Jedro

Glede na ugotovitve izvedencev, da je imel tožnik že pred škodnim dogodkom sladkorno bolezen, je neutemeljen očitek, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je bil stres ob škodnem dogodku sprožilni moment za nastanek tožnikovih težav in znakov zaradi sladkorne bolezni in kot tak tudi njen izključni vzrok.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da spremenjena glasi: “I. Tožena stranka Zavarovalnica d.d. je dolžna plačati tožniku H. E. znesek 36.175,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: “-” 15.000,00 EUR od 3. 4. 2010 do 9. 11. 2010, “-” 36.175,00 EUR od 3. 4. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

II. V presežku glede še zahtevanih 98.825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti povrniti tožeči stranki 1.811,27 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.418,78 EUR pravdnih stroškov na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč št. 01100-6370421586, sklic. 36 2548-2010, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

V. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 672,04 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

VI. Tožena stranka je dolžna na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-8450084805, sklic na št. 00 1010-711-2010, v roku 15 dni plačati 905,58 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje do plačila, da ne bo izvršbe.” Sicer se pritožbi zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti 804,27 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: (I.) razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 71.175,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.000,00 EUR od 3. 4.2010 do 9. 11. 2010 ter od 71.175,00 EUR od 3. 4. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe; (II.) v presežku glede še zahtevanih 63.825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožbeni zahtevek zavrnilo; (III.) odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 881,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe; (IV.) odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 2.891,90 EUR pravdnih stroškov na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje do plačila, da ne bo izvršbe; (V.) odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 495,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe; in (VI.) odločilo, da je tožena stranka dolžna na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju v roku 15 dni plačati 1.277,10 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožuje se samo zoper višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je ta glede na intenziteto in dolžino prestajanja bolečin ter strahu pri tožniku ter glede na sodno prakso, prenizka. Sodišču očita, da objektivno ugotovljenih dejstev izvedencev ni v zadostni meri upoštevalo in jih je prenizko ovrednotilo. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 63.825,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži v breme celotne pravdne stroške. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

4. Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča v točki I. izreka sodbe glede prisojenih 42.000,00 EUR od 71.175,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2010 dalje do plačila, v točki III. izreka sodbe glede prisojenih 881,10 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, v točki IV. glede prisojenih 2.891,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, in v točki VI. glede prisojenih 1.277,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb ZPP, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno in v nasprotju s podanimi trditvami oz. zatrjevanimi dejstvi. Na podlagi tako nepopolno izvedenega postopka pa je napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka meni, da prisojena odškodnina v skupni višini 87.000,00 EUR (pri izreku je upoštevalo plačilo v višini 15.000,00 EUR in valorizacijo) ne ustreza kriterijem iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče je z odmerjeno odškodnino krepko preseglo okvire, ki jih je za podobne primer izoblikovala sodna praksa. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek tožeče stranke v izpodbijanem delu v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tožeče stranke, ki jih ta ima s tem odgovorom na pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo “-” o odškodnini za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem

7. Tožeča stranka v pritožbi povzema ugotovitve izvedenca o trajanju telesnih bolečin in glavobola ter intenziteti le-teh ter navaja, da je sodišče prve stopnje v tem delu povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je upoštevalo tudi pregled pri nevrologu 18. 11. 2010, ko je tožnik še po končanem zdravljenju navajal, da ima od nesreče dalje glavobole, ki so bolj izraziti ob večernem času. Tožnik je izpovedal, da ima vse od nesreče dalje vsakodnevne hude glavobole. Ko se zbudi, ga začne boleti glava, bolečina je topa in vsak dan vzame tableto proti bolečinam. Prepričljivo je izpovedal, da je jemal Naprosyn 750, kar je zdravnik zmanjšal na 450. Navaja, da je sodišče tožnikovo izpovedbo ocenilo za verodostojno, ter da je bila izpovedba povsem skladna z ugotovitvami izvedenca dr. A. A., kar pa je sodišče premalo upoštevalo. Tožnikove prestane in bodoče telesne bolečine je vrednotilo prenizko in je v okviru individualne pogojenosti višine odškodnine napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni ustrezno vrednotilo vseh ugotovljenih dejstev, intenzitete, trajanja in neugodnosti tožnika v času zdravljenja, prav tako ni dovolj upoštevalo samega dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka še zelo mlad in popolnoma zdrav človek, brez kakršnihkoli bolečin ter je posledično bila njegova dobrina zdravje, v katero je bilo poseženo, toliko bolj pomembna. V kolikor bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo tožniku odmeriti vso zahtevano odškodnino iz tega naslova (78.000,00 EUR) in ne zgolj 30.000,00 EUR.

8. Tožena stranka oporeka stališču sodišča glede ugotovljenih oziroma zatrjevanih glavobolov, ker meni, da sodišču v nobenem pogledu uspelo objektivizirati samih navedb tožnika glede glavobolov, saj le-teh ni objektiviziral niti izvedenec. V mnenju namreč ni zapisal, da bolečine in pogostosti glavobolov ni mogoče izmeriti, kot to napačno navaja sodišče, ampak je izvedenec pojasnil, da so se glavoboli v blagi obliki pojavljali še kakšno leto po nesreči, po tem času manj pogosto, vendar pa večkrat mesečno in se bodo pojavljali v blagi obliki še tudi v bodoče večkrat na mesec. Izrecno je pojasnil, da se bodo pojavljali glavoboli v blagi obliki in večkrat mesečno, ni pa napisal, da naj bi šlo za dnevne glavobole v hujših oblikah. Te navedbe izvedenca je sodišče popolnoma spregledalo in sledilo zgolj subjektivnim navedbam tožnika, da še sedaj prestaja hude oblike glavobola, ki pa po mnenju tožene stranke niso bile dokazane niti objektivizirane na noben način s strani kateregakoli predlaganega izvedenca. Te trditve niso nikjer zavedene, še posebej pa ne v obsežni v sodnem postopku pridobljeni medicinski dokumentaciji. Tožena stranka ne oporeka, da se glavoboli pojavljajo pri tožniku, vendar ne v takšnem obsegu in v takšni obliki, kot je to napačno ugotovilo sodišče, temveč je potrebno slediti navedbam v izvedeniškem mnenju, kjer je izvedenec glede na obsežno medicinsko dokumentacijo pojasnil, da so glavoboli blagi in večkrat mesečno, nikakor pa ti niso vsakodnevni in v hujši obliki. Sodišče je izvedeniško mnenje prim. mag. A. A. sprejelo, torej bi moralo objektivno oceniti njegovo mnenje v celotnem delu in ne samo v delu, ki je v korist tožeči stranki. Nedvomno je sodišče ob uporabi mnenja izvedenca preseglo trditveno podlago tožeče stranke v delu, ki se nanaša na stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi s zdravljenjem, saj tožeča stranka trditev v takšnem obsegu ni podala, ne v sami tožbi ne kasneje tekom postopka. Tožnik je zgolj pavšalno zatrjeval, da ima občasne glavobole (kar je po mnenju tožene stranke nekaj običajnega in ne predstavlja posledice škodnega dogodka, gre namreč za nekaj življenjskega, zaradi česar povprečni človek načeloma ne obišče zdravnika, temveč se poslužuje analgetikov v prosti prodaji), sodišče pa je v tem delu v celoti in brez ustrezne trditvene podlage zaključilo, da tožnik še sedaj trpi za pogostimi hudimi glavoboli, zaradi česar potrebuje analgetike (pri čemer ni izkazano, da je zaradi glavobolov hodil k zdravnikom po recepte za zdravila in da te tudi dejansko jemlje in jih uporablja), kar pa tožeča stranka ni niti ustrezno izkazala. Glede na ugotovljen obseg telesnih bolečin in neugodnosti je sodišče tožeči stranki odmerilo absolutno previsoko odškodnino v višini 30.000,00 EUR, kar bistveno odstopa od sodne prakse v RS. Da je temu tako, priča tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, ki je v bistveno hujših primerih dosodila manjšo oz. primerljivo višino odškodnine. Tožena stranka izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 235/2010, v kateri je bilo oškodovancu za občutno in nedvomno večji obseg neugodnosti, predvsem pa tudi dosti večje poškodbe in posledice in daljšo terapijo dosojeno zgolj 25.000,00 EUR. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v izvedenskem mnenju jasno in nedvoumno poudarila, da glavoboli niso povezani s psihoorganskim izvorom in torej niso v nikakršni vzročni zvezi s prometno nesrečo oziroma s posledicami, ki so dejansko nedvomno bile posledice prometne nesreče, kar pa sodišče sploh ni upoštevalo, čeprav je bistvenega pomena za ta postopek. Dejstvo je, da je izvedenec prim. mag. A. A. travmatolog, medtem ko so v izvedenski komisiji sodelovali nevrolog, otorinolaringolog in psihiater ter klinični psiholog, ki pa so nedvomno po strokovnosti veliko bolj primerni in upravičeni za podajo mnenja o prisotnosti glavobolov in njihovi povezanosti s samo nesrečo in posledicami le-te. Tožena stranka meni, da bi pravična denarna odškodnina za to obliko škode znašala največ okoli 25.000,00 EUR, seveda zgolj in le ob predpostavki, da se ugotovi in potrdi vzročna zveza med škodnim dogodkom in samimi zatrjevanimi posledicami, nikakor pa ne toliko, kot je to ocenilo prvostopenjsko sodišče. 9. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga v skladu z merili iz 179. člena OZ ugotavlja sodnik v vsakem konkretnem primeru. Pri tem mora upoštevati težo poškodbe, stopnjo bolečin in strahu, njihovo trajanje, paziti pa mora še na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Škoda mora biti ustrezno individualizirana, ugotovljene morajo biti vse konkretne prizadetosti oškodovanca in kako se te prizadetosti odražajo glede na njegovo starost, spol, poklic in siceršnje življenjske aktivnosti, samo prisojo odškodnine pa je treba ustrezno umestiti v razmerje s prisojo odškodnin v podobnih primerljivih zadevah.

10. Pravdni stranki ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v škodnem dogodku dne 17. 8. 2009 (poškodovan je bil kot sopotnik v osebnem vozilu, katerega voznik je zapeljal na prednostno cesto in zaprl pot drugemu vozilu, zaradi česar je prišlo do silovitega trčenja) utrpel vdrt zlom senčnočelnotemenskega predela glave levo, krvavitev pod mehko možgansko opno, udarnino možganov, krvavitev v srednje uho levo ter udarnino prsnega koša. Ugotovitev sodišča o vrsti, intenziteti in trajanju telesnih bolečin, razen glavobola, o čemer bo obrazloženo v nadaljevanju, pravdni stranki ne izpodbijata, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje o teh dejstvih v obrazložitvi izpodbijane sodbe in jih v izogib ponavljanju ne povzema. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnik zgolj pavšalno zatrjeval, da ima občasne glavobole. V tožbi je navedel, da se mu zaradi poškodbe glave pojavljajo hudi glavoboli dnevno, tako da mora jemati zdravila proti bolečinam. Še posebej hude glavobole (in telesne bolečine) pa občuti ob vremenskih spremembah in slabšem vremenu. Tožena stranka teh trditev niti ni prerekala. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je tožnik navajal tako nevrologu 18. 11. 2010, da ima od nesreče dalje glavobole, ki so bolj izraziti v večernem času, kot tudi izvedencu dr. A. A., da zaradi pogostih glavobolov jemlje Naprosyn in da se glavobol pojavlja večkrat tedensko in ob spremembi vremena, utemeljeno, glede na vrsto utrpele poškodbe, sledilo tožniku in ne izvedencu glede stopnje glavobolov in njihove pogostosti, da so glavoboli tako hudi, da potrebuje analgetike in da se mu pojavljajo pogosto. Ob tem je potrebno pritožniku odgovoriti, da si zmotno razlaga, da je sodišče v obrazložitvi navedlo, da je izvedenec v mnenju zapisal, da bolečine in pogostosti glavobolov ni mogoče izmeriti, saj to iz obrazložitve ne izhaja. Pravilnosti ugotovitve sodišča, da tožnik pogosto trpi hude glavobole, pritožba ne more ovreči niti z navedbo, da z čemer ni izkazano, da je zaradi glavobolov hodil k zdravnikom po recepte za zdravila in da te tudi dejansko jemlje in jih uporablja. Ker tožena stranka ni imela pripomb na izvedensko mnenje dr. A. A., je za take navedbe tudi prekludirana. Se pa pritožbeno sodišče strinja, da je sodišče z odmerjeno odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem preseglo okvire, ki jih je za podobne primere izoblikovala sodna praksa. Glede na prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter prestane in bodoče glavobole znaša primerna in pravična denarna odškodnina za to obliko škode tudi po oceni pritožbenega sodišča 25.000,00 EUR. Pri tem je zadostno upoštevana tudi tožnikova starost ob škodnem dogodku (29 let) in v zvezi s tem obseg bodoče škode, zato ni utemeljeno zavzemanje tožeče stranke za zvišanje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

“-” o odškodnini za strah

11. Tožena stranka meni, da upoštevaje pridobljeno izvedeniško mnenje, trditve tožeče stranke in njeno pričanje ne dajeta podlage za prisojo odškodnine iz naslova strahu v znesku 2.000,00 EUR. Sodišču očita, da pri odmeri višine te odškodnine ni upoštevalo dejstva, da primarnega strahu pri tožeči stranki v danem primeru ni bilo, zgolj obstoj domnevnega strahu eksistence pa ne daje upravičenosti tožeči stranki v priznanju odškodnine iz tega naslova. Izvedenec je jasno pojasnil, da strah pred prevozom s transportnimi sredstvi ni mogoče šteti za sekundarni strah v zvezi z zdravljenjem, medtem ko se ostali sekundarni strah nanaša na samo poslabšanje sladkorne bolezni, ki pa ni v vzročni zvezi s obravnavanim škodnim dogodkom in zatorej iz tega naslova tožniku ni mogoče priznati sekundarnega strahu in temu primerno pripadajoče odškodnine. Po oceni tožene stranke tožeči stranki iz tega naslova pripada največ 800,00 EUR odškodnine, za katero so dejansko bile podane trditve tožeče stranke, ki so bile ustrezno in strokovno podkrepljene tudi z izvedeniškim mnenjem.

12. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je glede na mnenje izvedenca dr. A. A. ugotovilo, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, zato ni utemeljen očitek, da pri odmeri višine te odškodnine ni upoštevalo dejstva, da primarnega strahu pri tožeči stranki v danem primeru ni bilo. Utemeljeno je sodišče nadalje sledilo izvedencu, da je tožnik utrpel izredno hud strah, ko se je zbudil iz nezavesti po operaciji lobanje (stran 13 izvedenskega mnenja), zato ni moč pritrditi toženi stranki, da zgolj obstoj domnevnega strahu eksistence ne daje upravičenosti tožeči stranki v priznanju odškodnine iz tega naslova. Sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve v točki 11 izpodbijane sodbe, pri odmeri odškodnine ni upoštevalo strahu pred prevozom s transportnimi sredstvi in je torej sledilo izvedencu, da tega strahu ni mogoče šteti za sekundarni strah v zvezi z zdravljenjem. Če pritožba z zgoraj povzetimi navedbami meri na to, da je sodišče ta strah upoštevalo, je torej v zmoti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine 2.000,00 EUR za prestani zelo hud strah in skrb za zdravje, ko se je tožnik zbudil po operaciji, ter nato obstoječ hud sekundarni strah 4 dni ter nato srednje hud 1 mesec in blag 6 mesecev pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti odškodnin. Zato je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

“-” o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti

13. Tožeča stranka meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je zavrnilo zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti. Navaja, da tožena stranka tožnikove skaženosti sploh ni konkretizirano prerekala (sploh pa ni trdila, da ta ne bi bila podana), ampak je zgolj pavšalno nasprotovala višini zahtevka iz tega naslova. Sodišče bi zato moralo tožniku odmeriti celotno zahtevano odškodnino. Ne glede na navedeno pa je tožnik po oceni izvedenca dr. A. A. nedvomno utrpel tudi estetske trajne posledice, in sicer brazgotino na glavi, ki je vidna iz bližine in bo sčasoma (ob izpadanju las) celo še bolj vidna. Tožnik je tekom postopka zatrjeval, da ga brazgotina močno moti, saj misli, da jo vsak mimoidoči opazi in zaradi tega tudi doživlja občutek manjvrednosti, ob tem pa trpi duševne bolečine zaradi skaženosti.

14. Ne drži, da tožena stranka tožnikove skaženosti sploh ni konkretizirano prerekala in da je zgolj pavšalno nasprotovala višini zahtevka iz tega naslova. V odgovoru na tožbo je poudarila, da se do zahtevka iz tega naslova ne more v celoti opredeliti, saj tožnik o tem ni predložil nikakršnih dokazil - fotografij, iz katerih bi bila razvidna zatrjevana skaženost in brazgotine. Navedla je, da zato v tej fazi postopka meni, da je tudi v tem delu zahtevek previsok in odstopa od ustaljene sodne prakse. Zato ne drži, da bi moralo sodišče tožniku odmeriti vso zahtevano odškodnino. Sodišče prve stopnje je pravilno na osnovi izvedenskega mnenja dr. A. A. ugotovilo, da je tožniku po operaciji glave ostala brazgotina v čelno senčno temenskem predelu levo, ki jo v celoti zakrivajo lasje in ki bi se videla, če bi imel tožnik povsem na kratko pristrižene lase. Drži, da je izvedenec v mnenju navedel, da je brazgotina vidna le iz bližine, saj je skrita za gostimi lasmi, in da bo sčasoma bolj vidna, a le z morebitnim izpadanjem las, in ne kar brezpogojno, kot očitno meni pritožnik glede na zgoraj povzete pritožbene navedbe. Sodišče je glede na opisano spremembo povsem pravilno, tudi glede na mnenje izvedenca, da gre za estetsko posledico in da brazgotina za okolico ni moteča, zaključilo, da ne gre za skaženost. Posledično že iz tega razloga ni duševnih bolečin zaradi skaženosti. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz tožnikove izpovedbe ne izhaja, da bi zanj brazgotina predstavljala spremembo zunanjosti, ki bi jo negativno doživljal sam ali okolica. Zahtevek iz tega naslova je zato povsem utemeljeno zavrnilo.

“-” o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

15. Sodišče prve stopnje je tožniku od zahtevanih 68.000,00 EUR priznalo 55.000,00 EUR zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravdni stranki se z odmero ne strinjata Tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče tožniku odmeriti vso zahtevano odškodnino iz tega naslova naslova. Povzema ugotovitve izvedencev o trajnih posledicah poškodb in izpostavlja tožnikovo izpovedbo. Navaja, da sodišče ugotovljenih dejstev ni ustrezno upoštevalo in vrednotilo. In sicer da ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star šele 29 let in je njegova škoda ogromna, saj je pri tožniku praktično onemogočeno normalno funkcioniranje na vseh področjih njegovega življenja, zaradi česar prestaja in bo prestajal zelo intenzivne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Nadalje, da ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik pred škodnim dogodkom mlad moški, fizični delavec in vsestransko športno ter drugače aktiven, in da je premalo vrednotilo tožnikovo dobrino, v katero je bilo s škodnim dogodkom poseženo, prav tako pa tudi bodoče trajanje duševnih bolečin. Sodišču torej očita, da je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na vsa objektivno ugotovljena dejstva odmerilo zgolj 55.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova. Meni, da je napačno uporabilo materialno pravo tudi v delu glede sladkorne bolezni, kot posledice škodnega dogodka. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje in glede na strokovno specialnost povzelo mnenje dr. M. Č. Izvedenec je na koncu izvedenskega mnenja zapisal, da je stres oziroma škodni dogodek lahko bil kriv za poslabšanje sladkorne bolezni pri tožniku. To pa dejansko pomeni, da je škodni dogodek v najslabšem primeru bil vzrok za večji obseg škode (škodni dogodek je torej lahko bil vzrok za poslabšanje bolezni). Sicer pa bi moralo sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotoviti, da je bil stres ob škodnem dogodku sprožilni moment za nastanek tožnikovih težav in znakov zaradi sladkorne bolezni. Kot tak pa tudi njen izključni vzrok, skladno s teorijo o adekvatni vzročnosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava in navedene teorije o adekvatni vzročnosti bi zato sodišče prve stopnje nedvomno moralo upoštevati, da je nastanek tožnikovih težav zaradi sladkorne bolezni (definitivno pa vsaj njeno poslabšanje) bila posledica škodnega dogodka. Iz navedenega naslova (večjega obsega škode) pa bi moralo sodišče prve stopnje tožniku dosoditi višji znesek odškodnine.

16. Tožena stranka meni, da je odškodnina previsoko odmerjena, glede na primerjavo z odškodnino, ki je bila prisojena v zadevi II Ips 235/2010 oškodovancu, pri katerem so bile posledice poškodb neprimerljivo večje in hujše kot pri tožniku. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča oškodovancu prisojena nižja odškodnina. Tožena stranka v pritožbi povzema ugotovitve Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, Univerze v Ljubljani, pri čemer dejanskih ugotovitev sodišča ne izpodbija, z izjemo ugotovitev sodišča, da slabo sliši. V zvezi s tem namreč tožena stranka navaja, da sicer ne oporeka določeni izgubi sluha v samem škodnem dogodku, vendar pa še enkrat poudarja, da zdravstvene dokumentacije pred škodnim dogodkom izvedenec otorinolaringolog ni uspel pridobiti, ker je tožnik ni želel dostaviti, zatorej je ostalo nerešeno vprašanje, ki se nanaša na morebitna predhodna obolenja tožnika glede samega sluha oz. izgube le-te in v kolikšnem obsegu je dejansko izguba sluha posledica ravno obravnavanega škodnega dogodka. Tožena stranka izpostavlja tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2011, s katero je bila za to obliko škode priznana oškodovancu skoraj primerljiva odškodnina kot tožniku kljub hujšim in trajnejšim posledicam. Da je višina odškodnine iz tega naslova previsoka, izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik sam pojasnil, da lahko opravlja vsakodnevne aktivnosti in opravila, ter da se glavoboli pri pojavljajo zgolj občasno. Oba navedena primera kažeta na to, da je bila tožniku nedvomno prisojena odškodnina, ki jasno in neupravičeno odstopa od aktualne sodne prakse v RS in je v popolnem nasprotju s standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ in bi bilo mogoče upravičeno pričakovati znesek nekje v višini 19.000,00 EUR.

17. Pritožba tožeče stranke v tem delu ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke, saj pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravilna uporaba materialnega prava terja znižanje odmerjenega zneska odškodnine na 25.000,00 EUR.

18. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno uporabilo materialno pravo v delu glede sladkorne bolezni kot posledice škodnega dogodka. Tožnik je v tožbi trdil, da se mu je zaradi razvoja sladkorne bolezni bistveno poslabšala kvaliteta življenja; redno mora jemati zdravila, hoditi na redne kontrole k zdravnikom specialistom, močno omejen je pri prehranjevanju, držati se mora diete in paziti, kaj je. Trdil je, da so se mu tudi zaradi tega bistveno zmanjšale življenjske aktivnosti, vsled česar trpi intenzivne duševne bolečine. Tožeča stranka ne izpodbija dejanskih ugotovitve sodišča prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ne povzema in se sklicuje na obrazložitev v točki 7 izpodbijane sodbe. Ker tožnik v tožbi ni trdil, da je prišlo do poslabšanja sladkorne bolezni, pač pa do razvoja le-te, je sodišče prve stopnje pravilno, glede na ugotovitev izvedenca, da je imel tožnik sladkorno bolezen že vsaj 2 meseca pred nesrečo, zaključilo, da nesreča pri tožniku ni povzročila sladkorne bolezni, je pa nedvomno predstavljala za tožnika stres, zaradi katerega se je lahko pri tožniku akutno zvišal krvni sladkor in mu poslabšal sladkorno bolezen. Glede na to, da je šlo za enkraten dogodek, sodišče pravilno ni ugotovilo, da je nesreča stresni faktor, ki bi stalno oziroma dolgoročno vplival na urejenost sladkorne bolezni. Zato upravičeno ni sledilo tožbenim trditvam o povezanosti nesreče in sladkorne bolezni in na tej podlagi ni prisodilo odškodnine. Lastno dokazno oceno, ki ni podprta z izvedenimi dokazi tako predstavlja pritožbena navedba, cit. „...da je bil škodni dogodek v najslabšem primeru vzrok za večji obseg škode (škodni dogodek je torej lahko bil vzrok za poslabšanje bolezni).“ Glede na ugotovitve izvedencev, da je imel tožnik že pred škodnim dogodkom sladkorno bolezen, je neutemeljen tudi očitek, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je bil stres ob škodnem dogodku sprožilni moment za nastanek tožnikovih težav in znakov zaradi sladkorne bolezni in kot tak tudi njen izključni vzrok.

19. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke, da je ostalo nerešeno vprašanje, ki se nanaša na morebitna predhodna obolenja tožnika glede samega sluha oz. izgube le-te in v kolikšnem obsegu je dejansko izguba sluha posledica ravno obravnavanega škodnega dogodka. Glede na to, da tožena stranka ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja v tem delu in da je izvedenec jasno obrazložil, da mehanizem poškodbe, anamnestične izjave ter klinični opisi zdravstvenega stanja tožnika ter izvidi rentgenskega slikanja glave govorijo v prid dejstvu, da je zlom leve senčnice povzročil najverjetneje premaknitev slušnih koščic ter prevodno izgubo sluha, je sodišče prve stopnje s potrebno stopnjo gotovosti zaključilo, da je delna izguba sluha (10,8 %) posledica obravnavanega škodnega dogodka.

20. Na podlagi zgoraj obrazloženega in ostalih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tej obliki škode, ki pritožbeno niso izpodbijane in jih zato ne povzema, pač pa se sklicuje na obrazložitev v točki 9. in 10 izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče ugotavljalo še, ali je sodišče odmerilo primerno in pravično odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina previsoko odmerjena. Na podlagi izvedenskih mnenj in tožnikove izpovedbe ugotovljen obseg škode, torej stopnja in trajanje duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, upravičuje odmero zadoščenja za to obliko škode v višini 25.000,00 EUR. Ni moč namreč spregledati, da je sodišče ugotovilo, da je funkcioniranje na najpomembnejših področjih le blago okrnjeno in skupno življenjska aktivnost le zmerno zmanjšana. S tolikšno odškodnino je v zadostni meri ovrednoteno tudi dejstvo tožnikove starosti ob škodnem dogodku (29 let) in v zvezi s tem obseg bodoče škode. Znesek je tudi primerljiv z zneski odškodnin, prisojenimi oškodovancem za primerljiv obseg tovrstne škode. Zavzemanje tožeče stranke za odmero vse zahtevane odškodnine in tožene stranke za odmero še nižjega zneska odškodnine za to obliko škode pa ni utemeljeno.

21. Po spremembi višine odškodnine znaša odškodnina za nepremoženjsko škodo 52.000,00 EUR in je tudi kot celota primerna in pravična. Tožeča stranka neutemeljeno meni, da je upravičen tožnik do celotne zahtevane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode in da takšno odškodnino narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih, ki jo je potrebno upoštevati zaradi ustavne pravice do enakosti pred zakonom. V pritožbi izpostavljeni primeri, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče, niso primerljivi. Primer II Ips 370/2000 ni primerljiv zato, ker ne gre za primerljiv obseg škode, saj se je oškodovanec zdravil bistveno dalj časa, kar 2 leti, in je tudi 80 % invalid. Večji obseg škode je utrpel tudi oškodovanec v zadevi II Ips 32/2001, saj je zdravljenje trajalo kar 7 let, zato tudi ta primer ne potrjuje trditve tožeče stranke. Prav tako ni primerljiva zadeva II Ips 397/96, saj je oškodovancu priznana invalidnost I. kategorije. Večji obseg škode je utrpel tudi oškodovanec v zadevi II Ips 402/2003, saj je utrpel večji obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti, prav tako pa je tudi zdravljenje trajalo dalj časa – 2 leti. Niti ne moremo govoriti o primerljivem obsegu škode v primeru II Ips 369/95, saj je oškodovanec poleg drugih poškodb tudi izgubil vid na eno oko. Po odštetju že plačanega valoriziranega zneska odškodnine 15.825,00 EUR, je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še 36.175,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in zakonske zamudne obresti od zneska 15.000,00 EUR od 3. 4. 2010 do 9. 11. 2010 ter od zneska 36.175,00 EUR od 3. 4. 2010 dalje do plačila.

O pravdnih stroških

22. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da stroški izvedenin delijo usodo ostalih pravdnih stroškov in se v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP priznajo ob upoštevanju pravdnega uspeha. Neutemeljena je pritožbena graja tožeče stranke, da bi se morali ti pravdni stroški tožniku priznati v celoti, ker so bili za pravdo nujni in potrebni. Kriterij potrebnosti pravdnih stroškov je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se pravdni stroški sploh povrnejo pravdni stranki (prvi odstavek 155. člena ZPP). V kolikšnem obsegu se potrebni stroški pravdni stranki povrnejo, pa je odvisno od uspeha te stranke v postopku (154. člen ZPP). Opisano je tudi prevladujoče stališče sodne prakse in teorije.

23. Utemeljen pa je očitek tožeče stranke, da je sodišče zmotno odločilo, ko je tožniku posebej odmerilo stroške, ki so tožniku nastali do izdaje odločbe za brezplačno pravno pomoč in posebej stroške, nastale po izdaji odločbe, v kolikor se stroški nanašajo na odvetniško zastopanje. Tožeča stranka pravilno navaja, da mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč zgolj za stroške pravdnega postopka (oprostitev plačila stroškov postopka – glej 26. člen ZBPP), ne pa za odvetniško zastopanje. Pritožbeno sodišče je zato moralo ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti odločitev o pravdnih stroških ne le zaradi spremenjenega uspeha v pravdi (tožnikov uspeh sedaj znaša 39 %, toženkin pa 61 %), pač pa tudi zaradi zgoraj navedenega. Tožena stranka je tako po spremembi dolžna tožeči stranki povrniti 39 % tožeči stranki priznanih pravdnih stroškov, in sicer 1.418,78 EUR (39 % od 3.637,89 EUR stroškov izvedenin) z nakazilom na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, razliko v višini 1.811,27 EUR (39 % od priznanih skupaj 4.644,29 EUR) pa tožeči stranki. Tožena stranka pa je glede na 61 % uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 672,04 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je moralo glede na spremenjen uspeh v pravdi spremeniti tudi odločitev o višini sodne takse, ki jo mora plačati toženka, ker je bila tožeča stranka oproščena plačila sodnih taks. Po spremembi je tako tožena stranka dolžna plačati 905,58 EUR sodnih taks.

24. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke glede odločitve o glavni stvari delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 35.000,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Posledično temu in glede na zgoraj opisano, ko je pritrdilo delno pritožbenim navedbam tožeče stranke, pa je moralo poseči v odločitev o pravdnih stroških in ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi že zgoraj navedene zakonske določbe spremeniti odločitev o pravdnih stroških, kot je obrazloženo. Sicer pa je pritožbi zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

25. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj je le deloma uspela s pritožbo in še to le zoper odločitev o stranski terjatvi, toženi stranki, katere pritožbeni uspeh znaša 83 %, pa mora sorazmerno temu uspehu povrniti 804,27 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške sodne takse za pritožbo in materialne stroške, skupaj 969,00 EUR. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.