Jedro

Priznanje in sodno ugotavljanje očetovstva se izključujeta, razen v primeru, ko se s priznanjem očetovstva izrecno ne strinja otrokova mati in lahko zato tisti, ki je očetovstvo priznal, očetovstvo dokaže le v sodnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo na ugotovitev očetovstva, ki jo je tožnik vložil 22. 11. 2013. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožba vložena prepozno – po preteku absolutnega 5-letnega roka.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter zaradi kršitve Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Poudarja, da je toženka v postopku, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 2401/2013 – IV, njegovo očetovstvo priznala, zato je na podlagi tega priznanja tudi vložil predmetno tožbo. Izpostavlja, da gre v obravnavani zadevi za specifično dejansko in pravno situacijo, ki v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1) ni urejena, zaradi česar je potreben bolj teleološki pristop k reševanju zadeve. Gre za pravno praznino, saj 90. člen ZZZDR v obravnavani zadevi ni uporabljiv, ker ureja le situacijo, ko se mati otroka ne strinja s priznanjem domnevnega očeta. Namen določbe 90. člena ZZZDR in prekluzivnih rokov ni v tem, da bi se ugotavljanje očetovstva po preteku 5-letnega roka za vselej onemogočilo. Očetovstvo sploh ni sporno niti za mater niti za očeta, je pa formalno neurejeno, ker ni kot oče vpisan v matične knjige. Izpostavlja pravico otroka, da ve za svoje starše. Ta pravica je nad vsemi, tudi nad procesno postavljenimi prekluzivnimi roki, ki so vsi po vrsti odpadli, čim je zadeve obravnavalo Ustavno sodišče z ustavnopravnega vidika. Priznanje očetovstva sploh ni sporno, le pravno ni urejeno. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-308/05 in poudarja, da je v tem primeru Ustavno sodišče vzpostavilo hierarhijo pravic, ki velja na splošno in ne zgolj konkretno za primer, ki je bil takrat obravnavan. Sklicuje se na pravico otroka do poznavanja svojega lastnega izvora in na pravico do osebne identitete. Meni, da je v nasprotju z duhom in namenom Ustave ter ZZZDR-ja, da bi se še 13 let čakalo na ponovno vzpostavitev pravne možnosti ugotavljanja očetovstva – tokrat s strani otroka. Če bi teza o nedopustnosti tožbe zaradi zamude prekluzivnega roka veljala, bi bile otrokove pravice povožene z nekim povsem nepomembnim procesnim določilom. Odločitev prvostopenjskega sodišča je nepravilna in nezakonita, zato predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih, pa tudi ne po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka; pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Izpodbijana odločitev ima vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni ter v skladu s procesnim gradivom v spisu.

5. Vprašanje nezakonskega očetovstva ureja ZZZDR, ki v poglavju o ugotavljanju očetovstva in materinstva upošteva, da velja za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Način priznanja je različen, saj je otroka mogoče priznati bodisi pri Centru za socialno delo, bodisi pred matičarjem, ali v javni listini ali v oporoki (87. in 88. člen ZZZDR).

6. Iz trditvene podlage tožbe ne izhaja, da bi šlo v obravnavani zadevi za specifično dejansko in pravno situacijo, ki v ZZZDR ni urejena. Tožnik zatrjuje, da očetovstvo za mater sploh ni sporno, obenem pa v trditveni podlagi ni navedel, da je pri pristojnem centru za socialno delo ali pred matičarjem podal priznanje očetovstva ter da se mati s tem priznanjem ni strinjala oziroma ni dala izjave v roku enega meseca, skladno z določbo 90. člena ZZZDR. V primeru, da se mati s priznanjem njegovega očetovstva strinja, ima tožnik kadarkoli možnost podati priznanje očetovstva pri pristojnem organu (center za socialno delo ali matičar).

7. V tožbeni naraciji je tožnik izrecno izpostavil, da je prva toženka priznala njegovo očetovstvo, gre zgolj za formalno neurejenost očetovstva, ker ni vpisan v matični knjigi kot oče druge toženke. Priznanje in sodno ugotavljanje očetovstva se izključujeta, razen v primeru, ko se s priznanjem očetovstva izrecno ne strinja otrokova mati in lahko zato tisti, ki je očetovstvo priznal, očetovstvo dokaže le v sodnem postopku. Glede na tožnikovo zatrjevanje, da mu prva toženka (mati druge toženke) očetovstvo dejansko priznava, je sodna pot uveljavljanja povsem nepotrebna. Tožnik bi lahko podal priznanje očetovstva, skladno z določbo 88. člena ZZZDR, pri centru za socialno delo ali pred matičarjem, nakar bi se podano priznanje, ob strinjanju otrokove matere, vpisalo v matično knjigo. Šele v primeru materinega nestrinjanja s priznanjem oziroma v primeru odsotnosti njene izjave v roku enega meseca po prejemu obvestila bi bili podani pogoji za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva, seveda ob upoštevanju prekluzivnih rokov.

8. Tožnik ni predložil dokazil o tem, da se mati ne strinja s priznanjem očetovstva. Celo nasprotno: zatrjuje, da prva toženka dejansko priznava njegovo očetovstvo druge toženke, zato že iz trditvene podlage tožbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

9. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba na ugotovitev očetovstva vložena prepozno, saj je 5-letni prekluzivni rok iz drugega odstavka 90. člena ZZZDR že potekel. 10. Pritožnik se neutemeljeno zavzema za neupoštevanje prekluzivnega roka iz 90. člena ZZZDR. Obravnavana zadeva je tudi vrednotno bistveno različna od zadeve U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, v kateri je Ustavno sodišče presodilo, da pomeni ureditev, ki pravico polnoletnega otroka do ugotavljanja očetovstva veže na objektivni rok petih let od njegove polnoletnosti, prekomeren poseg v otrokovo pravico izvedeti za svoj izvor. Pomemben razlikovalni element je v tem, da je tožbo v prej obravnavani zadevi vložil otrok: gre za njegov interes izvedeti za svoj izvor, ki v tem primeru pretehta nad interesom pravne varnosti in potrebo po varovanju zasebnega ter družinskega življenja drugih. Upoštevalo je, da je otrok pri ugotavljanju očetovstva v težkem položaju, saj je povsem odvisen od informacij drugih (zlasti njegovih staršev) in nima vpliva na to, kdaj mu jih bodo ti razkrili. Že v predmetni odločbi pa je Ustavno sodišče nakazalo, da bi bila ustavno dopustna tudi ureditev, po kateri bi rok tekel od trenutka, ko otrok izve za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe (t.i. omejitev pravice s subjektivnim rokom). To so lahko okoliščine, ki govorijo za očetovstvo določenega moškega. Nakazano je celo bilo, da bi bil ta subjektivni rok lahko krajši od petih let. Vse to kaže, da ni bil namen Ustavnega sodišča kar odpraviti vseh prekluzivnih rokov v zvezi z ugotavljanjem očetovstva. Prekluzivnemu roku se ni moč odreči še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko je tožnik živel s prvo toženko v izvenzakonski skupnosti in je bil seznanjen z rojstvom otroka. Tožnik je imel vso možnost, da bi vprašanje očetovstva pravočasno uredil (bodisi pred matičarjem oziroma centrom za socialno delo), v primeru materinega nestrinjanja pa s pravočasno vložitvijo tožbe. V obravnavani zadevi pa tožnik niti ni navedel razloga, ki je botroval temu, da očetovstva v petih letih po rojstvu druge toženke ni uredil. 11. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena pritožba, in niti ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ni potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZZZDR.