Jedro

Očitek tožnika o nepravilno vodenem izvršilnem postopku je utemeljen. Vendar pa med takšnim ravnanjem sodišča ter tožnikovo škodo ni podana vzročna zveza. Tožnik namreč ne zatrjuje, da se je pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe v Uradnem listu prepričal, da stanovanje ni (bilo) predmet izvršbe in se je zato odločil za nakup. Le v takšnem primeru bi bila tožnikova škoda posledica napačnega ravnanja izvršilnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da spremembe tožbe z dne 27.5.2008 ne dovoli. Zaradi umika zahtevka za plačilo 12.518,78 EUR pa je postopek v tem delu ustavilo. S sodbo je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo 28.181.256,00 SIT in podredni tožbeni zahtevek na plačilo 22.606.255,80 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.285,20 EUR.

Pritožbo zoper sklep in sodbo je vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007- UPB3 s spremembami, ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba navaja, da je sodišče sicer res pozvalo C.P. in V.P., ali vstopata v pravdo. Dejstvo, da na to nista odgovorila, pa še ne pomeni, da v to nista privolila, saj jima je sodišče poziv poslalo na napačen naslov. V nadaljevanju pritožba napada ugotovitev sodišča, da med ravnanjem izvršilnega sodišča in tožnikovo škodo ni vzročne zveze, saj to dokazujejo predložene listine. Pritožba ponavlja navedbe iz tožbe glede dogodkov na DURS, Izpostava D., ki davka glede prve prodajne pogodbe (med tožnikom in V. P. z dne 17.4.25003) ni hotel odmeriti, ter je vztrajal pri sklenitvi nove pogodbe, kjer bo prodajalec tudi C. P. (kljub temu da je bil med zakoncema sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja). Pritožba ponavlja tudi očitke glede poteka izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v T.. V kolikor bi sodišče postopek rubeža, cenitve in prodaje stanovanja vodilo v skladu z določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ), bi moralo o tem, da je bilo stanovanje prodano, obvestiti davčni organ. Ta bi moral to evidentirati in ob predložitvi kupoprodajne pogodbe, ki je bila sklenjena med tožnikom in zakoncema P. dne 29.5.2003, ugotoviti, da prodaja ni dopustna, tako da tožnik tega stanovanja potem ne bi kupil. Pred podpisom pogodbe se je tožnik lahko prepričal o tem, da je stanovanje bremen prosto (kar sta prodajalca zagotavljala tudi v pogodbi) le z vpogledom v original prodajne pogodbe, na kateri ni bila zaznamovana kakršnakoli obremenitev. Do sklenitve prodajne pogodbe je prišlo zgolj zaradi napačnega ravnanja DURS in izvršilnega sodišča. Slednje ni ravnalo po 211. čl. ZIZ, saj rubežni zapisnik ni bil sestavljen in ni bil razglašen na sodni deski ter objavljen v Uradnem listu, zato ne more imeti pravnih posledic za tožnika, ki je ob nakupu ravnal vestno in se prepričal, da nepremičnina ni obremenjena. Sodišče tudi ni obvestilo DURS o prodaji stanovanja in ni zahtevalo odmere 2% davka na promet z nepremičninami. S tem je omogočilo dolžniku (C. P.), da je stanovanje prodal sam več kot 1 leto po tem, ko je prodajo izvedlo sodišče. Takšno napako sodišča priznava tudi tožena stranka.

V pravočasno vloženem odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene trditve glede odmere davka s strani davčnega organa. Predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožba se lahko do konca glavne obravnave razširi na novega toženca le ob njegovi privolitvi (2. odst. 191. čl. ZPP). Iz dopisa V.P. z dne 26.8.2008 (list. št. 47) izhaja, da ne želi vstopiti v pravdo, medtem ko C. P. na pravilno vročen poziv sodišča (podpisana povratnica se nahaja pod list. št. 46) ni odgovoril. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko subjektivne spremembe tožbe ni dovolilo.

Tožnik od Republike Slovenije zahteva povrnitev škode zaradi nakupa (v zemljiško knjigo nevpisanega) stanovanja v D., za katerega se je izkazalo, da je bilo že pred tem prodano v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper dolžnika C.P. pred Okrajnim sodiščem v T., opr. št. In 638/95. Da bi tožnik s svojim zahtevkom uspel, bi morale biti po 131. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 spremembami, OZ) kumulativno podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza (kar je dokazno breme tožnika) ter krivda.

Oporo pri presoji, ali je ravnanje izvršilnega sodišča v T. v zadevi opr. št. In 638/95 ter ravnanje DURS pri odmeri davka na promet z nepremičninami protipravno, kot zatrjuje tožnik, predstavljajo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98) in tedaj veljavnega Zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN -1, Ur. l. RS, št. 57/1999) ter Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96 s spremembami, ZDavP).

V primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, izvršitelj po odredbi sodišča opravi rubež nepremičnine, zapisnik o rubežu, ki ima pomen zaznambe izvršbe, pa mora biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu (211. čl. ZIZ). Namen citirane določbe je med drugim tudi varstvo pravic tretjih, ki v izvršilnem postopku niso udeleženi kot dolžniki. Tožena stranka sicer priznava, da iz izvršilnega spisa In 638/95 ni razvidno, da bi Okrajno sodišče v T. opravilo narok in izdelalo zapisnik o rubežu stanovanja (glej odgovor na tožbo na list št. 13), zato je očitek tožnika o nepravilno vodenem izvršilnem postopku utemeljen. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med takšnim ravnanjem sodišča ter tožnikovo škodo ni podana vzročna zveza. Tožnik namreč ne zatrjuje, da se je pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z V. P. dne 17.4.2003 (priloga A2) v Uradnem listu prepričal, da stanovanje ni (bilo) predmet izvršbe in se je zato odločil za nakup. Le v takšnem primeru bi bila po prepričanju pritožbenega sodišča tožnikova škoda posledica napačnega ravnanja izvršilnega sodišča. Tožnik je navedel le, da je po pregledu izvršilnega spisa ugotovil, da rubež ni bil opravljen in zato tudi ni mogel biti objavljen (glej pripravljalno vlogo bi list. št. 25). Tožnik bi torej kupil stanovanje, tudi če bi bila izvršba na stanovanju ustrezno objavljena, saj zanjo niti ne bi vedel. Tožnik Okrajnemu sodišču v T. med drugim očita, da je v izvršilnem postopku prodalo tuje stanovanje, pri čemer se sklicuje na sporazum o delitvi skupnega premoženja med zakoncema P. z dne 21.8.1996, na podlagi katerega je sporno stanovanje pripadlo V. P. (priloga A5). Navedeno dejstvo bi bilo lahko podlaga kvečjemu za uveljavljanje ustreznega zahtevka V. P. (ugovor tretjega v izvršbi po 64. čl. ZIZ oziroma odškodninski zahtevek po končanem izvršilnem postopku), za obravnavani postopek pa to ni odločilno. Tožnik namreč tekom izvršilnega postopka, ki se je glede spornega stanovanja začel s predlogom za razširitev izvršbe z dne 22.12.1998, končal pa s sklepom o poplačilu z dne 3.2.2003, na stanovanju ni imel nikakršnih pravic. Kupoprodajno pogodbo z V.P. je sklenil šele dne 17.4.2003 oziroma 29.5.2003, pri kateri je kot prodajalec nastopal tudi C. P..

Tožnik nadalje navaja, da izvršilno sodišče ni poskrbelo za odmero davka na promet z nepremičninami. Po stališču pritožbenega sodišča tudi takšno ravnanje sodišča ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti tožene stranke. Izvršilno sodišče je davčnemu organu dolžno poslati odredbo o prodaji in sklep o izročitvi nepremičnine kupcu (glej določbo 6. odst. 181. čl. ZIZ in 3. odst. 192. čl. ZIZ), z namenom, da davčni organ odmeri davek na promet z nepremičninami, takšna terjatev države pa se poplača prednostno (2. točka 197. čl. ZIZ). Če bi Okrajno sodišče v T. ravnalo po citiranih določbah, bi bil DURS sicer res seznanjen z dejstvom, da je bilo stanovanje že prodano v izvršbi in da je novi lastnik družba P. M. d.o.o.. Vendar davčni organ, tudi če bi za prodajo v izvršbi vedel, tožnika o tem dejstvu ni dolžan obvestiti. Določbe ZDPN-1 ter ZDavP, po katerih postopa pri odmeri davka na promet z nepremičnino, mu takšne obveznosti namreč ne nalagajo. Dejstvo, da izvršilno sodišče v T. ni obvestilo DURS o teku izvršilnega postopka, se tako izkaže za brezpredmetno, tožnikovo sklepanje o vzročni zvezi pa povsem hipotetično in kot tako neutemeljeno. Tudi sicer je tožnik najprej sklenil pogodbo (17.4.2003), šele nato pa vložil zahtevo za odmero davka (18.4.2003, glej napoved v prilogi A6), tako da ga opozorilo DURS od nakupa ne bi odvrnilo, saj bi bilo prepozno.

Glede na to, da tožnik ni uspel dokazati, da je nastala škoda posledica napačnega ravnanja organa, za katerega odgovarja tožena stranka, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava primarni in podredni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Pri tem ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, in tudi ne kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Ker stroški pritožbenega postopka tožene stranke glede na vsebino odgovora na pritožbo niso bili potrebni, jih tožena stranka nosi sama (155. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).