Jedro

Tožniku je bila najprej priznana pravica do premestitve na novo delovno mesto z določenimi omejitvami od 1. 7. 2007 dalje, od 1. 2. 2008 pa mu je treba zaradi ugotovitve nezmožnosti dela s polnim delovnim časom na delovnem mestu, na katerem so že upoštevane omejitve iz predhodno priznane pravice do premestitve, izrecno priznati pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega (93. člen ZPIZ-1). Delovno mesto, na katero je razporejen od 1. 7. 2007, od razporeditve dalje namreč predstavlja tožnikovo novo delo, ki je podlaga za oceno njegove preostale delovne zmožnosti v naprej.

Izrek

Reviziji se delno ugodi tako, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni v 1. točki izreka tako, da se črta „in v 2. točki II. točke“. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke, št. 23 3.016.547 z dne 4. 12. 2006 in št. I-3016547 z dne 12. 6. 2007. Prvega tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 13. 6. 2006 dalje ter mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer ne bo delal s strankami, za bančnim okencem, niti psihično zahtevnejših del, pri katerih bi bilo potrebno zahtevnejše novo učenje oziroma bi bil izrazit vsiljen tempo in ritem dela oziroma bi se zahtevala izrazita soročnost in spretnost prstov obeh rok, s polnim delovnim časom od 1. 7. 2007 dalje. Toženi stranki je naložilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči v 30 dneh po pravnomočnosti. Tožnikovemu delodajalcu – drugo tožeči stranki, pa je naložilo, da mora tožniku zagotoviti pravico do premestitve. Odpravilo je tudi odločbo tožene stranke, št. I-3016547 z dne 7. 5. 2008 in odločbo tožene stranke, št. 23-3016547 z dne 19. 2. 2008, v prvem odstavku spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu ob zgoraj navedenih enakih omejitvah priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 2. 2008 dalje. Zavrnilo je zahtevek tožečih strank za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 12. 6. 2007 dalje. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožniku stroške postopka v višini 460,49 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožniku priznalo pravico do premestitve namesto pravice do dela na drugem delovnem mestu v skladu z 91. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – v nadaljevanju ZPIZ-1 (Ur. l. RS 106/99 in naslednji). V preostalem se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Navaja, da tožnikovo delo ne vsebuje obremenitev, ki so bile upoštevane pri določanju njegove invalidnosti in omejitev pri delu, zato je bila nepravilno ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost. Pravica do premestitve tožniku ne bi smela biti priznana pri invalidnosti III. kategorije za čas od 1. 2. 2008 dalje, pri kateri se mu lahko prizna le pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom po 93. členu ZPIZ-1. 4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Omejitve pri delu, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije in mnenja izvedenca, so dejanske okoliščine, ki so podlaga za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti. Izpodbijanje dejanskih ugotovitev pa predstavlja nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP.)

8. V skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 91. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti pravico do premestitve, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Zato dejanska ugotovitev, da tožnik kot invalid III. kategorije za delo bančnega referenta ni več zmožen na delovnem mestu referenta za bančnim okencem, ki ima stik s strankami, da pa lahko opravlja drugo delo z določenimi omejitvami s polnim delovnim časom, predstavlja podlago za priznanje pravice do premestitve od 1. 7. 2007 dalje (odločitev glede odločb revidentke z dne 4. 12. 2006 in 12. 6. 2007).

9. V dokaznem postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da se je tožniku kot invalidu III. kategorije zdravstveno stanje po pridobitvi pravice do premestitve toliko poslabšalo, da niti ni več zmožen opravljati dela, opredeljenega v okviru pravice do premestitve, s polnim delovnim časom, lahko ga pa opravlja s krajšim delovnim časom od polnega od 1. 2. 2008 dalje (odločitev glede odločb revidentke z dne 19. 2. 2008 in 7. 5. 2008). Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo in „pravico do dela na drugem delovnem mestu“ zamenjalo s „pravico do premestitve“ ter se ob tem sklicevalo na določbo 91. člena ZPIZ-1. Revidentka ima prav, da gre tožniku v primeru nezmožnosti dela s polnim delovnim časom pravica do dela s krajšim delovnim časom. Tožniku je bila najprej priznana pravica do premestitve na novo delovno mesto z določenimi omejitvami od 1. 7. 2007 dalje, od 1. 2. 2008 pa mu je treba zaradi ugotovitve nezmožnosti dela s polnim delovnim časom na delovnem mestu, na katerem so že upoštevane omejitve iz predhodno priznane pravice do premestitve, izrecno priznati pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega (93. člen ZPIZ-1). Delovno mesto, na katero je razporejen od 1. 7. 2007, od razporeditve dalje namreč predstavlja tožnikovo novo delo, ki je podlaga za oceno njegove preostale delovne zmožnosti v naprej.

10. Pri takšnem priznanju pravice do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom ne prihaja do nedopustnega hkratnega priznanja s pravico do premestitve. ZPIZ-1 sicer določno ne opredeli pojma premestitve, vendar je ravno pri pravici do dela s krajšim delovnim časom in do delne invalidske pokojnine v 93. členu ZPIZ-1 določilo, ki dopušča istočasnost premestitve (delo pod drugačnimi pogoji, kot so določeni v obstoječi pogodbi o zaposlitvi) (1) in dela s krajšim delovnim časom. Tako je v prvi alineji tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1 določeno, da se delna invalidska pokojnina, ki je bila odmerjena po drugem odstavku tega člena, poveča za 30 %, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in je zato „premeščen“ na drugo delovno mesto.

11. Na podlagi navedenega je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje glede pravice iz naslova invalidnosti od 1. 2. 2008 dalje, tako da je tožniku izrecno priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega. V preostalem delu je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Glede na to, da je revidentka uspela v reviziji le z neznatnim delom, odločitev o stroških postopka ostaja enaka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. zadevi VIII Ips 56/2009, VIII Ips 515/2008.