Jedro

Dovoljeno je pisati o poslancih in njihovem obnašanju zunaj državnega zbora, celo ko ne nastopajo v svoji funkciji, temveč zasebno. To pomeni, da bi novinarka lahko pisala o (ne)spodobnem oblačenju poslancev, kot tudi o mejah njihovega svobodnega obnašanja, ter bi ob tem lahko izrazila tudi svoje mnenje. Tema sama po sebi je v interesu javnosti in se o njej lahko piše, vendar se je novinarka tega lotila povsem nespretno. V obravnavanem primeru že naslov preseže dovoljen način spodobnega oziroma nežaljivega izražanja. Pri tem ni šlo ne za pretiravanje ne za satirično pisanje, temveč za grobo diskreditacijo tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 429,3 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača 6.000 EUR z obrestmi od 26. 9. 2017 dalje (1. točka izreka), da s spletne strani medija xxx.si pod člankom odstrani šest komentarjev (2. točka izreka) in da se tožnici v roku 15 dni javno opraviči za žaljive navedbe v članku, ki ga je objavila na svoji spletni strani (3. točka izreka). V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka) in sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo po pravnomočnosti sodbe (5. točka izreka)1. 2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija ugodilni del sodbe in najprej navaja, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo vrednost spornega predmeta. Nadalje navaja, da je tožnica absolutno javna osebnost, kar ni sporno niti zanjo. Obseg javno sprejemljive kritike, ki jo izvajajo mediji na podlagi pravice do svobode izražanja in ki se nanaša na absolutno javne osebe, je neprimerno večji, zato jo mora taka oseba dopuščati, čeprav zanjo ni prijetna. To je, čeprav gre za splošno sprejeto prakso ESČP, sodišče prve stopnje preprosto ignoriralo. Dalje sodišču prve stopnje očita, da je po nepotrebnem uporabilo Zakon o varstvu pred diskriminacijo, saj ni jasno, v čem je članek do tožnice diskriminatoren. Ob tem opozarja, da tožnica ni nikjer do glavne obravnave omenjala diskriminacije, šele ob zaslišanju pa je, ko je slišala pravno naziranje sodnice, zadeve kot dobra igralka popolnoma obrnila. V nadaljevanju pojasnjuje pravne vire, iz katerih črpa svobodo izražanja, in graja oceno sodišča, da za pisanje ni bilo nobene realne podlage v konkretnih dejstvih. Tožnica je ena bolj prepoznavnih slovenskih političark, ki s svojimi stališči večkrat tudi šokira. Po izvolitvi v državni zbor je javnost izvedela za njeno ravnanje do znane hrvaške umetnice, kar gotovo ni častno dejanje in ni v ponos izbrancem ljudstva. Večkrat je tudi paradirala z rdečo zvezdo, zato mora biti pripravljena na neprijetne komentarje javnosti. Tudi njena nekulturna eskapada ob blagoslovitvi podružnične šole ne more požeti odobravanja pri ljudeh. Sama torej povzroča zanimanje javnosti zase, pri tem pa prihaja do odzivov, ki zanjo niso prijetni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da objavljena fotografija ne predstavlja protipravnega ravnanja, drugače pa se je odločilo glede teksta pod njo. Fotografije politikov, ki so bile podlage za nastanek lahkotnega poletnega članka, lahko sicer vsak ocenjuje po svoje. Taka možnost v demokratični družbi mora obstajati. Sodišče prezre dejstvo, da je bila tožnica edina na trajektu, ki je na klopi ležala z razprtimi nogami. Ali je to spodobno, je stvar razmišljanja vsakega posameznika. Tudi novinarka, ki je sporni članek napisala, ima pravico, da to oceni in komentira na svoj način, zlasti, ker gre za tako znano osebo. Sodišče prve stopnje se je spustilo tudi v modno ocenjevanje oblačila, pri čemer si mnenja ni moglo ustvariti v petih sekundah, ko je tožnica potegnila na plan zmečkane kratke hlače in jih pokazala sodišču. Sodišču prve stopnje očita, da je bilo pristransko, kar utemeljuje s povzemanjem sodničinega komentarja. Ob tem se sprašuje, da če se tožnica res boji iti na Šmarno goro, zakaj dogodka ni prijavila policiji. Nadalje navaja, da ne more biti odgovorna za komentarje, ki jih pišejo povsem neznane osebe. Tožnica bi lahko identiteto komentatorjev ugotovila na podlagi IP naslovov, a v tej smeri na toženo stranko ni naslovila nobene zahteve. Tudi to kaže, da so njene navedbe o prizadetosti in bolečinah neresnične. Vsekakor je tožena stranka za pisanje imela realno podlago v dejstvih, citate o psu pa je tožnica sama predhodno povedala za nek drug medij in je šlo zgolj za povzetek. Glede na prakso ESČP je dovoljeno v takem primeru v okviru svobode izražanja tudi pretiravati, v normalnih demokracijah pa je dovoljeno tudi satirično norčevanje na račun politikov. Ker sodišče prve stopnje ne zapiše, katere so žaljive navedbe, ni jasno, zakaj je v 3. točki sodbe izrečeno, da se mora tožena stranka tožnici opravičiti za žaljive navedbe. Dodaja še, da je prisojena višina odškodnine astronomska. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožnica v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje oblikovalo skrbno in logično ter povsem prepričljivo dokazno oceno, ki je pritožbene navedbe ne uspejo omajati. Na ugotovljeno dejansko stanje je v celoti pravilno uporabilo materialno pravo, ne da bi pri tem zagrešilo kakršno koli bistveno kršitev postopka. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da pritožnica uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, iz nadaljevanja pa ni razvidno, da bi kakšno od bistvenih kršitev postopka sploh izrecno izpostavila oziroma da bi jo konkretizirala. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pretehtalo kolizijo zavarovanih pravic – pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave RS) in pravico s področja varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave RS), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Ker višje sodišče k popolnim ter v celoti pravilnim pravnim razlogom, ki jih je za svojo odločitev, ki se izpodbija s pritožbo, nanizalo sodišče prve stopnje, pravzaprav nima kaj dodati, bo v nadaljevanju le odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP), ne da bi se pri tem po nepotrebnem ponavljalo.

6. Ni jasno, kakšno kršitev naj bi predstavljal zapis vrednosti spornega predmeta v uvodu/glavi izpodbijane sodbe, in sicer navedba zneska 10.000 EUR. Višje sodišče ob vpogledu v spis ugotavlja, da se ta vrednost nanaša le na odškodninski del zahtevka, medtem ko celotna vrednost spornega predmeta (tj. za vse zahtevke) znaša 16.300 EUR. Od tega zneska je bila tudi odmerjena in plačana sodna taksa.

7. Izmišljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo prakso ESČP. Prvostopenjsko sodišče ne le, da je ni prezrlo, temveč jo je, kot je razvidno iz razlogov sodbe, tudi natančno proučilo, razumelo in pravilno uporabilo2 glede na okoliščine tu obravnavanega primera.

8. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje v tožničinih trditvah ni imelo podlage za uporabo Zakona o varstvu pred diskriminacijo.3 Resda se tožnica na določbe tega zakona ni sklicevala, a to ne pomeni, da sodišče v pravdnem postopku tega ne bi moglo storiti samo (tretji odstavek 180. člena ZPP). Da sporni članek tožnico izpostavi predvsem kot žensko, je jasno že ob bežnem preletu besedila. Očitek o pomanjkanju dejstvene podlage za uporabo, ki ščiti pred diskriminacijo,4 torej ne drži, sicer pa je sodišče prve stopnje določbe ZVarD le navedlo,5 ni pa nanje neposredno oprlo svoje odločitve.

9. Tožnica je že v tožbi navedla, da je članek grobo posegel v njeno intimo (list. št. 7) in da zaradi tega trpi hude duševne bolečine (list. št. 8). V zvezi s temi trditvami je kot dokaz predlagala lastno zaslišanje, dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje tudi izvedlo. S tem je tožnica zadostila zakonski zahtevi potrditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP). Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

10. Pritožnica pravilno opozarja, da je podlaga v realnih dejstvih lahko pomembna pri pretresanju, do kod seže svoboda izražanja, a to v nobenem primeru ne pomeni, da je članek lahko žaljiv. To velja tudi za absolutno javne osebe, ki so sicer zaradi svoje vloge in funkcije v družbi ves čas pod drobnogledom javnosti.6 Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da imajo javne osebe manjše polje pričakovane zasebnosti, in sicer v obratnem sorazmerju: bolj ko so javne, bolj se ožijo njihove pravice s področja varovane zasebnosti. Ustavno sodišče je zapisalo, da človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup,7 teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije ali dejavnosti/javnosti nastopanja gre. Vendar to ne pomeni, da je o absolutno javnih osebah dovoljeno pisati na žaljiv način in tako, da sta prizadeta njihova čast in dobro ime. Pritožbene navedbe o tožničinem ravnanju (pogodbeno razmerje s hrvaško umetnico, nošenje kapo z rdečo zvezdo in njene izjave v zvezi z blagoslovitvijo cerkve) so pravno neodločilne, saj se sporni članek na te teme niti ne navezuje. Absolutni značaj neke javne osebnosti javnosti oziroma posameznikom ne daje absolutne pravice, o teh osebah pisati kadar koli, kar koli oziroma na kakršen koli način. To si pritožnica, enostavno povedano, povsem napačno razlaga.

11. Pritožbeno sodišče se sicer lahko strinja s pritožbeno tezo, da je dovoljeno pisati o poslancih in njihovem obnašanju tudi zunaj državnega zbora, celo ko ne nastopajo v svoji funkciji, temveč zasebno. To pomeni, da bi novinarka lahko pisala o (ne)spodobnem oblačenju poslancev, kot tudi o mejah njihovega svobodnega obnašanja, ter bi ob tem lahko izrazila tudi svoje mnenje in nenazadnje postavila kriterije, ki bi bili po njenem še sprejemljivi za obnašanje (in/ali oblačenje) nekega poslanca v javnosti, pa čeprav je ta na dopustu. Tema sama po sebi je torej v interesu javnosti in se o njej lahko piše, vendar se je novinarka tega lotila povsem nespretno. V obravnavanem primeru že naslov „... si jo je luftala v hotkah na trajektu ...“ preseže dovoljen način spodobnega oziroma nežaljivega izražanja in članku odvzame „poletno lahkotnost“, namen, kakršnega naj bi po pritožbenih navedbah zasledoval. Pri tem ni šlo ne za pretiravanje ne za satirično pisanje, kot ga skuša prikazati pritožnica, temveč za grobo diskreditacijo tožnice.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka z objavo članka posegla v osebno dostojanstvo, duševno celovitost in zasebnost tožnice, ter tudi, da je presegla mejo, ki ločuje dopustno pisanje od nedopustnega. Pri tem se ni, kot zmotno očita pritožba, spustilo v modno ocenjevanje. Sodišče je pri oblikovanju dokazne ocene prosto, zato je lahko dokazno ocenilo tako fotografijo, na kateri so razvidna tedanja tožničina oblačila, in tudi vpogledalo v oblačilo, ki ga je tožnica na glavni obravnavi predočila sodišču. In zapisnika o glavni obravnavi 8 ni razvidno, da bi imela tožena stranka kake pripombe pri izvajanju tega dokaza, pritožbena graja dokazne ocene pa je posplošena.

13. Sodišče prve stopnje je, kot je višje sodišče izpostavilo že uvodoma, pravilno poiskalo in uporabilo prakso ESČP. Tožena stranka je bila tista, ki je s člankom, izrazito slabšalno uperjenim proti tožničinemu obnašanju, sprožila val komentarjev. Da je meja svobode izražanja pri komentiranju na spletu omejena, se očitno zaveda tudi tožena stranka, saj v postopku ni bilo sporno, da je veliko nespodobnih komentarjev tožena stranka odstranila že sama. V zvezi s šestimi žaljivimi komentarji, katerih odstranitev ji je sodišče prve stopnje naložilo s sodbo, tožena stranka ne trdi, da so take narave, ki odstranitve ne terja, temveč se brani, da zanje ne more biti odgovorna. To pa ne drži in tega se tožena stranka očitno zaveda tudi sama, sicer vrste drugih neokusnih komentarjev ne bi odstranila samoiniciativno. Očitki, da bi se morala tožena stranka v zvezi s komentarji obrniti na toženo stranko le toliko, da pridobi IP naslove konkretnih komentatorjev, so v tem smislu pravno neodločilni. Tožena stranka je tista, ki odgovarja za spletno stran, na kateri je objavila protipraven članek, posledično pa nosi odgovornost za odstranitev protipravnih komentarjev pod njim.

14. Drži, da je sodnica na naroku za glavno obravnavo komentirala potek glavne obravnave s pripombo „ja, daleč smo prišli“, vendar gre za osamljeno pripombo, ki ni take narave, da bi zadoščala za dvom o nepristranskosti sodišča. 15. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil članek do tožnice žaljiv, je logična posledica ta, da se ji mora tožena stranka za to opravičiti. Iz podrobnih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, kaj v članku je žaljivo, pritožbena zahteva, da bi moral tožbeni tenor vsebovati točen povzetek žaljivih navedb, pa je pretirana in nima opore ne v ZPP ne v sodni praksi.

16. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina, ki jo je tožnici iz naslova kršitve osebnostnih pravic (6.000 EUR), prisodilo sodišče prve stopnje, glede na specifičnosti tu obravnavanega primera ustrezna. V sodni praksi sicer primera, ki bi bil v bistvenem primerljiv s tu obravnavanim, ni, pač pritožbeno sodišče glede na dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih višje sodišče sprejema, ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna in znotraj okvira odškodnin, ki jih zaradi posega v čast in dobro ime s časopisnimi članki utrpijo oškodovanci.9

17. Na podlagi navedenega je višje sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko je tožnici za obrazložen odgovor na pritožbo dolžna povrniti stroške, ki so ji nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Višje sodišče je tožnici priznalo 750 točk za sestavo odgovora ter 15 točk za administrativne stroške, kar znaša 351,9 EUR, povečano za 22 % DDV pa 429,3 EUR.

1 Z dopolnilnim sklepom, ki je postal pravnomočen 18. 6. 2018, je sodišče prve stopnje svojo odločitev o stroških postopka dopolnilo tako, da bo o stroških sicer odločalo po pravnomočnosti sodbe, pri čemer tožena stranka nosi 80 % tožničinih stroškov. 2 Glej zlasti opombo št. 4 na 15. strani obrazložitve, 69. točko in opombo št. 9 na 17 strani obrazložitve, 82. točko na 20. strani obrazložitve ter 94. točko na 24. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Uradni list RS, št. 33/2016, 21/2018 – ZNOrg, v nadaljevanju: ZVarD. 4 ZVarD v prvem odstavku 1. člena določa: Ta zakon določa varstvo vsakega posameznika in posameznice (v nadaljnjem besedilu: posameznik) pred diskriminacijo ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, jezik, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost, spolno identiteto in spolni izraz, družbeni položaj, premoženjsko stanje, izobrazbo ali katero koli drugo osebno okoliščino (v nadaljnjem besedilu: osebna okoliščina) na različnih področjih družbenega življenja, pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri uveljavljanju pravic in obveznosti ter v drugih pravnih razmerjih na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju. 5 Glej 57. in 58. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Podrobneje v glej Žel, T., Absolutne in relativne javne osebe, diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Maribor, 2012. 7 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07 z 10. 9. 2009. 8 List. št. 82 v spisu. 9 Odškodnino v enaki višini (6.000 EUR) je višje sodišče prisodilo že leta 2012, čeprav je šlo tam za relativno, v obravnavanem primeru pa za absolutno javno osebo. Glej sodbo VSL I Cp 2144/2012 z 20. 3. 2013.