Jedro

Predlog za dopustitev revizije je neutemeljen, ker so postavljena pravna vprašanja napačna in na zadevajo bistva problema pravdne zadeve.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravna prednica tožnika, pok. J. Š., je kot solastnica spornih nepremičnin, uveljavljala predkupno pravico po 66. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v zvezi s 512. in 513. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo sklenitev prodajne pogodbe med tožencema glede 1/24 sporne nepremičnine. Prva toženka je poslala pokojni tožnici obvestilo o nameravani prodaji s priporočeno pošto in prejela vrnjeno podpisano povratnico, vendar pokojna tožnica ni prejela ponudbe, saj je bila poslana na naslov, kjer že od leta 1982 ni živela več. Po presoji, da predkupna upravičenka o prodaji ni bila obveščena in da kupec ni bil v dobri veri, je prvostopenjsko sodišče v četrtem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku, da se razveljavi razpolaga z idealnim deležem do 1/24 celotne nepremičnine parc. št. 174/4 in 174/46 k. o. ..., ki jo je prva toženka sklenila na podlagi predpogodbe in sodne poravnave z drugim tožencem. Prvi toženki je naložilo sklenitev prodajne pogodbe s pokojno tožnico pod enakimi pogoji, kot jo je sklenila z drugim tožencem.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama obeh tožencev in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da tožnica ni prejela ponudbe za prodajo in da je posledično zmoten materialnopravni zaključek, da ni bila obveščena o nameravani prodaji spornih nepremičnin. Toženka je poslala ponudbo na tožničin naslov, naveden v zemljiški knjigi, s čemer je pokazala potrebno skrbnost. Obvestilo je poslala s priporočeno pošiljko in upravičeno štela, da je bilo vročeno tožnici, saj je bila vročilnica podpisana. Glede na načelo zaupanja v zemljiško knjigo toženka ne more trpeti škodljivih posledic, če je zaupala v podatke o naslovu tožnice, navedenem v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je zmotno, zgolj na podlagi izpovedbe tožnice, da že od leta 1982 živi na drugem naslovu, zaključilo, da tožnica ni prejela ponudbe, saj zgolj s svojo izpovedbo prejemnik pošiljke ne more ovreči verodostojnosti podatkov na vročilnici, ki je javna listina. Zato je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in zmotno tudi odločilo, da mora prva toženka z J. Š. skleniti prodajno pogodbo. Naložene obveznosti namreč ni mogoče izpolniti pokojniku.

3. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (66. člena SPZ in 508. člena OZ) ter trdi, da je odločitev sodišča druge stopnje v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča in ustavnosodno prakso Ustavnega sodišča. V predlogu navaja, da je pritožbeno sodišče sprejelo odločitev na podlagi nepravih argumentov, neupoštevaje zakonske določbe. Dokazno breme, kdaj in kako je pravilno obvestila (pokojno) tožnico o nameravani prodaji je na strani prve toženke. Tožeča stranka vztraja, da (pokojna) tožnica ni prejela nobenega obvestila. Očitno se je toženka zavedala, da je razpolagala z idealnim deležem nepremičnine mimo vseh pravil, saj se je v sklenjeni sodni poravnavi z drugim tožencem dogovorila še za varščino za morebitne sodne stroške, ki bi nastali zaradi izpodbijanja sodne poravnave s strani ostalih solastnikov nepremičnine. Presoja skrbnosti prodajalke je bistvenega pomena, sodišče druge stopnje pa se je zadovoljilo z preprosto razlago, da je prva toženka izkazala vso potrebno skrbnost že s tem, ko je poslala priporočeno pošiljko. Že ob pogledu na vročilnico je prima facie jasno, da je ni podpisala (pokojna) tožnica, zato je sporen kategorični zaključek pritožbenega sodišča, da je vročilnica javna listina. Po stališčih Ustavnega sodišča mora biti sodna odločba obrazložena s pravnimi argumenti, izpodbijana sodba pa od njih odstopa in je zato arbitrarna.

4. Tožeča stranka postavlja v predlogu naslednja sporna pravna vprašanja (ob zavedanju, da je prvo absurdno in retorično): Ali je pravilno postopanje pritožbenega sodišča, ko na podlagi identičnega dejanskega stanja, ugotovljenega na prvi stopnji, trikrat razveljavi zavrnilno sodbo, nato pa četrtič na drugačni materialnopravni podlagi (ki je obstajala že pri prvem pritožbenem preizkusu), tožbeni zahtevek samo zavrne s spremembo sodbe? Kakšne so dolžnosti prodajalca kot solastnika nepremičnine do predkupnih upravičencev – preostalih solastnikov? Ali je obvestilna dolžnost prodajalca kot solastnika nepremičnine izpolnjena že s tem, ko pošlje priporočeno pismo preostalemu solastniku, njena nadaljnja ravnanja pa izkazujejo, da se sama zaveda spornosti dane ponudbe? Ali je domneva izpolnjene vročilnice kot pravilne absolutna? Ali pride do prevalitve dokaznega bremena v primeru, ko izpolnjena vročilnica že na prvi pogled izkazuje, da prejemnik ni podpisnik?

5. Predlog ni utemeljen.

6. Predlog tožeče stranke za dopustitev revizije je nepopoln, ker v zvezi s trditvijo o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča ne navaja opravilnih številk odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Poleg tega pa je predlog neutemeljen, ker so po presoji Vrhovnega sodišča postavljena pravna vprašanja napačna in ne zadanejo bistva problema te pravdne zadeve. Trditve o arbitrarni sodbi pa niso utemeljene, saj odločitev pritožbenega sodišča ni brez razumnih argumentov. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da pogoji iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani. Glede na to je bilo treba na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrniti.