Jedro

Izpodbijano odločbo je izdal gradbeni inšpektor, ki je tako po ZIN kot po ZGO-1 pristojen za izdajanje odločb o inšpekcijskih ukrepih. Tudi če tožnikove trditve, da je dejstva, na katera se opira izpodbijana odločba, ugotavljala oseba, ki za to ne izpolnjuje formalnih pogojev, držijo, to ni vplivalo na odločitev, saj tožnik tem dejstvom, tj., da je objekt grajen v tlorisni velikosti 6,3 m x 3,3 m, na 4 okroglih betonskih stebrih višine približno 4 m, z višino slemena dvokapne strehe 6 m, ni oporekal v inšpekcijskem postopku, niti jim ne nasprotuje v tožbi.

Po 10. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je vzdrževanje objekta opredeljeno kot izvedba del, s katerimi se ohranja objekt v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba. Zgolj uporaba gradbenega materiala prej obstoječega objekta zato sama po sebi še ne pomeni njegovega vzdrževanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje objekta nadstrešnice tlorisne velikosti 6,3 m x 3,3 m in višine približno 6 m na zemljišču s parc. št. 935/2 k. o. ... V 1. točki izreka mu je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavi njegovo nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da mora objekt odstraniti v roku 60 dni po vročitvi te odločbe, sicer se bo začel postopek izvršitve nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka). V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je nadzornik pristojnega inšpektorata pri pregledu 10. 12. 2010 ugotovil, da je objekt grajen v prej navedeni tlorisni velikosti, da je lesena strešna konstrukcija postavljena na 4 okroglih betonskih stebrih višine približno 4 m, da je višina slemena dvokapne strehe ocenjena na 6 m in da so stebri objekta od roba javne ceste oddaljeni 0,4 do 0,5 m. Gradbena inšpektorica je na zaslišanju tožnika ugotovila, da gradbeno dovoljenje za navedeno gradnjo ni bilo izdano. V nadaljevanju organ prve stopnje navaja, da obravnavanega objekta ni mogoče šteti za enostaven objekt po a. točki 13. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), in ne za pomožni kmetijski objekt, gradnja slednjih pa na območju, v katerem leži zemljišče s parc. št. 935/2 k. o. ..., ni predvidena. Tožnikove navedbe, da je šlo v obravnavanem primeru le za obnovo objekta, pa je zavrnil s pojasnilom, da gre za gradnjo novega objekta tudi, če je pri gradnji uporabljen gradbeni material od prej obstoječega objekta.

Upravni organ druge stopnje je prvostopenjsko odločbo odpravil v 4. točki izreka (glede prepovedi) in jo nadomestil z novo, v preostalem delu pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim je zavrnil tožnikove trditve, da je šlo le za obnovo obstoječe nadstrešnice, saj naj bi iz tožnikovih navedb izhajalo, da je obravnavani objekt drug, ker je manjših dimenzij od objekta, za obnovo katerega je dala Mestna občina Kranj dovoljenje. S pojasnilom, da Uredba ne navaja pomožnega kmetijsko-gozdarskega objekta z namembnostjo, kakršno navaja tožnik, je zavrnil tudi tožnikovo stališče, da gre za enostaven objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so solastniki zemljišča trije in upravnemu organu očita, da ni dal možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, drugima dvema solastnikoma. V zvezi s tem predlaga zaslišanje obeh solastnikov. Bistveno kršitev določb postopka utemeljuje tudi s trditvijo, da inšpekcijskega pregleda ni opravljal gradbeni inšpektor, temveč nadzornik, ki po mnenju tožnika ni imel ustrezne izobrazbe in strokovnega izpita, ki sta potrebna za vodenje posameznih dejanj v postopku, niti ni imel ustreznega pooblastila po 25. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Dokazila o tem naj bi predložila toženka.

Ne strinja se z ugotovitvijo toženke, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo. Trdi, da predstavlja obravnavani objekt le obnovljen pomožni kmetijski objekt, ki je stal na tem delu zemljišča že približno 45 let. Zato naj bi Mestna občina Kranj njegovemu pravnemu predniku tudi dovolila „obnovo obstoječe nadstrešnice nad skladiščem lesa, in sicer tako, da se na šestih nosilcih izdela dvokapna streha, površina provizorija pa je približno 6 x 5 m“. Meni, da občina obnove ne bi dopustila, če bi menila, da je to v nasprotju s prostorskimi akti občine. Obnova naj bi bila izvedena zaradi potrebnega vzdrževanja objekta. Upravnemu organu očita, da se ni opredelil do ugovorov, da gre za enostaven objekt, tj. za pomožni kmetijsko–gozdarski objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, za obnovo takega objekta pa še manj. Gradbena inšpektorica naj tudi ne bi ugotavljala, kakšen objekt je dejansko stal na mestu obstoječega ter v kakšnem obsegu in na kakšen način je bil obnovljen. Zato tožnik izpodbijani odločbi očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega meni, da je pogoj, da enostaven objekt ne sme biti zgrajen v nasprotju s prostorskim aktom, milejši od pogojev za druge objekte (zahtevne, manj zahtevne in nezahtevne), katerih gradnja mora biti skladna s prostorskim aktom. Zato naj dejstvo, da gradnja pomožnih kmetijskih objektov ni predvidena, ne bi moglo pomeniti, da ni mogoče obnova takih objektov. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo organa prve stopnje in prvi odstavek 1. točke izreka odločbe organa druge stopnje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa utemeljila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Tožnik lahko s tožbo v upravnem sporu uveljavlja kršitev svojih pravic ali pravnih koristi (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), ne pa pravic drugih oseb. Zato tudi v obravnavanem primeru sodišče ne more preizkušati tožbenega očitka o kršitvi pravice do izjave drugima dvema solastnikoma zemljišča, na katerem stoji objekt, na katerega se nanaša izpodbijani inšpekcijski ukrep.

Neutemeljen je očitek o bistveni kršitvi določb upravnega postopka, ker je dejstva o objektu ugotovil nadzornik in ne gradbeni inšpektor. Izpodbijano odločbo je izdal gradbeni inšpektor, ki je tako po ZIN kot po ZGO-1 pristojen za izdajanje odločb o inšpekcijskih ukrepih. To pomeni, da ni podana bistvena kršitev po 1. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišče pa ugotavlja, da tudi če tožnikove trditve, da je dejstva, na katera se opira izpodbijana odločba, ugotavljala oseba, ki za to ne izpolnjuje formalnih pogojev, držijo, to ni vplivalo na določitev, saj tožnik tem dejstvom, tj., da je objekt grajen v tlorisni velikosti 6,3 m x 3,3 m, na 4 okroglih betonskih stebrih višine približno 4 m, z višino slemena dvokapne strehe 6 m, ni oporekal v inšpekcijskem postopku, niti jim ne nasprotuje v tožbi.

Tožbeni očitki o napačni ugotovitvi dejanskega stanja se nanašajo na ugotovitev upravnega organa, da je objekt zgrajen na novo. Glede na to, da ugotovitev, kakšen objekt je dejansko stal na mestu obstoječega, izhaja iz dovoljenja Mestne občine Kranj, ki ga v tožbi tudi povzema, pa je neutemeljen tudi tožbeni očitek upravnemu organu, da ni natančneje ugotavljal dejstev v zvezi s tem. Iz tožnikovih navedb namreč izhaja, da se omenjeno dovoljenje za obnovo nanaša na objekt drugačnih (večjih) dimenzij, ki je stal na šestih in ne na štirih nosilcih. Zato tudi sodišče nima razloga za dvom v pravilnost ugotovitve upravnega organa, da je objekt, ki je predmet inšpekcijskega nadzora, zgrajen na novo in da ni šlo le za vzdrževalna dela objekta, ki je na tem mestu stal že 45 let. Poleg tega je tožnik v postopku sam navedel, da je obstoječi objekt obnovil tako, da je uporabil gradbeni material, iz katerega je bil sestavljen že prvotni objekt. Po 10. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je namreč vzdrževanje objekta opredeljeno kot izvedba del, s katerimi se ohranja objekt v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba. Zgolj uporaba gradbenega materiala prej obstoječega objekta zato sama po sebi še ne pomeni njegovega vzdrževanja.

Za gradnjo, rekonstrukcijo in za odstranitev objekta je treba pridobiti gradbeno dovoljenje (prvi odstavek 3. člena ZGO-1), razen če gre za gradnjo enostavnega objekta (3.a člen ZGO-1). Tožbeno stališče, da gre v obravnavanem primeru za enostaven objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, je napačno. Že upravni organ prve stopnje je pojasnil, da objekt višine približno 6 m ne more biti enostaven objekt po a. točki 13. člena Uredbe. Da bi bil obravnavani objekt kateri izmed objektov, ki jih Uredba našteva v 16. členu kot pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Upravni organ druge stopnje pa je pojasnil, da Uredba objekta z namembnostjo, kot jo navaja tožnik (shranjevanju lesa, trave in podobno), ne pozna. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da se upravni organ ni opredelil do ugovorov v zvezi z zatrjevano gradnjo enostavnega objekta. Pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), sodišče namreč ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ v okviru svojih pooblastil v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) dopolnil razloge prvostopenjske odločbe ali za izpodbijano odločitev celo navedel drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Ker torej ne gre za enostaven objekt, tudi ni pravno odločilno ali je njegova postavitev v nasprotju s prostorskim aktom ali ne. Vprašanje skladnosti take gradnje s prostorskim aktom se namreč ugotavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Med strankama pa ni sporno, da tega dovoljenja tožnik ni pridobil. Zato je po presoji sodišča pravilna tudi ugotovitev upravnega organa, da gre za nelegalno gradnjo.

Nelegalna gradnja namreč pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Navedene določbe ZGO-1 pomenijo pravno podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja v primeru vseh ugotovljenih nelegalnih gradenj in s tem za izdajo odločb, kakršna je tudi izpodbijana.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).