Jedro

Če so toženci nujni enotni sosporniki in je vložena tožba le proti nekaterim izmed njih, nato pa proti drugim nova tožba, združitev pravd proti tem tožencem ne pomeni združitve zahtevkov in subjektivne spremembe tožbe na pasivni strani. Združitev pravd ima svojo podlago v določbi 313. člena ZPP, ki ne pozna združevanja pravd zaradi odpravljanja procesnih napak, razen, če bi nasprotna stranka dovolila subjektivno spremembo glede pasivne legitimacije napačno vložene tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 20.3.1991 in dodatka k tej pogodbi z dne 12.4.1991 (1. točka izreka tožbenega zahtevka), ter da toženca M.in J.Z. tožniku J. S.prodasta zemljišče parc. št. 1567, 1555, 1556 in 1566, vse k.o., pod enakimi pogoji, kot so bile nepremičnine prodane ostalim tožencem s kupoprodajno pogodbo z dne 20.3.1991 z dodatkom z dne 12.4.1991, sicer bo tako pogodbo nadomeščala sodba. Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da mu toženci solidarno povrnejo pravdne stroške in odločilo, da je tožnik dolžan prvemu, drugemu, tretjemu in šestemu tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 205.711,00 SIT. Proti sodbi vlagata pritožbo oba pooblaščenca tožeče stranke, uveljavljata vse tri pritožbene razloge ter sodišču druge stopnje predlagata spremembo sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlagata njeno razveljavitev. Bistvena trditev v obeh pritožbah je, da je tožnik svoj zahtevek oprl na določbi 1. in 2. odstavka 30. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. list SRS, št. 17/86 in nadaljnji, v nadaljevanju ZKZ/86), in ne 3. odstavka 30. člena ZKZ/86, na katerega je sodišče zmotno oprlo svojo odločitev. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kritev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom. V nadaljevanju razlaga pritožba 30. člen ZKZ/86 in pojasnjuje, da je tožnika utemeljeno šteti za upravičenca, ki je bil prikrajšan za prednostno pravico nakupa, ter da je tožba z zahtevkom za razveljavitev prodajne pogodbe in za sklenitev pogodbe s tožnikom, pod enakimi pogoji, vložena v zakonitem roku. Iz listin, ki jih je sodišče vpogledalo, je jasno razvidno, da je tožnik 17.2.1992 izvedel, da naj bi bila sklenjena kupoprodajna pogodba s tožencem A.O., same pogodbe pa tožnik ni videl in zato tudi ni mogel vedeti, kdo so v resnici pogodbene stranke. Kljub temu je 6.3.1992, torej v okviru subjektivnega roka, vložil predmetno tožbo, dne 8.5.1992 (potem ko je z velikimi težavami le uspel videti pogodbo) pa je vložil še tožbo, s katero je kot tožence zajel vse pogodbene stranke. Tako je jasno, da je sodišče obe zadevi združilo v enotno obravnavanje. Pritožba ni utemeljena. Zahtevek, ki ga je prvo sodišče obravnavalo in o njem odločilo, in ki ga na aktivni strani uveljavlja J.S. kot prednostni upravičenec do nakupa po ZKZ/86, proti prodajalcem M. in J. Zamljen ter kupcem An., Al., Ak., A.O., je bil vložen dne 26.3.1998 (kot bo obrazloženo v nadaljevanju, v postopku pred oblikovanjem tega zahtevka na pasivni strani niso bile udeležene vse osebe). Predmet zahtevka je izpodbijanje kupoprodajne pogodbe z dne 20.3.1991 z dodatkom dne 12.4.1991, s katero sta J. in M.Z. prodala nepremičnine (parcele št. 1566, 1555, 1556 in 1567 k.o.) tožencem, zahtevek pa uveljavlja na pravni podlagi iz 30. člena ZKZ/86. Ta zakon v citiranem členu določa prekluzivne roke za izpodbijanje - zahtevo za razveljavitev pravnega posla, ki jo lahko uveljavlja upravičenec iz 26. člena ZKZ/86. Ta člen obravnava dve situaciji: v prvem in drugem odstavku obravnava situacijo oziroma določa roke za vložitev tožbe, ko je prodajalec razpolagal z nepremičnino, ki jo je ponudil v odkup po določbah ZKZ/86 tako, da je bil prednostni upravičenec do odkupa prikrajšan, medtem ko 3. odstavek obravnava situacijo, ko prodajalec s prednostnim upravičencem do nakupa, ki je to svojo pravico uveljavljal, ni hotel skleniti pogodbe o nakupu. Za slednji primer v tem sporu ne gre in prvo sodišče je na določbo 3. odstavka 30. člena ZKZ/86 res napačno oprlo svojo odločitev. Ker pa je glede na datum sklenitve pogodbe z dodatkom in njeno zemljiškoknjižno izvedbo (nesporno v letu 1991) jasno, da so potekli tudi vsi objektivni roki iz 2. odstavka 30. člena ZKZ/86 (30 dni od dneva, ko je prednostni upravičenec izvedel za prodajo ali vpis, najpoznaje pa v enem letu od dneva overitve podpisov na pogodbi o prodaji kmetijskega zemljišča oziroma vpisa v zemljiško knjigo, če pa podpisi na pogodbi niso bili overjeni, v treh letih od dneva, ko je bila pogodba sklenjena), ki so prekluzivni, je odločitev prvega sodišča o tem, da je tožba vložena po poteku prekluzivnih rokov, pravilna. To bi sicer terjalo zavrženje tožbe (primerjaj 1. odstavek 282. člena ZPP/77) in ne zavrnitve tožbenega zahtevka, kar pa je relativna kršitev določb postopka, ki je pritožnik ne uveljavlja. Glede na podatke v spisu ter procesna dejanja strank in sodišča pa je potrebno povedati še naslednje: Iz dejanske in med strankama nesporne ugotovitve prvega sodišča izhaja, da sta s kupno pogodbo z dne 20.3.1991 v zvezi z dodatkom k tej pogodbi z dne 12.4.1991 M.Z. in J.Z. kot prodajalca prodala parcele št. 1567, 1566, 1555 in 1556, vpisane v vl. št. 101 k.o., kupcem An., Ag., Ak,. in A.O.. J.S. je kot tožnik dne 6.3.1992 (list. št. 1) vložil tožbo proti M.Z. in J.Z. (prodajalca) ter A.O. (enemu izmed štirih kupcev) z zahtevkom za razveljavitev kupne pogodbe za parcele št. 1555, 1566, 1556 in 1567 k.o. (tč. 1. tožbenega zahtevka z dne 6.3.1992), razveljavitev darilne pogodbe glede 1/2 parcele št. 1567 z dne 4.3.1991, sklenjene med M. in J.Z. (tč. 2. tožbenega zahtevka z dne 6.3.1992) in zahtevkom (tč. 3. tožbenega zahtevka z dne 6.3.1992), da M.Z. pod enakimi pogoji, kot so bile nepremičnine prodane A.O., le-te proda njemu. Dne 17.3.1992 je tožnik razširil tožbo na novega toženca A.O. (list. št. 9), ki ni vstopil v pravdo (izjava na list. št. 17, člen 192/2 ZPP/77). Toženci M.Z., J.Z. in A.O. so v odgovoru na tožbo med drugimi ugovori podali ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije, ker je od štirih kupcev bil tožen le eden - A.O.. 8.5.1992 je tožnik J.S. pod opr. št. P 310/92 vložil tožbo proti J.Z., Al., An. in A.O., z zahtevkom za razveljavitev pogodbe z dne 20.3.1991 z dodatkom 12.4.1991, sklenjene med J.in M.Z. ter An., Ag., Al. in A.O. (tč. 1. tožbenega zahtevka z dne 8.5.1992) in za sklenitev prodajne pogodbe z M. in J.Z. za parcelo št. 1567 (tč. 2. tožbenega zahtevka z dne 8.5.1992), z M.Z. pa za parcele št. 1555, 1556, 1566 (tč. 3. izreka). S sklepom z dne 21.5.1992 je sodišče obe pravdni zadevi združilo v enotno obravnavanje. Na glavni obravnavi dne 25.1.1994 (list. št. 27) je tožeča stranka vztrajala le pri 2. točki tožbenega zahtevka z dne 5. (6.) 3.1992, umaknila razširjeni zahtevek (na A.O.) z dne 16. (17.) 3. 1992 in vztrajala le pri tožbenem zahtevku, postavljenem dne 8.5.1992, čemur se tožena stranka ni protivila. J.Z., Al., An. in A.O. so v odgovoru na tožbo podali med drugim ponovno ugovor pomanjkanja pasivne legitimacje, A.O. pa tudi ugovor litispendence. S pisno vlogo z dne 26.3.1998 (list. št. 70) je tožeča stranka delno skrčila tožbeni zahtevek in proti tožencem M. in J.Z. ter An., Ag., Al. in A.O. postavila v izpodbijani sodbi obravnavani tožbeni zahtevek (tč. 1., 2., 3. zahtevka na list. št. 70), pri čemer je na glavni obravnavi dne 26.3.1998 v zvezi s to vlogo pojasnila, da pri ostalih tožbenih zahtevkih več ne vztraja (torej jih je umaknila, umiku tožena stranka prav tako ni nasprotovala, 193. člen ZPP). S pisno vlogo dne 6.4.1998 sta toženca M.Z. in A.O. izrecno izjavila, da v pravdo ne vstopata (list. št. 76). Prvo sodišče je glede na navedeno obravnavalo zahtevek, kot ga je oblikovala tožeča stranka na list. št. 70. Preden je vsebinsko odločalo o tožbi, bi moralo zavzeti stališče do izjav A.O. in M.Z., da v pravdo ne vstopata. Glede na umik tožbe tožeče stranke z dne 6.3.1992 glede 1. točke zahtevka (list. št. 27, dne 25.1.1994) in razširjene tožbe z dne 17.3.1992, je bila s to vlogo (list. št. 70 z dne 26.3.1998) že umaknjena tožba proti A. O. in M.Z. (list. št. 27) ponovno razširjena na nova toženca A. O. in M. Z.. Gre za subjektivno spremembo tožbe, ki je sodišče ne more dovoliti, če toženec vanjo ne privoli, saj njegove volje ne more in ne sme suplirati (2. odstavek 192. člena ZPP/77). M.Z. in A. O. pa sta subjektivni spremembi tožbe izrecno nasprotovala. Pravilno je materialnopravno naziranje tožencev M. Z., J. Z., A. O., da so pogodbene stranke sporne kupne pogodbe z dodatkom glede na postavljeni tožbeni zahtevek za razveljavitev in nato sklenitev prodajne pogodbe med J.in M.Z. in tožnikom v takšnem pravnem razmerju, da so nujni enotni sosporniki, da torej po materialnem pravu ni tožena prava stranka, če ni vložena enotna skupna tožba proti vsem pogodbenikom. Tožbi z dne 6.3.1992 in 8.5.1992 nista bili vloženi proti pravi stranki (v prvi tožbi sta bila tožena le prodajalca M. in J.Z. ter eden izmed kupcev - A.O.), Al., na katerega je bila tožba razširjena, v pravdo ni vstopil, tožba z dne 8.5.1992 pa je bila vložena le proti enemu izmed obeh prodajalcev - J. Z. ter trem kupcem - Al., An. in Ag. O.. Ker so, kot je v tej sodbi že naveden, toženci po materialnem pravu v takšni skupnosti, da so lahko le enotna pravdna stranka (glede na naravo pravnega razmerja je spor mogoče rešiti le na enak način proti vsem tožencem), združitev pravd proti tem tožencem ne pomeni združitev zahtevkov in subjektivne spremembe tožbe na pasivni strani. Združitev obeh pravd (z dne 6.3.1992 in 8.5.1992) v enotno obravnavanje ima svojo podlago v določbi 313. člena ZPP/77, ki ne pozna združevanja pravd zaradi odpravljanja procesnih napak, razen če bi nasprotna stranka dovolila subjektivno spremembo glede pasivne legitimacije napačno vložene tožbe, kar pa se glede na že povedano v obravnavanem primeru ni zgodilo. Skratka, združitev pravd nima za posledico združitve zahtevkov, združene pravde obdržijo svojo samostojnost. Pravo stranko je tako tožila tožeča stranka šele z vlogo z dne 26.3.1998, ki je, kot je že navedeno, kot samostojna nova tožba vložena po poteku prekluzivnih rokov, kot razširitve prejšnjih dveh tožb na nove tožence pa je tudi ni mogoče obravnavati zaradi navedenih posledic združitve pravd oziroma pomanjkanja privolitve tožencev v subjektivno spremembo tožbe, ki je končno potrebna ne glede na to, ali bi z razširjeno tožbo prišlo do navadnega ali enotnega (nujnega) sosporništva. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP/77. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 166. člena ZPP/77).