Jedro

Pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistvena vsebina cenitvenega poročila. Četudi pri realizaciji nakupa prednostnih delnic ne bi prišlo do nikakršne škode, bi tožena stranka tožniku lahko utemeljeno očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, saj je odločitev za nakup prednostnih delnic sprejel izven okvirov svojih pristojnosti in brez upoštevanja predpisanih postopkov pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2008 podana dne 11. 11. 2008 nezakonita in se razveljavi (1. točka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2008 še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo (2. točka). V nadaljevanju je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za čas od 12. 11. 2008 dalje do poziva nazaj na delo dolžna tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ga prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja (3. točka). V nadaljevanju je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo plače za čas od novembra 2008 po plačilu vseh davkov in prispevkov izplačati 356,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2008 do plačila, za obdobje od 1. 12. 2008 do 31. 10. 2010 pa obračunati in po plačilu vseh davkov plačati mesečne zneske v višini 2.086,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače v plačilo, to je od 6. dne v mesecu dalje in za obdobje od 1. 11. 2010 do vrnitve na delo obračunati in po plačilu vseh davkov in prispevkov plačati po 2.086,48 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec do plačila (3. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo iz naslova plače za mesec november 2008 plačilo 1.356,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2008 do plačila, za obdobje od 1. 12. 2008 do 31. 10. 2010 obračun in izplačilo po odvodu vseh davkov in prispevkov mesečne zneske in za obdobje od 1. 11. 2010 do vrnitve nazaj na delo obračuna in po plačilu davkov in prispevkov plačila 2.086,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec, do plačila (4. točka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek v tej točki, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati za mesec november 2008 neto znesek nadomestila plače, izračunanega od bruto zneska v višini 2.260,67 EUR, po predhodnem obračunu in plačilu prispevkov in davkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 6. 12. 2008 dalje do plačila ter za obdobje od 1. 12. 2008 do vrnitve na delo mesečne neto zneske nadomestila plače, izračunane od mesečnega bruto zneska v višini 3.477,95 EUR, po predhodnem obračunu prispevkov in davkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega neto zneska, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (4. točka – podredni zahtevek). Zavrnilo je zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2009, izračunan od bruto zneska v višini 686,00 EUR, po predhodnem obračunu in plačilu prispevkov in davkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 8. 2009 dalje do plačila (5. točka). Prav tako je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2010, izračunan od bruto zneska v višini 734,50 EUR, po predhodnem obračunu in plačilu prispevkov in davkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 8. 2010 dalje do plačila (6. točka). Zavrnilo je zahtevek za povračilo stroškov postopka (7. točka). Sodišče je izdalo sklep, da se sprememba tožbe z dne 17. 11. 2010 dopusti (I. točka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo vse pritožbene stroške tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločitve sodišča do dneva plačila. Zmotno je stališče sodišča, da je bil v obravnavanem primeru podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih oziroma, da je tožnik v postopku nakupa prednostnih delnic H. s strani tožene stranke, naklepno huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Navedeni odpovedni razlog ni obstajal, zaradi česar je izredna odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče se v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo do posameznih očitkov, ki so bili predmet izredne odpovedi tožene stranke, ampak je zgolj posplošeno navedlo, da naj bi tožnik s svojim ravnanjem kršil interne akte tožene stranke, pri čemer pa sodišče ni navedlo katera konkretna določila teh aktov so bila kršena. Glede očitka, da naj bi se za posel dogovoril že pred sejo TO, tožnik navaja, da je sodišče pavšalno navedlo, da naj bi tožnik skupaj z direktorjem U.S. omogočil, da se je izvedel nakup prednostne delnice H., to pa naj bi omogočil z grobim kršenjem pravil postopkov, ki so veljali pri toženi stranki. Tožnik ni nikoli sprejel odločitve o naložbi v vrednostne delnice H., saj glede na delovno mesto, na katerega je bil razporejen, za to ni bil niti pristojen. Tožnikova naloga je bila zgolj predlaganje nakupov in prodaj posameznih vrednostnih papirjev, medtem ko je bila odločitev o sami naložbi prepuščena njegovim nadrejenim. Sama transakcija se je izvedla na podlagi pisnega obrazca ter sopodpisa predsednika uprave mag. U.R.. Nadalje je napačna navedba sodišča, da naj bi se tožnik z L.R. iz N. d.d. dogovoril za nakup vrednostnih delnic. Sodišče je glede tega vprašanja zmotno in nepopolno ugotovilo relevantno dejansko stanje (2. točka 1. odstavka 338. člena ter 340. člen ZPP). Napačen je zaključek sodišča, da naj pisni predlog na TO ni bil predložen, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhajajo nasprotne ugotovitve. Podana je kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v svojih pripravljalnih vlogah pojasnil, da je pisni predlog za nakup delnic H. pripravil dne 9. 9. 2008 ter ga vročil direktorju O., ki je vodil seje TO. Tako je zaslišana priča U.S. v kritičnem obdobju direktor O. in tožnikov nadrejeni, ob svojem zaslišanju izpovedal, da je formalno naložbeni predlog videl, se pravi, da je bil narejen. Smiselno enako je potrdila A.Š., ki je povedala, da je tožnik na seji pred sabo držal nek papir, ki ga ni razdelil med udeležence. Iz izvedenskega mnenja izvedenca za računalništvo in informatiko mag. J.U. izhaja, da je tožnik ustrezen pisni predlog pripravil pred sejo TO. Tožnik opozarja, da interna pravila tožene stranke niso nikoli predpisovala, da je upravljalec premoženja tisti, ki bi bil dolžan pisni predlog naložbe razdeliti med vse udeležence seje TO, ali ki bi moral predlog naložiti na skupni disk računalniškega omrežja tožene stranke. Tožena stranka je bila v obravnavanem obdobju eden izmed večinskih lastnikov družbe H. d.d., zaradi česar je bila naložba v delnice te družbe vsem zaposlenim pri toženi stranki nedvomno izredno dobro poznana. Zaposleni v Kapitalski družbi so imeli na voljo vse potrebne informacije o družbi d.d.. Nenazadnje je tudi priča A.Š. potrdila, da so imeli predstavniki analitskega oddelka na svoji seji dovolj podatkov za odločanje na seji. Tožena stranka je tožniku očitala kršitev internih aktov, ki naj bi jih storil z opustitvijo (o vabljenju na seje TO), pri čemer pa omenjeni akti sploh ne obstajajo obveznosti tožnika k takemu ravnanju. Glede na navedeno je jasno, da so bili na seji TO dne 9. 9. 2008 prisotni vsi predpisani udeleženci in pravila tožene stranke glede vabljenja na seje TO niso bila kršena. Ker sodba nima razlogov o navedenih vprašanjih, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je tožniku očitala, da pri pisanju zapisnika seje TO z dne 9. 9. 2008 v zapisnik ni vnesel podatkov. Drži sicer navedba, da je tožnik pisal zapisnik izredne seje TO dne 9. 9. 2008, vendar je tožnik tega ustrezno sestavil, vanj pa vnesel vse tiste relevantne podatke oziroma odločitve, ki so bile na seji sprejete. U.S. je v zvezi s tem povedal, da je bilo v zapisniku seje TO zapisano odklonilno stališče oziroma nasprotovanje oddelka za analize. Sodišče zmotno zaključi, da naj bi tožnik skupaj z direktorjem U.S. sprejel odločitev o naložbi v prednostne delnice H. in tudi poskrbel za izpeljavo celotnega posla. Omenjeno ne drži, saj tožnik, kot je bilo že pojasnjeno, za sprejemanje za tovrstnih odločitev niti ni bil pristojen, tudi sicer v konkretnem primeru tega sklepa tožnik ni sprejel. Glede naklepa tožnik navaja, da sodišče zmotno navede, da tožnik zavestno ni upošteval izrazito odklonilnega mnenja OA, ki je bilo podano na seji TO. Sodišče lahko presoja le obstoj tistih odpovednih razlogov, ki so navedeni v odpovedi delodajalca in to le v okviru opisanih kršitev. Direktor O. je bil torej tisti, ki je v obravnavanem primeru sprejel končno odločitev o nakupu prednostnih delnic H. ter je bil tudi tisti, ki je komuniciral z nadrejenimi v upravi ter jim posredoval obrazec za naročilo. Tako ne drži očitek sodišča, da je bilo z ravnanjem tožnika zlorabljeno zaupanje uprave. Tožnik s predmetnikom uprave o naložbi v delnice H. ni nikoli komuniciral, mu ni predložil podpis obrazca za odobritev nakupa delnic, ter tudi ni vedel, kdaj je U.R. odobritev nakupa podpisal. O teži posameznih očitanih kršitev ni navedeno, da kršitve dosegajo pravni standard hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti. Šlo je le za manjše kršitve določb postopka. Glede cenitve P. d.d. sodišče navede, da se do cenitve delnic H. s strani družbe P. d.d. ni opredeljevalo, saj za presojo v zadevi ne bi imelo nobenega vpliva. Cenitveno poročilo družbe P. d.d. je tako relevantno za presojo škode, ki jo tožena stranka zatrjuje kot posledico nakupa prednostnih delnic H.. Sodišče bi moralo upoštevati poročilo družbe P. d.d.. Glede kršitev pravil postopka sodišče navaja, da naj bi tožnik nakup prednostnih delnic H. omogočil z grobim kršenjem pravil postopkov, ki veljalo pri toženi stranki (to je Navodila o razmejevanju konflikta interesov pri opravljanju Premoženja pokojninskih skladov in kapitalske družbe d.d., Navodila o izvedbi nakupov in prodaji finančnih naložb ter pravilnika o pooblastilih in podpisovanju pri toženi stranki), pri čemer pa sodišče sploh ne obrazloži, katere kršitve naj bi tožnik sploh zagrešil. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Dne 9. 9. 2008 je tožnik v elektronskem sporočilu zapisal, da se je z N. d.d. dogovoril za posel nakupa delnic H. po ceni 33,00 EUR za sklade. Poleg tega je trditev, da se je za posel dogovoril z L.R., potrdil tudi ob priliki zaslišanja v postopku izredne odpovedni pogodbe o zaposlitvi dne 5. 11. 2008, ko je na vprašanje predsednika uprave odgovoril, ko se za stvar dogovoriš, jo je potrebno izpeljati. Tožnik se je v mejah svojega pooblastila skupaj z direktorjem O. odločil o najmanjšem izmed naročil za 15,00 lotov za KSPPS. Za ugotovitev, ali je tožnik pripravil naložbeni predlog v skladu z določilom 4. in 6. točke Navodila o razmejevanju konflikta interesov pri upravljanju Premoženja pokojninskih skladov in kapitalske družbe, je bil na predlog pritožnika angažiran tudi izvedenec. A.Š. je izpovedala, da je tožnik sicer pred seboj držal nek papir, ki pa drugim ni bil dostopen in da samega tožnika, ki je izpovedal, da pisnega predloga naložbe ni predložil. Trditev tožnika, da je v zapisnik seje z dne 9. 9. 2008 zapisal vse relevantne podatke, je samo delno pravilna – resnična. Zapisnik je bil z navedbo, da se oddelek za analize ne strinja z naložbo, popravljen šele potem, ko je bil posel nakupa vrednostnih papirjev že izpeljan in na izrecno zahtevo A.Š., ki je pravzaprav sama popravila zapisnik tako, da zapis povzema razloge, zakaj je oddelek za analize podal nestrinjanje nakupov predlaganih delnic. Da je predsednik uprave prejel obrazce za naročila v podpis še pred sejo TO, pa je nedvomno pojasnjeno oziroma potrjeno z ugotovitvami končnega revizijskega poročila oddelka za notranjo revizijo v zvez s sumom nevestnega in negospodarnega ravnanja v zadevi nakupa prednostnih delnic družbe H. d.d. za račun pokojninskih skladov v upravljanju kapitalske družbe, ki so bile odločilne za to, da je tožena stranka zoper tožnika sprožila postopek izredne odpovedi. Tožnik pripisuje cenitvi P. d.d. večji pomen, kot ga je ta sploh imela. Tožena stranka je večkrat pojasnila, zakaj cenitev P. d.d. ne more biti podlaga za vrednotenje prednostnih delnic H.. Po metodologiji P. d.d. se pri toženi stranki vrednost delnic ni nikoli izračunavala oziroma vrednotila. Vodilo postopka izredne odpovedni pogodbe o zaposlitvi ni bila škoda kot primarni vzrok, ampak gre za posledico kršitve pogodbenih določil internih aktov, ki so pri toženi stranki veljali v času izvedbe nakupa prednostnih delnic H..

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali so v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali če so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki ter po zaslišanju tožnika ter prič U.S., M.H., L.R., D.M., A.Š., M.Ž., A.P., T.Č., A.Š. in I.T., je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 22. 1. 2008 in posledično reintegracije in reparacije zavrnilo, pri čemer je zavrnilo tudi v točki 4 podredno postavljeni tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače za sporno obdobje, plačilo regresa za letni dopust za leto 2009, plačilo regresa za letni dopust za leto 2010 in plačila stroškov. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „pomočnik direktorja oddelka“ v oddelku za upravljanje premoženja za nedoločen čas od 1. 2. 2008 dalje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2008. Tožena stranka je tožniku podala pisno obdolžitev na podlagi 2. odstavka 83. člena ZDR in po podanem zagovoru je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 11. 2008, pri čemer je tožniku prenehalo delovno razmerje 12. 11. 2008. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer so ta naslednja: tožnik se je še pred obravnavo o nakupu vrednostnih papirjev (prednostne delnice H.) na taktičnem odboru in pred sprejemom odločitve o nakupu prednostnih delnic H. dogovoril z L.R. v N. d.d. za nakup delnic; tožnik je trgovki M.H. (osebi, ki je pooblaščena za posredovanje naročil finančnemu posredniku) šele po njenem posredovanju dne 9. 9. 2008, ko je zvedela za posel, poslal elektronsko sporočilo, v katerem je sporočil, da se je dogovoril za posel nakupa; taktični odbor se z nakupom ni strinjal in ni sprejel odločitve o nakupu; tožnik je s sodelavcem U.S. omogočil, da se je izvedel nakup prednostnih delnic H. po ceni 33,00 EUR za delnico; zaradi nakupa je bilo potrebno oblikovati popravek v skupni vrednosti 275.835,00 EUR; do samega nakupa obravnavanih delnic je prišlo, kot je razvidno iz dokazil predloženih s strani tožene stranke, pri čemer je bila praksa pri toženi stranki, da se vrednostnih papirjev nad ocenjeno vrednostjo ne kupuje oziroma, da se jih ne prodaja pod ocenjeno vrednostjo.

Sporni zapisnik z dne 9. 9. 2008 je zapisal tožnik, podpisal pa U.S., iz vsebine pa izhaja, da je tožnik dejansko predlagal pod točko 1. dnevnega redu nakup vrednostnih delnic, oddelek za analize pa se s predlaganim nakupom ni strinjal. Sodišče prve stopnje je postavilo tudi sodnega izvedenca za informatiko mag. J.U., da bi bilo pojasnjeno glede dokumentov „zapisnik sestanka taktičnega odbora“. Zapisnik je nastajal v treh delih in sicer dne 5. 9. 2008, drugi del 9. 9. 2008, tretji del pa 11. 9. 2008. Prvi in drugi del je napisal tožnik. Tretji del zapisnika je napisal T.I.. Stranki na mnenje izvedenca nista imeli posebnih pripomb, tožena stranka pa je poudarila, da je bil dokument „predlog naložbe H.“ odložen na skupni disk oddelka dne 12. 9. 2008, torej po datumu, ko je bil posel z nakupom spornih delnic že realiziran.

Prvi odstavek 4. člena Navodila o razmejevanju jasno določa, da odločitev o nakupu ali prodaji naložbe za račun pokojninskega sklada ali upravljalca sprejme taktični odbor na predlog upravljalca premoženja, pri čemer mora biti predlog utemeljen z ustrezno dokumentacijo. Ta določba ni v nasprotju z nadaljnjo določbo 3. odstavka 6. člena istega navodila, da je končna odločitev v pristojnosti direktorja oddelka za opravljanje premoženja, v primeru, da ne pride do konsezualnega dogovora glede naložbenega predloga. Pristojnost direktorja oddelka za opravljanje premoženja, da sprejme končno odločitev o nakupu, se torej lahko realizira šele potem, ko je o tem taktični odbor sicer odločal, vendar odločitve ni sprejel. Nikakor pa direktor oddelka – U.S. niti pomočnik direktorja oddelka – tožnik nimata pristojnosti, da sprejmeta oziroma izvedeta odločitev o nakupu, še preden je bila odločitev o nakupu obravnavana na seji in sprejeta odločitev. V konkretnem primeru se je zgodilo ravno to, saj je tožnik s tem, da je predsedniku uprave predložil v podpis naloge za nakup, spravil v zmoto, kakor da so vsi predpisani postopki že opravljeni (to je, da je odločitev že sprejeta, čeprav takrat še ni bila). Pri tem tožnik posebej tudi ni izpostavljal podatkov, ki bi ta nakup lahko prikazali kot problematičen.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik s takšnim ravnanjem huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je bil podan v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR določen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi argumenti iz sodbe in jih zato ne ponavlja.

Glede cenitve P. d.d. pritožba obširno navaja, da se do cenitve delnic H. s strani družbe P. d.d. sodišče ni opredeljevalo, saj za presojo v zadevi ne bi imelo nobenega vpliva. Cenitveno poročilo družbe P. d.d. je po zatrjevanju pritožbe relevantno za presojo škode, ki jo tožena stranka zatrjuje kot posledico nakupa prednostnih delnic H.. Sodišče bi moralo upoštevati poročilo družbe P. d.d.. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče navaja, da je cenitveno poročilo družbe P. d.d. za rešitev zadeve brezpredmetno, tudi če pri realizaciji nakupa prednostnih delnic ne bi prišlo do nikakršne škode, bi tožena stranka tožniku lahko utemeljeno očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar bi tudi v takšnem primeru bil podan v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR določen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je dejanje, ki ga je storil tožnik mogoče storiti le z naklepom, tako, da je pritožbeni ugovor glede tega tudi neutemeljen, seveda upoštevaje, da za storjeno kršitev ni potrebno, da je nastala kakršnakoli škoda in tudi če bi hipotetično za toženo stranko morda nastal dobiček, bi kljub vsemu šlo za kršitev pogodbenih obveznosti iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega časa, ki je pogoj za zakonito podano izredno odpoved, kot to izrecno določa 1. odstavek 110. člena ZDR, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je posebna teža storjenega dejanja izkazana s pismom delavcev tožene stranke upravi, ki ga je članica uprave H.B. prejela dne 14. 10. 2008 in iz katerega izhaja, da podpisani zaposleni delavci izjavljajo, da so izgubili zaupanje tožnika in direktorja za upravljanje premoženja in da si ne predstavljajo več poslovanja z njima. Vse navedeno kaže na to, da so dejanske podane okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja tožnika ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene navedbe ne odgovarja, saj ocenjuje, da so za rešitev zadeve nerelevantne oziroma gre za videnja tožnika glede dejanskega stanja, ki pa v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je sicer izvedlo obširen dokazni postopek, ni bilo ugotovljeno. Sodišče je tako pravilno odločilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, tožnik pa je s svojim ravnanjem kršil tudi 31. in 32. člen ZDR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.