Jedro

Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določila 4. odstavka 65. člena in 1. odstavka 66. člena ZTuj-2 v povezavi z določili 5. odstavka 67. člena in 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa na ugotovitve, da je bila tožniku že predhodno izdana odločba o vrnitvi z določenim 7-dnevnim rokom za prostovoljno vrnitev, št. 2253-57/2015/2 z dne 27. 5. 2015, ki je postala dokončna 27. 7. 2015, zato bi moral tožnik zapustiti območje RS v dodatno danem roku sedem dni, to je do 4. 8. 2015, česar pa tožnik ni storil in je še nadalje nezakonito prebival na območju RS.

Tožnik je bil pravnomočno obsojen na enoletno zaporno kazen, ki jo je tudi že prestal v času od 12. 8. 2014 do 27. 5. 2015, ter že predhodno dne 15. 3. 2013 kaznovan zaradi storitve prekrška iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZJRM-1, za kar mu je bila izrečena globa. Vse navedeno predstavlja zadostno dejansko podlago za zaključek, da so v tožnikovem primeru izkazane okoliščine, ki jih je že zakonodajalec primeroma štel z določili prve do pete alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 kot takšne okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila, tako kot tožniku, že predhodno izdana (dokončna, pravnomočna in izvršljiva) odločba o vrnitvi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ, Policijska postaja Postojna, tožniku naložil odstranitev tujca iz države ter mu prepovedal vstop v državo za čas dveh let na podlagi 4. odstavka 65. člena in 1. odstavka 66. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/11 in nadaljnji) v povezavi z določili 5. odstavka 67. člena in 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. 2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila tožniku že predhodno izdana odločba o vrnitvi z določenim 7-dnevnim rokom za prostovoljno vrnitev, ki mu jo je izdala Policijska postaja Ljubljana-Vič, št. 2253-57/2015/2 z dne 27. 5. 2015, ki je postala dokončna 27. 7. 2015, ko je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep o zavrženju prvotne prepozno vložene pritožbe. Zato bi moral tožnik zapustiti območje Republike Slovenije v danem 7-dnevnem roku, to je do 4. 8. 2015, česar pa ni storil in je še nadalje nezakonito prebival na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS).

3. V obrazložitvi nadalje prvostopenjski organ še ugotavlja, da je iz odločbe o prostovoljni vrnitvi razvidno, da je bil tožnik pravnomočno obsojen na enoletno zaporno kazen, ki jo je prestal v času od 12. 8. 2014 do 27. 5. 2015. Na podlagi vpogleda podatkov uradnih evidenc pa prvostopenjski organ nadalje še ugotavlja, da je bil tožnik že predhodno dne 15. 3. 2013 kaznovan zaradi storitve prekrška po določilih Zakona o javnem redu in miru (v nadaljevanju: ZJRM-1), in sicer 1. točke 1. odstavka 6. člena ZJRM-1, za kar mu je bila izrečena globa s plačilnim nalogom št. 0000107451719. 4. Dalje v obrazložitvi povzema tožnikove navedbe v izjavi, ki jo je podal med postopkom na zapisnik, ko je med drugim izpovedal, da je bil ob odpustu s prestajanja zaporne kazni prepeljan direktno na Policijsko postajo Vič, kjer se še vedno nahaja njegov potni list, ki mu je bil tedaj odvzet, ker ni zmogel plačila denarne kazni, ki mu je bila tedaj izrečena. Navedel je še, da mu ni znano, da mu je bila izdana odločba o zapustitvi Slovenije, ker je te stvari zanj urejal odvetnik, tožnik pa ne dvomi, da bi mu odvetnik to tudi povedal. Tedaj je tožnik dodatno še navedel, da je vložil vlogo za dovoljenje za prebivanje pri Upravni enoti Ljubljana, vendar postopek še vedno poteka. Za lastno preživetje si je poiskal delo pri popravilu strehe na objektu, vendar je bilo pri kontroli gradbišča v Senožečah s strani preiskovalcev Finančne uprave RS ugotovljeno, da tožnik nima dokumentov, ki so ostali na policiji, zato sta na gradbišče zatem prišla še policista.

5. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ po vpogledu podatkov uradnih evidenc ugotavlja, da je tožnik dne 23. 6. 2015 podal vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vendar je bila njegova vloga zavrnjena z odločbo št. 214-6270/2015 z dne 28. 7. 2015, zavrnjena pa je bila tudi njegova pritožba zoper navedeno prvostopenjsko odločbo z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, ki je bila dne 5. 10. 2015 vročena tožnikovemu pooblaščencu A.A. Nadalje je v obrazložitvi povzeto določilo 2. točke 2. odstavka 145. člena ZTuj-2, po katerem se z globo za prekršek kaznuje za prekršek tujec, če nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji. Na navedeni pravni podlagi je bila tudi tožniku izrečena globa za navedeni prekršek po ugotovitvi, da tožnik ni zapustil RS v roku, ki mu je bil postavljen z navedeno dokončno odločbo o vrnitvi, saj je bilo ob kontroli ugotovljeno, da še vedno nezakonito prebiva na območju RS ter opravlja delo (na črno) brez ustreznih dovoljenj. Izrečene globe tožnik ni plačal, njegov osebni dokument pa je bil že predhodno začasno zadržan v zavarovanje plačila globe po 201. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1), zaradi zavarovanja izvršitve že predhodno izdanega plačilnega naloga št. 0000107451719. 6. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik v postopku seznanjen, da mu pripada brezplačna pravna pomoč, ki pa jo je tožnik zavrnil. Prvostopenjski organ glede na vse navedene okoliščine, po ugotovitvi, da je tožniku že predhodno bila zaradi nezakonitega bivanja na območju RS izdana odločba o prostovoljni vrnitvi, ki pa je tožnik ni upošteval in je nadaljeval z nezakonitim prebivanjem in delom „na črno“, čeprav je vedel, da je v RS brez dovoljenja za delo in da brez dovoljenja za prebivanje ne sme opravljati dela, pa je kljub temu opravljal dela v gradbeništvu, bil pa je tudi že pravnomočno obsojen za prekršek in kazniva dejanja, poleg tega pa tudi na policijski postaji ni prijavil svojega prebivališča, čeprav bi to moral storiti, zaradi česar prvostopenjski organ ocenjuje, da niti v bodoče tožnik ne namerava spoštovati določb pravnega reda RS, ki jih sistematično krši, še zlasti ob dejstvu, da tožnik tudi sam navaja, da se preživlja izključno z delom „na črno“, ki je njegov edini vir dohodka. Po oceni prvostopenjskega organa tožnik, glede na njegovo opisano dotedanje ravnanje, predstavlja tudi dejansko nevarnost javnemu redu RS. Poleg tega meni, da obstaja tudi nevarnost, da bo pobegnil, zlasti ob dejstvu, da je bil tožnik že predhodno kaznovan zaradi storjenih prekrškov in kaznivih dejanj. Ob vseh navedenih ugotovitvah in dejstvu, da tožnik ni spoštoval izreka o prostovoljni vrnitvi in je opravljal delo „na črno“, kljub zavedanju, da brez ustreznega dovoljenja ne sme opravljati dela, oziroma, glede na vrsto in težo navedenih okoliščin, zaradi katerih je tožnikovo trenutno prebivanje v RS nezaželeno, je prvostopenjski organ odločil, da mu izreče ukrep odstranitve tujca iz države in prepove vstop v državo za čas dveh let. Pri tem je dodatno pojasnil, da lahko policija zaradi razlogov po 3. odstavku 66. člena ZTuj-2 prepoved vstopa, bodisi po uradni dolžnosti ali na prošnjo tožnika, z odločbo prekliče ali začasno odloži. Pojasnil je še, da začne čas, v katerem je tožniku prepovedan ponovni vstop v državo, teči z dnem izvršitve odločbe o vrnitvi.

7. Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo se je tožnik pritožil, pritožbeni organ druge stopnje, Ministrstvo za notranje zadeve, pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno z odločbo št. 2253-33/2015/4 (155-02) z dne 2. 11. 2015. V obrazložitvi pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ne more biti predmet pritožbenega postopka ugotavljanje nezakonitosti izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992, saj so do 24. 7. 2013 tako imenovani „izbrisani“ lahko zaprosili za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določil ZUSDDD, ki je z novelo ZUSDDD-B iz leta 2010 omogočil v nadaljnjem triletnem obdobju pridobitev navedenega statusa celo tistim „izbrisanim“, ki so po letu 1990 dlje časa živeli ali pa še živijo v tujini, medtem ko tisti „izbrisani“, ki niso pravočasno v roku do 24. 7. 2013 vložili prošnje za izdajo dovoljenja na podlagi ZUSDDD-B lahko sedaj svoj status urejajo, enako kot vsi ostali tujci, na podlagi določil ZTuj-2. Pritožbeni organ kot nerelevantne zavrača pritožbene navedbe v zvezi z odločbo o vrnitvi, ki je bila tožniku izdana 27. 5. 2015 s strani Policijske postaje Vič pod št. 2253-57/2015/2 in je postala dokončna z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2252-23-/2015/2 (155-02), ki o njej zato ne more ponovno odločati. Prav tako meni, da ne more biti predmet pritožbenega postopka v konkretnem primeru pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje tujca, ki ga izdajajo upravne enote, zato tudi tovrstne pritožbene navedbe zavrača kot nerelevantne za konkreten primer. Glede na dejstvo, da je bil tožnik že pravnomočno obsojen za kazniva dejanja in da ni upošteval roka za prostovoljno vrnitev, pač pa je ostal v Sloveniji, se pritožbeni organ strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da obstaja nevarnost pobega, ki se jo po stališču tožene stranke lahko razlaga tudi kot nevarnost, da se bo tožnik skril in s tem preprečil izvršitev izpodbijane odločbe. Iz vseh navedenih razlogov kot pravilno ocenjuje tudi tožniku izrečeno dvoletno prepoved vstopa v RS, medtem ko glede dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku ugotavlja, da jih tožnik v svoji pritožbi niti ne izpodbija.

8. V tožbi tožnik navaja, da je bil v letu 1992 med tako imenovanimi „izbrisanimi“ in da vse do izteka roka dne 23. 7. 2013 po določilih ZUSDDD ni vložil prošnje za dovoljenje za stalno prebivanje, kar pripisuje svoji nevednosti in neukosti, češ da je v mesecu januarju 2010 pridobil na podlagi poroke s slovensko državljanko (leta 2001) dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo 5 let. Zato je mislil, da je s tem njegovo bivanje v Sloveniji legalizirano, vendar je njegova zakonska zveza kasneje razpadla, posledično pa je bilo predčasno razveljavljeno tudi dovoljenje za začasno prebivanje z odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 214-14026/2013-3 z dne 14. 2. 2014. Njegova pritožba zoper navedeno odločbo, ki jo je vložil po odvetniku A.A., je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2141-34/2014/2 z dne 7. 4. 2014, vročeno 22. 4. 2014. Tožnik zatrjuje, češ da o tem ni bil obveščen. V zvezi s prvo odločbo o vrnitvi z dne 27. 5. 2015 tožnik zatrjuje, češ da se sam spominja drugače, kot v tej zvezi navaja v izpodbijani odločbi prvostopenjski organ. Kar po njegovem mnenju morda ni niti bistveno, češ da je bistvena okoliščina, da je tožnik še po tem, ko mu je bilo razveljavljeno dovoljenje za začasno prebivanje, zakonito prebival v RS vsaj še 90 dni na podlagi veljavnega potnega lista, to je skoraj do konca meseca julija 2010, in ker je zatem tožnik pridobil nov potni list na srbski ambasadi v Ljubljani v mesecu juliju 2011, zato šteje, da je njegovo bivanje brez izrecne pravne podlage trajalo le približno dva tedna in ne skoraj štiri mesece, kar mu je očital prekrškovni organ, medtem ko je bila njegova, po odvetniku vložena pritožba, zavržena kot prepozno vložena. Posledic tega se tožnik, kot prava neuka oseba, ni zavedal, saj se je zanašal na svojega odvetnika, s pomočjo katerega je zatem vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Četudi je mu bila ta prošnja zavrnjena z odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 214-6270/2015-4 z dne 28. 7. 2015, prav tako je bila zavrnjena tudi njegova pritožba zoper navedeno prvostopenjsko odločbo, in sicer z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-150/2015/2 z dne 25. 9. 2015, ki mu je bila vročena 5. 10. 2015, tožnik poudarja, da bo zoper navedeno odločitev sprožil upravni spor s tožbo in hkrati vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki bi preprečila njegovo odstranitev iz države, ker bi pomenila očitno kršitev pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Enako kršitev bi po mnenju tožnika pomenila tudi izvršitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe o njegovi odstranitvi iz države in prepovedi vstopa za dve leti. Očita nezakonitost in protiustavnost ignoriranja dejstva, da je bil tožnik v letu 1992 nezakonito izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva, kot „predhodnega vprašanja“ v smislu ZUP, kar sicer ne očita direktno v tem upravnem sporu izpodbijani odločbi, ki pa se je indirektno vendarle tiče. Pri tem izpostavlja nerešeno vprašanje neustavnosti prekluzivnega roka po določilih ZUDDD, ki je potekel 24. 7. 2013. V tožbi pa dodatno uveljavlja neizkazanost zatrjevane nevarnosti pobega tožnika kot pogoja za izdajo uvodoma navedene izpodbijane odločbe, češ da gre za domnevo brez vsake utemeljitve, še posebej ob dejstvu, da v RS živi nepretrgano že od svojega petega leta starosti, da je solastnik hiše, v kateri stanuje in da je tu središče njegovih življenjskih aktivnosti in socialnih stikov, tudi s hčerkino družino v Nemčiji in sinovo družino v Švici, kljub neurejenemu statusu.

9. Nadalje v tožbi opozarja na stališča ESČP v zadevah Osman proti Danski in Butt proti Norveški glede „dolgotrajnega toleriranega bivanja tujca v državi“ ter citira stališča Varuhinje človekovih pravic v dopisu št. 5.2-24/2014-13 z dne 20. 7. 2015, češ da gre za tožnikovemu podoben primer.

10. Hkrati s tožbo tožnik ob sklicevanju na določilo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe za začasno odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Tožnik navaja, da v RS neprekinjeno živi že od leta 1978 dalje, ko je bil star 11 let, ter da je v Sloveniji solastnik hiše, v kateri živi, zato meni, da najbrž ni potrebno še kako drugače utemeljevati izdajo predlagane začasne odredbe. Razen tega se izrecno sklicuje na novejšo judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi z razlago 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ker meni, da bi bila javna korist huje prizadeta v primeru možnosti kršitve ene od najpomembnejših človekovih pravic iz 8. člena EKČP zaradi izvršitve prisilne odstranitve tožnika iz države, kot če bi se kasneje izkazalo, na primer na ustavnem sodišču ali ESČP, da je država s prisilno odstranitvijo tožnika zagrešila kršitev njegovih pravic iz 8. člena EKČP, kakor če bi tožnik na podlagi predlagane začasne odredbe še nadalje prebival, kot doslej, še do dokončne odločitve o njegovem statusu v RS

11. Tožena stranka je, skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), sodišču v danem roku predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe pa ni vložila.

K točki 1:

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je prvostopenjski organ tožniku, ki je državljan Republike Srbije, s stalnim prebivališčem na naslovu X., Srbija, odredil odstranitev iz države ter mu prepovedal vstop v RS za čas dveh let, svojo odločitev pa je oprl na določila 4. odstavka 65. člena in 1. odstavka 66. člena ZTuj-2 v povezavi z določili 5. odstavka 67. člena in 1. odstavka 68. člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa na ugotovitve, da je bila tožniku že predhodno izdana odločba o vrnitvi z določenim 7-dnevnim rokom za prostovoljno vrnitev, št. 2253-57/2015/2 z dne 27. 5. 2015, ki je postala dokončna 27. 7. 2015, zato bi moral tožnik zapustiti območje RS v dodatno danem roku sedem dni, to je do 4. 8. 2015, česar pa tožnik ni storil in je še nadalje nezakonito prebival na območju RS. Teh ugotovitev tožnik v tožbi ne izpodbija in jih je zato potrebno šteti kot nesporne.

14. Prav tako tožnik v tožbi ne izpodbija niti ugotovitev, na katere se je prvostopenjski organ prav tako oprl pri svoji odločitvi, in sicer, da je bil tožnik pravnomočno obsojen na enoletno zaporno kazen, ki jo je tudi že prestal v času od 12. 8. 2014 do 27. 5. 2015, ter da je bil tožnik že predhodno dne 15. 3. 2013 kaznovan zaradi storitve prekrška iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZJRM-1, za kar mu je bila izrečena globa s plačilnim nalogom št. 0000107451719. Vse navedeno pa tudi po presoji sodišča predstavlja zadostno dejansko podlago za zaključek, da so v tožnikovem primeru izkazane okoliščine, ki jih je že zakonodajalec primeroma štel z določili prve do pete alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 kot takšne okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila, tako kot tožniku, že predhodno izdana (dokončna, pravnomočna in izvršljiva) odločba o vrnitvi.

15. Glede na med strankama nesporno dejstvo, da tožnik ni zapustil Slovenije niti v dodatnem roku roku za prostovoljno vrnitev, določenem z dokončno in pravnomočno odločbo o vrnitvi, št. 2253-57/2015/2 z dne 27. 5. 2015, ki je postala dokončna 27. 7. 2015 in bi zato bi moral tožnik zapustiti območje RS do 4. 8. 2015, česar pa tožnik ni storil in je še nadalje nezakonito prebival na območju RS, kar prav tako med strankama niti ni sporno, pa je, tudi po presoji sodišča, prvostopenjski organ pravilno z izpodbijano odločbo odredil tožniku tudi prepoved vstopa v RS v trajanju dveh let, kar je znotraj omejitev predpisanega časovnega okvira, ki ga je določil zakonodajalec z določilom 2. odstavka 66. člena ZTuj-2 v časovnem razponu od šestih mesecev do petih let. 16. Po povedanem sodišča ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Prav tako je po oceni sodišča prvostopenjski organ za svojo odločitev navedel pravilne in utemeljene razloge, ki so tudi skladni s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, na katere se je oprla tudi tožena stranka, ki je v svoji obrazložitvi odgovorila tudi na vse relevantne pritožbene ugovore, ki jih tožnik spet ponovno uveljavlja tudi v tožbi, zato se sodišče, v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS, sklicuje na razloge, ki sta jih za svojo odločitev pravilno navedla že oba upravna organa prve in druge stopnje, da jih v svoji obrazložitvi ne ponavlja.

17. Sodišče je po povedanem tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. 18. K točki 2:

19. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

20. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZUS-1 vložena tožba v upravnem sporu praviloma ne ovira izvršitve izpodbijane odločbe. Zato je zakonodajalec z določili 2. odstavka do 6. odstavka 32. člena ZUS-1 v pravni red uvedel in definiral poseben institut začasne odredbe. Med drugim je tako z normativno vsebino 2. odstavka 32. člena ZUS-1 omogočil, da sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, pri čemer pa mora sodišče pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je prvi pogoj oziroma procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe (ki je ob upoštevanju 2. odstavka 32. člena ZUS-1 vezana na tožbo), obstoj tožbe, s katero tožnik v upravnem sporu zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Poleg tega je obstoj nadaljnjih procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo prav tako tudi nadaljnja procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe, skladno z ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegovih sodb in sklepov št. I U 1847/2014, št. I U 1817/2014 in I U 1572/2015. Zato mora sodišče v primeru, kot je obravnavani, če je o tožbi že (pravnomočno) odločeno, kakor izhaja tudi iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči, v skladu z 2. odstavkom v zvezi s 4. odstavkom 32. člena ZUS-1.