Jedro

Zaradi morebitnega odstopa od sodne prakse je dopuščena revizija glede vprašanja obogatitvene ali vrnitvene narave zahtevka za plačilo iz naslova vlaganj v tujo nepremičnino in glede vprašanja aktivne stvarne legitimacije enega od zunajzakonskih partnerjev pa uveljavljanje zahtevka za plačilo iz naslova vlaganj v nepremičnino tretje osebe.

Izrek

Revizija se dopusti: - glede vprašanja obogatitvene ali vrnitvene narave zahtevka za plačilo iz naslova vlaganj v tujo nepremičnino; - glede vprašanja aktivne stvarne legitimacije enega od nekdanjih zunajzakonskih partnerjev pri uveljavljanju zahtevka za plačilo iz naslova vlaganj v nepremičnino tretje osebe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do toženke v znesku 3.830,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do 20. 4. 2009 v višini 4.860,14 EUR. Ugotovilo je tudi obstoj terjatve toženke do tožnice v znesku 225 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2009 do 20. 4. 2009 v višini 229,08 EUR. Po pobotanju je naložilo toženki plačilo zneska 4.632,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s toženkinim sinom živela v zunajzakonski skupnosti od 1995 do 2004 in sicer v toženkini stanovanjski hiši. S partnerjem sta v tem času vlagala v hišo, investicije so bile v decembru 2006 vredne 7.660,70 EUR. Te investicije predstavljajo terjatev do toženke kot lastnice hiše in je toženka za toliko obogatena. Ob zakonski domnevi polovičnega deleža na skupnem premoženju je tožnica prikrajšana za polovico vrednosti vlaganj, torej znaša tožničina terjatev do toženke 3.830,35 EUR z obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da ima vlagatelj v tujo nepremičnino do njenega lastnika obogatitveni zahtevek. V slovenskem pravu je uveljavljen obogatitveni in ne vrnitveni princip. Lastnik nepremičnine je dolžan vrniti toliko, za kolikor je obogaten oziroma toliko, kolikor je zaradi vlaganj prikrajšanega nepremičnina več vredna, ne pa tega, kolikor je prikrajšani dal. Vrednost dosežene koristi oziroma večvrednost nepremičnine ni nujno enaka vrednosti vlaganj oziroma investicij. V obravnavanem primeru bi le izkazana večja vrednost toženkine nepremičnine predstavljala terjatev do toženke. Tožnica pa s tožbo ne vtožuje večvrednosti nepremičnine, ki je tudi dejansko ne opredeli. Vtožuje povrnitev vlaganj. Za tak zahtevek ni pravne podlage in je zato tožba nesklepčna. Poleg tega ni podana aktivna stvarna legitimacija tožeče stranke. Gre lahko le za terjatev skupnega premoženja tožnice in njenega partnerja, torej za kolektivno terjatev, kar pomeni, da sme dolžnik v takem primeru plačati samo vsem upnikom skupaj. Vsi upniki kolektivne terjatve so samo skupaj aktivno legitimirani za vodenje pravde, v obravnavanem primeru pa je tožnica samo eden od upnikov. Najprej bi morala doseči delitev skupnega premoženja proti zunajzakonskemu partnerju in nato del terjatve z ustrezno obogatitveno tožbo uveljavljati proti toženki.

3. Zoper drugostopenjsko sodbo je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in trdi, da sporna odločitev pritožbenega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V predlogu navaja, da je tisti, ki je vlagal v tujo nepremičnino, za svoj vložek prikrajšan, lastnik nepremičnine pa zanj obogaten in mora zato vlagatelju povrniti vrednost njegovega prispevka. Podlago za ta zahtevek predstavlja 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in take odločitve je sprejelo Vrhovno sodišče v številnih odločbah (npr.: II Ips 846/2008, II Ips 163/2007 in II Ips 711/2005). V predmetni pravdi je tožnica podala navedbe tako o svojem prikrajšanju kot tudi obogatitvi toženke zaradi večje vrednosti nepremičnine.

4. Tožnica v predlogu zatrjuje tudi, da pomeni zmotno uporabo materialnega prava in odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča odločitev, da ni podana stvarna legitimacija na aktivni strani. Če je na aktivni strani več oseb, je vsak zase legitimiran za uveljavljanje zahtevka, ki izvira iz skupnega premoženja in ni podano nujno sosporništvo. V nasprotnem primeru bi bila zaradi bivšega zakonskega oziroma zunajzakonskega partnerja, ki noče vložiti tožbe, drugim odvzeta zakonita pravica do tožbe. Tako je navedlo Vrhovno sodišče v številnih zadevah (npr.: II Ips 476/95, II Ips 387/93, II Ips 183/2006).

5. Predlog je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so podani pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glede vprašanj, ali ima v slovenskem pravu zahtevek za plačilo iz naslova vlaganj v tujo nepremičnino obogatitveno ali vrnitveno naravo in, ali ima eden od nekdanjih zunajzakonskih partnerjev aktivno stvarno legitimacijo pri uveljavljanju zahtevka za plačilo iz naslova vlaganj v nepremičnino tretje osebe. Odločitev v izpodbijani sodbi, ki temelji na presoji o obogatitveni naravi obravnavanega zahtevka in na stališču o odsotnosti aktivne stvarne legitimacije enega od nekdanjih zunajzakonskih partnerjev pri uveljavljanju takega zahtevka, bi utegnila biti v nasprotju s po tremi odločbami Vrhovnega sodišča o teh vprašanjih, na katere se sklicuje tožeča stranka. Gre za dve pomembni pravni vprašanji in odločitev o njiju je pomembna za zagotovitev pravne varnosti, zato je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo revizijo v tem obsegu.