Jedro

Upravičenec je sicer pridobil mnenje o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, ni pa v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 5. člena ZOPDA, da bi lahko tožnica vstopila kot stranka v postopek, zato je toženka njeno vlogo pravilno zavrgla.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom pri Vladi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu tožena stranka ali Komisija) zavrgla vlogo A.A. (v nadaljevanju tožnica) za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu po pokojnem B.B., ki jo je vložila dne 1. 8. 2018. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožnica na podlagi 5. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) na toženo stranko vložila vlogo za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu po pokojnem B.B.. Glede na določbe ZOPDA lahko vlogo za izplačilo odškodnine vloži le oseba, ki izpolnjuje pogoje iz drugega člena tega zakona in je pridobila mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Dediči umrle osebe iz 2. člena ZOPDA lahko v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZOPDA zahtevajo nadaljevanje postopka pred komisijo ter vstopajo v postopek sporazumevanja o odškodnini le, če je pokojna oseba iz drugega člena tega zakona že vložila vlogo za odškodnino pri Komisiji in če je pridobila mnenje o verifikaciji poklicne bolezni. Ker tožeča stranka ne more pričeti postopka pred Komisijo za priznanje izplačil odškodnine, je vlogo vlagateljice A.A. zavrgla.

2. Tožeča stranka v tožbi povzema potek postopka izdaje izpodbijanega sklepa. Ugotavlja, da je bil postopek za verifikacijo okoljske azbestne bolezni moža tožnice pričet še za časa življenja pacienta in so s postopkom nadaljevali takoj, ko so pridobili podatke o viru onesnaženja z azbestom, kar izhaja iz 3. strani Ekspertize o bolezni. Postopek za verifikacijo okoljske azbestne bolezni pri pokojnem B.B. je bil pričet za časa njegovega življenja, zato je tožena stranka za izdajo sklepa napačno ugotovila dejansko stanje ter posledično napačno uporabila materialno pravo. Zatrjuje, da je določilo 1. alineje prvega odstavka 5. člena ZOPDA, po katerem je pogoj za izplačilo odškodnine vloga prizadete stranke, v konkretnem primeru pokojnega B.B., ter drugega odstavka istega člena po katerem dediči umrle osebe lahko zahtevajo nadaljevanje postopka pred medresorsko komisijo ter vstopajo v postopek sporazumevanja o odškodnini le, če so bili izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. alineje prvega odstavka istega člena, neskladen z Ustavo. Dediči pokojnega so namreč v primeru, ko podajo vlogo po ZOPDA po smrti siceršnjega upravičenca, neutemeljeno diskriminirani glede na dediče, ki na podlagi 10. člena istega zakona lahko nadaljujejo postopek in so posledično tudi upravičeni do odškodnine po njem pod pogojem, da je vlogo podal pokojni upravičenec pred smrtjo. V konkretnem primeru je bolezen, zaradi katere je bil pokojni B.B. upravičen do izplačila odškodnine iz sheme po ZOPDA verificirana in so za plačilo odškodnine izpolnjeni zakonski pogoji, pri čemer bi tožena stranka po zakonu krila celotno odškodnino v višini, ki jo zakon določa. Upoštevaje naravo bolezni pokojnega B.B., je nesprejemljivo in neustavno, da mora vlogo podati oseba, ki je bila izpostavljena škodljivim vplivom azbesta. Tako razlikovanje je ustavno nedopustno, saj posega v pravico dedičev do enakopravne obravnave po 14. členu Ustave RS in do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Sodišču predlaga, da postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti ZOPDA v izpostavljenem delu pred Ustavnim sodiščem. Uveljavlja tudi, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo tudi v pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS, kršena pa je tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, saj ni zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo za uveljavljanje pravic njegovih dedičev in prepoved diskriminacije iz 14. člena Konvencije, saj v konkretni zadevi prišlo do neutemeljenega razlikovanja glede na bolezensko stanje upravičenca do odškodnine. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in ji naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Sodišče je dne 28. 10. 2020 opravilo narok za glavno obravnavo v navzočnosti pooblaščenke tožeče stranke ter v odsotnosti tožene stranke, ki je bila na glavno obravnavo pravilno vabljena in svoje odsotnosti ni opravičila. Na glavni obravnavi je izvedlo predlagane dokaze z vpogledom listin, ki se nahajajo v upravnem spisu, dokaza z zaslišanjem tožnice in priče C.C. pa kot nepotrebnega ni izvedlo, saj v zadevi ni sporno, da se je postopek verifikacije bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu v skladu s Pravilnikom o pogoju za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine (Ur.list RS, 61/2007, v nadaljevanju Pravilnik) pričel upravičenec. Pooblaščena zdravnica, specialistka medicine dela C.C. je kot izhaja iz njenega poročila, začela diagnostični postopek pri postavitvi suma bolezni in pregledala pokojnega B.B. v skladu s 4. členom Pravilnika 27. 11. 2017, temu pa tožena stranka ne oporeka.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bila zaradi neizpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka v zvezi s 1. in 2. alinejo prvega odstavka 5. člena ZOPDA zavržena vloga tožnice za priznanje odškodnine, zaradi izpostavljenosti azbestu, po pokojnem B.B., ki jo je na Komisijo vložila tožnica 1. 8. 2018, to je po smrti njenega moža B.B..

7. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je bil diagnostični postopek za ugotovitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu iz 4. člena ZOPDA, ki ga v skladu s 4. členom Pravilnika vodi pooblaščen specialist medicine dela, v konkretnem primeru dr. C.C. (v nadaljnjem besedilu specialist) na zahtevo pokojnega B.B. (v nadaljevanju upravičenec) začet 27. 11. 2017, ko je specialist pregledal upravičenca in uradno zaprosil družbo D. za podatke o zaposlitvi staršev upravičenca. Upravičenec je umrl 26. 3. 2018. Interdisciplinarna skupina za verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, iz 9. člena ZOPDA, je dne 5. 7. 2018 podala mnenje št. 2759/1 o verifikaciji mezotelioma zaradi izpostavljenosti azbestu in pri upravičencu verificirala diagnozo po zaporedni številki 3. odstavka 2. člena Pravilnika, to je pljučni rak. Verifikacija je bila opravljena po smrti upravičenca. V zadevi ni sporno, da je tožnica zahtevek za izplačilo odškodnine v pavšalnem znesku na medresorsko komisijo iz 8. člena ZOPDA vložila 1. 8. 2018, kot dedinja po pokojnem B.B..

8. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZOPDA lahko dedič umrle osebe iz 2. člena tega zakona zahteva nadaljevanje postopka pred medresorsko komisijo in vstopa v postopek sporazumevanja o odškodnini, če so bili izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. alineje prejšnjega odstavka, ki določata kot pogoj za izplačilo odškodnine, da je vlogo za odškodnino vložila oseba iz 2. člena tega zakona (upravičenec) pri medresorski komisiji in da je oseba iz prejšnje alineje pridobila mnenje o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Kot je sodišče ugotovilo, je sicer upravičenec pridobil mnenje o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, ni pa izpolnjen pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 5. člena, da bi lahko tožnica vstopila kot stranka v postopek, zato je tožena stranka pravilno vlogo tožnice na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla.

9. Ugovori tožnice, ki se nanašajo na kršitve 14., 22. in 72. člena Ustave RS niso utemeljeni. Kot izhaja iz obrazložitve k 3. členu ZOPDA-B (poročevalec DZ 114, z dne 24. 10. 2008) je bil namen zakonodajalca, da se glede na dobo preživetja diagnoze raka na pljučih, ki je lahko tudi manj kot leto dni, glede na to, da v določenih primerih postopek poravnave z obolelimi ni mogoče speljati do konca, nujno v nadaljevanju sporazumevati s prizadetimi dediči. Namen zakona je, da se v postopku, ki ga predpisuje, to je po končanem postopku pred medresorsko komisijo z upravičencem oziroma njegovimi dediči sklene sporazum o odškodnini, ki je določena v pavšalnih zneskih (prvi odstavek 10. člena in 6. člen ZOPDA). Namen zakonodajalca je torej, da poenostavi postopke za določitev in izplačilo odškodnin oziroma uveljavljanje pravice do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Na zakonodajalcu je bila odločitev, v katerih primerih lahko pride do sporazumevanja v izogib vodenju sodnih postopkov, na podlagi odškodninskih tožb. Ni mogoče govoriti o neenakosti obravnave upravičencev in njihovih dedičev, saj ne gre za iste upravičence. Zakon v primeru smrti upravičenca dopušča nadaljevanje postopka z vstopom dedičev v postopek sporazumevanja ne pa tudi začetek postopka pred medresorsko komisijo, ki je poseben upravni postopek, začet na predlog upravičenca, zato ne moremo govoriti o neenakosti dedičev upravičenca. Načelo enakosti pomeni eno temeljnih ustavnih norm, pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju kot pri uporabi prava, za kar pa po mnenju sodišča ne gre v predmetni zadevi.

10. Po mnenju sodišča pa tudi sicer ni podana pavšalno zatrjevana kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnica v tožbi ni konkretizirala, v čem naj bi državni organi, ki so odločali v skladu z zakonom in javnimi pooblastili, kršili navedeno načelo enakega varstva pravic tožnice. Določba o enakem varstvu pravic je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom. Iz te določbe izhaja dvoje: po eni strani sodišče, oziroma drug organ, stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi o njeni zadevi odločil drugače, kot bi sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih (komentar Ustave Republike Slovenije, Lovro Šturm in ostali, Fakulteta za državne in evropske študije 2010, stran 239), kar pa tožnica ne zatrjuje in izkazuje. Ni pa podana tudi zatrjevana kršitev drugega odstavka 72. člena Ustave RS, ki jo pavšalno navaja tožnica. Ustava v tem členu določa, da zakon določa, ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan povrniti škodo, kar je, s sicer za tožnico sporno določbo ZOPDA, zakonodajalec tudi storil v okviru pooblastila, ki mu ga daje Ustava.

11. Na podlagi vsega navedenega, je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Glede na navedeno, sodišče tudi ni prekinilo postopka v zadevi in začelo postopka za oceno ustavnosti ZOPDA v izpostavljenem delu pred Ustavnim sodiščem RS.

K točki II izreka:

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.