Jedro

Sodišče prve stopnje se je prepričalo, da je odvetnik, ki je tedaj prvič pristopil za tožečo stranko, njen generalni pooblaščenec. Res je, da Zakon o pravdnem postopku ne ureja inštituta generalnega pooblastila, vendar ta pojem tudi ni v nasprotju z ZPP. Predstavlja le eno od specifičnih oblik pravdnega pooblastila.

Sodna praksa je izoblikovala stališče, da se mora generalni pooblaščenec izkazati z navedenim potrdilom ob prvem pravdnem dejanju (1. odstavek 98. člena ZPP), kar sodišče vpiše v zapisnik.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 174.348,00 SIT s pripadki.

Tožeča stranka se je pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrglo kot prepozno.

Zoper ta sklep vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, ter napadeni sklep spremeni tako, da pritožbi v celoti ugodi, oz. podrejeno predlaga razveljavitev odločb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obe sodišči sta v odločbah zapisali, da tožečo stranko zastopa odvetnik D.M. Pooblastilno razmerje med stranko in odvetnikom ni nastalo po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, saj ima odvetnik generalno pooblastilo, ki je z dne 17.5.1990. Zato bi sodišče moralo vročiti sodbo pooblaščencu. Pritožbeni rok teče šele od vročitve pooblaščencu. Pooblaščenec je na obravnavi predložil pooblastilo na vpogled, sodišče mu ga je vrnilo, na zapisnik pa zapisalo, da tožečo stranko zastopa odvetnik na podlagi generalnega pooblastila.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja.

Tožeča stranka v reviziji zatrjuje, da je imela pooblaščenca že pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, ter da je zato začel teči pritožbeni rok šele od vročitve sodbe pooblaščencu in ne tožeči stranki. Sklicuje se na določilo 138. člena ZPP.

Treba je pritrditi tožeči stranki, da je v zapisniku o glavni obravnavi (l. št. 16) zapisano, da je za tožečo stranko pristopil odvetnik D.M.; nato je poleg odvetnikovega imena pripis: "gen. pooblastilo na Temeljnem sodišču v Ljubljani". Odvetnikov podpis je med drugimi podpisi na zapisniku. Iz spisa tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje najprej vročilo sodbo tožeči stranki, po odvetnikovem dopisu, kateremu je priložil fotokopijo generalnega pooblastila, pa je vročilo sodbo tudi njemu.

Sodišče druge stopnje je pri presoji pravočasnosti pritožbe zavzelo stališče, da je med tožečo stranko in odvetnikom nastalo pooblastilno razmerje šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ter da zato nastanek tega razmerja ne vpliva na začetek teka pritožbenega roka. Zapisnik o glavni obravnavi je javna listina (1. odstavek 230. člena ZPP), ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Tako je na prvi strani zapisnika (ki je sicer predpisani obrazec, Držav. zal. Slov, Obr. 9,77) med drugim podatek, oz. rubrika za katero pravdno zadevo gre, kdo se je pri razglasitvi predmeta zglasil, in tudi prostor za vpis ugotovitve o obstoju pooblastilnega razmerja. Pri tožeči stranki je na tem mestu zapisano, da je to odvetnik D.M., z generalnim pooblastilom pri Temeljnem sodišču v Ljubljani. Iz tega sledi, da se je sodišče prve stopnje prepričalo, da je odvetnik, ki je tedaj prvič pristopil za tožečo stranko, njen generalni pooblaščenec. Res je, da Zakon o pravdnem postopku ne ureja inštituta generalnega pooblastila, vendar ta pojem tudi ni v nasprotju z ZPP. Predstavlja le eno od specifičnih oblik pravdnega pooblastila. Gre za ekonomičnost postopanja med stranko in pooblaščencem, saj s tem pooblastilom stranka pooblašča (običajno) odvetnika, da jo zastopa v vseh sporih, ki se začnejo v zvezi z njihovo poslovno dejavnostjo. Tako pooblastilo se deponira pri sodišču, vpiše v poseben vpisnik, in nato sodišče izda o tem potrdilo. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da se mora generalni pooblaščenec izkazati z navedenim potrdilom ob prvem pravdnem dejanju (1. odstavek 98. člena ZPP), kar sodišče vpiše v zapisnik.

Glede na vse povedano revizijsko sodišče pritrjuje reviziji, da je tožeča stranka dokazala, da je pooblastilno razmerje med njo in odvetnikom D.M. obstajalo že v času glavne obravnave, in torej pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno (sicer šele na odvetnikovo opozorilo), ko je sodbo vročilo tudi odvetniku (138. člen ZPP). Pritožbeni rok je zato začel teči šele od dneva vročitve sodbe pooblaščencu. Ker sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je začel teči pritožbeni rok šele od vročitve pooblaščencu, je podana očitana kršitev določb pravdnega postopka (138. člen v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP).

Zato je bilo potrebno sklep sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v ponovno odločanje (1. odstavek 394. člena v zvezi s 400. členom ZPP). Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.