Jedro

Terjatev iz naslova denarne kazni je posledica izdane odločbe. Potrjena prisilna poravnava zato na terjatve po odločbi sodnika za prekrške, ki je izdana po začetku postopka prisilne izterjave, ne učinkuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper sklep davčne Izpostave v A, s katerim je le-ta začela postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti tožnika v znesku 50 000,00 SIT iz naslova denarne kazni in zneska 10 000,00 SIT iz naslova povprečnine, iz denarnih sredstev tožnika. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 do 52/99 - v nadaljevanju: ZPPSL) ureja postopek prisilne poravnave. Najpomembnejši pravni učinek potrjene prisilne poravnave je znižanje in odložitev izpolnitve dolžnikove obveznosti. Potrjena prisilna poravnava ima učinek nasproti vsem upnikom, katerih terjatve so nastale do začetka postopka prisilne poravnave (43. člen ZPPSL). Izjema so zgolj terjatve, določene v 60. členu ZPPSL. Skladno s prvim odstavkom 61. člena ZPPSL ima sklep o potrditvi prisilne poravnave moč izvršilnega naslova za vse upnike, katerih terjatve so bile ugotovljene. Skladno z določbo prvega odstavka 62. člena ZPPSL so z ugotovljeno terjatvijo po tem zakonu mišljeni glavni dolg in obresti, ki so dospele do začetka postopka prisilne poravnave, če temelji terjatev na izvršljivi odločbi, pa tudi stroški pravdnega in izvršilnega postopka. Zoper tožnika je bil s sklepom Okrožnega sodišča v B št. St .... z dne ... začet postopek prisilne poravnave. Prisilna poravnava je bila potrjena s sklepom št. St ... z dne ...., ki je postal pravnomočen dne 29. 12. 2000. Po ugotovitvah tožene stranke je bila odločba Sodnika za prekrške A št.... izdana dne ...., torej po tem, ko je bil nad tožnikom začet postopek prisilne poravnave. V primeru terjatev po odločbi sodnika za prekrške gre torej za terjatev, ki je nastala po začetku postopka prisilne poravnave, zato potrjena prisilna poravnava na to terjatev ne učinkuje. V danem primeru se od tožnika izterjujejo obveznosti po navedeni odločbi Sodnika za prekrške, ki je postala pravnomočna dne 1. 12. 2000 in izvršljiva dne 16. 12. 2000. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da tožnik ni poravnal obveznosti, ki so navedene v sklepu o izvršbi. Vse navedeno pa po presoji tožene stranke pomeni, da je sklep o izvršbi pravilno izdan na podlagi izvršljive odločbe, ki je izvršilni naslov po Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/00 - v nadaljevanju: ZDavP).

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari. Navaja, da izpodbijana odločitev nasprotuje določbam ZPPSL. Meni, da bi bilo njegovo obveznost za plačilo kazni treba šteti za nedospelo obveznost, ki je obstajala že na dan uvede postopka prisilne poravnave, čeprav še ni zapadla in po višini še ni bila določena. V postopku prisilne poravnave prijava terjatev ni obvezna, vendar pa potrjena poravnava velja in učinkuje tudi za upnike, ki niso prijavili terjatev. To bi moralo po prepričanju tožnika veljati tudi v konkretnem primeru, saj je sodnik za prekrške odločil o odgovornosti za delikt, ki je bil storjen pred začetkom prisilne poravnave, le o višini kazni še ni bilo odločeno. Zaradi poteka časa med uvedbo postopka o prekršku in izdajo odločbe pade čas nastanka obveznosti v čas po začetku poravnave in zaradi tega dobi država pravico do 100 % poplačila. Neupravičeno je krog privilegiranih upnikov iz ZPPSL širiti z novimi primeri. Veljati bi morala splošna pravila. Četudi je odločeno kasneje, bi morala po stališču tožnika prisilna poravnava učinkovati tudi na takšne denarne terjatve države kot upnika do dolžnika. Plačila kazni v času postopka prisilne poravnave tudi ni mogoče šteti za tekoče posle niti za posle, kateri namen je uspešna izvedba postopka prisilne poravnave. Zato bi bilo plačilo kazni v tem času v nasprotju s pristojnostmi uprave. Sicer pa po mnenju tožnika zavzeto stališče tožene stranke postavlja upnike v neenakopraven položaj, čeprav je njihova pariteta temeljno načelo ZPPSL in sanacijskih postopkov. Takšno stališče pa tudi lahko ogrozi namen prisilne poravnave, to je "finančno rehabilitacijo" tožnika. Izrečene denarne kazni namreč praviloma niso bagatelne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi dejansko stanje ni sporno. Tako ni spora o tem, kdaj je bil začet postopek prisilne poravnave nad tožnikom in tudi ne, kdaj je bila izdana odločba sodnika za prekrške. Sporna tudi ni pravnomočnost in izvršljivost odločbe o prekršku in vsebina sklepa o izvršbi, ki je predmet tega postopka. To pa po presoji sodišča pomeni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz vseh razlogov, ki jih navaja že tožena stranka v obrazložitvi in na katere se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami le še dodaja, da tudi po presoji sodišča potrjena prisilna poravnava na terjatev po odločbi sodnika za prekrške ne učinkuje. Denarna obveznost oziroma terjatev je namreč posledica izrečene kazni in ne - vsaj ne neposredna in nujna - posledica prekrška. Kazen pa se izreče z odločbo. Zato je pravilno kot nastanek obveznosti upoštevati izdano odločbo. Različnost položaja upnika v tem primeru upravičuje različnost situacije, iz katere obveznost izhaja, to pa je kaznovanje za kršitev obveznih predpisov. Zato tožnik ne more uspešno uveljavljati neenakopravnosti upnikov v postopku prisilne poravnave. Iz znanih podatkov pa tudi ni razvidno, kako bi izrečena denarna kazen, ki znaša 50 000,00 SIT, lahko ogrozila namen prisilne poravnave.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.