Jedro

Sodba, ki temelji na dejstvih, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala, je sodba presenečenja in predstavlja kršitev načela kontradiktornosti.

Družbeniki, v obravnavanem primeru tožena stranka, ki so dali posojilo v normalnih pogojih, lahko terjajo vrnitev posojila tako kot drugi upniki. To velja tudi v primeru, če je družba kasneje prišla v krizo in zato v stečaj ali prisilno poravnavo

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 91.355,50 EUR po pogojih potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 30/2003 z dne 10.06.2003 tako, da bi ji bila dolžna plačati znesek 18.271,10 EUR z obrestmi po obrestni meri 1,35 % letno od zneska 4.378.486,26 SIT za čas od 20.02.2003 do 19.02.2004, od istega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.02.2004 do 31.12.2006 in od zneska 18.271,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2007 dalje do plačila, v roku 15 dni; - v 2. točki izreka razveljavi ter - v 3. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 6.496,89 EUR, v 15-ih dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 2.667,07 EUR, v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 91.355,50 EUR po pogojih potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 30/2003 z dne 10.06.2003 tako, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 18.271,10 EUR z obrestmi po obrestni meri 1,35% letno od zneska 4.378.486,26 SIT za čas od 20.02.2003 do 19.02.2004, od istega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.02.2004 do 31.12.2006 in od zneska 18.271,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2007, v roku 15 dni (1. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožene stranke v višini 18.271,10 EUR ne obstoji (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.636,92 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavka 338. člena ZPP), pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi, oziroma da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve tožene stranke, ki naj jo pobota s terjatvijo tožeče stranke, tožečo stranko pa zaveže na plačilo vseh ostalih stroškov postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede toženčeve terjatve v višini 146.052,41 EUR (prej 35 milijonov SIT) iz naslova kreditov, ki so bili v letu 2001 dani tožeči stranki in katere prenehanje zaradi pobota s terjatvijo tožeče stranke po 1. in 2. odstavku 117. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPPSL) je toženec v sporu zatrjeval, odločilo, da gre za posojilo, ki ga je skladno z določbo 433. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/1993 in nadaljnji, v nadaljevanju ZGD) v stečajnem postopku potrebno šteti za premoženje družbe. Ocenilo je, da bi tožena stranka kot (večinski) lastnik tožeče stranke namesto, da ji je dala posojilo, morala zagotoviti dodatni kapital. V posledici tega je sodišče prve stopnje odločilo, da pobotanje v skladu s 117. členom ZPPSL ni mogoče. 1. odstavek 433. člena ZGD (ki je veljal v času, relevantnem za sporno razmerje) je določal, da družbenik, ki je v času, ko bi družbeniki kot dobri gospodarstveniki morali zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave. Takšno posojilo se v stečajnem postopku oziroma v postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka v postopku na prvi stopnji trdila in tudi dokazala, da je bil v obdobju od 23.02.2001 do 18.12.2001 na račun tožeče stranke opravljen prenos sredstev v višini 35.000.000,00 SIT. Šlo je za „nakazila KK“, pri čemer naj bi kratica KK pomenila kratkoročni kredit (priloga B3-B7). Tožeča stranka teh trditev ni konkretizirano prerekala. Trdila je zgolj, da je tožena stranka „z nepredložitvijo dokazov prekludirana“, kar pa je v obrazložitvi odločbe I Cpg 1081/2007 z dne 20.12.2007 ovrglo že pritožbeno sodišče, saj je tožena stranka dokaze pravočasno ponudila. Tožeča stranka torej ni postavila trditev, ki bi kazale elemente dejanskega stanu, opredeljenega v 1. odstavku 433. člena ZGD in bi sodišču prve stopnje lahko služile kot podlaga za uporabo te določbe. Odločitvi sodišča prve stopnje bi bilo namreč moč pritrditi le v primeru, če bi tožeča stranka, na kateri je, skladno z navedeno določbo ZGD, bilo trditveno in dokazno breme, v postopku na prvi stopnji zatrjevala in dokazala, da je bila družba (tožeča stranka), v času danih posojil, to je v letu 2001, v gospodarski krizi (prezadolženost, podkapitaliziranost, nelikvidnost), da torej z normalnimi komercialnimi oblikami zagotavljanja sredstev ni mogla iz krize, ter da bi samo dotok sredstev družbenikov kot lastni kapital družbe lahko rešil družbo iz krize (povzeto po B. Zabel in ostali: Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2002, str. 408).

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je svojo odločitev oprlo na omenjeno določbo, odločilo izven trditvene podlage tožeče stranke, kar je v nasprotju z določbo 2. odst. 7. člena ZPP. Bistvo razpravnega načela (7. in 212. člen ZPP) je v tem, da nasprotna stranka vselej ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani. Mora ji torej biti dana možnost, da tudi sama ponudi ustrezne trditve in dokaze. V kolikor sodišče odloči mimo ponujenega trditvenega gradiva, drugi stranki odvzame možnost učinkovite obrambe. Stranki sta torej tisti, ki usmerjata potek pravde, sodišče pa poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Samo tako izpeljan dokazni postopek je lahko podlaga sodne odločbe. Zato je sodba, ki temelji na dejstvih, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala, sodba presenečenja in predstavlja kršitev načela kontradiktornosti.

Upoštevaje, da tožeča stranka ni zatrjevala okoliščin, ki bi opravičevale uporabo 433. člena ZGD, in zatorej velja, da je bilo posojilo dano v času, ko družba ni bila v kritičnem stanju in ko takega stanja ni bilo mogoče predvideti, dano posojilo ne sodi v okvir 433. člena ZGD. Družbeniki, v obravnavanem primeru tožena stranka, ki so dali posojilo v normalnih pogojih, lahko terjajo vrnitev posojila tako kot drugi upniki. To velja tudi v primeru, če je družba kasneje prišla v krizo in zato v stečaj ali prisilno poravnavo (povzeto po B. Zabel in ostali: Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2002, str. 408).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je prišlo do pobota terjatev tožeče in tožene stranke v danem primeru že na podlagi 39. člena ZPPSL in ne, kot to zmotno menita tožena stranka in sodišče prve stopnje, na podlagi 117. člen ZPPSL. Terjatve, ki jih je bilo mogoče na dan, ko se je začel postopek prisilne poravnave, pobotati z dolžnikovimi nasprotnimi terjatvami, veljajo za pobotane (1. odstavek 39. člena ZPPSL). Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je postala pravnomočna dne 20.12.2007, izhaja, da je na dan začetka prisilne poravnave nad toženo stranko, to je 19.02.2003, obstajala terjatev tožeče do tožene stranke v višini 91.355,50 EUR (prej 21.892.431,33 SIT). Iz izpodbijane sodbe pa izhaja, kar je bilo sicer omenjeno že zgoraj, da je bil v obdobju od 23.02.2001 do 18.12.2001, torej pred začetkom postopka prisilne poravnave nad toženo stranko, s strani tožene stranke opravljen prenos sredstev na račun tožeče stranke (kratkoročni kredit). S tem naj bi tožena stranka kot lastnica tožeče stranke financirala njen projekt. Iz predloženih dokazov (priloga B3-B7) izhaja, da je tožena stranka v tem obdobju na račun tožeče stranke prenesla 36.500.000,00 SIT, v pobot je uveljavljala „le“ 35.000.000,00 SIT (146.052,41 EUR). Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na dan začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko tožeča stranka imela do tožene stranke terjatev v višini 91.355,50 EUR, tožena stranka do tožeče stranke pa terjatev v višini 146.052,41 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava (1. odstavek 39. člena ZPPSL) se tako pokaže, da sta bili terjatvi pravdnih strank na dan začetka postopka prisilne poravnave ex lege pobotani. Terjatev tožeče stranke je torej že z dnem začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko prenehala. Zato njen tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje relevantno dejansko stanje pravilno ugotovilo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v 2. točki izreka, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 18.271,10 EUR ne obstoji (5. alineja. 358. člena ZPP). Ker iz trditev tožene stranke izhaja, da je prišlo do predpravdnega pobota (in torej terjatev tožene stranke do tožeče stranke v času sojenja ni več obstajala), ugotavljanje obstoja oziroma neobstoja terjatve tožene do tožeče stranke ne sodi v izrek odločbe.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela in je pritožbeno sodišče spremenilo oziroma razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o celotnih stroških postopka in jih naložilo v povrnitev tožeči stranki (1. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Pravdne in pritožbene stroške tožene stranke je Pritožbene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 2.667,07 EUR in zajemajo 1.500 odvetniških točk za pritožbo, materialne stroške (25 odvetniških točk), 20 % DDV ter 1.827,10 EUR za sodne takse za pritožbo.

Tožeča stranka je odmerjene stroške tožene stranke dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje.