Jedro

Potek objektivnega roka iz člena 30/2 ZKZ (1986).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 20.3.1991 in dodatka k njej z dne 12.4.1991, obenem pa od tožencev M. in J. Z. zavezo, da ji morata prodati zemljišče parc. št. 1567, 1555, 1556 in 1566, vse k.o..., pod enakimi pogoji, kot so bile te nepremičnine prodane ostalim tožencem. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je napak ugotovilo, da je bil tožbeni zahtevek, o katerem je sodišče odločilo z izpodbijano sodbo, vložen šele 26.3.1998, torej po poteku zakonitih rokov, ki jih je tožnik imel na voljo za uveljavljanje zatrjevane pravice do odkupa kmetijskega zemljišča. Navedeni končni tožbeni zahtevek predstavlja le oblikovanje enotnega zahtevka v združeni pravdi. Tožnik je bil prisiljen vložiti dve tožbi, da je na ta način zajel vse tožence, ki imajo položaj enotnih sospornikov. Zato je sodišče prve stopnje lahko izdalo skupno sodbo v smislu 313. člena ZPP. Stališče izpodbijane sodbe, da združitev pravd nima za posledico združitve zahtevkov, nima zakonite podlage.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sprejelo prvostopno dokazno oceno o začetku in teku rokov, pomembnih za uporabo določb 26., 27. in 30. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 17/86 - ZKZ), posebej določbe drugega odstavka 30. člena, ki se nanaša na uveljavljanje pravice do nakupa sosednjega kmetijskega zemljišča v primeru prikrajšanja te prednostne pravice, ki jo je (neupravičeno) uveljavil nekdo tretji. Dejanske ugotovitve o tem, kdaj so zemljišča bila ponujena, kdaj je tožnik zvedel za prodajo in kupce in kdaj je kot prikrajšani prednostni upravičenec vložil tožbo na razveljavitev kupoprodajne pogodbe in njenega dodatka, so omogočile sklepanje o poteku objektivnega roka za vložitev tožbe iz drugega odstavka 30. člena ZKZ. Pravilno je tudi pravno sklepanje, da je navedeni rok prekluzivne narave.

Ugotovitev o zamudi roka iz drugega odstavka 30. člena ZKZ se nanaša na tožbo, ki jo je tožnik vložil proti tožencem M. in J. Z. ter A. O. dne 6.3.1992. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so se osredotočili na navedeno tožbo, ki res ni zajela vseh kupcev spornih zemljišč. Izpodbijana sodba je pravilnost prvostopne odločitve, ki je tožniku zaradi zamude prekluzivnega roka odrekla pravno varstvo v obsegu tožbe z dne 6.3.1992, sprejela tudi s pravno razlago, po kateri je tožnik pravo stranko tožil šele z vlogo z dne 26.3.1998, ki je kot "samostojna nova tožba" vložena po poteku vseh prekluzivnih rokov. Revizija pa v tej smeri po eni strani zgreši svoj cilj, saj se ne ozira na ugotovitev, da je že (na pasivni strani nepopolna) tožba z dne 6.3.1992 bila vložena prepozno, po drugi strani pa niti ne pove, katere procesne določbe so bile v izpodbijani sodbi z ugotovitvijo, da je prava stranka bila tožena šele dne 26.3.1998, kršene. Sodišče druge stopnje je namreč pojasnilo, da so toženci kot kupci spornih zemljišč po materialnem pravu v takšni skupnosti, da so lahko le enotna pravdna stranka. Narava pravnega razmerja, ki temelji na določbah ZKZ o prednostni pravici do nakupa, je namreč takšna, da je glede na obseg izpodbijanja kupoprodajne pogodbe in njenega dodatka spor mogoče rešiti le na enak način proti vsem tožencem. Pri tem združitev pravd v enotno obravnavanje sicer temelji na določbi 313. člena ZPP, vendar pa po povedanem obvelja, da lahko spor reši le enotna skupna tožba proti vsem tožencem zaradi narave njihovega razmerja do tožnika. Zato ima izpodbijana sodba prav, da z združitvijo pravd še ni prišlo do združitve zahtevkov in da je bilo to storjeno šele z oblikovanjem zahtevka (samostojne tožbe) dne 26.3.1998. Izpodbijana sodba torej ni zagrešila procesnih napak, ki jih očita revizija. Razlogi, ki se nanašajo na ugotovitev, da je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, so deloma odgovor na vsebinsko nakazano revizijsko uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, deloma pa temelje na določbi 386. člena ZPP (revizijsko sodišče namreč izpodbijano sodbo preizkusi glede pravilne uporabe materialnega prava tudi po uradni dolžnosti). Zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.