po davčnih predpisih. Dodatne evidence, ki bi se morale voditi po okoljevarstvenih predpisih in Pravilniku o ravnanju z odpadki in veljajo za imetnike in povzročitelje odpadkov kažejo kako tožnik tudi v tem segmentu ni vodil potrebnih evidenc. Tudi po mnenju sodišča, ni razvidno od koga je tožnik prejel dobavljene količine odpadnih surovin po spornih računih. Ob tem pa je nesporno ugotovljeno, da pri izdajateljih računov ni bilo nobenih realnih pogojev, da bi te dobave odpadnih kovin dejansko izvedli v tako velikih količinah kot so navedene na spornih računih. Vsi gospodarski subjekti so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z Zakonom o davčnem postopku ali na njegovi podlagi izdanimi predpisom (31. člen ZDavP-2). Davčni zavezanec mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, praviloma pisno dokumentacijo oz. poslovne knjige in evidence (76. člen in 77. člen ZDvP-2). Tožnik pa ne razpolaga z verodostojnimi dokazili, kot so pogodba o dobavi odpadnih kovin, naročilnica, transportni dokumenti ipd, iz katerih bi bila razvidna zatrjevana dobava blaga po spornih računih. Prevzemnice, evidenčni in tehtalni listi odpadnih kovin so pomanjkljivo sestavljeni, kar sta obsežno razložila že oba davčna organa. Tožnik v svoji poslovni dokumentaciji tako nima verodostojnih dokazov, da gre za resnično dobavljeno blago, zato se sodišče strinja z razlogi obeh davčnih organov, da dejanska dobava odpadnih kovin s strani izdajateljev spornih računov ni izkazana.

Prvostopenjski organ je pojasnil razloge, zaradi katerih ocenjuje, da gre v obravnavanih primerih za navidezne posle. Tudi po presoji sodišča gre pri družbah za A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. za „neplačujoče gospodarske subjekte“, kot jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost (UL L 331, 5. 11. 2004, spremenjena z Uredba Komisije (ES) št. 1792/2006 z dne 23. 10. 2006). Navedena Uredba v členu 2 pod „Opredelitve“ opredeljuje „neplačujoči gospodarski subjekt“ kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. Tako ugovori tožnika s tem v zvezi niso upravičeni. Iz ugotovitev DIN pri citiranih družbah izhaja, da nimajo kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi dobave odpadnih kovin, zaračunane s spornimi računi tudi dejansko opravili. Sporni računi pa so fiktivni in so izstavljeni zgolj z namenom davčne utaje, kot to določa tretji odstavek 74. člena ZDavP-2. Gre za družbe, ki nimajo zaposlenih, nimajo sklenjenih pogodb o dobavi tožniku in ne razpolagajo z dokumentacijo iz katere bi izhajalo, da je bil s tožnikom promet opravljen, nimajo transportnih sredstev in materialnih sredstev, vsem družbam pa je skupno, da niso izpolnjevale davčnih obveznosti. Zato tudi po mnenju sodišča dobav predmetnega blaga niso mogle opraviti, iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da so njihove poslovne aktivnosti bile večina omejene le na poslovanje preko tekočih računov, zato sodišče ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa, da gre za navidezne posle. Ugovor tožnika, da je vse sporne račune tudi poravnal, pa na drugačno odločitev nima vpliva.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku tudi ves čas sodeloval in podajal pripombe, na katere je prvostopenjski organ tudi v celoti odgovoril. Pozvan je bil tudi, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z dobavo blaga in je imel vse možnost predložiti verodostojne listine v okviru predmetnega DIN. Davčni organ je glede vseh predloženih listin opravil dokazno oceno in tudi pojasnil, zakaj ne izkazujejo dobave. Neutemeljen je ugovor tožnika, da se davčni organ ni opredelil do tožnikovih navedb v pripombah na zapisnik in v pritožbi. Prav tako je neutemeljen ugovor tožnika, da gre za kršitev določb postopka, ker tožena stranka ni izvedla javne obravnave in zaslišala F.F., G.G., H.H. in I.I. Davčni zavezanec v davčnem postopku glede na specifično naravo tega postopka svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s zakonom (77. člen ZDavP-2). Na podlagi določbe 85. člena ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Na podlagi prvega odstavka 31. člena ZDavP-2 so osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi, drugim zakonom ali računovodskim standardom, dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju poslovne knjige in evidence. Sodišče se z dokazno oceno davčnega organa strinja. Tudi po mnenju sodišča tožnik, kot tudi ugotavlja prvostopenjski organ, ni izkazal, da je prejel odpadne surovine od izdajateljev spornih računov oz. od „neplačujočih gospodarskih subjektov“.

Sodišče se strinja, da v obravnavanem primeru ni podana dobrovernost tožnika, kar želi tožnik prikazati tožbi, ko navaja, da je preveril ali so citirane družbe vpisane v sodni register in zavezane za DDV. Pri tožniku so bile v zvezi s poslovanjem z navedenimi družbami ugotovljene pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki odstopajo ne pomenijo običajne poslovne prakse oz. skrbnosti dobrega gospodarja. Tožnik ni vodil evidenc v skladu z davčnimi in okoljevarstvenimi predpisi. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da tožnik ni vedel, s kom naj bi posloval, kar je mimo poslovnih običajev. Tožnik kljub velikim količinam dobavljenih odpadnih kovin z dobavitelji ni sklenil nobene pisne pogodbe. Od prevoznika, ki je odpadne surovine pripeljal tudi ni zahteval evidenčnega lista o ravnanju z odpadki, niti žiga družbe in podpisa osebe, ki je odpadke oddala. Prejemnice kot zbir večkratnih dobav in tehtalne liste je tožnik sestavil in podpisal sam. Listin o prevozu tožnik ni predložil. Evidenčni listi niso bili sestavljeni v skladu z določili Pravilnika o ravnanju z odpadki, saj so to listine s katerimi imetniki odpadkov, prevozniki odpadkov in prevzemniki odpadkov potrjujejo pošiljanje odpadkov od kraja skladiščenja oz. nastanka odpadkov do kraja skladiščenja oz. obdelovanja odpadkov pri prevzemniku. Nenavadno je tudi, da oseba sama ni zahtevala kot dokaz zase, da je surovine oddala, saj niso bili zanemarljive vrednosti. Tudi po presoji sodišča je iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ v predmetni zadevi ugotovljen obstoj zlorabe in je mogoče tožniku očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. Tožnik tako ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV (enako stališče je zavzeto v sodbi SEU C-255/02). Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Zato je tudi po mnenju sodišča pravilna odločitev davčnega organa in je tudi v skladu s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ker ni izkazana dobava odpadnega materiala s strani izdajateljeva računov in gre za fiktivne posle, tožniku pa se, glede na vse navedene objektivne okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju v obravnavanem primeru, nedvomno lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV.

Prvostopenjski organ je tudi pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so prav citirane družbe izvedle tožniku dobavo odpadnega materiala zaračunanega s spornimi računi. Tožnik niti v pripombah niti v pritožbi, pa tudi v tožbi ne pove ničesar novega oziroma ničesar več kot že v samem postopku DIN. Tožnik nima dokazov v skladu z SRS (zlasti SRS 21), da so mu izdajatelji računov (od katerih je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV) tudi resnično dobavili odpadni material. Tudi po mnenju sodišča tožnik tudi nima pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih, pri čemer se prvostopenjski organ pravilno sklicuje na določbe 62. člena in 63. člena ZDDV-1, določba 76.b člena ZDDV-1, na katero se sklicuje tožnik, pa v spornem obdobju še ni bila v veljavi.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.