Jedro

225. člen ZPIZ-1 je v povezavi z 204. členom istega zakona oziroma zakonom kot celoto dovolj jasen. Zatrjevano neskladje med navedenima členoma ZPIZ-1 je tudi po presoji sodišča le formalna (redakcijska) napaka in ne vsebinsko drugačna ureditev od predhodne. Obvezno zavarovani morajo biti vsi dijaki in študentje, ki sodelujejo pri delu preko študentskih organizacij in agencij. Sodišče pri tem dodaja, da je treba pri določbah o obveznem zavarovanju glede na njihov namen izhajati iz takšne razlage, ki ščiti tistega, ki naj se obvezno zavaruje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Kranj zahtevek tožeče stranke za vračilo že plačanih pavšalnih prispevkov za posebne primere zavarovanja v znesku 673.235,75 EUR zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožeča stranka vložila zahtevo za vračilo že plačanih omenjenih prispevkov, ki jih je v obdobju od 31. 12. 2006 do 27. 2. 2009 plačala za osebe, ki so opravljale delo preko študentske napotnice. Pri tem se sklicuje na 228. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06-UPB4, v nadaljevanju ZPIZ-1) oziroma 97. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2).

V ugotovitvenem postopku je davčni organ preveril postopek plačevanja spornih pavšalnih prispevkov. Pri tem ugotavlja, da se dijaki in študentje na dodiplomskem in podiplomskem študiju, ki opravljajo delo preko pooblaščenih študentskih servisov, na podlagi 6. točke 17. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06-UBP3, v nadaljevanju ZZVZZ) zavarujejo za poškodbe pri delu in poklicno bolezen. Ta populacija mora biti na podlagi 6. alinee 26. člena ZPIZ-1 obvezno zavarovana za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zavezanci za plačilo prispevkov za posebne primere zavarovanja so po 225. členu ZPIZ-1 tudi pooblaščeni študentski servisi in agencije za posredovanje dela dijakov in študentov. Na podlagi 213. člena ZPIZ-1 se prispevke za osebe, ki so zavarovane za posebne primere zavarovanja iz 26. člena ZPIZ-1, plača od osnov ali v pavšalnih zneskih, ki jih določa zavod. Prispevek obračunavajo zavezanci za koledarsko leto.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-22-40/2010-2 z dne 18. 4. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem ugotavlja naslednje: Za vse osebe iz 26. člena ZPIZ-1 je v 213. členu zakona določeno, da se prispevek plača od osnov ali v pavšalnih zneskih, ki jih določi zavod. Na podlagi omenjenega člena je bil sprejet sklep o določitvi prispevkov za posebne primere zavarovanja (Uradni list RS, št. 111/00 in naslednji), ki pod V. točko določa, da prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačujejo v določenem letnem znesku za dijake in študente pri opravljanju dela preko pooblaščenih študentskih servisov, ti servisi in agencije za posredovanje dela dijakov in študentov. To določbo je potrebno razlagati ob upoštevanju splošne določbe 2. odstavka 7. člena ZPIZ-1, po kateri zavarovalno razmerje, ki nastane na podlagi zakona, nastane z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Ker gre v primeru opravljanja del dijakov in študentov prek pooblaščenih študentskih servisov za pravno razmerje, ki je v skladu s 6. alineo 1. odstavka 26. člena ZPIZ-1 podlaga za obvezno zavarovanje, je te določbe potrebno razmeti tako, da obveznost do obračuna in plačila letnega zneska pavšalnega prispevka za dijaka ali študenta, nastane vsakemu pooblaščenemu študentskemu servisu oziroma agenciji, preko katerih je bilo delo dijaka ali študenta opravljeno oziroma posredovano.

Glede neskladja med določbami 225. in 204. člena ZPIZ-1 pa pojasnjuje, da neskladje izhaja iz spremembe ZPIZ-1, ki je bila opravljena v Uradnem listu RS, št. 109/01 z veljavnostjo od 1. 1. 2002. Sprememba je zajela 1. odstavek 204. člena ZPIZ-1 in ni sledila popravku 225. členu ZPIZ, ki se tako še naprej glasi na 6. alineo 1. odstavka 204. člena ZPIZ-1, namesto na 7. alineo. Gre za očitno napako, saj se 225. člen v celoti nanaša na zavezance za plačilo prispevkov za posebne primere zavarovanja, kar je razvidno tako iz naslova, kot tudi iz teksta omenjenega člena. Posebni primeri zavarovanja v 204. členu ZPIZ-1 so prav tako samo enkrat navedeni in v obeh prečiščenih besedilih samo v 7. alinei. Pri tem je potrebno pojasniti, da je smisel in namen zakona ves čas enak.

Tožeča stranka se v tožbi v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedbe, podane v zahtevku z dne 18. 12. 2009 ter v pritožbi z dne 13. 4. 2010. Meni, da je upravičena do vračila plačanih prispevkov v skladu z 228. členom ZPIZ-1, zato je v skladu z 97. členom ZDavP-2 pri davčni upravi uveljavljala pravico do vračila preveč plačanih prispevkov. Prispevke je plačevala v zmoti, iz naslova izdanih napotnic za opravljanje začasnega študentskega dela. Po preučitvi zakonske podlage pa je ugotovila, da 225. člen ZPIZ-1 obvezuje k plačilu plačnike prispevkov po 6. alinei 1. odstavka 240. člena ZPIZ-1, ki pa dejansko ureja prispevke za zavarovance s povečano zavarovalno dobo. Čeprav je pri zapisu zakona po vsej verjetnosti prišlo do pomote, pa takšna napaka ne sme iti v škodo zavezanca. Tožbo zato vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava, zlasti zaradi napačne uporabe 225. člena ZPIZ-1 v povezavi z 204. členom istega zakona. Meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, s tem, ko je 225. člen povezala s 7. alineo 204. člena ZPIZ-1, čeprav se člen izrecno sklicuje na 6. alineo. Tožeča stranka pri tem stoji na stališču stroge legalitete, ki se ob upoštevanju načela „v dvomu v korist zavezanca“, razlaga na način, da je tožeči stranki potrebno njen zahtevek priznati. Meni, da bo odločitev v omenjeni zadevi imela dolgoročne posledice za pravni sistem, saj bi morebitna potrditev izpodbijane odločitve pomenila, da je državi dopuščeno sprejemati nejasno in napačno zakonodajo, ki pri zavezancih oziroma državljanih povzroča zmedo. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, saj narava stvari to dopušča, višina plačanih prispevkov pa ni sporna. Prav tako ni sporen tek zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od dneva vložitve zahtevka, to je od 18. 12. 2010 dalje. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v povezavi z odločbo organa druge stopnje odpravi ter ugotovi, da je tožeča stranka preplačala prispevke za 673.235,75 EUR. Ti naj se ji tudi vrnejo, skupaj s pripadki vred. Tožena stranka pa naj ji povrne tudi nastale stroške upravnega spora. Podrejeno sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku pa povrnejo nastali stroški upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je 225. člen ZPIZ-1 v povezavi z 204. členom istega zakona oziroma z zakonom kot celoto dovolj jasen, da je mogoče na njegovi podlagi sprejeti pravilno odločitev. V zadevi ni sporno, da gre za opravljanje del dijakov in študentov prek pooblaščenih študentskih servisov in agencij, ki so po določbi 6. alinee 1. odstavka 26. člena ZPIZ-1 obvezno zavarovani za poseben primer zavarovanja. Isti zakon ravno tako nedvoumno določa, da se za osebe iz 26. člena ZPIZ-1 (213. člen zakona) prispevki plačujejo od osnov ali v pavšalnih zneskih, ki jih plačuje zavod. Zatrjevano neskladje med 225. in 204. členom ZPIZ-1 je tudi po mnenju sodišča le formalna (redakcijska) napaka in ne vsebinsko drugačna odločitev od predhodne. Kaj takega namreč ne izhaja niti iz predloga sprememb zakona oziroma zakona samega, niti iz tožnikove tožbe. Ob tem sodišče še pojasnjuje, da ni namen določb o obveznem zavarovanju, da se razlagajo v korist zavezanca za plačilo prispevkov, pač pa v korist tistega, ki mora biti obvezno zavarovan. Odločitev, ali bo nek dijak oziroma študent obvezno zavarovan ali ne, ne more biti prepuščena v presojo zavezancu za plačilo. Zakon zato take arbitrarnosti davčnega zavezanca tudi ne predvideva. Ne more biti tudi sporno, da si interesi zavezanca za prispevek, da plača čim manj, in interesi zavarovanca, da je v vsakem primeru zavarovan, nasprotujejo. Obvezno zavarovani pa morajo biti vsi dijaki in študentje, ki sodelujejo pri delu preko študentskih organizacij in agencij, pri čemer je pri morebitnem dvomu potrebno izhajati iz take razlage predpisov, ki ščiti tistega, ki naj se obvezno zavaruje. V trenutku nastopa škodnega primera mora biti jasno, da so in pri kom so zavarovani dijaki in študenti, ki sodelujejo pri delu preko študentskih organizacij oziroma agencij. Odločitev davčnih organov je zato, ne glede na to, da se v spornem delu zakona pojavi redakcijska nedoslednost, pravilna. Da gre za take vrste napako pa je, vsaj kolikor je mogoče razumeti tožbo tožeče stranke, jasno tudi tožniku samemu.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče, v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi člena 25/4 ZUS-1.