Jedro

Kavza predmetnega dogovora je bila, da je tožnik upravičen do vtoževane provizije le v primeru, če kot lastnik prenese na toženo stranko svojo blagovno znamko. Ker tega ni več mogel storiti, saj je tožena stranka v sodnem postopku dosegla razveljavitev registracije blagovne znamke na njegovo ime (in torej kot nelastnik ni mogel izpolniti obveznosti iz pogodbe), je naknadno odpadla podlaga oziroma kavza omenjenega pogodbenega dogovora. Tudi sam je z neizpolnitvijo pogodbe in upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka pridobila znamko na drug način, povzročil, da je kavza pogodbe odpadla. Odpadla je vzajemnost dajatev, zato je dogovor z dne 5. 2. 2007 prenehal veljati. Iz takšnega posla, ki ne velja več oziroma je ničen, ne more ničesar zahtevati (primerjaj v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeni določbi prvega in četrtega odstavka 39. člena OZ).

Možnost uporabe pravnega instituta spremenjenih okoliščin torej ne izključuje obrazloženih pravil o neveljavnosti pogodbe zaradi kasneje odpadle kavze.

Revident se neutemeljeno sklicuje tudi na 117. člena OZ - nemožnost izpolnitve, za katero naj bi - kot še prav tako zmotno meni v reviziji - odgovarjala tožena stranka. Namreč – nemožnost izpolnitve pogodbe je po dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč povzročil (zagrešil) sam zaradi nezakonite pridobitve blagovne znamke; v sodnem postopku zaradi razveljavitve blagovne znamke je bilo ugotovljeno, da si ni pridobil niti dovoljenja tožene stranke za prenos blagovne znamke na njegovo ime. Zato v smislu navedene določbe (prvi odstavek cit. člena) nima nobenih zahtevkov. Tožena stranka pa nima več pravnega interesa oziroma niti podlage za vložitev tožbe v smislu tretjega odstavka cit. člena, saj je dosegla izpolnitev na drug način – s pridobitvijo blagovne znamke nazaj na svoje ime v omenjenem upravičeno sproženem sodnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 61.010,89 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi po 8 % obrestni meri od 14. 4. 2007 dalje do plačila. O stroških je odločilo tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 7.640,04 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega roka za prostovoljno plačilo do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka (glede stroškov) spremenilo tako, da je znesek 7.640,04 EUR nadomestilo z zneskom 7.135,41 EUR, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških pritožbenega postopka je odločilo, da vsaka krije svoje stroške.

3. Zoper navedeno pravnomočno odločitev vlaga revizijo tožeča stranka. Predlaga naj se reviziji ugodi in spremenita sodbi drugostopnega sodišča in prvostopnega sodišča tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti in stroške pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji, vključno z revizijskimi stroški naloži toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, oziroma podredno, da v celoti razveljavi sodbo sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da sta sodišči napačno uporabili institut odpadle kavze, kot razloga za prenehanje odplačnega pravnega posla. Veljavno sklenjena pogodba namreč lahko v skladu z določili Obligacijskega zakonika (OZ) preneha samo na podlagi enega od v zakonu predpisanega načina in med takšne načine ne spada kasneje odpadla kavza. Tudi ni mogoče uporabiti instituta odpadle kavze temveč kvečjemu institut spremenjenih okoliščin, vendar pa dejansko stanje ne omogoča takšnega zaključka, saj tožena stranka ni postavila zahtevka za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Dogovor z dne 5. 2. 2007 je predstavljal širši konsenz strank, ki je nastal kot rezultat pogajanj med njima in razreševanja več spornih vprašanj, in sicer vprašanja prodaje blagovne znamke in plačila dolgovanih provizij iz naslova osnovnega sodelovanja tožene stranke s tožnikovim podjetjem. Dogovor je predstavljal izvensodno poravnavo med strankama in nanj v nobenem primeru ni mogoče aplicirati instituta odpadle kavze, saj je kavza večplastna, vzajemna in obojestranska. Je v tem, da se preda blagovna znamka in tudi v plačilu provizij. Nobena interpretacija dejanskega stanja ne omogoča drugačnega zaključka. Ni prišlo do odpadle kavze temveč zgolj do naknadne nemožnosti izpolnitve s strani tožeče stranke, za katero je odgovorna tožena stranka (saj je do znamke prišla po drugi poti, katere pa bi se lahko poslužila tudi pred sklenitvijo dogovora), zato je dolžna izpolniti svojo nasprotno obveznost. Zaključek, da veljavno sklenjen odplačen pravni posel lahko preneha v primeru, če ena stranka zanj izgubi poslovni interes oziroma si premisli, predstavlja resen odmik od sodne prakse. Sodna praksa, na katero se sklicuje višje sodišče, vsebinsko ne predstavlja odločitve o podobnih pravnih vprašanjih, razen tega je sodišče druge stopnje navedlo odločitve Vrhovnega sodišča, ki so bodisi starejšega datuma ali pa se za konkretni primer ne morejo uporabiti, ker ne gre za identična vprašanja. V primeru VIII Ips 79/2009 gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi razveljavitve posledic pravnomočne sodbe, v primeru II Ips 450/2009 pa posojilo ni bilo dano, ker denar ni bil izročen. Zato je tudi v tem primeru institut odpadle kavze neustrezen. V primeru II Ips 546/92 gre za kavzo pri darilu kot neodplačnem pravnem poslu, pri čemer pa je tožeča stranka že v pritožbi opozorila, da je treba v primerih odpadle kavze razlikovati med odplačnim in neodplačnim pravnim poslom. Razen tega je višje sodišče navedlo, da je tožeča stranka navedla zgolj eno drugačno odločbo, kar pa ne drži. Je namreč citirala dve odločitvi sodišč, pri katerih izjalovljena poslovna podlaga na pravno učinkovanje pogodbe oziroma na obstoj pravic in obveznosti strank po pogodbi ne vpliva (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 445/2013 in sodba Višjega sodišča v Kopru Cpg 167/2013). Za konkreten primer pa je treba uporabiti zadnjo sodno prakso v podobnih primerih v zvezi s posledicami neuresničitve oziroma izjalovitve poslovne podlage na obstoj pravic ter obveznosti na podlagi veljavno sklenjenega odplačnega pravnega posla. Uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) storjene pred sodiščem druge stopnje. Višje sodišče je namreč v povzetku dejstev na peti strani navedlo, da je tožnik z aktivnim ravnanjem dosegel ustavitev registracije blagovne znamke. V tem delu je višje sodišče nepravilno povzelo zaključke sodišča prve stopnje in dejansko stanje, prav tako pa je napačno presodilo listine v spisu. Tožnik namreč ni zaustavil postopka registracije s svojimi vlogami, pač pa je predlagal zgolj začasno zaustavitev do 17. 5. 2007, o čemer priča prevedena listina v spisu. Med predlogom za ustavitev postopka in predlogom za začasno ustavitev do 17. 5. 2007 (v našem pravnem redu - predlog za odlog) pa je bistvena razlika in je zaključek sodišča druge stopnje glede tega vprašanja napačen ter predstavlja nasprotje med listinami, ki jih je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo v 17. točki na sedmi strani in razlogi o tem, kar se je v teh listinah navajalo v izpodbijani sodbi.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ni zagrešilo kakšnega nasprotja med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temu listinami, zapisniki oziroma prepisi. Le v tem primeru bi lahko šlo za očitano procesno kršitev. Razen tega pa je tudi korekten zaključek sodišča druge stopnje, ki temelji na pravilno povzetih razlogih sodišča prve stopnje, da je tožnik ne le poskušal in uspel prekiniti postopek, temveč ga je uspel dejansko ustaviti.

7. Pravilni so nadalje materialno pravni razlogi sodišč prve in druge stopnje. Kavza predmetnega dogovora je bila, da je tožnik upravičen do vtoževane provizije le v primeru, če kot lastnik prenese na toženo stranko svojo blagovno znamko. Ker tega ni več mogel storiti, saj je tožena stranka v sodnem postopku dosegla razveljavitev registracije blagovne znamke na njegovo ime (in torej kot nelastnik ni mogel izpolniti obveznosti iz pogodbe), je naknadno odpadla podlaga oziroma kavza omenjenega pogodbenega dogovora. Tudi sam je z neizpolnitvijo pogodbe in upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka pridobila znamko na drug način, povzročil, da je kavza pogodbe odpadla. Odpadla je vzajemnost dajatev, zato je dogovor z dne 5. 2. 2007 prenehal veljati. Iz takšnega posla, ki ne velja več oziroma je ničen, ne more ničesar zahtevati (primerjaj v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeni določbi prvega in četrtega odstavka 39. člena OZ). Materialno pravo je torej pravilno uporabljeno. V reviziji povzeta judikatura sicer res obravnava nekoliko drugačne situacije, vendar pa potrjuje glavno tezo, da lahko kavza pogodbe tudi pozneje odpade, kar povzroči naknadno ničnost pogodbe, ne glede na to ali gre za odplačen ali za neodplačen posel. 8. Ker se revident sklicuje tudi na „vzajemnost, obojestranskost in večplastnost“ kavze, ki naj bi se v spornem primeru izražala v celotnem kompleksu medsebojnih pogajanj in drugih dogovorov, ga je treba opozoriti še na pravno pravilno ovrednotene dejanske ugotovitve obeh sodišč, po katerih sporna pogodba po vsebini in namenu pogodbenih strank predstavlja samostojno entiteto, katere avtonomna podlaga je prav opisana vzajemnost. 9. V konkretnem primeru tudi institut spremenjenih okoliščin, na katerega se tožnik v reviziji še sklicuje, ni pravno odločilen. V skladu z 112. členom OZ obstojijo spremenjene okoliščine, če se otežuje izpolnitev obveznosti ene stranke ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe. V skladu z nemško teorijo gre v primerih spremenjenih okoliščin za spremembo oz. odpad poslovne podlage, francoska teorija poudarja nastanek neravnotežja obveznosti, angleška teorija pa govori o doktrini izjalovitve pogodbe.(1) Vendar pa tudi našteta teoretična izhodišča ne izključujejo možnosti, da upravičenec le z ugovorom odpadle kavze in posledične ničnosti na podlagi 39. člena OZ doseže dejansko enak rezultat kot z morebitno tožbo na razvezo pogodbe v smislu 112. člena OZ, torej v obeh primerih njeno prenehanje. Možnost uporabe pravnega instituta spremenjenih okoliščin torej ne izključuje obrazloženih pravil o neveljavnosti pogodbe zaradi kasneje odpadle kavze. Celo omogoča dejansko identičen pravni rezultat, enako neugoden za revidenta. Pogodba bi bila namreč razveljavljena po samem zakonu, saj ena od pogodbenih strank – sam revident - ne more več izpolniti svoje pogodbene obveznosti (glej cit. 112. člen OZ).

10. Revident se neutemeljeno sklicuje tudi na 117. člena OZ - nemožnost izpolnitve, za katero naj bi - kot še prav tako zmotno meni v reviziji - odgovarjala tožena stranka. Namreč – nemožnost izpolnitve pogodbe je po dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč povzročil (zagrešil) sam zaradi nezakonite pridobitve blagovne znamke; v sodnem postopku zaradi razveljavitve blagovne znamke je bilo ugotovljeno, da si ni pridobil niti dovoljenja tožene stranke za prenos blagovne znamke na njegovo ime. Zato v smislu navedene določbe (prvi odstavek cit. člena) nima nobenih zahtevkov. Tožena stranka pa nima več pravnega interesa oziroma niti podlage za vložitev tožbe v smislu tretjega odstavka cit. člena, saj je dosegla izpolnitev na drug način – s pridobitvijo blagovne znamke nazaj na svoje ime v omenjenem upravičeno sproženem sodnem postopku. Ali še drugače povedano: tožnikova izpolnitev je postala nemogoča zaradi njegovega lastnega ravnanja, saj je pridobil blagovno znamko tožene stranke na nezakonit način, ob opisanem - nepošteno. Tožena stranka je bila zato prisiljena sprožiti tudi sodni postopek, ki ji je omogočil razveljavitev blagovne znamke na tožnikovo ime in pridobitev te nazaj na svoje ime.

11. Po povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

(1) Glej M. Dolenc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, str. 596, GV Založba, Ljubljana 2003.