Jedro

Z očitkom procesne kršitve revizija izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, česar pa glede na omejenost revizijskih razlogov ne more uspešno uveljavljati.

Izrek

Revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje o stroških se zavrže. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna tožnici plačati 5.424,80 EUR (prej 1.300.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je namreč, da je tožnica tožencema navedeni znesek posodila in da ji denarja nista vrnila. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na tek zamudnih obresti, razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V ostalem delu (nanašajoč se na dolžnost plačila glavnice) je pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Poleg tega je sklenilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Toženca zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo. Izpodbijata jo v delu, s katerim je bila zavrnjena njuna pritožba in v delu, s katerim je sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka. Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V reviziji se toženca ne strinjata z dejansko ugotovitvijo obeh sodišč, da sta od tožnice prejela 1.300.000 SIT. Svojo trditev pojasnjujeta s številnimi primeri nasprotij med izpovedmi zaslišanih prič, izpovedjo tožnice in tožbenimi trditvami. Poleg tega zatrjujeta, da bi moralo pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3) in Uradni list RS, št. 45/2008 (ZPP-D), v nadaljevanju: ZPP] „po uradni dolžnosti preizkusiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka,“ česar pa sodišče „ni upoštevalo in se o pritožbi v delu, ko gre za navajanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sploh ni izreklo.“ To vse pa naj bi pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o stroških pritožbenega postopka ni dovoljena, revizija proti sodbi pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije proti odločitvi o stroških pritožbenega postopka Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija proti sklepu pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe, torej revizija proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja, 2/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije proti sodbi Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le v mejah izrecno predvidenih revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP. Pri tem je treba upoštevati tudi omejitev iz 371. člena istega zakona, ki izključuje vsakršen preizkus pravnomočne sodbe z vidika procesnih kršitev po uradni dolžnosti.

Z revizijskimi navedbami tožencev (s katerimi med seboj primerjata izpovedi prič in strank ter tožbene navedbe, prikazujeta njihovo medsebojno nasprotje in skušata predstaviti sklep o resničnosti njune trditve, da od tožnice nista prejela vtoževanega zneska), ni mogoče utemeljiti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebinsko takšne navedbe namreč pomenijo izpodbijanje dokazne ocene v obrazložitvah sodb sodišč prve in druge stopnje. Na podlagi takih navedb pa toženca v postopku z revizijo ne moreta uspeti, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. O kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je (med drugim) mogoče govoriti v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih o izpovedbah v postopku, in med samimi temi zapisniki. Takega nasprotja pa toženca niti ne zatrjujeta. Ker revizije ni mogoče vložiti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zgoraj navedene revizijske trditve za odločitev o reviziji niso pomembne in ne terjajo odgovora (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

Revidenta tudi neutemeljeno očitata pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb o bistvenih kršitvah postopka. Obseg odgovora na pritožbene navedbe določa prvi odstavek 360. člena ZPP, namreč da v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Obseg odgovora je torej v prvi vrsti odvisen od narave pritožbenega napada. Toženca sta se v pritožbi (tako kot sedaj v reviziji) sicer sklicevala na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar njune navedbe pomenijo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Do tega očitka pa se je pritožbeno sodišče opredelilo in (kar se tiče plačila glavnice) pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje.

Očitka pritožbenemu sodišču, da ni po uradni dolžnosti preizkusilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, pa toženca v reviziji ne konkretizirata, saj ne pojasnita niti, katere procesne kršitve sodišča prve stopnje naj bi pritožbeno sodišče spregledalo. Zgolj opustitev formalnega zapisa, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne kršitve, pa ne more pomeniti nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je torej dokazano, da je tožnica tožencema posodila navedeni znesek, zato je pravnomočna odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku (v tem delu) tudi materialnopravno pravilna (569. in 574. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001). Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani (vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava), je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.