Jedro

Omejitve, določene v odločbi toženke iz leta 2000, niso napačne, vendar je po letu 2000 prihajalo pri tožniku do zdravstvenih sprememb do te mere, da se je zaradi kroničnih bolezni zmanjševala tožnikova delovna zmožnost, zlasti zaradi težav z motnjo govora in nespretnosti levice ter psihiatričnih težav. Tožnik je bil v letu 2007 še sposoben opravljati delo v polnem delovnem času, od začetka leta 2008 pa le s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, zato je podana podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se besedilo „pravica do dela na drugem delovnem mestu“ v 2. točki I. in v 2. točki II. točke izpodbijane sodbe nadomesti z besedami „pravica do premestitve“.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: „I.1. Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 12. 2006 in št. ... z dne 12. 6. 2007. 2. D.Š. se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer ne bo delal s strankami in ne za bančnim okencem, ne psihično zahtevnejših del, kjer bi bilo potrebno zahtevnejše novo učenje, kjer bi bil izrazit vsiljen tempo in ritem dela, kjer bi se zahtevala izrazita soročnost in spretnost prstov obeh rok, s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2007 dalje.

3. O pravici in višini nadomestila za invalidnost bo odločila tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

4. Delodajalec G. d.d., ... je dolžan D.Š. zagotoviti pravico do premestitve.

II. 1. Odpravi se odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 5. 2008. 2. V odločbi št. ... z dne 19. 2. 2008 se 1. odstavek izreka spremeni tako, da glasi: „D.Š. se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer ne bo delal s strankami in za bančnim okencem, ne psihično zahtevnejših del, kjer bi bilo potrebno zahtevnejše novo učenje, kjer bi bil izrazit vsiljen tempo in ritem dela, kjer bi se zahtevala izrazita soročnost in spretnost prstov obeh rok, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 2. 2008 dalje.“

III. Zavrne se zahtevek tožnikov za razvrstitev prvega tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 12. 6. 2007 dalje.

IV. Toženec je dolžan prvemu tožniku povrniti stroške postopka v višini 460,49 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev, do plačila, pod izvršbo.“ Zoper sodbo se v I., II. in IV. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka zoper sodbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da se tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti zavrne oz., da podrejeno pritožbi toženke ugodi in razveljavi sodbo v izpodbijanem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče nepravilno odpravilo izpodbijani dokončni odločbi toženke, saj je mnenje sodnih izvedencev v celoti potrdilo pravilnost teh odločb. Izvedenci so res navedli potrebe po dodatnih omejitvah, vendar sodišče ni upoštevalo, da potrebe po takšnih omejitvah ne izhajajo iz delovne dokumentacije, ki se nahaja v upravnem spisu oz. iz opisa delovnega mesta in tako takšne omejitve niso potrebne, saj ni izkazano, da tožnik dela na delovnem mestu, ki bi bilo psihično zahtevnejše, ker bi bilo potrebno zahtevnejše novo učenje, kjer bi bil izrazit vsiljen tempo in ritem dela in kjer bi se zahtevala izrazita soročnost in spretnost prstov obeh rok. Tudi sodna izvedenka psihiatrične stroke je na glavni obravnavi dne 12. 5. 2009 izpovedala, da glede na dokumentacijo v spisu in osebni pregled prvotožnika meni, da so dane omejitve ustrezne, to je, da tožnik ne dela s strankami in ne za bančnim okencem in, da to dela v polovičnem delovnem času od 7. 5. 2008. Prvotožniku so bile pravnomočno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja z uvrstitvijo v III. kategorijo invalidnosti od 29. 5. 2000 dalje in je nove pravice moč priznati samo od spremembe v stanju invalidnosti. Dodatne omejitve bi bile lahko določene zgolj na podlagi po letu 2000 nastalega novega dejstva z vplivom na delovno zmožnost, ki pa iz izvedenskega mnenja sodnih izvedencev po mnenju toženke ne izhaja ter tako sodišče ni imelo podlage za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja ter ne podlage za priznanje dodatnih omejitev. Pritožba dodaja, da je sodišče prve stopnje materialno - pravno zmotno priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, saj ga, v primeru III. kategorije invalidnosti ob polnem delovnem času za pravico do premestitve, glede na določbo 91. člena ZPIZ-1. Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v postopku tudi ni prišlo do absolutno bistvene kršitve določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko je tožniku priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, saj bi mu v skladu z 91. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPIZ-1 moralo priznati pravico do premestitve. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi in tožniku namesto pravice do dela na drugem delovnem mestu priznati pravico do premestitve. V preostalem je sodišče prve stopnje sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Glede na pritožbene navedbe pa dodaja naslednje.

Pravna podlaga za odločanja v sporni zadevi je podana v ZPIZ-1. Ta v 60. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se invalidnost razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 %. V III. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oz. je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

V predmetni zadevi se spor nanaša na zahtevo tožečih strank, da se odpravi dokončna odločba toženke z dne 12. 6. 2007, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo z dne 4. 12. 2006 s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Toženka je menila, da je pri prvem tožniku zaradi posledic bolezni od 29. 5. 2000 še nadalje podana III. kategorija invalidnosti z omejitvijo, da ne dela s strankami in ne za bančnim okencem. Nadalje se spor nanaša tudi na dokončno odločbo tožene stranke z dne 7. 5. 2008 v zvezi z prvostopenjsko odločbo z dne 19. 2. 2008 s katero je toženka odločila, da se prvotožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, kjer ne bo delal s strankami in ne za bančnim okencem, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 2. 2008 dalje.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za delno ugoditev tožnikovega tožbenega zahtevka. Iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v ... je razvidno, da je bil prvi tožnik nevrološko obravnavan v letih 1999 do 2001 zaradi nenadnih motenj po levi polovici telesa. Glede na potek in hkratno močno zvišan krvni tlak so sklepali, da gre za pretočne motnje v možganih oz. za lažjo možgansko kap. Vidne trajne okvare s takratnimi in kasnejšimi preiskavami niso našli. Kasneje so bile v ospredju motnje govora in nespretnost levice. Prav nedokazljivost možganske okvare in neuspešnost vseh terapevtskih pristopov je vse bolj kazala na funkcionalne motnje, opredeljene kot konverzivne oz. disociativne. Zdravstvene težave, ki vplivajo na delazmožnost so zaradi zvišanega krvnega tlaka, kar pomeni, da ni primerno delo s hujšimi fizičnimi napori. Kvarni vpliv te bolezni na možgane pa tudi povzroča, da je prvi tožnik vse manj sposoben za dolgotrajno koncentracijo pri umskem delu. Njegove govorne težave onemogočajo normalno komunikacijo, nespretnost levice pa je spremenljiva, izrazitejša je v bolj stresnih pogojih. Pri pisanju z desnico prvi tožnik nima posebnih težav, pisava je čitljiva. Podano je bilo mnenje, da je večina dosedanjih težav prvega tožnika posledica nevrotične reakcije na stresno situacijo pred devetimi leti, ki se je sedaj že v celoti kronificirala in je tako zmanjšana njegova delovna zmožnost do te mere, da je lahko na dan 12. 6. 2007 v polnem delovnem času od 17. 1. 2008 pa v polovičnem delovnem času sposoben za opravljanje svojega dela referent poslovanja z občani s tem, da ne dela s strankami in ne za bančnim okencem.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na to, da v okviru izvedenskega mnenja niso bile jasno podane omejitve v zvezi z delom tožnika. Iz izvedenskega mnenja, ki je bilo na glavni obravnavi dne 12. 5. 2009 s strani prof. dr. M.K., psihiatrinje in prof. dr. A.M., nevrologa še dodatno pojasnjeno, jasno izhaja, da zdravstvene okvare tožnika niso tolikšne, da bi tožnika popolnoma onemogočale pri delu vendar v okviru posledic bolezni pri njegovem delu je potrebno upoštevati tudi, da ni zmožen psihično zahtevnejših del, kjer bi bilo potrebno zahtevnejše novo učenje, kjer bi bil izrazit vsiljen tempo in ritem del, kjer bi se zahtevala izrazita soročnost in spretnost prstov obeh rok (izpoved prof. dr. A.M.). Pritožbeno sodišče dodaja, da ob tem ne gre spregledati, da tožena stranka na podana izvedenska mnenja ni imela pripomb in tako predstaljajo pritožbene navedbe v tej smeri pritožbene novote, ki ne izpolnjujejo pogojev iz 1. odstavka 337. člena ZPP in jih tudi zaradi tega pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da pri tožniku ne gre za spremembe v stanju invalidnosti glede na razvrstitev prvotožnika v III. kategorijo invalidnosti od 29. 5. 2000 dalje. Sodni izvedenci niso menili, da so omejitve določene v odločbi toženke iz leta 2000 napačne, pač pa je sodišče prve stopnje na podlagi njihovega izvida in mnenja jasno ugotovilo, da je tudi po letu 2000 prihajalo pri tožniku do zdravstvenih sprememb in sicer do te mere, da so se določene težave sedaj že kronificirale in se je ob kroničnih boleznih prvotožnika zmanjševala njegova delovna zmožnost. V ospredje so prihajale težave z motnjo govora in nespretnosti levice ter psihiatrične težave. V posledici tako spremenjenega zdravstvenega stanja prvotožnika je bil tožnik v letu 2007 še sposoben opravljati delo v polnem delovnem času, od začetka leta 2008 pa le s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, imelo podlago za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja (71. člen ZPIZ-1), saj je pri tožniku v skladu z definicijo invalidnosti (60. člen ZPIZ-1 ugotovilo takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije na podlagi katerih se je prvotožniku zmanjšala zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Pritožbeno sodišče nadalje ne more sprejemati pritožbenih navedb v tistem delu, kjer pritožba navaja, da opis delovnega mesta takšnih omejitev ne zahteva. Po mnenju pritožbenega sodišče je potrebno pri definiciji invalidnosti izhajati tudi iz tega, da je invalid oseba, katere možnosti, da si zagotovi in obdrži ustrezno zaposlitev in da napreduje v njej so bistveno zmanjšane zaradi telesne ali duševne okvare (1. člen konvencije MOD št. 159). V okviru definicije invalidnosti, določene v 1. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se invalidnost ugotavlja kot izguba pridobitne zmožnosti (za katero koli organizirano delo) in zmanjšanje ali izguba poklicne delovne zmožnosti za delo v svojem poklicu, pri čemer imajo poseben pomen stopnje strokovne izobrazbe, dodatna usposobljenost, delovne izkušnje in možnost poklicne rehabilitacije. Z vidika navedenega je sodišče prve stopnje ob tem, da je imelo za dodatne omejitve podlago v izvedenskem mnenju, pravilno določilo za tožnika dodatne omejitve, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, kot to izhaja iz izreka sodbe, v preostalem, v skladu 353. členom ZPP, pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.