Jedro

Tožencu, ki je bil z odločbo o denacionalizaciji postavljen za skrbnika vrnjenega premoženja, je skrbništvo prenehalo s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, na podlagi katerega je premoženje med drugim dedoval tudi tožnik.

Toženec bi moral na tožnika prenesti koristi, ki jih je dosegel z oddajanjem vrnjenega premoženja. Takšna obveznost izhaja iz analogne uporabe določb o mandatni pogodbi. Gre za zakonsko analogijo, ki jo dopušča tudi 2. odst. 3. čl. ZS in ki zapolnjuje pomanjkljivo zakonsko ureditev v ZZZDR glede razmerja med skrbnikom (denacionaliziranega premoženja) in varovancem (dediči tega premoženja) po prenehanju skrbništva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se III., IV. in del V. točke sodbe sodišča prve stopnje spremenijo, in sicer tako, da se ugotovljena terjatev toženca v III. točki zviša za 1.000 EUR, v IV. točki se pobota ugotovljena tožnikova terjatev s toženčevo v znesku 1.779,63 EUR, v V. točki pa se besedilo „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 34.379,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 dalje [...]“ nadomesti z besedilom: „Toženec je dolžan tožniku plačati 33.379,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.175,79 EUR od 30. 8. 2008[...]“

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 22. 5. 2008 (I. točka), nato pa z izpodbijano sodbo ugotovilo: v točki II. obstoj terjatve tožnika do toženca v višini 18.175,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2002 do plačila (II. 1.), poleg tega pa še devetinšestdesetih zneskov po 94 EUR (skupaj 6.486,00 EUR), z obrestmi od vsakega posameznega zneska, dalje v višini petinšestdesetih zneskov po 125 EUR (skupaj 7.000,00 EUR), prav tako z obrestmi, ter 92 EUR, z obrestmi (II. 2.); v točki III. je ugotovilo terjatev toženca do tožnika v znesku 779,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2008, višji pobotni ugovor pa zavrnilo. Izvedlo je pobotanje (IV. točka) ter toženca obsodilo na plačilo 34.379,04 EUR tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 dalje, devetinšestdesetih zneskov po 94 EUR (skupaj 6.486,00 EUR), z obrestmi od vsakega posameznega zneska, petinšestdesetih zneskov po 125 EUR (skupaj 7.000,00 EUR), prav tako z obrestmi, ter 92 EUR, z obrestmi (V. točka). Višji tožnikov zahtevek je zavrnilo (II. 3.) Glede stroškov je odločilo, da krije vsaka stranka svoje (VI. točka).

2. Tožnik je vložil pritožbo, v kateri je sicer označil, da jo vlaga proti sodbi in sklepu, izrecno pa je potem navedel, da se proti tč. I. ne pritožuje, torej se pritožuje le zoper sodbo (vključno z odločitvijo o stroških), in sicer razen poti tč. II. 3. Uveljavlja vse formalne pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča prve stopnje spremeni v njegovo korist ter priglaša stroške pritožbenega postopka. Iz obsežnejše pritožbe sledijo povzeti njeni bistveni poudarki: Očitki procesnih kršitev

3. Meni, da so zaradi dovoljene spremembe tožbe brezpredmetne vse prejšnje spremembe oziroma zahtevki. Uveljavlja kršitev pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi nejasne in nasprotujoče si ter pristranske obrazložitve sodbe, kar je po njegovem mnenju posledica nerazumljive tožbe, ki jo sodišče ni poslalo v popravo, pač pa je samo povzelo njegove prepozne in netočne obračune. Sodišče je napačno navedlo, da toženec ni nasprotoval spremembi tožbe, saj ji je nasprotoval. Sodišče je o tem odločilo šele ob izdaji sodbe, s tem pa mu je odvzelo pravico do izjave. Sodišče je odločilo le o spremembi tožbe z dne 17. 8. 2010, ne pa tudi o spremembi z dne 22. 5. 2008, zaradi česar je bil toženec v negotovosti. V dokaznem sklepu sodišče ni navedlo, katero dejstvo ugotavlja s katerim dokazom, sodba pa je zanj popolno presenečenje. Tožnik se namreč nikoli ni skliceval na mandatno razmerje. Sodišču očita, da je prekoračilo zahtevek, ko je prisodilo tožniku procesne obresti od zneska 16.203,25 EUR. Napačno je sodišče izvedlo tudi pobotanje, saj bi moralo upoštevati, da pobot velja za nazaj, od takrat, ko so se zanj stekli pogoji, kar je bilo 10. 11. 2002, zato tožniku ne gredo obresti do 29. 8. 2008. Ni jasno, ker gre za nasprotujoče razloge, kdaj je tožencu prenehalo skrbništvo, ali 6. 11. 2002 ali 10. 11. 2002. Očitki glede uporabe prava

4. Toženec je bil prepričan, da skrbniško delo opravlja v korist njegove matere M. C. Ravnal je kot dober gospodar, nikjer pa ni bilo predpisano, da mora položiti obračun in prejeti denar hraniti za dediče. O nagradi za trud bi moralo sodišče odločiti po prostem preudarku, saj je jasno in življenjsko, da je vložil veliko osebnega truda, fizično in finančno. Zmotno je stališče, da bi bil toženec dolžan prenesti korist na dediče z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju in da je zato od tedaj v zamudi. O stroških postopka bi moralo sodišče odločiti glede na uspeh strank.

Očitki napačno ugotovljenega dejanskega stanja

5. Toženec je najem z podjetjem T. sklenil za slovenske tolarje, zato bi moral tožnik mesečno preračunati tečaj, ker pa tega ni storil je njegov zahtevek nesklepčen. Toženec zadnjega obroka 14.334 DEM ni prejel, zato del tega tožniku ne pripada.

6. Za najemnika K., d. o. o., tožniku ne gre del najemnine, ker je bila iz nje pokrita provizija posredniku, sicer pa je bila ta najemnina 105.000 SIT, kar je 438,16 EUR, ¼ pa 109,54 EUR in ne 127,82 EUR.

7. Z najemnikom G.G., d. d., je bila najemnina določena z aneksom na 963 DEM in ni znašala 1.284 DEM, prav tako pa bi se morala kvečjemu obračunati po sprotnem tečaju. To najemno razmerje ni trajalo do 10. 9. 2001, saj je najemnik že 1. 3. 2000 prostore izpraznil, 15. 7. 2000 pa so bili že oddani najemniku K., zaradi česar je bila tožniku priznana dvojna najemnina oziroma v celoti neutemeljena terjatev v znesku 5.346 EUR.

8. Glede najemnika C., d. o. o., ni razumljivo, kako je sodišče prišlo do zneska 6.956 EUR. Ni res, da bi bil ta najemnik v prostorih že 1. 10. 1996, (to dejstvo je tožnik prepozno navedel), pač pa šele 2. 4. 2001. Tudi tu je šlo za najemnino v DEM, ki bi se morala obračunati glede na vsakokratni tečaj. Sploh pa je v izreku glede tega zneska napaka, saj ¼ 375,80 EUR ni 94 EUR, pač pa 93,95 EUR. Avgusta 2008 je bil najemnik le do 20. dne v mesecu, zato celotna najemnina ne pripada.

9. Brez trditvene in dokazne podlage je sodišče ugotovilo, da je bila najemnina za D. F. 500 EUR. Tudi to je tožnik navedel prepozno, dokazov pa ni ponudil, sodišče se je pri tem oprlo na dokaze, ki jih sploh ni izvedlo. F. kot priči ne bi smelo verjeti, ker je neverodostojna. Tudi tu bi sodišče smelo EUR obračunati šele od 1. 1. 2007. V celoti neutemeljeno je zato tožniku priznalo zneske po 125 EUR in 92 EUR.

10. Sodišče je napačno obračunalo vlaganja toženca, napačno je ocenilo izvedensko mnenje. Po dodatnih izračunih je bila vrednost vzdrževalnih in investicijskih del 54.085,46 EUR, tožnikov ¼ delež pa 13.521,37 EUR. Neutemeljeno ni priznalo stroškov izdelave in montaže vrat. Plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tožnik ni prerekal, zato bi moralo sodišče to šteti za priznano. Glede odvetniških stroškov je prezrlo račun odvetnice V. za vložitev predloga za uvedbo zapuščinskega postopka, od katerega je imel tožnik korist. 11. Na pritožbo tožnik ni odgovoril. 12. Pritožba je delno utemeljena.

13. Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z na več mestih eksplicite in implicite očitanimi absolutno bistvenimi kršitvami določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj vendarle vsebuje zadosti razlogov o odločilnih dejstvih, tako da ti omogočajo njen preizkus pravilnosti in zakonitosti. Na več mestih so ti razlogi res nekoliko pomanjkljivi, vendar ne do te mere, da bi se ne dalo preizkusiti pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Res gre tudi za neskladje glede datuma konca skrbništva, ki je vezano na pravnomočen sklep o dedovanju, to je datum 6. 11. 2002. Datum 10. 11. 2002, ki se pojavi nekajkrat v obrazložitvi in tudi v izreku, pa je tožencu v korist, saj obresti tečejo od kasnejšega datuma, kot bi morale. Na vseh drugih mestih pa pritožbeni očitek nejasnih razlogov in pomanjkanje le-teh v resnici v sebi skriva nestrinjanje z dokazno oceno in preko te pritožnik napada ugotovljeno dejansko stanje, o čemer pa več v nadaljevanju te obrazložitve.

14. Pritožnik se moti, ko meni, da je edini relevantni zahtevek po spremembi tožbe, ki je bila dopuščena s sklepom, izdanim ob sodbi. Glede spremembe tožbe po predlogu tožnika z dne 17. 8. 2010 je sodišče prve stopnje izdalo poseben sklep (24. 10. 2010), tako da kljub precejšnji zmedi ni (bilo) dvoma, o čem teče spor, tožencu pa tako tudi ni bila v ničemer omejena pravica, da se o vsem izjavi. Drobljenje in razčlenjevanje zahtevkov na posamične mesečne zneske za več let (ki so precej otežili delo tudi sodišču) je izvorno vendarle posledica nedopustnega ravnanja pritožnika, ko tožniku kot dediču sploh ni položil nobenega računa in mu ni plačal sploh nobene dosežene koristi iz premoženja, ki ga je upravljal, tožnik pa dedoval. 15. Neobrazložen dokazni sklep je zgolj relativna kršitev določb postopka (1. odst. 339 čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 287. čl. ZPP), pritožnik pa ne pove, v čem je ta vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato je ta očitek neutemeljen.

16. Očitna računska pomota v zneskih, na katero opozarja pritožnik, ni stvar pritožbenega postopka, pač pa stvar poprave sodbe (če je napaka oziroma pomota v resnici podana), ki jo izvede kadarkoli predsednik senata sodišča prve stopnje (328. čl. ZPP).

17. Očitki o tem, da sodišče vsakega zneska mesečne najemnine, ki je podlaga tožnikovi terjatvi do toženca, in je bila večinoma dogovorjena oziroma opredeljena z valutno klavzulo (v tedanjih DEM), ni posebej preračunalo po vsakič veljavnem mesečnem tečaju za ustrezne tuje valute, so neutemeljeni, ker so pavšalni. Pritožnik namreč niti ne pove, ali je bil tečaj (vsakič, ob prejemu vsake najemnine) večji ali manjši, kot ga je obračunalo sodišče (oziroma ga je povzelo po tožnikovem obračunu prikrajšanja), zato se niti pritožnikovega interesa za pritožbo v tem delu ne da preizkusiti.

18. Dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj je dovolj skrbna in razumljiva, dejstva pa so ugotovljena z zadostno stopnjo verjetnosti. Ocena dokazov v celoti je razumna, logična in življenjska: - Glede očitka, da toženec od podjetja podjetja T. zadnjega obroka najemnine 14.334 DEM ni prejel, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto (tega dejstva namreč toženec tekom postopka na prvi stopnji ni uveljavljal), ki je ni mogoče upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP).

- Glede ene mesečne najemnine, prejete od podjetja K., d. o. o., je prvostopenjsko sodišče (upoštevajoč uradni tečaj za pretvorbo obeh valut; ena EUR ustreza 1,95583 DEM(1)) pravilno izračunalo ¼ od tedanjih 100 DEM, ki pripada tožniku, in znaša 127,82 EUR.

- Glede višine najemnine za G., d. d., so pritožbeni očitki, češ da je ta znašala manj, namreč 963,00 DEM in ne 1.284,00 DEM, neutemeljeni, saj je prvostopenjsko sodišče višino najemnine ugotovilo na podlagi predloženih najemnih pogodb. Dvojna najemnina za isto obdobje pa tožniku ni bila priznana, saj je iz naslova najemnine od najemnika K. tožnik prejel delež le ene mesečne najemnine.

- Glede najemnika C., d. o. o., je v 35. točki obrazložitve sodišče prve stopnje pojasnilo, kako je prišlo do zneska 6.956,00 EUR, zato očitek neobrazloženosti ni utemeljen. Najemnina je znesek, ki zapade mesečno (in je bila vsakič tudi dogovorjena mesečna najemnina), zato se pritožnik ne more sklicevati, da se mesečna najemnina za mesec avgust 2008 ne more obračunati v celoti, ker je najemnik najete prostore zasedal le do 20. dne.

- Tudi glede najemnine, prejete od najemnice D. F. S., pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje. Očitki o prepoznih navedbah glede tega dela terjatve so neutemeljeni, dokazna ocena, napravljena na podlagi izpovedbe te najemnice kot priče, pa dovolj zanesljiva in prepričljiva.

- Glede dejstev v pobot stavljenih toženčevih terjatev, in sicer iz naslova vlaganj, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo opravljena vlaganja gradbenih podjetij T. in G., kar je natančneje navedlo v točkah 45 in 46, česar pritožnik posebej in konkretno ne izpodbija, zato tega pritožbeno sodišče tudi ne bo ponavljalo. Vsa ta vlaganja je tožnik pravilno že odštel od svojih zahtevkov, ostalih, drugih vlaganj (razen tistih, ki jih je ugotovilo in tožencu tudi priznalo sodišče prve stopnje pod 55 – 58; za fasado, 59; za kotel, 60; elektrika in prezračevanje, 61 - 62; dimnik, vrata in vetrolov) pa toženec ni dokazal in s tako oceno se pritožbeno sodišče strinja, pritožbeni očitki pa je ne omajejo. Izvedensko mnenje je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, ko je navedlo, da zgolj povzema toženčeve navedbe, ki pa se z izpovedbo priče M. S. C., predlagano s tem v zvezi, niso potrdila, dokaz z lastnim zaslišanjem, na katerega se je v tej zvezi tudi skliceval, pa je toženec celo umaknil. Tudi po oceni pritožbenega sodišča iz izvedenskega mnenja ne izhaja dovolj zanesljivo, da je bil prav toženec tisti, ki je kril stroške ugotovljenih vlaganj izven tistih, ki jih je tožnik že priznal in jih (izvenpravdno) pobotal. Plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča sodišče prve stopnje tožencu pravilno ni priznalo zato, ker ga ni dokazal (točka 72 in 73 obrazložitve), sam pa je v celoti nosil dokazno breme za vse v pobot stavljene terjatve, saj jim je tožnik (dovolj določno) nasprotoval. Tudi zatrjevanih plačil odvetnikom, ki bi se nanašali na upravljanje s premoženjem, toženec ni dokazal, celo v pritožbi sam izpostavlja, da gre pač za stroške zapuščinskega postopka, kar pa nikakor ni eno in isto. V zapuščinskem postopku vsaka stranka sama krije svoje stroške, nastale v postopku ali zaradi postopka (174. čl. Zakona o dedovanju).

19. Utemeljen pa je očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje po prostem preudarku oceniti znesek, ki bi ustrezal toženčevemu trudu. Po določbi 216. čl. ZPP ima sodišče v primeru, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, možnost odločiti o tem po prostem preudarku. Prevzemnik naročila ima pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega (3. odst. 766. čl. Obligacijskega zakonika; OZ)(2). Če ni drugače dogovorjeno, dolguje naročitelj običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo (778. čl. OZ). Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tem, da odvetniških izdatkov, vezanih na svojo aktivnost glede upravljanja denacionaliziranega premoženja, toženec sicer ni izkazal (glej zgoraj). Ni pa mogoče odreči teže očitku, da je sodišče prve stopnje spregledalo njegov lasten osebni trud. Da se je trudil, kaže že utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka: nepremičnine je večinoma uspešno oddajal na trgu in za to prejemal najemnino. Samo po sebi iz tega sledi, da se je moral potruditi za to, da je najemnike poiskal in z njimi sklenil ustrezne pravne posle ter skrbel za pobiranje najemnin. To pa je brez dvoma trud, ki ga je mogoče ovrednotiti v denarju. Pritožbeno sodišče je zato to storilo sâmo, in sicer na naslednji način. Upoštevalo je vsoto (glavnico) vseh doseženih najemnin v celotnem obdobju, torej brez tega, kar je tožnik že sam pobotal in kar je uspešno v pobot uveljavil toženec, ta pa znaša nekaj manj kot 100.000,00 EUR (78.000,00 EUR plus 5.346,00 EUR plus 6.956,00 EUR plus 8.467,00 EUR, glej ugotovitve sodišča prve stopnje pod točko od 32 do 37). Približno 4 % (3) tega znaša 4.000,00 EUR, ¼ (tožnikov deni delež) pa 1.000,00 EUR. To je po oceni pritožbenega sodišča pravična ocena tega, kar je tožnik dolžan prispevati k toženčevemu trudu. Tudi ta toženčeva terjatev je zapadla 29. 8. 2008, ko jo je pač prvič uveljavljal. 20. Sodišče prve stopnje tudi procesnega pobotanja ni izvedlo pravilno, v posledici česar je dejansko tudi prekoračilo tožbeni zahtevek. Pritožnik pravilno navaja, da pobot začne učinkovati od tedaj, ko so se zanj stekli pogoji, to pa je bilo 29. 8. 2008, ko je zapadla ugotovljena terjatev toženca do tožnika. Ker je tožnikova terjatev zapadla že prej, namreč 10. 11. 2002, je bilo sicer pravilno, da je sodišče od tožnikove terjatve do zapadlosti toženčeve izračunalo zakonske zamudne obresti in potem izvedlo pobotanje. Vendar tožencu ne bi smelo naložiti v plačilo celotnega preostanka, torej vsote glavnice in dela obresti, z obrestmi od naslednjega dne dalje, saj je na ta način tožniku prisodilo od dela zakonskih zamudnih obresti še enkrat take obresti, ki pa v resnici niso bile niti zahtevane. Na dan, ko je zapadla toženčeva terjatev, kolikor jo je sodišče ugotovilo, je treba njeno glavnico sicer odšteti od nateklih obresti glavne terjatve tožnika, toženec pa je dolžan plačati še preostali del do tedaj nateklih obresti, a samo (stara, zahtevana) glavnica se obrestuje od naslednjega dne dalje. Obračunu obresti, kot ga je izvedlo sodišče prve stopnje, pritožnik ne ne nasprotuje. Po njem so obresti od tožnikove terjatve do dne nastanka toženčeve terjatve 29. 8. 2008 znašale 16.982,88 EUR. Od tega zneska je treba odšteti toženčevo terjatev 1.779,63 EUR, kar pomeni, da gredo tožniku še preostale obresti od zneska zahtevane glavnice, vendar od le-teh ne tudi procesne obresti. Toženec torej dolguje tožniku 18.175,79 EUR plus 16.982,88 EUR minus 1.779,63 EUR, ter od 18.175,79 EUR še zakonske zamudne obresti od 30. 8. 2008 do plačila.

21. Očitek, da je sodba za toženca „popolno presenečenje“, ni na mestu. Prvostopenjsko sodišče ni uporabilo presenetljive pravne podlage, zaradi česar bi se toženec o čem pomembnem ne mogel izjaviti ali navesti česa, kar bi mu bilo v korist. Predvsem tudi ni jasno, o čem bi se toženec izjasnil, pa se ni, saj tega kljub obsežnosti pritožbe ne navede. Njegovo prepričanje, da skrbniško delo opravlja v korist svoje matere M. C., je bilo le delno utemeljeno, saj je bil nesporno dedič zapuščine, katere premoženja skrbnik je bil toženec, tudi tožnik. Prav je, da je kot skrbnik denacionaliziranega premoženja pok. M. H. ravnal kot dober gospodar, k temu pa sodi tudi, da bi moral vse koristi prenesti na dediče, kot je to pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče. To se je v tej zvezi pravilno oprlo na določbe 187., 190. in 211. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Izhajalo je iz nespornih dejstev, da je bil toženec z odločbo o denacionalizaciji z dne 16. 12. 1992 postavljen za skrbnika za poseben primer, in sicer za premoženje, ki je bilo s to odločbo vrnjeno pok. M. H., po kateri so to isto premoženje dedovali tožnik in D. N. vsak do ¼ ter M. C. do ½, in sicer s sklepom o dedovanju, ki je postal pravnomočen 6. 11. 2002. S tem je skrbništvo tožencu prenehalo, kljub temu pa toženec na tožnika ni prenesel nobenih koristi, ki jih je dosegel z oddajanjem nepremičnine v času svojega skrbništva v najem, niti mu za to ni položil računov. Pritožnikovo navajanje, da to ni nikjer zapovedano, ni utemeljeno. Glede na pomanjkanje ureditve razmerja med skrbnikom in varovancem (v spornem primeru med skrbnikom denacionaliziranega premoženja in dediči tega premoženja) po prenehanju skrbniškega razmerja v določbah ZZZDR, si je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju te obveznosti pravilno pomagalo z analogijo legis (zakonska analogija), ki jo dopušča 2. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih (4) in se sklicevalo na obveznosti mandatarja po prenehanju mandatnega razmerja (5). Ne gre namreč za neustavno pravno praznino, temveč za takšno (zunanjo) pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti z uporabo omenjene metode uporabe in razlage prava, ki je eden od kriterijev sodnikovega odločanja.

22. Po določbi 771. čl. OZ mora prevzemnik naročila naročitelju dati o opravljenem poslu račun in mu brez zavlačevanja izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne.

23. Odločitev sodišča prve stopnje je po navedenem pravilna tudi glede zapadlosti tožnikove terjatve in posledično glede začetka teka zamudnih obresti. Po določilu 78. čl. Zakona o denacionalizaciji preide pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem postopku (t.j. postopku denacionalizacije), na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. V povezavi z ugotovljenim pravnomočnim koncem zapuščinskega postopka (in torej skrbništva) in citirano obveznostjo prevzemnika je pravilna odločitev, da zakonske zamudne obresti za vse, kar je toženec kot skrbnik do konca te funkcije prejel (tudi) za tožnika, tečejo od tedaj dalje, za terjatve od kasneje prejetih koristi pa od trenutke njihovega nastanka.

24. Odločitev o stroških postopka, po katerih vsaka stranka krije svoje, je pravilna in zakonita. Po določba 2. odst. 154. čl. ZPP lahko sodišče v primeru če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. V konkretnem primeru je takšna odločitev glede na uspeh s temeljem tožbenega zahtevka, delni uspeh z njegovo višino, (ne)uspeh pobotnega ugovora toženca in obseg nastalih stroškov popolnoma pravilna.

25. Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje po pooblastilu iz 5. alineje 358. čl. ZPP delno spremenilo, in sicer glede teka obresti po pobotanju, kot je razvidno iz izreka, ter glede plačila za toženčev trud po prostem preudarku. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani, pa nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj sicer napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni ugotovilo.

26. Toženec sam krije stroške svoje pritožbe, čeprav je z njo delno uspel. Uspeh glede stranske terjatve (obresti) ni upošteven, glede glavnice pa je bil uspeh sorazmerno majhen, namreč približno 2 % (3. odst. 154. čl. ZPP in 2. odst. 165. čl. ZPP).

(1) http://www.ecb.int/stats/exchange/eurofxref/html/index.en.html

(2) O uporabi določb, ki urejajo razmerje med naročiteljem in prevzemnikom naročila, glej spodaj tč. 21. (3) Pritožbeno sodišče izhaja pri tem iz omejene provizije nepremičninskih posrednikov, kar je storitev, ki je še najbolj podobna toženčevemu trudu (prim 5. čl. Zakona o nepremičninskem posredovanju).

(4) „Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.“

(5) Primerjaj tudi sodbo Višjega sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 4445/2007.